Nikodemovi večeri 2010: Je razdajanje za bližnjega lahko skušnjava?

24. Februar 2011

Zanimivosti

Nikodemovi večeri 2010: Je razdajanje za bližnjega lahko skušnjava?
[Facebook] [Twitter] [Email]

Kar nekaj ljudi, me je preko Facebooka in v živo vprašalo, kako sta lahko dobrodelnost in solidarnost sploh lahko povezani s skušnjavami. Bom poskusil razložiti – z osebnega vidika.

Skavti smo prav v srce skavtske metode zapisali: »Skavt pomaga bližnjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo.« Velikokrat se pogovarjamo o dobrodelnosti in postavlja se nam vprašanje: »Kako pomagati bližnjemu, kako biti dobrodelen?«. Pri tem se nam pojavljajo skušnjave, o katerih sam osebno veliko razmišljam. Tudi to predavanje je bolj iskanje in postavljanje vprašanj brez dokončnih odgovorov.

Mnogo ljudi potrebuje pomoč, pa ne samo v Sloveniji, kjer živimo v precejšnjem blagostanju, pač pa po svetu, kjer več kot milijarda ljudi živi v veliki revščini. Prav vsi, brez izjeme, moramo pomagati po svojih močeh, v obliki denarja ali časa (svetopisemska desetina je dobra orientacija). Vendar, vsakdo ima omejena sredstva in zagotovo ne more vsem pomagati. Kako naj se torej odločamo komu in kako pomagati? Ali ni pravzaprav naša odgovornost, da gredo tako omejena sredstva (denar, čas) v prave roke?

Predstavljajmo si človeka, ki izgleda kot da je v stiski. Gotovo smo vsi že opazili človeka, klečečega na ulici, ki prosi za hrano ali denar. Pa analizirajmo skušnjave, ki se nam lahko pojavijo v odnosu do klečečega.

Skušnjava sodbe

Prva skušnjava je sodba klečečega v smislu »Dela naj, ne pa prosjači«. Za to sodbo bi lahko celo našel »opravičilo« v Svetem pismu, kjer Sveti Pavel v drugem pismu Tesaloničanom pravi: »Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé. Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja.« (2 Tes 3, 10-11).

V Sloveniji imamo celo pregovor »Kdor ne dela, naj ne je.«, ki pa izpusti pomembno besedico noče, kar bistveno spremeni Pavlovo misel. Kako naj vem, ali človek noče ali ne more delati? Prijatelj pravi, da človeka, ki prosi in za katerega na pogled oceni, da bi lahko delal, kar povabi domov in mu zagotovi priložnostno, pošteno plačano delo. Do sedaj se mu še nihče ni pojavil na delu.

Hkrati ko se zavedam dejstva da ne smem soditi (»Ne sodite, da ne boste sojeni!« Mt 7, 1), sem prepričan, da je moja odgovornost iskati poti, kjer bom brez sodbe bil sposoben razločevati med resnično (ne zmorem, hočem) in navidezno (zmorem, nočem) stisko. Se mi zdi, da je to vprašanje povezano s pravičnostjo. Po moje je pravično, da pomagamo tistim, ki ne morejo, a hočejo.

Podpiranje revščine kot poslovnega modela

Bog nam je dal darove. Morda ni bil posebej pravičen pri tem (če gledamo s človeškimi očmi), kajti: »Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, …«, vendar kot pravi Sveto pismo naprej » … vsakemu po njegovi zmožnosti …« Mt 25, 15. V nadaljevanju tega odlomka pa »Gospodar« zahteva odgovornost za razvoj darov. Da jih razvijemo – vsak 100 %. Tu je bil pa Bog pravičen ter pravzaprav zelo trd, celo neusmiljen do tistega, ki je talent zakopal: »Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« Mt 25, 30

Sam se nagibam k drzni misli, da je Bog večini ljudi (še enkrat poudarjam večini in ne vsem!) dal dovolj darov, da živi človeka vredno življenje. Seveda dopuščam izjeme: telesno in duševno hendikepirane osebe, izredno težke življenjske okoliščine. Bog nam namreč na življenjsko pot pošilja tudi dovolj preizkušenj, kjer imamo možnost razvijati svoje darove, mnogo križišč, kjer se lahko odločamo med prav in narobe. Priložnosti lahko izkoristimo ali pa tudi ne in na križiščih se odločimo lahko prav in narobe. Vse to je povezano z našo odgovornostjo za razvoj svojih darov.

Preberite članek do konca na blogu Preprostost.

Besedilo: Aleš Čerin

Foto: PhotoXpress

Komentirajte