Vedno pripravljen … na sestro smrt

Odrasli skavti smo – kot že ime pove – pač odrasli in tudi skavti smo, četudi “tamladi” včasih povedo kakšno pikro na naše skavtsko obnašanje. Skavtski pozdrav “Bodi pripravljen – vedno pripravljen” za nas pomeni, da si skavti prizadevamo biti fizično pripravljeni za pomoč soljudem (da imamo dovolj moči, kondicije) in da imamo naravnanost videti priložnosti za izkazovanje pomoči v potrebah, ki jih v družbi zaznamo. Še nikoli pa nismo – četudi smo stari okoli petdeset let – obravnavali vidika “vedno‑pripravljenosti” na sestro smrt, kot bi rekel sveti Frančišek.

17.november 2000: Noč brez neba nad Logom pod Mangartom

Pa smo se odrasli skavti iz Štepanje vasi odločili, da letošnji zimski tabor naslovimo kar s svetopisemskim “Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!” Mt 25,13. Za kraj taborjenja smo izbrali, kot bi rekel legendarni p. Miha Žužek, eno najlepših vasic pri nas – Log pod Mangartom. Alpska vasica na skrajnem zahodu naše domovine, obkrožena z velikani Mangartom, Jalovcem, Rombonom, Jerebico in Loško steno, je zaznamovana s plazom, ki je sredi noči, 17. novembra 2000, odnesel sedem življenj. Takole pravi naš prijatelj Žarko Mlekuž iz bratovščine ‘Buških gamsov’: “Sredi novembra 2000 se je sprožil plaz, ki je kot drobirski tok prizadel 4 km oddaljeni Log pod Mangartom. 1.000.000 m3 zemlje, kamenja in drevesnih debel, se je sprožilo na nadmorski višini med 1400 in 1600 m in se naložilo pretežno na nadmorski višini 630 m. Posledice plazu so bile katastrofalne.”

Spraševali smo, če se o bili vaščani 17. novembra 2000 pripravljeni na milostno zadnjo uro? Kako bi se mi pripravili na odhod, če bi vedeli za čas prehoda v Večnost?

Prispodoba življenja smrti in vstajenja

Ko so zbegani vaščani v oni ‘noči brez neba’ – kot pravi pisatelj Jani Mlekuž v odlični knjigi ‘Sanje nikoli ne umrejo’ – zapuščali vas, so bili prepričani, da se v vas ne bodo nikoli več vrnili (tule dobite knjigo – vredno jo je prebrati!). “Vas je padla, se opotekla, ranila in umrla.” je zapisano. A ko se je posušilo, kar je gôra spustila iz svojega naročja, so se ljudje, vajeni trdote gorskega sveta in knapovskega življenja, vrnili in začeli obnavljati. Tudi Slovenija vasice in njenih ljudi ni pustila samih. V knjigi je rečeno: “K Ložanom se je sklonila Slovenija, jih objela in ponudila pomoč. Temna noč je bila posvečena z ljubeznijo.”

Vasico Log pod Mangartom smo odrasli skavti vzeli kot velikonočni simbol: življenje v trdem okolju gorskega sveta in dela v rudniku, simbol smrti z gmoto milijona kubičnih metrov odtrgane gore, ki je pokrila del vasi in tudi simbol vstajenja s ‘sklanjanjem Slovenije’ na oddaljeni košček domovine. Bogu hvala za usmiljeno dobroto naših ljudi!

Pogovori so tekli v smeri naših izkušenj ob soočenju s smrtjo, se prepletali z znanimi odlomki iz Svetega pisma: o devicah brez “kantic” olja Mt 25,1-13, o bogatašu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31), o neumnežu s polnimi kaščami (Lk 12,13-21), … ter se z zgodbami domačinov stekale v razmislek o poslednjih rečeh. Tudi solze s stekle …

Foto: Aleš Čerin