PRAZNOVANJE ZLATE IN SREBRNIH MAŠ
br. Marjan Marucelj, br. Matej Štravs in br. Jaro Knežević

Štepanja vas, 21. 6. 2026

NOGOVOR BR. JARAROTA PRI TEJ MAŠI

Praznujemo sto let duhovništva!
To pa je nekaj… (pa še 35 let duhovništva br. Marka, pa 58 let duhovništva br. Klemena, pa…)

Zvestoba je ljubezen, ki traja! Božja zvestoba in naša zvestoba… precej različni…

Danes je praznik, a ker še nismo v nebesih, se bom tudi ob tem nagovoru potrudil ostati z nogami na zemlji.

V nedeljo dopoldne– pred enim tednom – sem somaševal v majhni hribovski župniji na Gorenjskem… Po maši me je župnik, ki je kakšnih 15 let mlajši od mene, poklical k sebi in mi rekel: »Veš, po štirih letih odhajam iz teh dveh župnij… zaradi izgorelosti… tisti, ki pride za menoj, pa bo dobil še eno župnijo zraven… tisti župnik ima raka v zadnjem stadiju…«

Popoldne mi je prijatelj poslal sporočilo: »Umrl je naš župnik Robi.« Kasneje sem izvedel, da je moj prijatelj Robi – 28. maja je praznoval 51. rojstni dan – bil je župnik v Račah in Framu, umrl zaradi šoka po piku ose. Med sveto mašo ob podružnični cerkvi ga je pičila….

V četrtek sem se pogovarjal s sestro Uršo, ki je misijonarka v Afriki, v Ugandi. Pogovarjala sva se o sveti spovedi. Vprašal sem jo: »Se pri vas ljudje veliko spovedujejo?« Odgovorila mi je: »Še kar… a je zelo težko priti do spovedi, ker je malo duhovnikov…«

Pa mi gre misel še dalje… Do sobrata duhovnika, ki je tudi precej mlajši od mene, ki je vodil veliko župnijo in poleg tega opravljal še mnogo drugih pastoralnih obveznosti… in se je zlomil… in je sedaj na okrevanju… ni zmogel več… Ja, prav je, da se ustavimo vsaj na kratko ob mnogih duhovnikih, ki nosijo težka bremena…

Pred letom dni mi je mlada, verna, v Cerkvi dejavna ženska rekla: »Pa saj duhovniki ne morete reči ne, če vas pa tako zelo potrebujemo!« Odgovoril sem ji: »Moramo, moramo reči ne! Drugače nas bo delo odtrgalo iz odnosa z Jezusom in raztrgalo naše srce. In kako naj vam potem damo to, kar potrebujete?!«

Ko smo bili maja na romanju v Assisi, smo se ustavili tudi pri br. Štefanu Kožuhu v Celicah pri Cortoni. Med drugim nam je položil na srce 3 besede: »Kdor se ne pogovarja z Jezusom, nima pravice govoriti o Jezusu…«

Kako lepo je biti duhovnik! A hkrati tako zelo, zelo težko… posebej v teh naših razkristjanjenih časih… Vsi vemo, da življenje ni pravljica. Je boj. Je lepo, a tudi zahtevno, naporno, polno izzivov…

Iz nagovora ob pogrebu mojega prijatelja duhovnika Robija Emerščiča bi z vami rad delil nekaj besed:

»Kdo si bil za nas? Skrivnost, dar, spodbuda …

Najprej si bil orodje v Božjih rokah. Nikoli nisi kazal in usmerjal ljudi k sebi, ampak k Bogu, k presežnemu, na končni cilj našega bivanja. Eden tvojih najljubših svetnikov je bil sv. Jožef delavec, ki je bil skriti varuh svete družine. Nisi se trudil biti preveč všečen, zato tudi nisi nikoli pristal na pripombe o predolgih pridigah, ampak si govoril to, kar se ti je zdelo pomembno. Bog ti je prav tako dal čudovit pevski glas in ta tvoj talent je nevsiljivo in prisrčno bogatil našo liturgijo.

Potem si bil človek z vsem, kar to pomeni: z razponom v sebi od pekla do nebes, a z eno najpomembnejših vrlin: zavedal si se svojih napak, zavedal svojih meja, to si priznal in znal prositi odpuščanja. Nekoč si dejal, da Boga res ne razumeš, ker za svoje glasnike ne izbira najlepših, najbolj govorno spretnih in popolnih ljudi, ampak slabotne in z mnogimi napakami. V svoji človeški ranljivosti in odprtosti si bil najbolj božji, največji duhovnik pričevalec!«

Ko smo danes pred vami vaši duhovniki bratje kapucini… se lahko tudi vi vprašate: »Kdo so ti moški, ki so bili izbrani za to nedomljivo službo? Kaj nosijo v sebi, kje jemljejo moč  v preizkušnjah, so kdaj osamljeni, so zdravi….?

Brat Marjan, vaš rojak z Gmajne… pa vaš župnik brat Matej… pa vaš Štepanjc brat Marko… pa brat Klemen… pa jaz sam…

Vas prosim samo eno: imejte nas še naprej radi in bodite prizanesljivi z nami… In kot je rekel g. nadškof Zore: »Molite za nas vsaj toliko, kolikor slabo govorite o nas!«

Leta nazaj mi je eden klenih Štepanjcev g. Štefančič v kratkem pogovoru v župnijski pisarni rekel: »Saj ste vsak po svoje svoj kaliber… a mi od vas pričakujemo predvsem to, da ste pristni.« Verjemite, trudimo se! Ker vas imamo radi… Vedno nam ne uspe, a saj veste, da je prva stopnica ljubezni prenašanje drugega…

Pred koncem bi rad dal besedo še sv. Janezu Mariji Vianneyu, zavetniku župnikov. V svojem govoru o duhovništvu pravi med drugim tudi tole:

»Kaj je duhovnik?
Človek, ki nadomešča Boga. Človek, ki ima vsa Božja pooblastila. … Ko duhovnik odpušča grehe, ne pravi: “Bog odpušča.” Pravi: “Jaz te odvežem.” Pri posvetitvi ne pravi: “To je telo našega Gospoda”. Pravi: “To je moje telo.” Sveti Bernard nam pravi, da je vse prišlo po Mariji; rečemo lahko tudi, da nam je vse prišlo po duhovniku: vsa sreča , vse milosti, vsi nebeški darovi.

Ko ne bi imeli zakramenta svetega reda, ne bi imeli našega Gospoda. Kdo ga je dal v tabernakelj? Duhovnik. Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani, da ji daje moč, da vztraja na svojem romanju? Duhovnik. Kdo jo bo pripravil na srečanje z Bogom in prvič umil to dušo v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik, spet duhovnik. In če ta duša umrje, kdo jo bo obudil od mrtvih? Kdo ji bo vrnil mir in pokoj? Spet duhovnik. Ne morete se spomniti ene samo Božje dobrote, ne da bi ob tem spominu srečali podobo duhovnika.

Pojdite se spovedat k Devici Mariji ali h kakemu angelu: vam bosta dala odvezo? Ne. Vam bosta dala telo in kri našega Gospoda? Ne. Devica Marija ne more priklicati svojega Božjega Sina v hostijo. Tudi dvesto angelov vam ne bi moglo dati odveze. Duhovnik pa jo more; lahko vam reče: “Pojdite v miru; odpuščam vam.”

Duhovnik je nekaj velikega. Duhovnika je mogoče dobro razumeti šele v nebesih. Ko bi ga razumeli na zemlji, bi umrli ne od groze, ampak od ljubezni. Druge Božje dobrote nam ne bi nič koristile brez duhovnika. Kaj bi vam pomagala hiša, polna zlata, če ne bi imeli nikogar, ki bi vam odprl vrata? Duhovnik ima ključ do nebeških zakladov; on odpira vrata; on je oskrbnik dobrega Boga, upravitelj njegovih dobrin…«

Mladi, fantje in dekleta, moje zadnje besede so namenjene vam.
Vi ste upanje sveta! Vi ste prihodnost Cerkve!
Seveda vas Gospod ne bo vseh poklical za duhovnike ali redovnice. Nekatere pa bo! Ne bojte se odgovoriti na Jezusovo povabilo: »Hodi za menoj!«

Ne mislite, da mi nismo premišljevali o tem, da bi se poročili. Sveti zakon je nekaj čudovitega. O tem vam lahko več povedo vaši starši. A je tudi biti duhovnik nekaj čudovitega!
Sam sem imel že okvirni datum za poroko (25. 5. 1996), s čudovitim dekletom sva se pogovarjala, da bi rada imela nizko, pritlično hišo v »L« in pet otrok. A me je Gospod povabil in poklical naj postanem kapucin in duhovni. Ni me silil, ni me prepričeval… povabil me je… Tako nežno in prepričljivo… da sem se odločil in šel…

Po 25-tih letih sem še vedno tukaj… tako kot brat Matej. Brat Marjan po 50-ih, brat Marko po 35-ih, brat Klemen po 58-ih… Vsak od nas vam lahko potrdi: velikokrat ni bilo lahko, a se splača…

Sreča, da si lahko orodje Božje ljubezni… in vidiš, kako Bog rešuje… vidiš solze sreče nekoga, ki trideset let ni zmogel k sveti spovedi… deliti veselje mladoporočencev… podariti dojenčku večno življenje v svetem krstu… stisniti roko umirajočemu, ki je ob prejemu svetih zakramentov našel mir… držati v svoji rokah evharističnega Jezusa in ga deliti drugim…

Sv. Janez Marija Vianney pravi: »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca. Ko vidite duhovnika, mislite na našega Gospoda Jezusa Kristusa.«

MISLI SV. FRANČIŠKA O DUHOVNIŠTVU

Iz Pisma celotnemu redu:

26Vsak človek naj bo v strahu,
ves svet naj trepeče
in nebo naj se raduje,
kadar je na oltarju
v duhovnikovih rokah Kristus,
Sin živega Boga.

27 O čudovita visokost
in pretresljiva ljubeznivost!
O vzvišena ponižnost!
O ponižna vzvišenost,
da se Gospod vesoljstva,
Bog in Božji Sin
tako poniža,
da se zaradi našega zveličanja
skrije pod neznatnim koščkom kruha!
28Poglejte, bratje, ponižnost Boga
in izlijte pred njim svoja srca ;
ponižajte se tudi vi,
da vas bo povišal .

Iz Pisma celotnemu redu:

21Poslušajte, bratje moji: če blažena Devica Marija uživa toliko časti, kakor je prav, ker je nosila Odrešenika v svojem telesu; če je blaženi Janez Krstnik vztrepetal in se ni upal dotakniti temena božjega svetnika; in če častimo grob, v katerem je nekaj časa počival; 22kako svet, pravičen in vreden mora biti tisti, kateri njega, ki ne bo več umrl, ampak bo večno živel in je poveličan ter ga “želijo videti angeli” , drži v rokah, ga prejema s srcem in usti in ga daje drugim, da ga prejemajo.

23Zavedajte se svojega dostojanstva, bratje duhovniki, in bodite sveti, ker je on svet . 24In kakor vas je Gospod Bog zaradi te službe počastil bolj kakor vse druge, tako tudi vi njega bolj ko vsi drugi ljubite, spoštujte in častite.

25Velika beda je in pomilovanja vredna slabost, kadar imate njega tako navzočega, vi pa se ukvarjate z nečim popolnoma drugim na svetu.

Iz Oporoke:

6Nato mi je Gospod dal in mi daje tolikšno vero v duhovnike, ki žive po uredbi svete rimske Cerkve, in to zaradi njihovega posvečenja, da se hočem zateči k njim, če bi me preganjali. 7In če bi imel tolikšno modrost, kakor jo je imel Salomon, pa bi našel revne duhovnike tega sveta, nočem proti njihovi volji pridigati po župnijah, kjer bivajo. 8Njim in vsem drugim hočem vedno izkazovati spoštovanje, ljubezen in čast kakor svojim gospodarjem. 9In nočem v njih videti greha, ker prepoznam božjega Sina v njih in oni so moji gospodarji. 10To delam zato, ker na tem svetu od najvišjega božjega Sina ne vidim telesno ničesar razen njegovega najsvetejšega telesa in njegove najsvetejše krvi; to namreč oni prejemajo in samo oni delijo drugim.

Foto: Lojze Mušič

Click here to add your own text