Kaj so danes male lisice iz Visoke pesmi?

V starih časih so se po obzidjih mest sprehajali oboroženi možje in s svojo budnostjo zagotavljali, da so barbari ostali zunaj. Tako so meščani – predvsem žene in otroci – ostali varni v zavetju svojih bivališč.

V Svetem pismu sta dve vrstici, za kateri se zdi, da sta namenjeni nam možem. Zapisani sta v kratkih odsekanih stavkih, skoraj v obliki vojaških povelj: Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni. (1 Kor 16,13-14). Si kar prestavljam, kako sveti Pavel uperi svoj koščeni prst v naše moške prsi in nam zapove – kratko in razumljivo. Da bi si zapomnili in izvrševali. 

Kaj je budnost?

Budnost je več kot le ne-spanje, izraža pozornost, pazljivost, skrbnost, je stanje v katerem mož skrbno opazuje od kod se bliža sovražnik, da ga bo pravočasno zaznal in odgnal. Je nasprotje od ravnodušnosti, nezanimanja, lahke preslepljenosti. 

Male lisice – velike uničevalke

Začeli bomo z malim. Posebej težko je namreč biti pozoren na drobne stvari, na “male lisice”, o katerih govori zaročenka v Visoki pesmi: Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju.(Vp 2,15). Prav zanimivo je, da jih prepoznava dekle in ne fant!

V mislih imam stalne drobne motnje pozornosti zaradi množice vsakodnevnih informacij, ki polnijo naše misli in najedajo bistveno – odnos z Bogom, z ženo in otroki. Tudi intimnost med možem in ženo.

Male lisice so prispodoba drobnih stvari, ki jih zlahka spregledamo in zanemarimo. Prav ravno zato so tako škodljive. Poloviti jih je treba in odstraniti, bolje redno odstranjevati, da bodo naši “vinogradi” po cvetenju dobro obrodili. 

Barbare kar sami spustimo v naša bivališča

Mož na obzidjih mest danes ni več, niti obzidij okoli bivališč nimamo več. Možje smo v gonji za ‘imeti več’ zaspali. Niti toliko nismo budni in pozorni, da bi se zavedali, da “barbari” še vedno vdirajo v naša bivališča. Pravzaprav jih kar sami spustimo – preko optičnega kabla in pametnih telefonov – v naše otroške sobe in omogočimo, da se pošastno-perverzne-pornografske vsebine naselijo v naše glave in v glave naših otrok. In uničujejo odnose: med možem in ženo, med fantom in dekletom, med starši in otroki, med generacijami. To je “naš nasprotnik hudič, ki hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl” (prim. 1 Pt 5,8). 

Biti možat, biti močan … delati iz ljubezni!

Moških je vedno manj. Takih ‘možatih in močnih’ – na Božji način, ‘trdnih v veri’ (prim. 1 Kor 16,13) in takih, ki so pripravljeni ‘ljubiti svoje žene, da bi dali zanjo sami sebe’ (prim. Ef 5,25). Tako kot Kristus.

Spominjam se novega leta 2015, ko je v Kölnu množica mladih moških, napadla preko 500 deklet. Kje so bili takrat nemški moški, da niso zaščitili svojih žensk? Kako bi se v taki situaciji odrezali slovenski moški? Bi bili tudi taki “softiči”?

Zdi se, da evropski moški ne zaznavamo več bistvenega, tega, kar je intuitivno vedel že pračlovek, ki je v vdoru moških na njegovo ozemlje videl nevarnost za svoje ženske in se jih je upal ter jih bil tudi pripravljen zaščititi. Tako, da se je s telesom postavil pred votlino in se boril.

Morda nismo več budni, morda se zanašamo, da bodo naše delo opravile “službe”, morda zato, ker smo postali družba, kjer v razrahljanih družinah ni več lika očeta, ki bi se boril za svoje lepotice – ženo in hčere. Lik očeta se v medijih stalno omalovažuje (risanke, filmi). S sekularizacijo pa smo postali še družba brez Nebeškega Očeta.

Članek je bil prvič objavljen v reviji Družina in Življenje.

Foto: Ray Hennessy, Unsplash