8. DECEMBRA JE BILO DIAKONSKO POSVEČENJE BR. AMBROŽA BREZOVŠKA V VIPAVSKEM KRIŽU

Članek na spletni Ognjišča lahko preberete tukaj.
Več slik je na FB strani Radia Ognjišče je tukaj.
Video posnetek na FB strani Radia Ognjišče je tukaj.
Članek na spletni strani Družine je tukaj.

Diakonsko posvečenje v Vipavskem Križu

V nedeljo 8. decembra 2024 bratje kapucini niso obhajali zgolj slovesni praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja, ampak tudi diakonsko posvečenje br. Ambroža Brezovška. Za brate kapucine je to že drugo diakonsko posvečenje v tem obdobju, saj je bilo zadnje  diakonsko posvečenje kapucinskega redovnika še pred dobrim mesecem dni v Ambrusu. Veliko veselje ob dveh novoposvečenih kapucinskih diakonih je bilo dobro vidno na obrazih vseh navzočih, še posebej pa med vsemi brati kapucini in med najožjimi sorodniki br. Ambroža.

Slovesnost diakonskega posvečenja je v župnijski cerkvi sv. Križa v Vipavskem Križu vodil upokojeni celjski škof g. Stanislav Lipovšek. Ob njem so se poleg domačega svetokriškega in okoliškega občestva domačih vernikov, sorodnikov in prijateljev z različnih koncev Slovenije, zbrali bratje slovenske kapucinske province, različni redovniki in redovnice, med njimi frančiškani, Marijine sestre in Frančiškanke Marijine misijonarke, ter škofijski duhovniki, med njimi tudi predstavnik koprske škofije generalni vikar g. Slavko Rebec. Edinstven, pravzaprav zgodovinski prizor je bil, da je stalni diakon svojega sina pravkar posvečenega diakona oblekel v diakonska oblačila in da sta oče in sin skupaj diakonirala.

Lepo slovesno liturgijo so ob pred kratkim posvečenem diakonu br. Dominiku Papežu in stalnem diakonu Karlu Brezovšku, ki je oče br. Ambroža, sooblikovali še stalni diakon Jože Prislan in dva kapucinska diakona br. Mattia D’Albora in br. Davide Uziard iz kapucinskega teološkega inštituta Laurentianum v Benetkah, številni zavzeti domači in gostujoči ministrantje in svetokriški župnijski mešani pevski zbor pod vodstvom ga. Helene Brataševec, ki ga je spremljala organistka ga. Erna Kalin.

V  uvodnem pozdravu nam je gospod škof Stanislav Lipovšek zaželel naj, ob Ambroževem “da” služiti Jezusu Kristusu in božjemu ljudstvu, naša srca napolnjujeta radost in novo upanje. Najprej je pozdrav in zahvalo namenil staršem posvečenca, da sta sprejela in vzgojila šest otrok in med njimi tudi duhovni poklic svojega drugorojenca. Posebej se je zahvalil g. Karlu, da je poleg vseh svojih obveznosti sprejel službo stalnega diakona in da s svojim zvestim služenjem daje najlepši zgled svojemu sinu, ki sedaj zvesto sledi zgledu svojega očeta. Prisrčen pozdrav je bil namenjen tudi vsem zbranim sorodnikom, prijateljem in župljanom Ambroževe domače župnije Vojnik, ki so v Vipavski Križ priromali z župnikom g. Antonom Pergerjem ter vse, ki so br. Ambroža na različne načine spremljali, podpirali in pripravljali na dosedanji poti zorenja za življenje v duhu kapucinske karizme. Vsem je zaželel, da bi v navzočih bogoslužje močno odmevalo, utrdilo našo vero in rast Božjega kraljestva v naših življenjih.

V homiliji je škof najprej izpostavil, kako zelo pomenljivo je, da je za diakonsko posvečenje izbral slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, saj nam je “Marija Brezmadežna, ki je kot Mati Jezusa Kristusa obvarovana madeža izvirnega greha, je kot taka nam duhovnikom, redovnikom, redovnicam, stalnim diakonom in vsem, ki se pripravljajo na duhovni poklice vzornica in priprošnjica,

kako sprejemati božji klic in sodelovati z božjo milostjo za naše posvečenje in zveličanje.” Dalje je škof občestvo popeljal preko zgodb velikih izstopajočih oseb svetopismske zgodovine odrešenja in zgledov svetnikov, v življenju katerih lahko nenehno opazujemo “skrivnostno dogajanje, ki se uresničuje med Bogom in človekom, ko Bog kliče in človek odgovarja, kar se uresničuje tudi pri diakonskem posvečenju in še prav posebej v življenju in uresničevanju diakonske službe.” Sledila je razlaga bistva diakonske službe, ki je prva stopnja svetega reda. “Bistvo diakonske službe razodeva že sama beseda »diakon«, ki je grškega izvora in pomeni služabnik, strežnik, to se pravi človek, ki zna živeti in se darovati za Kristusa in njegovo Cerkev, človek, ki zna biti za druge, ki je z darovi Svetega Duha primerno usposobljen, da pomaga škofu in zboru duhovnikov pri strežbi bolnikom, ubogim in trpečim, pa tudi pri oznanjevanju božje besede in pri bogoslužnih opravilih.” je zbranim razlagal g. škof in posebej poudaril “dve temeljni vrednoti in razsežnosti, ki sta povezani s prejemom diakonskega posvečenja: gojiti in ohranjati duha molitve in zvesto opravljati molitveno bogoslužje ter za tiste, ki bodo postali duhovniki, sprejem celibata, neporočenosti in popolne čistosti v znamenje nedeljene ljubezni in predanosti Kristusu in božjemu ljudstvu”. Zanimiv je bil škofov ekumenski zaključek glede celibata oz. neporočene čistosti zaradi Božjega kraljestva, ko je povedal, da to ni velik dar samo za Rimokatoliško Cerkev, ampak da vedno večjo vrednost in spoštovanje take poklicanosti odkrivajo ne samo v pravoslavnih cerkvah, ampak tudi v nekaterih evangeljskih cerkvenih skupnostih. Ob koncu je g. škof vse zbrane povabil k molitvi za br. Ambroža, da bi ostal zvest daru poklicanosti, ki mu ga podarja naš Gospod Jezus Krtistus, pa tudi za vse, ki so že na tej poti in za vse mlade, ki jih Bog kliče v njemu posvečeno življenje, da bi tudi oni zmogli izreči svoj “da Gospodu”. Pridigo je zaključil z besedami: “Nikar ne oklevajmo in se ne ozirajmo nazaj, ampak se vrzimo v objem Božje ljubezni in skupaj z br. Ambrožem tudi mi recimo: Tukaj sem Gospod. Hočem za teboj. Hvala, da si me poklical. Amen.”

Ob koncu sv. maše se je novo posvečeni diakon zahvalil vsem, ki so ga in ga še spremljajo in podpirajo z molitvijo. Veliko hvaležnost je izrazil tudi vsem, ki so na različne načine pripravili in sooblikovali slovesnost diakonskega posvečenja. Praznovanje diakonskega posvečenja se je nadaljevalo v radostnem bratskem druženje ob domačih dobrotah v grajski kleti Vipavskega Križa.

Avtor: br. Domen Rabak

Foto: Andrej Rašl