Urnik svetih maš je na tej povezavi. Urnik uradnih ur v župnijski pisarni najdete na tej povezavi.

IZ ŽUPNIJE IN CERKVE

• ZAHVALA: Prejšnjo nedeljo ste pri svetih mašah za brate kapucine darovali 1.420,81 eur. Bog vam povrni.

• ZAHVALA ZA PREŠERNOVO PROSLAVO: Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki se v soboto 4. februarja pripravili Prešernovo proslavo v kulturnem domu v Hrušici. Hvala vsem organizatorjem in vsem nastopajočim. Dvorana je bila polna vzdušje pa zelo lepo.







• SVETOVNI DAN BOLNIKOV bo to soboto, 11. februarja. Papež je ob tej priliki napisal poslanico, ki nosi naslov Poskrbi zanj, ki si ga lahko preberete na tej spletni strani. Naj nas ta dan spodbuja, da bomo našim starejšim vedno stali ob strani.

• SKUPINA ZA STAREJŠE V ŽUPNIJSKEM DOMU V ŠTEPANJI VASI: Starejše vabimo, da se pridružite skupini za starejše, ki jo Vodi Irma Veljić. Skupina se srečuje dvakrat mesečno ob torkih ob 10.00 v prvi učilnici v prvem nadstropju župnijskega doma. Skupina deluje po programu “Želim živeti dejavno in zadovoljno starost.” Dodatne informacije posreduje Irma Veljić na tel. 031 641 719. Starejši lepo vabljeni, da se pridružite. Lepo vabljeni. Obvestite starejše in jih povabite.

• NOV CD JANEZA FERLEŽA: Zadaj v cerkvi lahko kupite nov CD duhovnika Janeza Ferleža, ki nosi naslov Ozdravi me Gospod.

• RADIO OGNJIŠČE: Zadaj v cerkvi lahko brezoblačno dobite novo izdajo revije Prijateljev Radia Ognjišče. Kdor želi lahko postane podpornik Radia Ognjišče. Vse informacije dobiti v tej reviji.

• ROMANJE V LOURD IN PROVANSO: župniji Ljubljana Moste in Ljubljana Fužine vabita na romanje v Lurdu in Provanso od 28. aprila do 2. maja 2023, v organizaciji Aritoursa. Duhovni voditelj romanja bo njihov župnik Simon Kvaternik. Vse informacije dobite na listu, ki ga dobite zadaj v obeh cerkvah. Lepo vabljeni.

TAIZEJSKO NOVOLETNO SREČANJE MLADIH V LJUBLJANI: 29. 12. 2023 do 1. 1. 2024

Ta konec leta od 18. 12. 2023 do 1. 1. 2024 bo v Ljubljani potekalo 47. taizejsko novoletno srečanje mladih. Predvidevajo, da se ga bo udeležilo 5.000 mladih iz vse Evrope.

Društvo Katoliška mladina, ki bo srečanje pomagala soorganizirati župnije prosi, da navdušimo čim več družin, da bodo sprejele mlade na prenočišče. Družine, ki bi v tem času sprejele mlade na prenočišče vabimo, da se javite. Prijave se bodo odprle oktobra. Mlade lahko sprejmejo tudi družine, ki niso povezane s Cerkvijo. Že sedaj Vas vabimo, da si takrat vzamete nekaj dni časa v ta namen. Tudi za gostitelje je zelo lepa izkušnja, ko sprejmejo mlade iz drugih držav.

V nedeljo 31. decembra bodo mladi sodelovali pri dopoldanski nedeljski sveti maši. 1. januarja pa je po župnijah predvidena še posebna maša za udeležence srečanja.

Kako bo potekal posamezni dan srečanja: Mladi bodo prenočevali po družinah. Čez dan pa bo za njih pripravljen sledeč program. Trikrat v dnevu bo taizejska molitev. Zjutraj bo molitev po župnijah, nato bo po župnijah potekalo dopoldansko srečanje. Opoldanska molitev bo v večjih Ljubljanskih cerkvah. Popoldne bodo potekale različne delavnice. Pred večerno molitvijo bo večerja, nato bo sledila skupna večerna molitev. Pogovarjajo se da bo skupno srečanje zvečer potekalo v dvorani v Stožicah, kjer je prostora za 12. tisoč ljudi. To pomeni, da bodo na to molitev lahko prihajali tudi Slovenci v večjem številu.

DELA V ŽUPNIJI

• POPRAVILI SMO URO NA CERKVENEM ZVONIKU V ŠTEPANJI VASI: Velikokrat me je kdo vprašal, zakaj ne deluje ura na cerkvenem zvoniku v Štepanji vasi. Dovolite mi, da na tem mestu navedem kaj se je dogajalo. Že lani spomladi so se pojavile težave pri delovanju ure na cerkvenem zvoniku. Ko so bile kakšne nevihte, se je ura preventivno samodejno izklopila in je obstala. Nato smo jo sami ponovno nastavljali po navodilih mojstrov podjetja Krn sistemi, ki so pred 20 leti inštalirati mehanizem za to uro. To podjetje je uredilo zvonove in ure v več kot 500 cerkvah. Včasih se je ura nastavila, včasih pa ne. Včasih se je zgodilo, da je ura zaostajala le na dveh straneh zvonika. V jeseni pa je ura prenehala delovati.

Ko so se v decembru oglasili mojstri, so iz zvonika odnesli motorje in releje (preklopnike), ki poganjajo kazalce ur. Predvideno je bilo, da bo potrebno popraviti le releje, vendar se je izkazalo, da bo potrebno zamenjati tudi vse štiri motorje, ki poganjajo kazalce. Zato so v Italiji naročili nove motorje skupaj z releji, ker se drugače ne da.

V tem tednu sta dva delavca podjetja Krn inštalirala nove motorje, ki poganjajo kazalce ur. Obenem sta zamenjala tudi inštalacijo, ki vodi do motorjev in vse kable speljala v novo omarico, kjer se krmilijo zvonovi. Sedaj se bo lahko posamezna ura, če bo potrebno, uravnala preko računalnika. Stara omarica za nadzor ure je bila že dotrajana in se je ni dalo več popravljati. Ko smo dobili račune je bila cena še malo višja, kot smo zadnjo nedeljo januarja objavili v tiskanih oznanilih. Celotna dela so stala 1.730 eur. Italijanski motor z releji, ki poganja kazalce ene ure, stane 283 €. Vsi motorji skupaj so stali 1.132 eur. 598€ pa je stalo delo in material.

• MENJAVA DALJINCA ZA ZVONJENJE V ŠTEPANJI VASI: V zadnjem letu so se pojavile težave z vklapljanjem zvonov s pomočjo daljinca med pogrebi. Včasih se zvonovi, ko smo jih vklapljali s cerkvenega sprevoda, preprosto niso hoteli vklopiti, ali pa so se le na za čisto kratek čas vklopili, nato pa so se ustavili. S pomočjo sedanjega daljinca je zvonjenje delovalo le do polovice pokopališča, nato pa se je ustavilo, ker je je bila prevelika razdalja do zvonika in ni bilo več signala za povezavo. Po posvetovanju z Tomažem Kopčičem, direktorjem podjetja Krn, smo v teh dneh zmontirali daljinec za zvonjenje, ki deluje preko mobilnega signala. S pomočjo novega daljinca bo zvonjenje med pogrebom delovalo po celotnem pokopališču. Zvonove pa bomo lahko vklapljali tudi preko naših mobilnih telefonov. To pomeni, da bomo na primer lahko s pomočjo mobilnega telefona na daljavo vklapljali zvonjenje ali pritrkavanje tudi med velikonočno ali telovsko procesijo, ne glede na to, kje bo potekala procesija. Ko smo dobili račune je bila cena še malo višja, kot smo zadnjo nedeljo januarja objavili v tiskanih oznanilih. Ta posodobitev je tako stala 1.026 € (GSM modul za krmiljenje zvonjenja 481 €, daljinski upravljavec 311 €, letna naročnina za GSM 24,4 €, delo in začetni enkratni stroški za mobilno številko 209,6 €).

 

OBNOVA CERKVE V ŠTEPANJI VASI OD – OD POMLADI DO JESENI 2023

STREHA: Že več let ugotavljamo, da je potrebno na župnijski cerkvi zamenjati streho, ker imamo težave z zamakanjem. Opeka na glavni ladji je že zelo stara in se slabo drži na latah. Zato jo moramo zamenjati, da ne bo prišlo do škode na tramovih ostrešja in na sami cerkvi. V zadnjih letih smo pozorni in iz podstrešja cerkve menjamo poškodovano opeko, kjer jo lahko. Z vrha strehe pa je opeko zelo težko menjati, ker takrat, ko mojstri hodijo po strehi poči veliko opeke, ker je dotrajana.

FASADA: Prav tako moramo popraviti fasado na cerkvi. V višini ure na vogalih zvonika na sprednji strani cerkve odpada omet, ki ga je potrebno sanirati, ker razpada. Vsako leto se poškodovano mesto precej poveča. Ob obnovi bo na strehi zvonika, ki je še zelo dobra, potrebno na nekaterih mestih narediti obrobe in okapnike, da bo voda bolje odtekla iz strehe zvonika. Tako voda ne bo več polzela, čez rob strehe in naprej po fasadi, kar povzroča poškodbe na sami fasadi.

OMET: Prav tako je potrebno popraviti omet, ki odpada na zvoniku pri vhodu v cerkev. Na podlagi sklepa gospodarskega sveta in s soglasjem Nadškofije Ljubljana ter s soglasjem našega župnijskega pastoralnega sveta bo obnova potekala od pomladi do jeseni prihodnje leto. Pozno pomladi bomo na cerkvi, kjer bo glede na meritve vlage potrebno, odstranili omet (predvsem ob zvoniku), ki je slabem stanju. Nato se bo zid čez poletje sušil. Od avgusta pa do oktobra prihodnje leto, bomo popravili fasado in menjali streho na cerkvi. Ob menjavi opeke bomo menjali tudi strelovod, late in morebitne poškodovane tramove. Sklenjen imamo že dogovor z izvajalci. Dela bodo delali izvajalci, ki so leta 2018 obnavljali cerkev v Bizoviku. Z njimi imamo zelo dobre izkušnje. V zvezi s samo obnovo smo se v zadnjem obdobju posvetovali z različnimi strokovnjaki. Smo tudi v stiku z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, ki ravno v tem času zaključuje s pripravo kulturno varstvenih pogojev za obnovo. O vseh delih vas bomo sproti obveščali.

SREDSTVA: Nekaj sredstev za obnovo imamo že zbranih. Del teh sredstev je darovalo nekaj dobrotnikov, nekaj pa se jih je v zadnjih dveh letih zbralo pri pogrebnih nabirkah. Veliko sredstev za samo obnovo pa še manjka, zato bomo v tem letu še zbirali sredstva v ta namen. Od sedaj dalje bomo imeli eno nedeljo v mesecu nabirko v ta namen. Načeloma bo to tretja nedelja v mesecu.

Če kdo želi, lahko svoj dar za obnovo prinese v času uradnih ur v župnijsko pisarno ali ga nakaže na transakcijski račun župnije: Župnija Ljubljana Štepanja vas, Mekinčeva 3, TRR: SI56 0430 2000 3309 527; namen: za obnovo cerkve.

Že vnaprej najlepša hvala za vse vaše darove. Bog povrni.

DOHODNINA ZA ŽUPNIJO

• DEL DOHODNINE LAHKO NAMENITE TUDI ZA NAŠO ŽUPNIJO: Državna uredba o namenitvi dela dohodnine za donacije ponovno daje možnost, da 1 % dohodnine ljudje namenijo posameznim župnijam Katoliške cerkve. Več informacij v zvezi z darovanjem 1 % dohodnine je na tej strani.

br. Matej Štravs

Foto: Samo Čarman (naslovna slika in slike s Prešernove proslave), br. Matej Štravs (slike v zvezi z uro in zvonjenjem), Janez Kotar (slike naše župnijske cerkve), Aleš Čerin (Bled)

Dokumentarni film “Zven stoletij” o zvonovih si lahko pogledate na tej povezavi.

Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem.

Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.


Žanr: Druge dokumentarne oddaje

Dostopnost: Zvočni opis

Vir: RTV SLO

Fotografija: Janez Kotar

Takole pa izgleda zvonjenje v Bizoviku

V središču kateheze med splošno avdienco v sredo, 25. januarja, je bil Jezus kot učitelj oznanjevanja. Papež Frančišek je spregovoril o elementih, ki so bistveni del veselega oznanila: veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje.

Svetopisemski odlomek: Lk 4,17-21

Jezus je odvil zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Kateheza: Jezus, učitelj oznanjevanja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prejšnjo sredo smo razmišljali o Jezusu kot vzoru oznanjevanja, o njegovem pastirskem srcu, ki je vedno usmerjeno k drugim. Danes si ga poglejmo kot učetelja oznanjevanja. Pustimo se voditi prizoru, v katerem pridiga v shodnici v svojem kraju Nazaret. Jezus prebere odlomek preroka Izaija (prim. Iz 61,1-2) in nato vse preseneti z zelo kratko »pridigo«, ki je sestavljena iz le enega stavka. Pravi: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). To pomeni, da ta preroški odlomek za Jezusa vsebuje bistvo tega, kar želi povedati o sebi. Zato bi vsakokrat, ko govorimo o Jezusu, morali obnoviti njegovo prvo oznanilo. Poglejmo, kaj ga sestavlja. Opredelimo lahko pet temeljnih elementov.

Prvi element je veselje. Jezus razglasi: »Duh Gospodov je nad menoj; […] poslal me je, da ubogim prinesem veselo oznanilo« (prim. Lk 4,18). Veselo oznanilo: o Jezusu ni mogoče govoriti brez veselja, kajti vera je čudovita zgodba o ljubezni, ki jo je treba podeliti. Pričevati Jezusa, v njegovem imenu storiti kaj za druge, pomeni med vrsticami življenja povedati, da smo prejeli tako lep dar, da ga nobena beseda ne more izraziti. Ko pa primanjkuje veselja, se evangelija ne sporoča, saj je – kot pravi sama beseda – dobro oznanilo, oznanilo veselja. Žalosten kristjan lahko govori zelo lepe stvari, a je vse zaman, če oznanilo, ki ga posreduje, ni veselo.

Preidimo k drugemu vidiku: osvoboditev. Jezus pravi, da je bil poslan oznanit jetnikom prostost. To pomeni, da kdor oznanja Boga, ne more delati prozelitizma, ne more pritiskati na druge, ampak jih razbremeniti: ne nalaga bremen, ampak jih dviga; prinaša mir, ne občutkov krivde. Seveda je slediti Jezusu povezano z askezo, žrtvovanjem; a po drugi strani, če to velja za vsako lepo stvar, koliko bolj potem velja za najbolj odločilno resničnost življenja! Kdor pričuje Kristusa kaže bolj lepoto cilja kot pa naporno hojo. Zgodilo se nam bo, da bomo nekomu pripovedovali o čudovitem potovanju, ki smo ga opravili: govorili bomo o lepoti krajev, o tem, kaj smo videli in doživeli, ne pa o času, ki smo ga porabili za pot, in o vrstah na letališču! Zato mora vsako oznanilo, vredno Odrešenika, sporočati osvoboditev.

Tretji vidik: luč. Jezus pravi, da je prišel, da bi prinesel »slepim vid«. Presenetljivo je, da se v celotnem Svetem pismu pred Kristusom nikoli ne pojavi ozdravitev slepega človeka. To je bilo obljubljeno znamenje, ki bo prišlo z Mesijo. Vendar tu ne gre le za fizični vid, temveč za luč, ki omogoča, da človek vidi življenje na nov način. Gre za »prihod na svetlo«, za ponovno rojstvo, ki se zgodi le z Jezusom. Če pomislimo, se je krščansko življenje za nas začelo tako: s krstom, ki so ga v starih časih imenovali »razsvetljenje«. In kakšno luč nam daje Jezus? Prinaša nam luč sinovstva: On je Očetov ljubljeni Sin, ki živi večno; z Njim smo tudi mi Božji otroci, ki smo večno ljubljeni, kljub našim napakam in pomanjkljivostim. Tako življenje ni več slepa hoja proti niču, ni vprašanje usode ali sreče, ni odvisno od naključja ali zvezd, niti od zdravja in denarja. Odvisno je od ljubezni Očeta, ki skrbi za nas, svoje ljubljene otroke. Kako čudovito je deliti to luč z drugimi!

Ste kdaj pomislili, da je naše življenje – moje, tvoje, naše – dejanje ljubezni? Da je povabilo k ljubezni? To je čudovito! A na to velikokrat pozabimo v težavah, ob slabih novicah, posvetnosti in načinu posvetnega življenja.

Četrti vidik oznanila: ozdravitev. Jezus pravi, da je prišel, da bi pustil »zatirane na prostost«. Zatiran je tisti, ki se v življenju čuti obteženega zaradi nečesa: bolezni, utrujenosti, težkega srca, krivde, napak, pregreh, grehov … Kar nas stiska, je ravno to zlo, ki ga ne more pozdraviti nobeno zdravilo ali človeška pomoč: greh. Dobra novica je, da z Jezusom to starodavno zlo, ki se zdi nepremagljivo, nima več zadnje besede. Jaz lahko grešim, ker sem slaboten. Vsak lahko, a to ni zadnja beseda. Zadnja beseda je Jezusova iztegnjena roka, ki te dvigne iz greha. Vsakokrat ko ti ni dobro, ti Gospod vedno ponudi roko. Moraš se je samo oprijeti in se prepustiti. Blagovest je, da z Jezusom to staro zlo nima več zadnje besede: zadnja beseda je Jezusova iztegnjena roka, ki te povede naprej. Jezus nas vedno in zastonj ozdravi greha. Vse, ki so »utrujeni in obteženi«, vabi, naj pridejo k Njemu (prim. Mt 11,28). Spremljati nekoga v srečanje z Jezusom pomeni pripeljati ga k zdravniku srca, ki ponovno dvigne življenje. To pomeni reči: »Brat, sestra, nimam odgovorov na mnoge tvoje težave, toda Jezus te pozna in ljubi, lahko te ozdravi in razjasni tvoje srce.« Kdor nosi bremena, potrebuje nežnost do preteklosti, potrebuje odpuščanje. Kdor veruje v Jezusa, lahko drugim podari prav to: moč odpuščanja, ki dušo osvobaja vseh dolgov. Bratje, sestre, ne pozabimo tega: Bog vse pozabi. Bog pozabi vse naše grehe in se jih več ne spomni. Bog vse odpusti, ker pozabi naše grehe. Moramo se mu le približati in vse nam bo odpustil. Prosim, imejmo zaupanje v to. Na ta način Gospod ljubi. Kdor nosi s sabo težo in potrebuje nežnost do svoje preteklosti, naj se zaveda, da Jezus daje odpuščanje in dušo osvobaja vsakega dolga. Sveto pismo govori o letu, v katerem je bil človek osvobojen bremena dolgov: jubilej, leto milosti. Kot da je zadnja točka oznanila.

Jezus namreč pravi, da je prišel »oznanit leto Gospodove milosti«. To ni bil nek načrtovan jubilej. Milost, ki ustvarja novo življenje, vedno pride in osupne. Jezusovo oznanilo mora prinesti čudenje nad milostjo. Kajti nismo mi tisti, ki delamo velike stvari, ampak je Gospodova milost ta, ki po nas izvršuje nepredvidljive stvari. Božja presenečenja. Evangelij nas spremlja k čudovitemu smislu in novosti, ki ima ime: Jezus.

On naj nam pomaga, da ga bomo oznanjali, kot to sam želi, sporočali veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje.

Evangelij pravi, da je to veselo oznanilo namenjena »ubogim«. Pogosto pozabimo nanje, pa vendar so ravno oni tisti, ki jih Jezus izrecno omenja, saj so Božji izbranci. Spomnimo se jih in ne pozabimo, da mora vsak od nas, če želi sprejeti Gospoda, postati »notranje ubog«. To pomeni, da premagamo vse predstave o samozadostnosti, da bi se razumeli kot oseba, ki potrebuje milost in ki vedno potrebuje Njega.

Posnetek avdijence na kateri je imel papež to katehezo.

Vir in fotografije: Vatican news

 

Sodelavki naše Karitas, Irma Veljić in Zlata Anžur, sta obiskali starejše v Domu starejših občanov, se z njimi pogovarjali in jih obdarili. Res je kar pravi gospa Ana, socialna delavka v Domu, v spodnji zahvali: “Stanovalcem ste s pozornostjo in voščilnicami polepšali praznične dni, zavedajoč, da nekdo misli nanje in da niso sami.”

Spoštovani!

Božični čas vzbuja v nas željo po druženju, razumevanju sočloveka in željo, da nekomu ponudimo pozornost in ga razveselimo.

Kljub izobilju materialnih dobrin in moderne tehnologije številni ljudje občutijo praznino in osamljenost. Posebej ranljivi so starejši ljudje, ki nimajo bližnjih ali so le-te izgubili.

Zato smo vam v Domu starejših občanov Ljubljana-Moste-Polje iz srca hvaležni, da ste se v decembrskih dneh spomnili na nas in nekaterim našim stanovalcem s pozornostjo in voščilnicami polepšali praznične dni, zavedajoč, da nekdo misli nanje in da niso sami.

Tudi v prihajajočem letu 2023 Vam želimo veliko zdravja, zadovoljstva in dobrih del, s katerimi razveseljujete ljudi.

Vse najlepše, Ana Čandek, socialna delavka v DSO Ljubljana-Moste-Polje

Foto: Zlata Anžur

Od nas se je poslovil Janez Pogačar z Gmajne. Pokojni Janez je dolga leta dejavno sodeloval v naši župniji, med drugim je kar dolgo pel v župnijskem pevskem zboru.

Decembra leta 2016 je pokojni Janez dal intervju za radio Ognjišče za oddajo moja zgodba, ki ga najdete na tej povezavi

V oddaji Moja zgodba je spregovoril tudi o Lojzetu Grozdetu. Njegova družina je blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta sprejela, ko je iz Dolenjske prišel na šolanje v Ljubljano.

Janez Pogačar je v pogovoru najprej predstavil svojo družino, starša, brate in sestre potem pa je dobršen del pogovora namenil prvemu slovenskemu blaženemu mučencu Lojzetu Grozdetu.

Povedal je, kako je njegova mama, kljub temu, da niso bili premožni za pomoč v gospodinjstvu iskala pomočnico. Javila se je Ivanka Grozde, Lojzetova teta. Nekoč je pogovor nanesel na njenega nadarjenega nečaka Lojzeta, ki bi se rad šolal, vendar pa za to ni imel sredstev.

Gospa Pogačar je najprej prosila za priporočilo domačega župnika in ko ga je dobila se je takoj lotila zbiranja sredstev za Lojzetovo namestitev. To ji je uspelo, kljub veliki družini z majhnimi otroki. Prav tako mu je Pogačarjeva mama noč pred sprejemnim izpitom pomagala z inštrukcijami, tako da je bil Lojze Grozde naslednji dan na gimnaziji sprejet v nadaljnje šolanje.

Slika Lojzeta Grozdeta, ki jo je imel pokojni Janez v svoji sobi.

Vir in foto: Spletna Stran radia Ognjišče – Moja zgodba

Zadnjič sem se “okorajžil” in šel na slavljenje s skupino Svetnik v Antonov dom na Viču. Skupaj z odraslo hčerko. Navdušen!

Namreč, vedno sem mislil, da je to bolj za mlade, ker organizira Katoliška mladina pod vodstvom Matevža Mehleta. Že pri vstopu prijazni pozdravi, dvorana pa skoraj polna mladih, ne preveč mladih in tudi starejših –  v molitvi, slavljenju in petju skupaj s skupino Svetnik.

Sledilo je odlično pripravljeno poučevanje o sveti evharistiji mladega duhovnika Petra Čemažarja, ki je malo kasneje še izpostavil Najsvetejše. Cela dvorana je padla na kolena – skupaj z glasbeniki – in tiho vztrajala pred Najsvetejšim kake pol ure. Potem pa spet slavljenje s pesmijo.

Moja misel: Upanje je! Zaradi Njega.

Med celotnim dogodkom je bilo spovedovanje. Spovednik je bil naš Jurij Slamnik. Na koncu slavljenje s petjem. Pred dvorano pa še skromna pogostitev in klepet z znanimi.

Lepo je v Gospodu. Povabljeni vsi, vseh starosti. Starši pripeljite svoje najstnike.

Uradno vabilo na februarsko srečanje

Bog v središču. Slavljenje. Molitev v tišini. Spoved. Življenjske zgodbe. Priložnost za vsakega, da se umiri, okrepi, prejme upanje, najde svoje mesto v svetu.

Večere pripravljata Katoliška mladina in skupina Svetnik.

KDAJ: 14. februar 2023 ob 19.00 (daj si v koledar)

KRAJ: Antonov dom na Viču (tukaj); parkiranje pod dvorano

ZA KOGA: Večeri so odprti za vse starosti.

Naslednji dogodki v sezoni 2022/23 – daj si v koledar in pridi

  • 14. februar 2023 ob 19.00
  • 14. marec 2023 ob 19.00
  • 11. april 2023 ob 19.00
  • 9. maj 2023 ob 20.00
  • 6. junij 2023 ob 20.00

Vsi Večeri Plus+ bodo potekali v Antonovem domu na Viču.

Slavilna skladba skupine Svetnik: V tvojem imenu (Jezus)

Vir in foto: spletna stran Katoliške mladine

Pogreb zaslužnega papeža je bil 5. januarja 2023

Pogreb zaslužnega papeža Benedikta XVI. je potekal v četrtek, 5. januarja 2023, ob 9.30 na Trgu svetega Petra. Vodil ga je papež Frančišek.
Na tem mestu si lahko pogledate prenos pogreba papeža Beneditka XVI.

Na tem mestu lahko preberete izjavo, ki jo je ob tej priliki napisal predsednik slovenske Škofovske konference škof Andrej Saje.

Na tem mestu lahko preberete članek Antona Štruklja o njem.

Tukaj si lahko preberete njegovo prvo okrožnic Bog je Ljubezen.

Tukaj si lahko preberete pridigo Antona Štruklja, ki jo je imel pri sveti maši v spomin papežu Benediktu v Ljubljanski stolnici v petek 6. januarja ob 18.30.

Homilija svetega očeta Frančiška na pogrebni slovesnosti zaslužnega papeža Benedikta XVI.

 5.1.2023  Vatikan  

»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). To so zadnje besede, ki jih je Gospod izrekel na križu; njegov zadnji dih – bi rekli –, ki je zmogel potrditi to, kar je zaznamovalo vse njegovo življenje: nenehno izročanje v Očetove roke. Roke odpuščanja in sočutja, ozdravljanja in usmiljenja, roke maziljenja in blagoslavljanja, ki so ga potisnile, da se je izročil tudi v roke svojih bratov. Gospod, ki je bil odprt za posamezne zgodovine, ki jih je srečeval vzdolž svoje poti, se je pustil klesati Božji volji, tako da je na svoje rame naložil vse posledice in težave evangelija, tako da je videl svoje roke ranjene od ljubezni: »Poglej moje roke«, je rekel Tomažu (Jn 20,24). In to govori vsem nam: »Poglej moje roke«. Ranjene roke, ki prihajajo naproti in se ne nehajo darovati, da bi spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in da bi verovali vanjo (prim. 1 Jn 4,16).[1]

»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha,« je vabilo in življenjski načrt, ki navdihuje in hoče kakor lončar oblikovati (prim. Iz 29,16) srce pastirja, dokler ne bodo v njem utripala ista čutenja kot v Kristusu Jezusu (prim. Flp 2,5).

Hvaležna predanost služenja Gospodu in njegovemu ljudstvu, ki se poraja iz sprejemanja povsem zastonjskega daru. »Ti mi pripadaš … ti jim pripadaš,« šepeta Gospod, »ti si v varstvu mojih rok, v varstvu mojega srca. Ostani v jamici mojih rok in daj mi svoje.«[2] To je Božja ponižnost in bližina, ki se je sposobna položiti v krhke roke svojih učencev, da bi nahranili njegovo ljudstvo in skupaj z njim rekli: ›Vzemite in jejte, vzemite in pijte, to je moje telo, ki se daje za vas« (prim. Lk 22,19). Popolna synkatabasis Boga.

Molitvena predanost, ki se oblikuje in tiho plemeniti med križišči in protislovji, s katerimi se mora pastir soočiti (prim. 1 Pt 1,6-7), in zaupnim vabilom, naj pase čredo (prim. Jn 21,17). Kakor Učitelj tudi on nosi na ramenih za svoje ljudstvo utrujenost priprošnje in obrabljenost maziljenja, zlasti tam, kjer se mora dobrota boriti in bratje vidijo, kako je njihovo dostojanstvo ogroženo (prim. Heb 5,7-9). V tem srečanju priprošnje Gospod počasi izoblikuje krotkost, ki je sposobna razumeti, sprejeti, upati in izzivati onkraj nerazumevanja, ki ga to lahko prebudi. Nevidna in neizrekljiva rodovitnost, ki se poraja iz vedenja, v čigave roke je položeno zaupanje (prim. 2 Tim 1,12). Molitveno in častilno zaupanje, sposobno razlagati dejanja pastirja in priličiti njegovo srce in njegove odločitve Božjemu času (prim. Jn 21,18): »Pasti pomeni ljubiti in ljubiti pomeni biti pripravljen tudi trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam resnično dobrino, hrano Božje resnice, Božje besede, hrano njegove navzočnosti.«[3]

Predanost, ki jo podpira tolažba Duha, ki vedno hodi pred njim v poslanstvu: v strastnem iskanju, da bi posredoval lepoto in veselje evangelija (prim. Ap. spodb. Gaudete et exultate 57), v rodovitnem pričevanju tistih, ki ostajajo kakor Marija na mnogo načinov ob vznožju križa, v tistem bolečem, a trdnem miru, ki ne napada niti si ničesar ne podreja; in v vztrajnem, a potrpežljivem upanju, da bo Gospod izpolnil svojo obljubo, kakor je obljubil našim očetom in njihovemu potomstvu vekomaj (prim. Lk 1,54-55).

Tudi mi, ki se tesno oklepamo zadnjih Gospodovih besed in pričevanja, ki je zaznamovalo njegovo življenje, hočemo kot cerkvena skupnost slediti njegovim stopinjam in izročiti svojega brata v Očetove roke. Naj njegove roke usmiljenja najdejo njegovo svetilko prižgano z oljem evangelija, ki ga je sejal in o njem pričeval vse svoje življenje (prim. Mt 25,6-7).

Sv. Gregorij Veliki, ki je na koncu Pastoralnega vodila vabil in spodbujal v to duhovno družbo, je takole rekel: »Sredi neviht mojega življenja mi daje uteho zaupanje, da me boš ti zadržal nad vodo na rešilni deski tvojih molitev. Ko me teža lastne krivde vleče navzdol, naj me dviga roka tvojega zasluženja.« Tega se zaveda pastir, ki ne more sam nositi tega, česar v resnici ne bi mogel prenašati sam, in se zato zna prepustiti molitvi in skrbi ljudstva, ki mu je bilo zaupano.[4]In prav Božje verno ljudstvo, ki se je zbralo, spremlja in izroča življenje njega, ki je bil njegov pastir. Kakor žene iz evangelija pri grobu smo tukaj z dišavami hvaležnosti in mazili upanja, da mu še enkrat dokažemo ljubezen, ki se ne izgubi; to hočemo storiti z istim maziljenjem, modrostjo, tankočutnostjo in predanostjo, s katerimi nas je znal obdarovati vsa ta leta. Skupaj hočemo reči: »Oče, v tvoje roke izročamo njegovega duha.«

Benedikt, zvesti Ženinov prijatelj, naj bo tvoje veselje popolno, ko boš dokončno in za vedno poslušal njegov glas!

Vir: Vatican news

 

V petek, 16. decembra 2022, je izšla poslanica papeža Frančiška za 56. svetovni dan miru, ki ga obhajamo 1. januarja 2023, z naslovim: Nihče se ne more rešiti sam. Izhajati iz covida-19, da bomo skupaj zasnovali poti miru.

POSLANICA NJEGOVE SVETOSTI
PAPEŽA FRANČIŠKA
ZA 56. SVETOVNI DAN MIRU
1. JANUAR 2023

Nihče se ne more rešiti sam.
Izhajati iz covida-19, da bomo skupaj zasnovali poti miru

»Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči« (Prvo pismo sv. Pavla Tesaloničanom, 5,1-2).

1. S temi besedami je apostol Pavel vabil skupnost v Solunu, naj v pričakovanju srečanja z Gospodom ostane čvrsta, z nogami in srcem trdno na zemlji, sposobna pozornega pogleda na resničnost in na dogodke zgodovine. Čeprav se dogodki našega bivanja zdijo tako tragični in se čutimo porinjeni v temen in mučen predor krivice in trpljenja, smo poklicani, da ohranjamo svoja srca odprta za upanje, polni zaupanja v Boga, ki postane navzoč, ki nas nežno spremlja, podpira v naporih in predvsem usmerja našo pot. Zato sv. Pavel nenehno spodbuja skupnost, naj bo čuječa ter išče dobro, pravičnost in resnico: »Zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni« (5,6). To je povabilo, naj ostanemo budni, naj se ne zapremo v strah, v bolečino ali v sprijaznjenost, naj ne popuščamo raztresenosti in se ne prepustimo malodušju, ampak naj bomo kot stražarji, ki so sposobni bedeti in ujeti prve žarke jutranje zore, zlasti v najbolj temnih urah.

2. Covid-19 nas je pogreznil v sredo noči, ko je destabiliziral naše običajno življenje, spravil v nered naše načrte in navade ter prevrnil navidezno mirnost naših tudi najbolj privilegiranih družb, ko je vzbujal zmedenost in trpljenje ter povzročil smrt mnogih naših bratov in sester.

Zdravstveni sistem, potisnjen v vrtinec nepričakovanih izzivov in v razmere, ki tudi z znanstvenega vidika nikakor niso bile jasne, se je mobiliziral, da bi mnogim lajšal bolečino in jo skušal odpraviti. Prav tako tudi politične oblasti, ki so morale sprejeti pomembne ukrepe glede organiziranja in upravljanja izrednih razmer.

Skupaj s fizičnimi izrazi je covid-19 tudi z dolgotrajnimi učinki povzročil splošno slabo počutje, ki se je zgostilo v srcu številnih ljudi in družin, z nezanemarljivimi posledicami, ki so jih povečala dolga obdobja izolacije in različne omejitve svobode.

Poleg tega ne moremo pozabiti, kako se je pandemija dotaknila nekaterih nevralnih točk družbene in gospodarske ureditve, ter prinesla protislovja in neenakosti. Ogrozila je zagotovljeno delo mnogih in poslabšala vedno bolj razširjeno osamljenost v naših družbah, zlasti najbolj šibkih in ubogih. Pomislimo na primer na milijone neformalnih delavcev na številnih koncih sveta, ki so ostali brez dela in brez vsake podpore ves čas zapore.

Posamezniki in družba redkokdaj napredujejo v razmerah, ki povzročajo takšen občutek poraza in grenkobe, saj ta oslabi napore za mir in povzroči socialne konflikte, razočaranja in nasilje različnih vrst. V tem smislu se zdi, da je pandemija pretresla tudi najbolj mirna področja našega sveta in pokazala na neštete šibkosti.

3. Po treh letih je primerno, da si vzamemo nekaj časa za spraševanje, učenje in rast ter se pustimo spremeniti tako kot posamezniki kot tudi kot skupnost. Naj privilegiran čas, da se pripravimo na »Gospodov dan«. Večkrat sem že imel priložnost, da sem ponovil, da iz krize nikoli ne pridemo enaki: iz nje pridemo boljši ali slabši. Danes smo povabljeni, da se vprašamo: kaj smo se naučili iz pandemije? Kakšnih novih poti se moramo lotiti, da bomo opustili verige naših starih navad, da bomo bolje pripravljeni, da si bomo upali kaj novega? Kakšna znamenja življenja in upanja lahko dojamemo, da bomo šli naprej in skušali izboljšati naš svet?

Ko smo neposredno spoznali krhkost, ki zaznamuje človeško resničnost in naše osebno bivanje, lahko rečemo, da je največji nauk, ki nam ga zapušča v dediščino covid-19, zavedanje, da vsi potrebujemo drug drugega, da je naš največji, čeprav tudi najbolj krhek zaklad, človeško bratstvo, utemeljeno na našem skupnem Božjem otroštvu, in da se nihče ne more rešiti sam. Zato je torej nujno, da skupaj iščemo in spodbujamo univerzalne vrednote, ki označujejo pot tega človeškega bratstva. Naučili smo se tudi, da zaupanje, ki smo ga polagali v napredek, v tehnologijo in v učinke globalizacije, ni bilo samo pretirano, ampak se je spremenilo v individualistično in malikovalsko zastrupljanje, ki ogroža želeno zagotovilo pravičnosti, sloge in miru. V našem svetu hitenja zelo pogosto razširjeni problemi neravnovesij, krivic, revščine in izključevanja gojijo nemire in konflikte, ter povzročajo nasilje in celo vojne.

Medtem ko je po eni strani pandemija vse to razkrila, smo lahko po drugi strani prišli do pozitivnih odkritij: dobrodejne vrnitve k ponižnosti; zmanjšanja nekaterih potrošniških zahtev; prenovljenega čuta za solidarnost, ki nas spodbuja, da izstopimo iz svoje sebičnosti, da bi se odprli trpljenju drugih in njihovim potrebam; pa tudi v nekaterih primerih naravnost junaške vneme številnih ljudi, ki so se razdajali, da bi mogli vsi kar najbolje premagati dramo izrednih razmer.

Iz te izkušnje je prišla močnejša zavest, ki vse, ljudstva in narode, vabi, naj v središče postavijo besedo »skupaj«. Skupaj namreč, v bratstvu in solidarnosti, gradimo mir, zagotavljamo pravičnost, premagujemo najbolj boleče dogodke. Najbolj učinkoviti odgovori na pandemijo so bili v resnici tisti, v katerih so se družbene skupine, javne in zasebne ustanove ter mednarodne organizacije združile, da bi odgovorile na izziv, pri čemer so pustile ob strani posebne koristi. Samo mir, ki se rojeva iz bratske in nesebične ljubezni, nam lahko pomaga, da premagamo osebne, družbene in svetovne krize.

4. Istočasno se je v trenutku, ko smo si drznili upati, da je najhujše v noči pandemije covida-19 premagano, na človeštvo zgrnila nova strašna nesreča. Priča smo bili nastopu še ene nadloge: še ene vojne, deloma primerljive covidu-19, ki pa jo za razliko od pandemije vodijo krivične človeške odločitve. Vojna v Ukrajini žanje nedolžne človeške žrtve in širi negotovost ne samo na tiste, ki so neposredno prizadeti, ampak širše in brez razlike tudi na tiste, ki tisoče kilometrov daleč trpijo zaradi njenih stranskih posledic – dovolj je pomisliti na probleme s pšenico in na cene goriva.

Vsekakor to ni post-covidno obdobje, na katerega smo upali ali smo ga pričakovali. Pravzaprav ta vojna skupaj z vsemi drugimi spopadi, razširjenimi po zemeljski obli, prestavlja poraz za celotno človeštvo in ne samo za neposredno vpletene strani. Medtem ko so za covid-19 našli cepivo, za vojno še niso odkrili primernih rešitev. Vsekakor je virus vojne težje poraziti kot viruse, ki prizadenejo človeški organizem, ker ta virus ne prihaja od zunaj, ampak iz notranjosti človeškega srca, ki so ga pokvarili grehi (prim. evangelij po Marku, 7,17-23).

5. Kaj se torej zahteva od nas? Najprej, da pustimo, da izredne razmere, ki smo jih doživeli, spremenijo naše srce, se pravi, da dovolimo, da Bog preko tega zgodovinskega trenutka preoblikuje naša običajna merila za razlaganje sveta in stvarnosti. Ne moremo več misliti samo na ohranjanje prostora naših osebnih ali narodnih koristi, ampak moramo o sebi razmišljati v luči skupnega dobrega, s čutom za skupnost, oziroma kot »mi«, ki je odprt za svetovno bratstvo. Ne moremo si prizadevati samo za zaščito sebe, ampak je čas, da se vsi zavzamemo za ozdravitev naše družbe in našega planeta ter ustvarimo temelje za bolj pravičen in miroljuben svet, ki si bo resno prizadeval za iskanje dobrega, ki bo v resnici skupno.

Da bi to storili in da bi po izrednih razmerah covida-19 živeli bolje, ne smemo podcenjevati temeljnega dejstva, da so vse moralne, družbene, politične in gospodarske krize, ki jih doživljamo, povezane med seboj, in tisto, na kar gledamo kot na posamezne probleme, je v resnici eno, vzrok ali posledica za drugega. In zato smo poklicani, da se z izzivi našega sveta soočimo odgovorno in sočutno. Na novo moramo ovrednotiti zagotavljanje javnega zdravja za vse. Spodbujati moramo mirovne dejavnosti za končanje spopadov in vojn, ki še naprej povzročajo žrtve in revščino. Na konkreten način moramo poskrbeti za naš skupni dom in uresničevati jasne in učinkovite ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Boriti se moramo proti virusu neenakosti in zagotoviti hrano ter dostojno delo za vse ter podpirati tiste, ki nimajo niti minimalne plače in so v velikih težavah. Škandal lačnih ljudstev nas žalosti. S primernimi politikami moramo razviti sprejemanje in integracijo, zlasti v odnosu do migrantov in tistih, ki živijo kot odvrženi v naših družbah. Le če se bomo v teh razmerah razdajali z altruistično željo, ki jo navdihuje neskončna in usmiljena Božja ljubezen, bomo lahko zgradili nov svet in prispevali h gradnji Božjega kraljestva, ki je kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

Ko podeljujem z vami ta razmišljanja, želim, da bi v novem letu mogli hoditi skupaj in ceniti to, kar nas zgodovina lahko nauči. Svoje najboljše želje izrekam voditeljem držav in vlad, odgovornim v mednarodnih organizacijah, voditeljem različnih verstev. Vsem moškim in ženskam dobre volje želim, da bi dan za dnem kot rokodelci miru gradili dobro leto! Brezmadežna Marija, Jezusova Mati in Kraljica miru naj prosi za nas in za ves svet.

V Vatikanu, 8. decembra 2022
Frančišek

Vir: Vatican news

 

Sveti Štefan je zavetnik naše župnije in 26. december je za nas slovesni praznik.

• Glavna slovesnost je  bila ob 9.15. Sveto mašo je daroval predstojnik slovenskih jezuitov p. Miran Žvanut. P. Miran nam je v nagovoru spregovoril o veselju, ki je vedno predstavlja nekaj Božjega. Po maši je bil blagoslov konj in avtomobilov. Na ta praznik so bili tudi letos z nami predstavniki konjeniškega društva Sostro za kar se jim iskreno zahvaljujemo.  Več slik o današnjem dogodku najdete spodaj v članku.

Blagoslov konj in darovanje konjičkov

V naši župniji je navada, da na praznik sv. Štefana blagoslavljamo konje. K nam s svojimi konji pridejo člani konjeniškega društva Sostro. Med obema vojnam se je na ta dan v Štepanji vasi pri blagoslovu konj zbralo zelo veliko število kmetov s s konji. Takrat je bil to kar celodnevni dogodek. Najprej je bila sveta maša nato blagoslov konj. Nato pa je bil še sejem, na katerem so kmetje trgovali med seboj.

Zadaj v cerkvi so na ta dan na razpolago majhni starodavni konjički, ki imajo etnografsko vrednost. Lahko vzamete enega in ga nesete pred oltar in ob tem prosite za blagoslov pri vaših živalih.  Ob tem lahko darujete svoj dar. Bog povrni.

Slika svetega Štefana v Štepanji vasi ima ’tisto nekaj’, kar pritegne pogled

Ob tej priliki objavljamo članek umetnika Lana Seuška, ki ga je pritegnila znamenita slika svetega Štefana slikarja Jurija Šubica.

Nas lahko slika, ki je bila naslikana v čisto drugem času, danes nagovori na nov in za ta čas enkraten način? Velja prepričanje, da nas umetniško delo nagovarja, če poznamo vsebino naslikanega. Pa poglejmo …

Zgodilo se je takole: K nedeljski maši sem šel v Štepanjsko naselje v cerkev svetega Štefana. Po nekaj trenutkih, ko so se mi odrosila očala, sem zagledal sliko slikarja Jurija Šubica.

Na glavni oltarni podobi je upodobljen sveti Štefan, njegovo glavo obdaja svetniški sij, ki je tako žareč, da portret svetega Štefana prav izstopi. Slika ima ’tisto nekaj’, kar pritegne pogled, da se človek zazre in gleda. Seveda za tem stoji spretnost in znanje likovne teorije, barvnega kontrasta med svetlo modrim nebom in temnomodro draperijo ter kot protiutež različni odtenki kožnega inkarnata.

Poleg barvitosti slike – v tem so bili impresionisti, med katere spada Jurij Šubic – mojstri, me je pri njegovi sliki pritegnil prizor, kako je Štefan, postavljen med razjarjeno množico, zazrt v nebo. Moji možgani so prizor s to množico moških, ki imajo v rokah kamenje, takoj povezali s protestniki, ki jih je bilo moč videti ob petkih in so protestirali proti vladnim ukrepom.

V Štefanu sem v tistem trenutku prepoznal zdravnika, morda celo mojega brata, kirurga. Sam pri sebi sem dejal: »Štefan, kako si lahko tako miren, ob dejstvu, da te hočejo ubiti, ob dejstvu, da te prezirajo?«

Kdo je bil sv. Štefan?

Dovolite mi, da na tej točki nekoliko osvetlim, kdo je sveti Štefan. Sveti Štefan je eden prvih diakonov v Cerkvi in eden od prvih mučencev. Diakon je postal, ker je bil cenjen pri mestnih vratih in je užival zaupanje pri ljudeh. Apostoli so nanj položili roke in zanj molili.

Mestna vrata so bila v judovski kulturi nekaj podobnega kot agora v grški, tam so Judje sklepali pomembne kupčije in razpravljali o pomembnih verskih in političnih vprašanjih. Sveti Štefan si je zaradi pričevanja za Jezusa nakopal ogromno nasprotnikov. Na zaslišanju pred velikim zborom so se našle krive priče, ki so pričale proti njemu. Štefan pa je ostal zvest resnici in, ko je vanj priletel prvi kamen, se je zdelo, da bodo z njim vred ubili tudi resnico. Ampak apostolska dela nam izpričajo, da je iz te prelite krvi, zrasla nova množica sledilcev Resnice.

Čisto možno je, da je pri kamenjanju svetega Štefana sodeloval tudi Savel, ki se je nato spreobrnil in postal Pavel.

Podoba, ki pritegne, a je ne razumem

A vrnimo se v leto 2021, v cerkev svetega Štefana v Štepancu. Pred menoj je podoba, ki me pritegne, a je ne razumem. Kako lahko nekdo moli za svoje krvnike in v čem je tu smisel? Odgovor mi ponudi obraz svetega Štefana, ki pravi, da je prav ta razjarjena množica najbolj žejna topline, odpuščanja, željna tega, da bi svobodno zaživela in opustila zgrešene predstave, ki jo zasužnjujejo.

Sveti Štefan mi danes pripoveduje, da je tisti, ki nas najbolj glasno zmerja z ovcami, med vsemi najbolj prestrašena in zavržena ovčka, ki kliče na pomoč. Vendar svetega Štefana še zmeraj ne razumem in ne da mi miru misel na lažnive priče, ki zavajajo. Kaj je z njimi? Čisto potihem slišim glas, da bodo te vedno prisotne, zato pa stojim za Resnico do zadnjega kamna. Resnice se ne da zasuti nikoli.

Mednaslovi so uredniški

Vir članka o sliki sv. Štefana: Galerija Fortunata Berganta

Tu je še nekaj slik od lanske slovesnosti sv. Štefana

Foto: Naslovna slika Tinkara Čerin, ostale slike Lojze Mušič

Voščilo bratov kapucinov

” Da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru.” (Lk 1,79).

“V jaslicah bi rad pokazal Dete, rojeno v Betlehemu, in nekako s telesnimi očmi videti nevšečnosti v katerih se je znašel zaradi pomankanja najosnovnejših stvari ob rojstvu ter kako položen v jaslice leži med volom in osličkom.”  (sv. Frančišek Asiški FF 468)

“Odpreti vrata ljubezni Kristusu pomeni nekaj zelo jasnega: sprejeti Božjo ljubezen, verovati v ljubezen. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo, piše apostol Janez (1 Jn 4,16). Božič je razodetje Božje dobrote in ljubezni do sveta. Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi (Tit 2,11), piše sv. Pavel. In še: Pojavili sta se dobrota in človekoljubnost Boga (prim. Tit 3,4). Najpomembnejša stvar, ki jo moramo storiti za Božič, je, da z začudenjem sprejmemo neskončni dar Božje ljubezni.”(Papež Frančišek)

Naj vam novorojeni Zveličar prinese blaženega upanja in miru. On, ki je po Devici Mariji popolnoma vstopil v naše življenje zato, da lahko mi postajamo božji.

bratje kapucini

Obhajamo božične praznike. Božič je obletnica Jezusovega rojstva, vendar ne samo to. Je dejstvo, ki je zaznamovalo celotno zgodovino. Bog sam je prišel prebivat med nas (Jn 1,14). Skrivnost učlovečenja Boga najbolj doživljamo ob jaslicah, v domači družini, v bogoslužnem praznovanju, še zlasti pa pri sveti maši. Pri tem se nujno pojavi vprašanje, kako je mogoče ponovno doživeti dogodek rojstva izpred davnih let?

V Lukovem evangeliju pri polnočni maši beremo, da se je Odrešenik rodil danes (Lk 2,11). Ta časovni prislov se v božičnem času ponovi večkrat. Ponavljanje nakazuje, da Božje rojstvo presega meje časa in prostora. Tako kot rojstvo otroka pomeni upanje za družino, tako Božje rojstvo pomeni upanje za celotno človeštvo. Emanuel je Bog z nami. Nismo sami! Utrjevanje upanja je še posebno pomembno v času, ko doživljamo vojno, različne oblike nasilja in druge vrste negotovosti.

Bogoslužna besedila v božičnem času nam povedo, da so dogodki odrešenja vedno aktualni in zadevajo vsakega človeka. Ko slišimo ali izgovarjamo, da se je danes za nas rodil Odrešenik, mislimo, da nam Bog v sedanjem trenutku ponuja možnost, da ga prepoznamo, sprejmemo in okrepljeni z vero zaživimo na nov način, kot so to storili pastirji v Betlehemu.

Božje dete se ni rodilo v toplem domu, temveč na poti, v mrazu in negotovosti. Tudi v tem času mnogi trpijo zaradi različnih oblik nepravičnosti. Njihov božič je podoben tistemu na betlehemskih poljanah in begu svete družine v Egipt. Spomnimo se osamljenih in onemoglih, bolnih in tistih, ki v teh dneh v bolnišnicah skrbijo zanje, pa vseh tistih, ki delajo in skrbijo, da lahko mi v miru praznujemo. Tudi po njih Gospod prihaja k nam.

V imenu slovenskih škofov vsem družinam in posameznikom, krščanskim občestvom, Slovencem doma, v zamejstvu in po svetu ter drugim krščanskim Cerkvam in skupnostim želim blagoslovljen božič. Naj nam praznovanje Božjega rojstva utrdi vero, prinese miru, veselja in novega upanja.

Msgr. dr. Andrej Saje, Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference

Foto: Aleš Čerin