V župniji Štepanja vas je navada, da obhajanje zakonskih jubilejev vsako leto združimo z zahvalno nedeljo, ko se Bogu zahvaljujemo za vse darove in še posebej za dar svetega zakona. Tudi letos se je v cerkvi pri maši ob 8.uri, ki jo je daroval g. župnik br. Matej Štravs, zbralo 32 jubilantov, ki praznujemo 10., 20., 25., 30., 35., 40., 45., 50., 55. ter 60. let skupnega zakonskega življenja.

Vsako leto zakonce med mašo nagovori par, ki je povabljen, da kratko poda svojo življenjsko zgodbo. Letos sta to vlogo prevzela in lepo opravila Nada in Matjaž Maležič in Zadobrove, ki z župnijo sicer sodelujeta tudi v zakonski skupini in v skupini odraslih skavtov.

Poglejte si še galerijo fotografij Matjaža Maležiča.

Po maši navadno sledi skupinsko fotografiranje, nato pa druženje ob živi glasbi in dobrotah, za katere poskrbijo pridne roke župnijskih sodelavk in sodelavcev.

Ob vprašanju zakoncem, ki obhajajo najvišje obletnice, kaj je pomembno v življenju, so odgovorili, da potrpežljivost in seveda ljubezen ter da je »teh 60 let (pre)hitro minilo«.

Bogu hvala za vse, kar nam daje, župniji pa za vso podporo, sprejetost in gostoljubje, ki ga vsako leto izkazuje zakonskim jubilantom.

Polona Vesel Mušič

Foto: Pavel Mušič

Letošnje jesensko romanje župnije sv. Štefana je potekalo v soboto 19.10. in sicer smo se podali v Varaždin, Ludbreg in Kančevce.

V Varaždinu, nekdanji hrvaški prestolnici, smo najprej obiskali kapucinski samostan s cerkvijo sv. Trojice iz 18. stoletja, kjer smo imeli sv. mašo, tej pa je sledila prijazna pogostitev in druženje v samostanski obednici.

Potem smo si spotoma ogledali mesto Varaždin, mesto cerkva in zvonikov, in seveda najpomembnejšo od cerkva, prelepo baročno stolno cerkev Marije Vnebovzete. Pokukali smo še v frančiškansko cerkev, zatem pa se malo porazgubili po lokalih na izredno lepem mestnem trgu…

Sledila je vožnja do romarskega svetišča v Ludbregu, znanem po evharističnem čudežu iz leta 1411, ki privablja množice romarjev. V Kapeli sv. Križa je namreč izpostavljena relikvija Predragocene Jezusove krvi.

Domači kaplan nam je opisal zgodovino kraja in dogodke, povezane s čudežem. Po litanijah smo se sprehodili še do bližnjega zaobljubljenega Svetišča Predragocene Kristusove krvi, ki se nahaja v čudovitem naravnem okolju in lahko sprejme nekaj tisoč ljudi, zgradil pa ga je po 200 letih od zaobljube 1.demokratično izvoljeni hrvaški sabor v letih 1993 – 1996. Ludbreg naj bi bil po lokalni legendi »center sveta«, kar je tudi ponazorjeno na glavnem trgu.

Nazadnje smo se odpeljali še na pozno kosilo v Kančevce k našim kapucinom, kjer smo v prijaznem vzdušju in dobri hrani zaključili naše vsakoletno župnijsko romanje. Na letošnjem romanju je bila najštevilnejša udeležba doslej, saj nas je bilo čez 80.

Besedilo: Dragica Adam

Foto: Milan Boštele

Rožni venec govori o Kristusovi skrivnosti. V litanijah to molitev celo imenujemo sveti rožni venec. To pa zato, ker se v njej poglabljamo v samo skrivnost Božje prisotnosti v našem življenju.

Zgodovina

Zgodovina in izvor rožnega venca se ujemata s staro prakso menihov in posvečenih oseb, da so molili psalme. S temi psalmi je bil prepleten vsakdan posvečene osebe. Sčasoma se je razvila molitev 150 zdravamarij in 30 očenašev, številka 150 ustreza enakemu številu psalmov v Svetem pismu.

Rožni venec je razdeljen na tri temeljne dele. Veseli, žalostni in častitljivi. Sveti oče, sveti Janez Pavel II., je dodal tem delom še svetli del rožnega venca.

Molitev ponavljanja

Rožni venec je molitev ponavljanja, saj kar 50 ponovimo eno molitev zdravamarija v enem samem delu rožnega venca. Zdi se, da se to ne ujema z mislijo sodobnega človeka. Toda molitev rožnega venca ni podajanje informacij, je ustvarjanje Božjega okolja, v katerem mi lahko Bog zelo osebno spregovori.

Rožni venec, ki je najbolj razširjen, so zelo spodbujali bratje dominikanci. Poznamo še druge oblike te molitve: serafinski rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja in druge.

Danes je rožni venec molitev mnogih laikov in družin. Obenem pa je postal skupna molitev vse Cerkve, kraj, kjer se različni stanovi v Cerkvi srečamo.

Ob poplavi duhovnih tehnik, ki zasužnjujejo, ker grobo in nesvobodno preoblikujejo našo dušo, spoznavamo rožni venec kot blago šepetanje skrivnosti Gospoda, ki po Mariji vstopa v naše srce.

Rožni venec nam pomaga, da na poti upodabljanja po Kristusu rastemo naproti cilju, ki je svetost. Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti.

»Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Krščanska občestva naj postanejo »pristne šole molitve« v novem tisočletju.

(Iz Apostolskega pisma: Rožni venec Device Marije, papeža Janeza Pavla II.)

Vir: www.marija.si

Kako moliti rožni venec?

1. Križ: Molitev Rožnega venca začnemo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

2. Apostolska veroizpoved: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.

3. Oče naš: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

4. Zdrava Marija + prošnja: Nato molimo molitev Zdrava Marija, za besedo Jezus pa povemo prošnjo (skrivnost), ter nadaljujemo s Sveta Marija.

Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

5. Slava: Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

6. Molimo enega od delov rožnega venca:

Veseli del (molimo ob ponedeljkih in sobotah)

Apostolska veroizpovedOče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam poživi vero;
  2. ki nam utrdi upanje;
  3. ki nam vžgi ljubezen.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela;
  2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila;
  3. ki si ga Devica rodila;
  4. ki si ga Devica v templju darovala;
  5. ki si ga Devica v templju našla.

Svetli del (molimo ob četrtkih)

Apostolska veroizpovedOče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam daj duha pokorščine;
  2. ki nam daj srečo uboštva;
  3. ki nam podeli milost čistosti.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je bil krščen v reki Jordan;
  2. ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež;
  3. ki je oznanjal Božje kraljestvo;
  4. ki je na gori razodel svoje veličastvo;
  5. ki je postavil sveto evharistijo.

Žalostni del (molimo ob torkih in petkih)

Apostolska veroizpovedOče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam utrdi spomin;
  2. ki nam razsvetli pamet;
  3. ki nam omeči voljo.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je za nas krvavi pot potil;
  2. ki je za nas bičan bil;
  3. ki je za nas s trnjem kronan bil;
  4. ki je za nas težki križ nesel;
  5. ki je za nas križan bil;

Častitljivi del (molimo ob sredah in nedeljah)

Apostolska veroizpovedOče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam vodi naše misli;
  2. ki nam vodi naše besede;
  3. ki nam vodi naša dejanja.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je od mrtvih vstal;
  2. ki je v nebesa šel;
  3. ki je Svetega Duha poslal;
  4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel;
  5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

7. Molitev O Jezus, odpusti: Po vsaki desetki rožnega venca za Slava Očetu lahko dodamo še naslednjo molitev: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

8. Križ: Molitev Rožnega venca končamo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Viri: katoliska-cerkev.si

Foto: James ColemanUnsplash

Papež Frančišek je ob začetku izrednega misijonskega meseca vernike povabil, da bi se ta mesec vprašali, kakšno je naše pričevanje ter spomnil, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Poudaril je, da nas Gospod kliče, da bi postali dar tam, kjer smo.

Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji

V priliki, ki smo jo slišali, se Gospod kaže kot človek, ki pred potovanjem pokliče služabnike, da bi jim izročil svoje premoženje (prim. Mt 25,14).

Bog nam je zaupal svoje največje darove: naše življenje, življenje drugih, mnogo različnih darov za vsakogar. In te dobrine, ti talenti, ne predstavljajo nečesa, kar se hrani v sefu, ampak predstavlja klic: Gospod nas kliče k pogumnemu in ustvarjalnemu prizadevanju, da bi talenti obrodili sadove.

Bog nas bo vprašal, če smo tvegali, tudi če smo se  celo osramotili. Ta izredni misijonski mesec želi biti premik, ki bi nas spodbudil, da bi postali dejavni v dobrem. Ne notarji vere in varuhi milosti, ampak misijonarji.

Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Misijonar se postane tako, da živimo kot priče: da z življenjem pričujemo, da poznamo Jezusa. Življenje je tisto, ki govori.

Priča je ključna beseda, beseda, ki ima isti koren kot beseda mučenec. In mučenci so prvi pričevalci vere: ne z besedami, ampak z življenjem. Vedo, da vera ni propaganda ali prozelitizem, je spoštljiv dar življenja. Živijo tako, da širijo mir in veselje, ljubijo vse, tudi sovražnike, iz ljubezni do Jezusa.

Kako bi potem lahko mi, ki smo odkrili, da smo otroci nebeškega Očeta, zamolčali veselje nad tem, da smo ljubljeni, gotovost, da smo vedno dragoceni v Božjih očeh? To je oznanilo, ki ga pričakuje toliko oseb. In to je naša odgovornost. Ta mesec se vprašajmo: kakšno je moje pričevanje?

Življenje smo prejeli, da bi ga podarili

Ob koncu prilike Gospod reče »dober in zvest« služabnikoma, ki sta bila podjetna; »hudoben in len« pa služabniku, ki se je branil.

Zakaj je Bog tako strog do tega služabnika, ki se je bal? Kaj je storil slabega? Njegova krivda je bila, da ni storil dobrega, greh opustitve. In to je lahko greh, ki traja vse življenje, saj smo prejeli življenje ne zato, da bi ga zakopali, ampak da bi ga tvegali; ne zato, da bi ga zadržali, ampak podarili.

Kdor je z Jezusom, ve, da se ima tisto, kar se da, da se poseduje to, kar se daruje; in skrivnost tega, da bi imeli življenje, je, da ga darujemo. Živeti opustitev pomeni zanikati svojo poklicanost: opustitev je nasprotno od poslanstva.

Greh opustitve je greh proti poslanstvu

Greh opustitve (v izvirniku omissione, op. prev.), to je proti poslanstvu (v izvirniku missione, op. prev.), storimo tedaj, ko se namesto da bi širili veselje, zapiramo v žalostno samopomilovanje in mislimo, da nas nihče ne ljubi in ne razume.

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko podležemo vdanosti v usodo: »Ne morem več, nisem sposoben.« Kako vendar? Bog ti je dal talente in ti misliš, da si tako ubog, da ne moreš nikogar obogatiti?

Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko se pritožujemo in še naprej govorimo, da gre vse narobe, tako v svetu kot v Cerkvi. Proti poslanstvu grešimo tedaj, ko smo sužnji strahov, ki hromijo in nas paralizirajo z »vedno se je delalo tako«.

In proti poslanstvu grešimo tedaj, ko živimo življenje kot težo in ne kot dar; ko smo v središču mi s svojimi napori, ne pa bratje in sestre, ki čakajo, da bi bili ljubljeni.

Moč Cerkve: ponižna in zastonjska ljubezen

»Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9,7). Ljubi Cerkev v izhodu. Bodimo pozorni, če ni v izhodu, ni Cerkev.

Cerkev v izhodu, misijonska, je Cerkev, ki ne izgublja časa s tem, da joka nad stvarmi, ki ne gredo, nad verniki, ki jih nima več, nekdanjih vrednot, ki jih ni več. Cerkev, ki ne išče varovanih oaz, da bi bila mirna; želi biti le sol zemlje in kvas za svet.

Ta Cerkev ve, da je to njena moč, ista Jezusova moč: ne družbena ali institucionalna pomenljivost, ampak ponižna in zastonjska ljubezen.

Zgled treh služabnikov ta mesec

Danes nas ob vstopu v misijonski mesec oktober spremljajo trije »služabniki«, ki so obrodili obilo sadu.

Pot nam kaže sv. Terezija Deteta Jezusa, ki je iz molitve naredila gorivo za misijonarsko dejavnost v svetu. To je tudi mesec rožnega venca: koliko molimo za širjenje evangelija, da bi se spreobrnili od opuščanja k poslanstvu?

Potem je sv. Frančišek Ksaverij, eden izmed velikih misijonarjev Cerkve. Tudi on nas predrami: ali izstopamo iz svojih oklepov, smo sposobni pustiti svoje lagodnosti zaradi evangelija?

Prav tako častitljiva Pauline Jaricot, delavka, ki je s svojim vsakdanjim delom podpirala misijone: z darovi, ki jih je odtegovala od plače, je začela ustanove, iz katere so nastale današnje Papeške misijonske družbe.

In mi, ali storimo iz vsakega dneva dar, da bi presegli prelom med evangelijem in življenjem? Prosim vas, ne živimo »zakristijske« vere.

Ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva

Spremljajo nas redovnica, duhovnik in laikinja. Pravijo nam, da nihče ni izključen iz poslanstva Cerkve. Da, v tem mesecu Gospod kliče tudi tebe. Kliče tebe, družinski oče in mama; tebe, mlad človek, ki sanjaš velike stvari; tebe, ki delaš v tovarni, v trgovini, na banki, v restavraciji; tebe, ki si brez dela; tebe, ki si na bolniški postelji …

Gospod te vabi, da postani dar tam, kjer si, tako, kot si, s tistim, ki je ob tebi; da ne bi zgolj prenašal življenja, ampak ga podarjal; da se ne bi smilil samemu sebi, ampak bi dopustil, da bi te izdolble solze tistih, ki trpijo.

Pogum, Gospod od tebe veliko pričakuje. Prav tako pričakuje, da bi kdo imel pogum oditi, da bi šel tja, kjer najbolj manjkata upanje in dostojanstvo, tja, kjer preveč ljudi še vedno živi brez veselja evangelija.

»Ali moram iti sam?« Pojdi, Gospod te ne bo pustil samega; s tem ko boš pričeval, boš odkril, da je Sveti Duh prišel pred teboj, da bi ti pripravil pot. Pogum, bratje in sestre; pogum, Mati Cerkev: ponovno najdi svojo rodovitnost v veselju poslanstva.

Vir: Slovenska oddaja Radia Vatikan

Foto: Wikipedija

Štiri tedne sem v bolnišnici. Diagnozo poznate. In še trikrat po štiri tedne bom. Zvečer sem pa pri maši.

Preko interneta

Skoraj vsak dan sem pri sveti maši v naši župniji. Poslušam jo po internetu iz bolniške postelje. Zraven odgovarjam, pojem in molim.

Meni se to zdi sedaj neprecenljiv dar. Poveže v župnijsko skupnost, pa četudi le virtualno.

Iz srca se zahvaljujem našemu bratu Mateju Nastranu, da je “zrihtal” to storitev.

Kako deluje?

Vsakič ko se v župnijski cerkvi prižgejo mikrofoni, se zvok avtomatsko prenaša na internet.

Poglejte kdaj so v župnijski cerkvi svete maše, kliknite mali trikotnik pri storitvi “Poslušajte mašo” in poslušajte. Nič kompliciranega. Lahko si tudi preberete navodila.

Mladi pomagajte stari mami

Pozivam mlade, ki ste tehnično spretni in imate imate doma ostarelo staro mamo, teto, strica, dedka, soseda, …, pomagajte jim.

Povejte jim za to možnost in uredite, da bo tehnično delovalo. Rabite telefon ali računalnik + zvočnik ali slušalke. Če se da, jih naučite, da si storitev uredijo sami.

Naredili jim boste veliko veselje. Lahko bodo “prišli k maši” v svojo župnijo. Vsak dan.

Prosite jih naj v zahvalo za vas zmolijo kakšno desetko. Verjemite, da jo potrebujete.

Poleg prenosa iz Štepanje vasi je na razpolago še prenos svetih maš od kapucinov iz Škofje Loke in z Brezij. Povezava

Foto: GoranmxPixabay

Iz Rimske škofije, kjer deluje kard. Angelo De Donatis, je prišla zanimiva novica, da je kardinal pisal župnikom in duhovnikom in jim predlagal oblikovanje »pastoralne ekipe«, ki bo od znotraj varovala občestvo in hojo krščanske skupnosti.

Takole pravi: »Proces spreobrnjenja in prenove zahteva, da se v vsaki župniji oblikuje majhna skupina oseb, t. i. pastoralna ekipa, ki bo lahko skrbela za vse, varovala skupno smer in konkretno spodbujala različne pobude.«

Kako izbrati njene člane?

Kard. De Donatis v pismu podrobneje razloži. »Oblikovanje dobre pastoralne ekipe je prioriteta, kajti od tega je odvisen potek nadaljnje poti,« zapiše.

Predlaga izbiro dvanajstih oseb, ki bodo z župnikom oz. duhovnikom lahko trajno sodelovali. Števila ne gre razumeti dobesedno, a z njim kardinal želi izpostaviti, da »se je vse začelo z majhno skupino«. 

Teh oseb ne gre iskati med tistimi, ki so oprezni, umerjeni in natančni, ampak med osebami, ki so izven običajnega, med ljudmi, ki jih je Sveti Duh naredil »goreče za neuravnoteženost«.

»Ne potrebujemo kompetentnih in kvalificiranih profesionalcev, ampak prej kristjane, ki so na videz kakor vsi ostali, a v resnici znajo sanjati, okužiti ostale s svojimi sanjami, željni so izkusiti nove stvari. Ni čas za samotne mislece, ki počasi delajo za mizo, ampak je čas tistih, ki želijo srečati druge, ki jih ni sram biti blizu revnim in ki pri mladih vzbujajo določeno privlačnost.«

Po De Donatisovih besedah gre za »pogumne raziskovalce«, kakor tisti, ki so odšli odkrivat obljubljeno deželo: »Navdušenci, ki verjamejo v žerjavico pod pepelom, ki z bajalico najdejo vodo pod izsušeno zemljo.« Možno je, da bodo delali napake. A bolje je imeti ranjeno in umazano Cerkev v izhodu kot pa bolno zaradi avtoreferenčnosti in obrnjenosti vase.

»Teh dvanajst torej verjame v vstajenje, v rodovitnost Svetega Duha, ki ga je poslal Vstali, in čuti simpatijo in ne odpora do drugih ljudi, ki so bratje. Zato bodo skupaj s tabo zmožni tistega ustvarjalnega poslušanja stvarnosti in življenjskih zgodb, ki nam pomaga lažje slutiti poti Svetega Duha, ki nas vodijo proti evangelizaciji in izgradnji Cerkve prihodnosti.«

Vloga ekipe

De Donatis poudarja, da so »vsa krščanska skupnost in vsi pastoralni delavci poklicani prevzeti držo poslušanja«, s ponižnostjo, brez interesov in z uboštvom srca, ki omogoča prepoznati in slediti vzgibe Svetega Duha.

»Pastoralna ekipa bo od znotraj spodbujala in pomagala krščanski skupnosti, da nadaljuje s poslušanjem in tako pušča delovanje Ognja […]. On bo razsvetlil, očistil, ogrel: a tega ne bo storil brez nas. Tako rasemo v smeri materinskega sloga biti Cerkev, ki ga je papež Frančišek nakazal kakor cilj od prvega poglavja Evangelii gaudium dalje.«

Vloga pastoralne ekipe je »biti varuhi Ognja«. Poklicana je opravljati dve primarni nalogi. Varovati občutek za hojo ter ga spodbujati in ohranjati živega znotraj skupnosti. Ekipa deluje skupaj z duhovniki in predstavlja »spoj občestva znotraj skupnosti, v kolikor skrbi za izmenjavo in odnose med različnimi subjekti in organi, ki jo spremljajo. Katehistom in animatorjem mora biti v vsakem trenutki mogoče obrniti se na ekipo, da bi osvetlili smisel poti in kar je treba storiti.«

Kaj so naloge ekipe?

Pri spremljanju skupnosti v fazi poslušanja ‘krika mesta’, ima pastoralna ekipa naslednje naloge:

  • pastoralnim delavcem pomaga načrtovati izvajanje dela ter jim zagotoviti strategije in sredstva;
  • preverjati, da se to poslušanje zares izvaja;
  • biti na razpolago za pojasnitve;
  • zbrati življenjske zgodbe, premišljevanja, potrebe, pričakovanja, jih povzeti in podeliti s skupnostjo;
  • pripraviti mapo lastnega teritorija z osnovnimi značilnostmi, ki so povezane z življenjskim slogom prebivalcev, navzočnostjo šol, zaposlitvenih mest, krajev zbiranja, stanjem revščine, družbenega nasilja, kriminala itd.;
  • podatke podeliti z ostalimi pastoralnimi ekipami;
  • vzpostaviti vezi z ostalimi ustanovami in združenji na teritoriju.

Pri opravljanju svojih nalog bo ekipa imela podporo s strani rimske škofije in njenih pastoralnih uradov, ki jo bodo oskrbeli s praktičnimi napotki, sredstvi, materiali, srečanji, formacijo.

»Predvsem pa bo to skupna duhovna hoja, osredotočena na temeljne drže ponižnosti, zastonjskosti in uboštva srca, ko se bo od znotraj kontemplativno poslušalo realnost,« še zapiše kard. De Donatis in sklene: »S te pastoralne poti bo naša škofijska Cerkev prišla bolj pozorna do drugih, bolj zavedajoča se pomembnih vprašanj oseb, bolj prepričana v dobro novico, ki jo je poklicana oznanjati, bolj občutljiva za navdihe Boga.«

Vir: Vatican News

Foto: Bogdan Korneker, Pixabay

Kot vsako leto, smo tudi letos animatorji ob koncu oratorija našli nekaj izgubljenih predmetov. Vsi morebitni lastniki teh predmetov, lahko za prevzem pokličete animatorja Mateja Mušiča, na telefonsko številko 069 640 767, oziroma brata Mateja Štravsa, na telefonsko številko 031 434 520.

Prosimo čimprej pridite po izgubljene predmete.

Zjutraj smo bili priča zadnjim poročilnicam (poročilom iz Osilnice) in tudi zadnjemu delu zgodbe. Petru Klepcu je umrla mati, še pred tem pa mu je svetovala, naj si poišče ženo, ki bo lepa po srcu. In Peter se je poročil z Nežo.

Tako smo spoznali še zadnjo moč, MOČ SVETEGA ZAKONA, ki nam prinaša veselje in srečo v družini in zakoncema pomaga premostiti ovire.

Na srečo je bilo zelo lepo vreme (brez snežnega meteža), zato smo lahko imeli vodne igre.

Oratorij smo zaključili z živahno in lepo sveto mašo.

Foto: Vid Oven, Pavel Mušič

Peter Klepec je še vedno na dvoru kralja Bele… Svetovalca sta namreč kralja prepričala, naj ga zadrži in mu reče, da še nimajo pripravljenega denarja. Peter je to prevaro spoznal šele, ko je videl svoje rojake zaprte v grajski ječi. Od kralja je zahteval 3 vreče zlata in se z vaščani vrnil domov.

Pri katehezi smo se pogovarjali o MOČI SPOZNANJA, ki nam pomaga, da ločimo zlo od dobrega, da znamo stvari videti v drugačni luči in da znamo videti svoje napake.

Pri veliki igri pa so oratorijsko vas napadali Tatari, otroci pa so vas pogumno varovali, ob tem pa še gradili velik zid.

Foto: Vid Oven

 

 

Danes je bil malo drugačen dan kot ponavadi, saj smo se odpravili na izlet v Kobarid.

Na poti smo se najprej ustavili v Vipavskem Križu, kjer smo imeli sveto mašo med katero smo imeli igrico in katehezo.

Igrica je bila danes zelo napeta, saj je pogumni Klepec Ogrskemu kralju priskočil na pomoč. Spopasti se je moral s tatarskim velikanom in ga premagal. Kralj je bil Klepcu zelo hvaležen, saj je obranil njega in njegovo kraljestvo.

Pri katehezi smo spoznali (PO)MOČ. Naučili smo se, da s tem, ko pomagamo drugim, postanemo njihova moč.

Foto: Vid Oven, Pavel Mušič