IZ ŽUPNIJE

Urnik svetih maš je na tej povezavi. Urnik uradnih ur v župnijski pisarni najdete na tej povezavi. Dar za sveto mašo od 1. septembra dalje znaša 23 eur.

 • OD OKTOBRA DALJE NE BO VEČ SVETIH MAŠ ZUNAJ  ob nedeljah ob 9.15 na travniku v Štepanji vasi in ob nedeljah ob 9.15 Bizoviku pred cerkvijo, ampak bodo te maše v cerkvi.

 • SVETE MAŠE MED TEDNOM: Od 1. septembra dalje so v Štepanji vasi ponovno sv. maše od torka do petka ob 8. uri zjutraj. Po maši je češčenje do 9.00.

• BIRMA: Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste včeraj pomagali pri pripravi svete birme. Zakrament svete birme je prejelo 22 birmancev. Verouk za birmance je v četrtek ob 18.00 v kuhinji župnijskega doma.

• VABIMO VAS, DA MOLITE ZA BIRMANCE: Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni. Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo – in prenovil boš obličje zemlje. Molimo. Bog naš Oče, Sveti Duh nas razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in vselej radi sprejemali njegove spodbude. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

NOVO VEROUČNO LETO

Tisti, ki še niste vpisali svojih otrok k verouku ste vabljeni, da to storite v tem tednu v času uradnih ur v župnijski pisarni. Katehetska nedelja je danes v nedeljo 25. septembra.

Urnik verouka in seznam katehetov je objavljen na tej povezavi.

OSNOVNOŠOLCI iz višjih razredov, ki še niso hodili k verouku in bi želeli obiskovati verouk, se s starši oglasite pri župniku br. Mateju Štravsu in zvedeli boste, kako se vaš otrok lahko vključi k verouku. Vabimo vas, da postanete misijonarji in za verouk navdušite še druge otroke, ki še ne hodijo k verouku!

VABIMO VAS

• VABLJENI NA SHOD V PODPORO DRUŽINI PRED PARLAMENT TA TOREK 27. 9. OB 17.00. Kot že veste bo v teh dneh slovenski  parlament spreminjal družinski zakonik, ki bo na področju zakonodaje izenačil tradicionalne družine z istospolnimi skupnostmi. V Sloveniji se želi razvrednotiti vlogo in pomen mame in očeta za otroka, češ da mame in očeta otrok ne potrebuje. Poleg tega hočejo uvesti LGBT posvojitve otrok ter v vrtce in šole vzgojo, ki vključuje spreminjanje spola in spolne usmerjenosti pri otrocih. Učbenik Ljubezen je ljubezen za šole imajo že pripravljen, in  si ga lahko pogledate na internetu. Vsi vemo, da to ni prav. Te spremembe nasprotujejo Svetemu pismu in so zelo škodljive za otroke. To kažejo tudi izkušnje iz tujine. Prav je, da kot kristjani pokončno množično javno pokažemo medijem in najbolj odgovornim v državi, da se s tem ne strinjamo. V ta namen se ta torek, 27.9., ob 17.00 pred Državnim zborom organizira Velik družinski shod za zaščito otrok in družin. Vabljeni, da se tudi iz naše župnije tega shoda udeleži čimveč ljudi, ker gre res za usodne eksperimente v škodo otrok in družin.  Zaščita naših otrok in vnukov je naša očetovska in materinska dolžnost. Lepo vabljeni na shod pred parlament.

• BOLNIKE po domovih na Gmajni, v Hrušici in v Bizoviku bomo obiskovali že ta petek.  Bolnike v Štepanjskem naselju pa prihodni petek. Če veste za kakšno starejšo osebo, ki bi si želela obisk duhovnika nam to poročite.

• VABIMO VAS NA POHOD ZA ŽIVLEJENJE, ki bo na Prešernovem trgu v Ljubljani v soboto, 1. oktobra 2022, ob 9.30. Na pohod se je potrebno prijaviti, kar lahko storite na tej povezavi.

Zakaj je pomembno, da pridemo na Pohod za življenje? Zato, ker je to odlična preventiva za naše otroke, vnuke in druge sorodnike, da se bodo izognili tragični izkušnji splava. Program bo lep, pester in živopisen, na kožo pisan vsem generacijam. Zato res prav vsi dobrodošli. Pohod za življenje je enkratna priložnost v letu, da javno pokažemo, da nam gre za pravico do življenja nerojenih otrok, da se zavzemamo za pomoč mamam in očetom v stiski, tako da bi vsi spočeti otroci lahko zagledali luč dneva in lepoto sveta.

• TRIDNEVNCA PRED PRAZNIKOM SV. FRANČIŠKA bo od te sobote  1. do ponedeljka 3. oktobra pri večerni sveti maši v Štepanji vasi. Prihodnji ponedeljek bomo pred večerno mašo obhajali Tranzitus – spomin smrti sv. Frančiška. Prihodnji torek pa bomo pri vseh mašah obhajali praznik sv. Frančiška.

• ZAČETEK SKAVTSKEGA LETA ZA NAŠ STEG  LJUBLJANA 4 bo prihodnjo nedeljo 2. oktobra ob 16.30 na župnijskem travniku. Ob 17.00 bo sveta maša. Po maši bodo srečanje posameznih skupin in sestanki za starše. V primeru slabega vremena bo sveta maša v župnijski cerkvi, srečanja in sestanki pa v župnijskem domu.

• PRAZNOVANJE SV. TERZIJE DETETA JEZUSA V ŽUPNIJI KODELJEVO bo to soboto 1. in nedeljo  2. oktobra. V soboto, 1. oktobra, bo potekalo celodnevno češčenje Najsvetejšega od 9.00 do 12.00 in od 15.00 do 18.45. Ob 19.00 bo sklep češčenja in romarski shod s sveto mašo. V nedeljo, 2. oktobra, bo župnijsko žegnanje. Ob 9.00 bo sveta maša z glasbeno skupino PESEM TISOČERIH ZVONOV.

ŽUPNIJSKO ROMANJE V MEDŽUGORJE od 7.10. – 9.10.2022

Cerkev Sv. Jakoba Medžugorje Foto: Aleš Čerin

– Odhod: V petek 7. 10. zjutraj ob 5h izpred kapucinskega samostana v Štepanji vasi. Vrnemo se v nedeljo 9. 10. 2022 proti večeru.
– Vodenje: Romanje bo vodila, naša župljanka Petra Černivec. Duhovno vodenje romanja bo imel župnik br. Matej Štravs.
– Okvirni program: Križev pot na Križevcu, molitev na Hribu prikazovanj, pričevanje, večerni program s sveto mašo in češčenjem Križa in Najsvetejšega in še več. Bo tudi možnost za sveto spoved.
– Prenočevanje: Spali bomo v penzionu Kika, ki je 3 minute oddaljen od cerkve v Medžugorju.
– Cena: 120 eur (avtobus in polpenzion). Akontacija ob prijavi je 50€, s tem je tudi potrjena tudi rezervacija romanja. V primeru podražitve goriva, bo cena temu primerno tudi višja.
– PCT: Trenutno PCT pogoji niso potrebni.
– PRIJAVE: Prijavite se čim prej v času uradnih ur v župnijski pisarni. V primeru, da ne bo dovolj prijav iz domače župnije, bomo na romanje povabili še druge vernike. Trenutno je prijavljenih 37 romarjev. Trenutno je še deset prostih mest. Vabljeni, da se prijavite še ostali.

• KATEHUMENI – UVAJANJE ODRASLIH V KRŠČANSTVO: Tudi letos bomo imeli v župniji skupino odraslih katehumenov, ki se bodo pripravljali na zakramente: krst, obhajilo in birmo. Kar nekaj kandidatov, ki se bodo v letošnjem letu pripravljali na zakramente uvajanja v krščanstvo, že imamo. Če poznate kakšnega odraslega, ki nima katerega od teh zakramentov in bi ga želel prejeti, se obrnite na br. Mateja Štravsa. Srečanja se bodo začela v sredo, 19. oktobra ob 18. uri. Če bo treba, bomo termin prilagodili. K skupini se lahko pridružite tudi tisti župljani, ki bi želeli poglobiti svojo vero. Vabljeni.

ZBIRANJE POMOČI ZA UKRAJINO

1. DENARNA POMOČ: Slovenska Karitas nadaljuje z zbiranjem denarnih sredstev za Ukrajino na: Slovenska Karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Namen: Pomoč Ukrajini, Sklic: SI00 870, Koda namena: CHAR. Položnice bodo v tem tednu na voljo na vseh poštah in po župnijah.

2. SMS darovanje: Prispevek v ta namen višini 5 € je mogoče posredovati s SMS sporočilom KARITAS5 na 1919.

3. MATERIALNA POMOČ: V posebno košaro v cerkvi, kjer piše pomoč za Ukrajino, lahko darujete hrano, ki ima daljši rok trajanja in ni zaprta v stekleni embalaži.

PRVA SEJA V POSTOPKU ZA RAZGLASITEV ZA BLAŽENO MAGDALENO GORNIK

Na praznik Povišanja sv. Križa, 14. septembra 2022, je bila na nadškofiji v Ljubljani prva seja v postopku za beatifikacijo Magdalene Gornik. Sejo je vodil pomožni škof in generalni vikar dr. Franc Šuštar. Na prošnjo postulatorja msgr. mag. Francija Petriča je nadškof msgr. Stanislav Zore potem, ko je prejel dovoljenje Dikasterija za svetnike iz Rima, odprl škofijski postopek. Seje so se udeležili člani sodnega zbora in zgodovinske komisije, ki so izrekli prisego, da bodo skrbno opravljali zaupano nalogo, in da ne bodo »govorili ali storili ničesar, kar bi moglo škodovati resnici ali pravičnosti«. Navzoči so bili tudi duhovniki iz župnij, s katerimi je bila povezana Božja služabnica Magdalena Gornik, ali imajo vlogo v tem procesu.

Več na tej spletni strani.

ŠE NEKAJ SLIK O BIRMI

br. Matej Štravs

Foto: Lojze Mušič (vse slike o birmi), Pixabay (novorojeni)

Vabljeni, da na spodnji povezavi prisluhnete zelo dobremu intervjuju z našim župljanom Alešem Čerinom, ki ga je imel v podkastu Goreči Grm.  Z Alešem Čerinom, ki se je podrobneje predstavil že v drugi epizodi tega podkasta, sva tokrat govorila o prerokih. Skozi celotno zgodovino so bili različnim ljudstvom, posebej v nenavadnih, težkih in prelomnih časih, poslani preroki. Ti so videli dlje in globlje kot ostali ljudje, to pa je prav v prelomnih časih še posebej pomembno. Tudi za današnji čas lahko rečemo, da je v marsičem prelomen. Zato tudi danes potrebujemo preroke, ki vidijo dlje in nam s tem ponujajo orientacijo ter dolgoročno usmeritev. Toda kako jih najti? Kje jih iskati? Kakšne so njihove značilnosti? Kako se jim pustiti podučiti? Kako ločiti med pravimi in lažnimi preroki? Si jih sploh želimo slišati? Še to: pri prepoznavanju prelomnih časov ti utegne morda služiti tudi spletni portal https://razgledan.si ki ponuja enostavne razlage družbe – in to v nekaj minutah! Po nekaj letih truda smo ga zagnano ekipo sodelavk in sodelavcev otvorili na dan državnosti, prav v dneh, ko je bila posneta ta epizoda, pa sta na portalu nastali še dve novi lekciji: Sodna veja oblasti v Sloveniji in Trije slovenski plebisciti. (avtor podkasta Matej Cepin)

Fotografija iz Aleševe spletne strani: preprostost.si

Danes goduje apostol in mučenec sv. Matej, ki je zavetnik našega župnika in so prav na današnji dan na spletni strani katoliškega tednika Družina z njim opravili intervju.

Zanimivo, da je tudi na Slovenskem sv. Matej precej češčen svetnik, čeprav nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob njegovem godu se začenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena.

O življenju apostola Mateja ne vemo zelo veliko. »Vsekakor pa je najbolj dragoceno to, kar je o njem zapisano v Matejevem evangeliju,« pojasnjuje župnik Matej Štravs, brat kapucin iz Štepanje vasi v Ljubljani, ki goduje na današnji dan.

Br. Matej Štravs Foto: Tatjana Splichal

Ob tem nas brat Matej spomni, da v devetem poglavju Matejevega evangelija lahko preberemo zapis o tem, kako je Jezus poklical Mateja: »Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: ‘Hôdi za menoj!’ In ta je vstal in šel za njim.« (Mt 9,9).

Preberi cel odlomek v katerem Jezus pokliče Mateja za apostola (Mt 9,9-13).

Matej je bil eden od dvanajstih Jezusovih apostolov. Kako pomembno mesto je zavzemal med apostolsko druščino?

Sveti Matej in angel; Guido Reni, 1620–1630 Vir: Wikipedija

Apostol Matej je bil, preden je šel na pot za Jezusom, cestninar ali mitničar. Ker so mnogi cestninarji goljufali, je bil poklic cestninarja na slabem glasu. Matejeva mitnica je bila v tedanjem trgovskem mestu Kafarnaumu ob Genezareškem jezeru. Ko ga je Jezus poklical, je vstal in šel za njim ter postal eden od njegovih 12 apostolov. Ker je Matej pisal o Jezusu, lahko sklepamo, da je Jezusa pozorno poslušal in Jezusovo oznanjevanje sprejel globoko v svoje srce.

Ali gre pri apostolu Mateju in piscem evangelija po Mateju za isto osebo?

Znano je, da je Matejev evangelij, ki je bil v osnovi napisan v aramejskem jeziku, napisan predvsem za judovsko skupnost. V njem je nazorno opisano, kako so se z Jezusovim prihodom na svet uresničile prerokbe, ki so zapisane v Stari zavezi. V tem evangeliju zato pogosto najdemo citate teh prerokb iz Stare zaveze.

Vendar se zdi, da se pripisuje evangelij temu apostolu podobno kot pripisujejo Davidu psalme. Matej je duhovni prednik, začetnik izročila, ki se izteka v Matejev evangelij. Prav radi in lahko si predstavljamo, da je ta apostol s posebno ljubeznijo zbiral besede svojega Gospoda in Učitelja, jih sestavljal, primerjal in izročal dalje ter tako ustvarjal temeljni zaklad zbirke Gospodovih besed, ki je postala najpomembnejši vir za pisatelje Matejevega evangelija.

Apostol Matej je po starodavnem izročilu dolgo časa deloval v Etiopiji in spreobrnil veliko ljudi. Kako nas lahko nagovarja v današnjem času, da bi spreobrnil tudi nas?

Čas in kraj smrti apostola Mateja sta neznana. Po enem od izročil je umrl mučeniške smrti v Etiopiji, po drugem izročilu pa naj bi umrl v Hieropolisu v Partiji. Vsekakor si ga lahko prestavljamo kot gorečega oznanjevalca Jezusovega evangelija, ki je svoje oznanjevanje potrdil tudi z mučeniško smrtjo. Za to, kar je oznanjal.

Iz življenja apostola Mateja in drugih apostolov lahko vidimo, da je bilo tedaj oznanjevanje »smrtno nevarno«, pa vendar so tvegali in oznanjevali. Evangelij jim je bil tako dragocen, da ga niso mogli zadrževati samo zase, ampak so ga po najboljših močeh širili naprej. Tudi danes, čeprav okoliščine niso najbolj ugodne, smo poklicani, da oznanjamo Jezusov nauk tistim, ki ga še ne poznajo. Ali ne bo lepo, če nam bo dano, da nekoč pridemo v nebesa, in bomo tam našli nekoga, ki je vero v Boga našel prek našega oznanjevanja.

Ime Matej ima v Sloveniji več različic. Ena od njih je Matevž. Z njim je povezan tudi pregovor, ki pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«

Tudi vi ste, podobno kot apostol Matej, sledili Jezusovemu klicu. Kje še vidite stične točke z vašim nebeškim zavetnikom?

Cerkev sv. Jurija v vasi Volča pri Poljanah v Poljanski dolini, kjer je bil br. Matej rojen Foto: Aleš Čerin

Svojemu nebeškemu zavetniku Mateju se pogosto priporočam. Prepričan sem, da se našim zavetnikom premalo priporočamo. Kot duhovnik imam navado, da na koncu svete maše, ko podelim blagoslov rečem: `Naj vas na priprošnjo vaših nebeških zavetnikov blagoslovi vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh.´ Prepričan sem, da če se svetnikom priporočamo, jih s tem razveselimo. Njihovo poslanstvo je namreč, da v naše življenje pošiljajo nebeški blagoslov, če se jim priporočamo.

Tudi danes, čeprav okoliščine niso najbolj ugodne, smo poklicani, da oznanjamo Jezusov nauk tistim, ki ga še ne poznajo.

Svojemu nebeškemu zavetniku sem hvaležen za pomoč in podporo pri oznanjevanju. Večkrat v življenju sem, po božji milosti, bil navzoč tam, kjer me je nekdo potreboval. Še posebej sem hvaležen, da sem lahko večkrat komu podelil zakramente, preden se je poslovil s tega sveta.

Matej je v Sloveniji dokaj priljubljeno ime. Ni pa v Sloveniji nobena župnijska cerkev posvečena Mateju, le nekaj podružnic. Zakaj mislite, da je tako?

Ime Matej je v zadnjem času še kar popularno. Sam sem v zadnjih letih krstih kar nekaj otrok z imenom Matej. Zakaj mu je Sloveniji posvečenih tako malo cerkva? Kolikor poznam zgodovino Cerkve, so se ljudje skozi zgodovino priporočali določenim svetnikom, ki so jih najbolj poznali, cenili in na priprošnjo katerih so se dogajali čudeži. Prav tem svetnikom so posvetili največ cerkva.

Vir: Spletna stran katoliškega tednika Družina

Avtor: Marko Mesojedec

Foto: Aleš Čerin (maševanje in cerkev), Tatjana Splichal (portret), Wikipedija (slika sv. Mateja)

Papež Frančišek 14. septembra nagovoril udeležence 7. kongresa voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev, ki poteka v kazahstanski prestolnici Astana. Gre za osrednji dogodek apostolskega potovanja v Kazahstan, kamor je prispel, 13. septembra. Izpostavil je vlogo verstev v soočanju z današnjimi svetovnimi izzivi, ki pozivajo vse – predvsem pa verstva – k večji edinosti.

Bratje in sestre! Dovolite mi, da vas nagovorim s temi neposrednimi in domačimi besedami: bratje in sestre. Tako vas želim pozdraviti, verski voditelji in oblasti, člani diplomatskega zbora in mednarodnih organizacij, predstavniki akademskih in kulturnih ustanov, civilne družbe in različnih nevladnih organizacij, v imenu bratstva, ki nas vse združuje kot otroke istih nebes.

Pred skrivnostjo neskončnega, ki nas presega in privlači, nas verstva opominjajo, da smo bitja: nismo vsemogočni, ampak smo ženske in moški na poti v ista nebesa. Ustvarjenost, ki si jo delimo, tako vzpostavlja skupnost, realno bratstvo. Spominja nas, da smisla življenja ne moremo omejiti na naše osebne interese, ampak je zapisan v bratstvu, ki nas odlikuje. Rastemo le z drugimi in po zaslugi drugih. Dragi voditelji in predstavniki svetovnih in tradicionalnih verstev, nahajamo se v deželi, ki so jo skozi stoletja prečkale velike karavane: tu se je prepletlo veliko zgodb, idej, verovanj in upanj. Naj bo Kazahstan ponovno dežela srečanja med tistimi, ki so si daleč. Naj odpre novo svilno pot, ki ne bo temeljila na vrednosti trgovine, temveč na medčloveških odnosih: na spoštovanju, iskrenosti dialoga, nepogrešljivi vrednosti vsakega človeka, sodelovanju; bratska pot za skupno hojo proti miru.

Včeraj sem si izposodil podobo dombre, danes pa bi rad glasbilo povezal z glasom najbolj znanega pesnika te države, očeta njene moderne literature, pedagoga in skladatelja, ki ga pogosto upodabljajo z dombro. Abai (1845–1904), kot ga popularno imenujejo, nam je zapustil spise, prežete z religioznostjo, v katerih sije najboljša duša tega ljudstva: harmonična modrost, ki si želi miru in raziskovanja, se ponižno sprašuje, hrepeni po modrosti, vredni človeka, nikoli zaprta v ozke in tesne vizije, temveč pripravljena pustiti se navdihovati in izzivati številnim izkušnjam. Abai nas spodbuja z brezčasnim vprašanjem: »Kaj je lepota življenja, če se ne poglobimo?« (Poezija, 1898). Drug pesnik se je spraševal o smislu obstoja in na ustnice nekega pastirja teh brezmejne azijske pokrajine postavil enako pomembno vprašanje: »Kam vodi to moje kratko potepanje?« (G. Leopardi). Takšna vprašanja vzbujajo potrebo po veri in nas spominjajo, da ljudje ne obstajamo toliko zato, da bi zadovoljevali zemeljske interese in tkali odnose zgolj ekonomske narave, temveč da bi hodili skupaj kot popotniki s pogledom, usmerjenim v nebesa. Najti moramo smisel v končnih vprašanjih, gojiti duhovnost; kot je govoril Abai, moramo ohranjati »dušo budno in um jasen« (Beseda 6).

Bodimo budni

Bratje in sestre, svet od nas pričakuje zgled budnih duš in jasnih misli, pričakuje pristno vernost. Prišla je ura, da se prebudimo iz fundamentalizma, ki onesnažuje in razjeda vsako veroizpoved, ura, da srce postane jasno in sočutno. Čas pa je tudi, da pustimo v zgodovinskih knjigah zapisane govore, ki so tu in drugod predolgo vzbujali sumničavost in prezir do religije, kot da bi bila destabilizirajoč dejavnik sodobne družbe. V teh krajih je dobro poznana dediščina državnega ateizma, ki se je uveljavljal desetletja, ta utesnjujoča in dušeča miselnost, za katero je bila že sama uporaba besede »religija« neprijetna. V resnici verstva niso problem, temveč so del rešitve za bolj harmonično sobivanje. Iskanje presežnega in svete vrednote bratstva lahko navdihujeta in razsvetljujeta odločitve, ki jih je treba sprejeti v kontekstu geopolitičnih, družbenih, gospodarskih in ekoloških kriz, ki so v osnovi duhovne, ki se dogajajo v številnih današnjih institucijah, celo v demokracijah, ter ogrožajo varnost in sožitje med narodi. Zato potrebujemo verstva, da bi odgovorili na svetovno hrepenenje po miru in hrepenenje po neskončnem, ki biva v srcu vsakega človeka.

Zato je bistven pogoj za zares človeški in celostni razvoj verska svoboda. Bratje in sestre, svobodna bitja smo. Naš Stvarnik se je zaradi nas »umaknil«, tako rekoč »omejil« svojo absolutno svobodo, da bi tudi nas naredil za svobodna bitja. Kako naj torej v njegovem imenu prisilimo brate? »Če verujemo in častimo,« je učil Abai, »ne smemo reči, da lahko druge prisilimo, da verujejo in častijo« (Beseda 45). Verska svoboda je temeljna, primarna in neodtujljiva pravica, ki jo je treba spodbujati povsod in je ni mogoče omejiti le na svobodo češčenja. Pravzaprav je pravica vsakega človeka, da javno pričuje o svoji veroizpovedi: da jo predlaga, ne da bi jo vsiljeval. To je dobra praksa oznanjevanja, ki se razlikuje od prozelitizma in indoktrinacije, katerih naj bi se vsi izogibali. Če bi najpomembnejše življenjsko prepričanje prestavili v zasebno sfero, bi družbo prikrajšali za neizmerno bogastvo; nasprotno, spodbujanje okolij, v katerih se spoštuje soobstoj verskih, etničnih in kulturnih raznolikosti, je najboljši način za krepitev posebnih značilnosti, za združevanje ljudi, ne da bi jih poenotili, za spodbujanje njihovih najvišjih želja, ne da bi zmanjšali njihov zagon.

Poleg nesmrtne vrednote religije je tu tudi aktualna vrednota, ki jo Kazahstan z gostovanjem tega kongresa svetovnega pomena že dvajset let z občudovanjem organizira. Tokrat nas spodbuja k razmisleku o naši vlogi v duhovnem in družbenem razvoju človeštva v obdobju po pandemiji.

Pandemija med ranljivostjo in zdravljenjem je prvi od štirih globalnih izzivov, ki jih želim izpostaviti in ki vse – zlasti pa verstva – pozivajo k večji edinosti. Covid-19 nas je vse postavil na isto raven. Spoznali smo, da, kot je dejal Abai, »nismo stvarniki, ampak smrtniki« (ibid.): vsi smo se počutili krhke, potrebni pomoči; nihče ni bil popolnoma avtonomen, nihče popolnoma samozadosten. Zdaj pa ne smemo zapraviti potrebe po solidarnosti, ki smo jo začutili, in iti dalje, kot da se ni nič zgodilo, ne da bi se skupaj spopadli z nujnimi vprašanji, ki zadevajo vse. Verstva pri tem ne smejo biti ravnodušna: poklicana so biti v prvi vrsti, spodbujati edinost ob preizkušnjah, ki lahko še bolj razdelijo človeško družino.

Na nas, ki verjamemo v Stvarnika, je, da pomagamo bratom in sestram naše dobe, da ne pozabijo na ranljivost, ki je značilna za nas: da ne zapademo v lažno domnevo o vsemogočnosti, ki jo zbuja tehnični in ekonomski napredek, ki sam po sebi ni dovolj; da se ne ujamemo v zanko dobička in zaslužka, kot da sta zdravilo za vse zlo; da se ne prepustimo netrajnostnemu razvoju, ki ne spoštuje meja, ki jih postavlja stvarstvo; da se ne pustimo anestezirati potrošništvu, ki omamlja, kajti dobrine so za človeka in ne človek za dobrine. Skratka, naša skupna ranljivost, ki se je pokazala med pandemijo, bi nas morala spodbuditi, da ne gremo naprej tako kot prej, temveč z več ponižnosti in daljnovidnosti.

Poleg ozaveščanja o naši krhkosti in odgovornosti so verniki v postpandemičnem obdobju poklicani k skrbi: da skrbijo za skupno človeštvo, da postanejo obrtniki občestva, priče sodelovanja, ki presega pregrade njihove skupnosti, etnične, nacionalne in verske pripadnosti. Toda kako razumeti tako težko poslanstvo? Kje začeti? Pri tem, da prisluhnemo najšibkejšim, damo glas najranljivejšim, smo odmev globalne solidarnosti, ki v prvi vrsti zadeva njih, revne, pomoči potrebne, ki so najbolj trpeli zaradi pandemije, ki je v ospredje postavila krivičnost planetarnih neenakosti. Koliko ljudi še danes nima enostavnega dostopa do cepiv! Bodimo na njihovi strani in ne na strani tistih, ki imajo več in dajejo manj; postanimo preroška in pogumna vest, bodimo blizu vsem, še posebej pa premnogim pozabljenim, marginaliziranim, najšibkejšim in najrevnejšim delom družbe, tistim, ki trpijo na skrivaj in v tišini, daleč od središča pozornosti. To, kar vam predlagam, ni le način, kako biti bolj občutljiv in solidaren, temveč je pot ozdravitve za naše družbe. Da, saj ravno pomanjkanje omogoča širjenje epidemij in drugih hudih bolezni, ki uspevajo na tleh stiske in neenakosti. Največji dejavnik tveganja našega časa ostaja revščina. V zvezi s tem je Abai modro vprašal: “Ali lahko tisti, ki so lačni, ohranijo jasen um […] in pokažejo prizadevnost pri učenju? Revščina in spori […] rodijo […] nasilje in pohlep” (Beseda 25). Dokler bosta divjali neenakost in nepravičnost, se ne bodo nehali pojavljati virusi, ki so še slabši od Covida: sovraštvo, nasilje in terorizem.

Izziv miru

To nas pripelje do drugega planetarnega izziva, ki še posebej zadeva vernike: izziva miru. V zadnjih desetletjih se je dialog med verskimi voditelji nanašal predvsem na to tematiko. Vendar pa vidimo naše dni še vedno zaznamovane z vojno, razjarjenimi soočanji, nezmožnostjo, da bi naredili korak nazaj in drugemu ponudili roko. Potreben je sunek, ki mora, bratje in sestre, priti od nas. Če je Stvarnik, ki mu posvečamo svoj obstoj, dal človeško življenje, kako lahko mi, ki se imamo za vernike, privolimo v njegovo uničenje? In kako naj mislimo, da bodo ljudje našega časa, med katerimi mnogi živijo, kot da Bog ne obstaja, motivirani za spoštljiv in odgovoren dialog, če se velika verstva, ki predstavljajo dušo mnogih kultur in tradicij, ne bodo dejavno zavzemala za mir?

Zavedajoč se grozot in napak iz preteklosti, združimo svoja prizadevanja, da Vsemogočni nikoli več ne bo postal talec volje človeške moči. Abai nas opozarja, da »tistega, ki dopušča zlo in se mu ne upira, ne moremo imeti za pravega vernika, ampak v najboljšem primeru za mlačnega vernika« (prim. Beseda 38). Bratje in sestre, očiščenje od zla je potrebno za vse in vsakogar. Abai je pri tem vztrajal in zapisal, da tisti, ki »opušča učenje, sam sebe prikrajša za blagoslov« in »kdor ni strog do sebe in ni sposoben sočutja, ne more veljati za vernika« (Beseda 12). Bratje in sestre, očistimo se torej domneve, da se počutimo pravični in da se nimamo ničesar naučiti od drugih; osvobodimo se reduktivnih in uničujočih konceptov, ki žalijo Božje ime s togostjo, zaprtostjo in ekstremizmom ter ga skrunijo s sovraštvom, fanatizmom in terorizmom ter s tem iznakažejo tudi podobo človeka. Da, saj sta “vir človeštva,” opozarja Abai, “ljubezen in pravičnost, […] sta kroni božanskega stvarstva” (Beseda 45). Nikoli ne opravičujmo nasilja. Ne dovolimo, da bi sveto postalo orodje profanega. Naj sveto ne bo podpora moči in naj se moč ne podpira s svetim!

Bog vedno vodi k miru

Bog je mir in vedno vodi k miru, nikoli k vojni. Zato se še bolj zavzemajmo za spodbujanje in krepitev potrebe, da se konflikti ne bi reševali s prazno obljubo sile, orožja in groženj, temveč z edinimi sredstvi, ki jih blagoslavljajo nebesa in so vredna človeštva: s srečanjem, dialogom in potrpežljivimi pogajanji, ki se izvajajo z mislijo na otroke in mlade generacije. Slednje poosebljajo upanje, da mir ni krhek rezultat mučnih pogajanj, temveč rezultat nenehnih vzgojnih prizadevanj, ki spodbujajo njihove sanje o razvoju in prihodnosti. Abai je v tem smislu spodbujal k širjenju znanja, preseganju meja lastne kulture, sprejemanju znanja, zgodovine in literature drugih. Prosim vas, vlagajmo v to: ne v oborožitev, ampak v izobraževanje!

Po pandemiji in miru se posvetimo tretjemu izziva, in sicer bratskega sprejemanja. Danes je zelo težko sprejeti človeka. Vsak dan so zavrženi nerojeni dojenčki in otroci, migranti in starejši ljudje. Obstaja kultura odmetavanja. Veliko bratov in sester umre žrtvovanih na oltarju dobička, ovitih v svetoskrunsko kadilo brezbrižnosti. Vendar pa je vsak človek sveto bitje. »Homo sacra res homini,« so rekli stari (Seneca, Epistulae morales ad Lucilium, 95.33): naša naloga, predvsem verstev, je, da na to opozarjamo svet! Še nikoli prej nismo bili priča tako velikim selitvam prebivalstva zaradi vojn, revščine, podnebnih sprememb in iskanja blaginje, ki jo omogoča globalizirani svet, a je pogosto težko dostopna. Prihaja do velikega izseljevanja: iz najbolj revnih območij se ljudje skušajo prebiti v bogatejša območja. To vidimo vsak dan z različnimi migracijami po svetu. To ni novica iz kronike, temveč zgodovinsko dejstvo, ki zahteva skupne in daljnosežne rešitve. Seveda je instinktivno braniti svojo pridobljeno varnost in iz strahu zapirati vrata; lažje je tujca sumiti, obtoževati in obsojati, kot pa ga spoznati in razumeti. Toda naša dolžnost je, da se spomnimo, da nas Stvarnik, ki bdi nad koraki vsakega bitja, nagovarja k podobnemu pogledu, ki prepozna obraz brata. Brata migranta je treba sprejeti, ga spremljati, podpirati in vključiti.

Kazahstanski jezik vabi k temu prijaznemu pogledu: v njem »ljubiti« dobesedno pomeni »imeti dober pogled na nekoga«. Tudi tradicionalna kultura teh regij potrjuje isto stvar z lepim ljudskim pregovorom: »Če koga srečaš, ga poskusi osrečiti, saj ga morda vidiš zadnjič.« Če običaj gostoljubja stepe izpostavlja nepreklicno vrednost vsakega človeka, Abai to potrjuje z besedami, da »mora človek biti človeku prijatelj« in da to prijateljstvo temelji na univerzalni delitvi, saj so pomembne resničnosti življenja in po življenju skupne. Pravi, da so »vsi ljudje gostje drug drugega« in da je »človek sam gost v tem življenju« (Beseda 34). Ponovno odkrijmo umetnost gostoljubja, sprejemanja in sočutja. Naučimo se tudi sramu: da, čutiti zdrav sram, ki se rodi iz sočutja do človeka, ki trpi, iz ganjenosti in začudenja nad njegovim stanjem, nad njegovo usodo, v kateri se čutimo udeleženi. To je pot sočutja, ki nas naredi bolj človeške in bolj verne. Na nas je, da poleg potrjevanja nedotakljivega dostojanstva vsakega človeka učimo jokati za drugimi, saj bomo zares človeški le, če bomo napore človeštva čutili kot svoje lastne.

Pred nami je še zadnji globalni izziv: skrb za skupni dom. Zaradi podnebnih motenj ga je treba zaščititi, da ne bo podvržen logiki dobička, temveč bo ohranjen za prihodnje generacije v slavo Stvarniku. Abai je zapisal: »Kako čudovit svet nam je dal Stvarnik! Svojo luč nam je podaril z velikodušnostjo in radodarnostjo. Ko nas je mati zemlja hranila na prsih, se je naš nebeški Oče skrbno sklanjal nad nami« (iz pesmi Pomlad). Najvišji je z ljubečo skrbjo postavil skupni dom za življenje: kako lahko mi, ki se imamo za njegove, dovolimo, da ga onesnažijo, zlorabijo in uničijo? Združimo svoja prizadevanja tudi pri tem izzivu. Ni zadnji po pomembnosti. Dejansko je povezan s prvim, pandemičnim. Virusi, kot je Covid-19, ki so sicer mikroskopski, vendar lahko uničijo velike ambicije napredka in pogosto izvirajo iz živalskega sveta, izvirajo iz porušenega ravnovesja, ki je v veliki meri posledica nas samih. Pomislimo na primer na krčenje gozdov, nezakonito trgovino z živimi živalmi, intenzivno živinorejo … Ta miselnost izkoriščanja uničuje dom, v katerem živimo. Ne le to, vodi k zatonu spoštljive in verske vizije sveta, ki si jo je hotel Stvarnik. Zato je nujno treba spodbujati in pospeševati skrb za življenje v vseh njegovih oblikah.

Dragi bratje in sestre, skupaj hodimo naprej, da bo pot verstev vedno bolj prijateljska. Abai je govoril, da je »lažni prijatelj kakor senca: ko te obsije sonce, se ga ne boš mogel znebiti, a ko se nad tabo zgostijo sence, ga nikjer več ne boš videl« (Beseda 37). Naj se nam to ne zgodi: naj nas Najvišji osvobodi senc sumničenj in laži; naj nam pomaga gojiti sončna in bratska prijateljstva z rednim pogovorom in svetlo iskrenostjo namenov. Tu bi se rad zahvalil zavzemanju Kazahstana na tem področju: vedno iskati edinost, vedno iskati dialog, vedno iskati prijateljstvo. To je zgled, ki ga vsem nam daje Kazahstan in mi mu moramo slediti in podpreti. Ne iščimo lažnih spravnih sinkretizmov – ničemur ne služijo -, ampak varujmo svojo identiteto odprto za pogum drugačnosti, za bratsko srečanje. Le tako, po tej poti, lahko v temnih časih, v katerih živimo, izžarevamo luč našega Stvarnika. Hvala vsem!

Vir: Vatican news

Fotografija: Vatican news

V tem tednu so se po poletnem premoru znova zbrali pri skupinah Figulus, kjer pod vodstvom Polone Vesel Mušič prebirajo Božjo besedo.

V tem tednu so začeli …

… s Psalmom 45, ki ima sicer naslov Kraljevska svatbena pesem, a v 2. vrstici lepo uvede v premišljevanje Božje besede: “Srce mi prekipeva od dobre besede …,” je zapisano na začetku, v 11. vrstici pa kar neposredno povabi: “Poslušaj, hči, glej in nagni svoje uho …”.

Vrstici sta zapisani ob dogodku svatbe, nas pa vseeno povabita bližini z Božjo besedo, ki je vsekakor “dobra beseda” s katero bomo tudi letos ožarjali naša srca, kot nas vabi tudi 5. vrstica: “To je tvoj sijaj, uspevaj”.

Vabi v bližino Božje matere Marije in smrt kraljice Elizabete II.

Psalm 45 pa nas vabi tudi v bližino naše Matere Marije, katere rojstni dan smo s hvaležnostjo praznovali včeraj. Vrstica 18: “Tvojega imena se bom spominjal v vseh rodovih, zato te bodo ljudstva hvalila na vekov veke,” zaradi njenega Božjega materinstva, s tem pa tudi ponižnosti, predanosti, izročitve …, odmeva skozi vso zgodovino.

Božja mati Marija v kapelici na Vačah Foto: Aleš Čerin

Prav na praznik Matere Marije, pa smo doživeli tudi odhod angleške kraljice Elizabete II. v večnost, tako da je ta psalm v tem času aktualen tudi po tej povezavi. Med prošnjami se mi je še posebej pomenljiva zdela prošnja za izvolitev “kralja/kraljice” oz. predsednika/predsednice naše države. Psalm nas vabi, da bi izbrali osebo, ki “jezdi za resnico in milino pravičnosti” (v. 5).

Foto: Royal Family Facebook (kraljica Elizabeta II.)

Božja beseda je aktualna v vseh časih

Kar nekaj poudarkov iz Psalma 45 je prav v današnjem času zelo aktualnih, to pa je tudi poslanstvo Božje besede, ki nas vedno znova prebuja v obnebje Božjega, nas tolaži, spodbuja in razveseljuje. Gotovo bo tudi letos Gospod z močjo in pomočjo Božje besede “mazil z oljem veselja” (v. 8), zato znova povabljeni v družbo Božje besede v naslednjem tednu in tudi naprej.

Kdaj so srečanja

Srečanji (dopoldansko in večerno) bomo naslednja dva tedna imeli samo ob torkih, torej v torek ob 8.30 in ob 20.00. Lepo povabljeni torej v torek, v četrtkih pa se bomo ponovno srečevali zopet po 29. septembru.

Informacije in prijava: polona.vmusic@gmail.com, o31 512 818 (Polona Vesel Mušič). Povabljeni, da se pridružite.

Več o bibličnih skupinah Figulus

Pridi na ZOOM

Foto: Aleš Čerin (Božja mati Marija, Sveto pismo), Royal Family Facebook (kraljica Elizabeta II.)

V nedeljo, 4. septembra 2022, je na Trgu sv. Petra potekala slovesna maša z beatifikacijo Janeza Pavla I. Med homilijo je papež Frančišek spregovoril o tem, kaj pomeni biti Jezusovi učenci: slediti mu po poti križa in iz življenja narediti dar, ki pričuje o velikodušni in usmiljeni ljubezni, ki jo ima On do nas. Zgled na tej poti nam je tudi novi blaženi, ki je »utelešal uboštvo učenca« ter »bil krotak in ponižen pastir. Imel se je za prah, na katerega si je Bog blagovolil pisati«.

Homilija papeža Frančiška

Jezus je na poti v Jeruzalem in današnji evangelij pravi, da so z njim »potovale velike množice« (Lk 14,25). Iti z njim pomeni slediti mu, to je postati njegovi učenci. In vendar so besede, ki jih Gospod nameni tem osebam, neprivlačne in zelo zahtevne: kdor ga ne ljubi bolj kot svojih dragih, kdor ne nosi svojega križa, kdor se ne odtrga od zemeljskih dobrin (prim. vv. 26-27.33), ne more biti njegov učenec. Zakaj Jezus nagovori množice s takšnimi besedami? Kakšen je pomen njegovih opominov? Poskusimo odgovoriti na ta vprašanja.

Predvsem vidimo velike množice, veliko ljudi, ki hodi za Jezusom. Lahko si predstavljamo, da so bili mnogi navdušeni nad njegovimi besedami in začudeni nad dejanji, ki jih je storil. V Njem so torej videli upanje za svojo prihodnost. Kaj bi storil katerikoli učitelj tistega časa, oziroma se lahko vprašamo, kaj bi storil prekanjen vodja, ko bi videl, da njegove besede in njegova karizma privlačijo množice in povečujejo njegov uspeh? To se dogaja tudi danes: posebej v trenutkih osebne in socialne krize, ko smo bolj izpostavljeni občutku jeze ali nas je strah zaradi nečesa, kar ogroža našo prihodnost, postanemo bolj ranljivi. In tako se v valu čustev zaupamo tistemu, ki zna spretno in z zvijačo izkoristiti to situacijo, izkoristiti strahove družbe in nam obljubi, da bo »rešitelj«, ki bo razrešil težave, v resnici pa želi povečati svojo priljubljenost in moč, svojo podobo, svojo sposobnost držati stvari v rokah.

Kaj pravi Evangelij

Evangelij nam pravi, da Jezus ne dela tako. Božji slog je drugačen. Pomembno je razumeti Božji slog, kako stvari udejanja Bog. Udejanja jih glede na slog. Božji slog je namreč drugačen od teh ljudi, saj On ne instrumentalizira naših potreb, nikoli ne uporablja naših šibkosti, da bi okrepil sebe. Njega, ki nas ne želi zapeljati s prevaro in ne želi deliti poceni sreče, ne zanimajo velikanske množice. Ne časti številk, ne išče privolitev in ni malikovalec osebnega uspeha. Nasprotno, zdi se zaskrbljen, ko mu ljudje sledijo z evforijo in plehkim navdušenjem. Tako namesto da bi dopustil, da bi ga prevzela očarljivost priljubljenosti, vsakemu naroča, naj pozorno razločuje razloge, zakaj mu sledi, ter posledice, ki so s tem povezane. Veliko ljudi iz tiste množice je namreč morda sledilo Jezusu zato, ker so upali, da bo vodja, ki jih bo osvobodil sovražnikov; nekdo, ki bo pridobil oblast in jo razdelil z njimi; ali da bo tisti, ki bo s čudeži razrešil problem lakote in bolezni. Gospodu se lahko namreč sledi iz različnih razlogov in moramo priznati, da so nekateri izmed njih posvetni: za popolno pobožno zunanjostjo se lahko skriva zadovoljevanje lastnih potreb, iskanje osebnega ugleda; želja, da bi imeli določeno vlogo, nadzor nad stvarmi, hlepenje po tem, da bi zasedli prostore in imeli privilegije, težnja po priznanju in drugo. To se dogaja danes tudi med kristjani. Toda to ni Jezusov slog. In ne more biti slog učenca in Cerkve. Če kdo hodi za Jezusom s temi osebnimi koristmi, je zgrešil pot.

Gospod terja drugačno držo.

Slediti mu ne pomeni vstopiti na dvor ali sodelovati pri zmagovalnem sprevodu, prav tako ne pomeni prejeti življenjskega zavarovanja. Nasprotno, pomeni tudi »nositi križ« (Lk 14,27): kakor On, vzeti nase lastna bremena in bremena drugih; iz življenja narediti dar in ne posedovanja; ga živeti v posnemanju velikodušne in usmiljene ljubezni, ki jo ima On do nas. Gre za izbire, ki v polnosti vključijo vse naše bivanje. Zato Jezus želi, da učenec ne postavi ničesar pred to ljubezen, niti najdražjih čustev in največjih dobrin.

Da pa bi to storili, je potrebno gledati bolj Njega kot sebe, se naučiti ljubezni, jo zajemati pri Križanem. Tam vidimo tisto ljubezen, ki se daruje do konca, brez mere in brez meja. Mera ljubezni je ljubiti brez mere. Mi sami – je dejal papež Luciani – »smo predmet Božje ljubezni, ki ne zaide« (Angel Gospodov, 10. september 1978). Ne zaide: nikoli ne izgine iz našega življenja, sveti nad nami in razsvetljuje tudi najtemnejše noči. Ko gledamo Križanega, smo torej tudi mi poklicani k visočini te ljubezni: da bi se očistili svojih izkrivljenih predstav o Bogu in svojih zaprtosti, da bi ljubili Njega in druge, v Cerkvi in v družbi, tudi tiste, ki ne mislijo tako kot mi, celo sovražnike.

Ljubiti: tudi za ceno križa, žrtve, tišine, nerazumevanja, samote, oviranja in preganjanja. Saj ljubiti tako, tudi za to ceno – kot je še dejal blaženi Janez Pavel I. – če želiš poljubiti križanega Jezusa, »ne moreš storiti drugega, kakor da se skloniš nad križ in dopustiš, da te zbode kakšen trn iz krone, ki je na Gospodovi glavi« (Splošna avdienca, 27. september 1978). Ljubezen do konca, z vsemi njenimi trni: ne s polovičarstvom, s prilagajanjem ali tihim življenjem. Jezus pravi, da smo, če ne ciljamo visoko, če ne tvegamo, če se zadovoljimo z neučinkovito vero, kakor tisti, ki želi zidati stolp, vendar pa ne preračuna dobro, če ima sredstva, da to lahko stori; »postavi temelj«, zidave pa potem »ne more dokončati« (v. 29). Če se iz strahu, da bi izgubili same sebe, odpovemo temu, da bi se darovali, pustimo stvari nedokončane: odnose, delo, odgovornosti, ki so nam zaupane, sanje in tudi vero. Tako na koncu živimo polovičarsko in koliko ljudi živi polovičarsko, tudi mi! Večkrat imamo skušnjavo da bi živeli polovičarsko, živeli tako, da bi nikoli ne naredili odločilni korak, – to namreč pomeni živeti polovičarsko, – ne da bi vzleteli, ne da bi tvegali za dobro, ne da bi se resnično posvetili drugim. Jezus nam naroča naslednje: živi evangelij in živel boš življenje, ne polovično, ampak v polnosti. Živi evangelij, živi življenje, a brez kompromisov.

Bratje, sestre, novi blaženi je živel tako: v veselju evangelija, brez kompromisov, tako, da je ljubil do konca. Utelešal je uboštvo učenca, ki ne pomeni samo biti nenavezan na materialne dobrine, ampak predvsem premagati skušnjavo, da bi postavili v središče lastni jaz in iskali lastno slavo. Nasprotno, ko je sledil Jezusovemu zgledu, je bil krotak in ponižen pastir. Imel se je za prah, na katerega si je Bog blagovolil pisati (prim. A. Luciani/Giovanni Paolo I, Opera omnia, Padova 1988, vol. II,11) Zato je govoril: »Gospod je zelo naročal: bodite ponižni. Tudi če ste naredili velike stvari, recite: nekoristni služabniki smo« (Splošna avdienca, 6. september 1978).

Papež Luciani je z nasmehom uspel posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim, vedrim in nasmejanim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne greni src, ki se ne pritožuje in ne goji zamere, ni jezna, torej Cerkev, ki ni jezna in nestrpna, ni čemerna in ne trpi zaradi nostalgije po preteklosti, ne zapade v vračanje nazaj. Prosimo tega našega očeta in brata, naj nam izprosi »nasmeh duše«, tisti pristen, ki nikoli ne vara, tak nasmeh duše. Prosimo z njegovimi besedami to, kar je on sam po navadi prosil. Takole je rekel: »Gospod, vzemi me takšnega, kakršen sem, z mojimi napakami, pomanjkljivostmi, vendar stori, da bi postal takšen, kakršen ti želiš, da bi bil« (Splošna avdienca, 13. september 1978). Amen.

Vir: Spletna stran Slovenske škofovske konference

Naša Polona Vesel Mušič že deset let deluje v Sloveniji na področju birme. Ob tej priliki, se zahvaljuje, razmišlja o “temnih oblakih”, ki grozijo glede ukinjanja botrstva in vabi v programe – priprave na birmo in v biblične skupine Figulus. 

Hvaležna!

Na praznik Marije, Kraljice miru, sem se s hvaležnostjo spominjala desete obletnice zagovora disertacije na temo birme in birmanske pastorale. Od takrat naprej že desetletje (2012–2022) aktivno sodelujem pri delu oznanjevanja v Gospodovem vinogradu v Cerkvi na Slovenskem in imam na tem področju veliko res lepih izkušenj.

Zelo, zelo sem hvaležna dobremu Bogu in Mariji, pa tudi vsem sopotnikom in sopotnicam na prehojeni poti, s katerimi smo do sedaj lepo sodelovali v pripravi na birmo, v bibličnih skupinah in drugod – naj vsem Gospod bogato povrne s svojimi darovi in blagoslovi.

Na spletni strani je objavljena moja zahvala ob 10. obletnici oznanjevanja v pripravi na birmo (zahvala), nekaj odmevov in odzivov s srečanj (odmevi in odzivi s srečanj) ter dve razmišljanji o pomenu birmanskih botrov in starosti birmancev, kar je danes še posebej aktualna tema.

Povabilo

Če se kdo od staršev, botrov, birmancev in drugih želi udeležiti katerega od srečanj, so na spletni strani vesel.net objavljene informacije glede aktualnih možnosti priprave na birmo (program priprave na birmo) in bibličnih skupin (več informacij: biblične skupine).

Vabilo na biblične skupine Figulus (PDF)

Ali bomo ukinili botrstvo?

Če govorimo o sinodalnosti, ne moremo hkrati govoriti o ukinitvi botrstva. Botrstvo je namreč “tovarištvo na poti”, ki se kaže v človeškem in duhovnem odnosu, zato je botrstvo v vseh časih Cerkve, torej tudi danes, zelo dragoceno, saj mladi še kako potrebujejo dobrega spremljevalca/ko, ki mu/ji zaupajo …

V svetopisemski Tobitovi knjigi nam dajeta zgled sopotništva, povezanosti, komunikacije … angel Rafael in mladinič Tobija. Je pa potrebno botrom danes še posebej pomagati na duhovnem področju, da odprejo srca za Gospoda in postajajo birmancem, poleg sopotnikov na življenjski poti, tudi dobri spremljevalci na duhovni poti, s tem pa tudi sami rastejo in zorijo v veri. Temu povabilu za botre (pa tudi za starše in birmance) je predvsem namenjena tudi priprava na birmo …

Več lahko preberete tule: povezava do razmišljanj.

S spoštovanjem in hvaležnostjo vsem želim obilo Božjega blagoslova in Marijinega varstva,

Polona Vesel Mušič

Slovenske škofije, cerkvena gibanja, ustanove in skupnosti so v preteklem letu sodelovale v sinodalnem procesu Sinode o sinodalnosti 2021-2023. Na tem mestu objavljamo sklepni dokument – Narodni sinodalni povzetek za Slovenijo.

Narodni sinodalni povzetek – TUKAJ.

Potek sinode v Sloveniji

V sinodalni proces je v Sloveniji vstopilo vseh šest škofij. K sodelovanju so bile povabljene vse župnije, redovne skupnosti, cerkvena gibanja, skupnosti, organizacije in nasploh vsi, ki so želeli prispevati svoj pogled na življenje Cerkve. V okviru Slovenske škofovske konference je bilo ustanovljeno tajništvo za koordiniranje sinode in posebna svetovalna študijska skupina za sinodo.

Odgovorni škof za sinodo je celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž. V sinodi je v različni meri sodelovala polovica župnij in drugih cerkvenih skupnosti. Več tisoč posameznikov pa je odgovorilo na posebne spletne vprašalnike.

Sklepni dokument sinode v Sloveniji

Sklepni dokument – Narodni sinodalni povzetek – je povzetek sinodalnih pogovorov Cerkve v Sloveniji. V njem se zrcali aktualno stanje cerkvenega občestva in razmišljanje sodelujočih v sinodi. Sklepni dokument v jedru navaja vsebinske sklope, ki kažejo na močne točke in posebej aktualne izzive za Cerkev v Sloveniji. Vsebinski sklopi so naslednji:

  • Določitev pristojnosti in odgovornosti;
  • Hvaležnost za župnije;
  • Mala občestva in povezovanje;
  • Iz bogoslužja rasteta vera in cerkveno občestvo;
  • Zagnanost laikov za sodelovanje;
  • Sodelovanje med duhovniki in laiki;
  • Formacija za sodelovanje in voditeljstvo;
  • Življenje duhovnikov;
  • Oddaljeni, odprta občestva in poslušanje;
  • Pričevanje vernikov v javnosti;
  • Odpiranje resničnih vprašanj;
  • Sodelovanje med škofijami in škofi

Prihodnji koraki na sinodalni poti

Narodni sinodalni povzetek ob koncu oblikuje nekaj klicev za prihodnost, ki so povzeti iz zgornjih vsebinskih jeder. Ključni poudarek je, da naj se sinoda ne konča s tem dokumentom, temveč naj postane tudi v prihodnosti reden proces poslušanja in skupnega sprejemanja odločitev v cerkvenih občestvih. Sinoda naj se torej nadaljuje v življenju Cerkve. Konkretni prihodnji koraki so prepuščeni posameznim škofijam, župnijam in skupnostim.

Vir: Spletna stran Katoliške cerkve Slovenije

V sredo  29.  junija smo se, tako kot Ignacij, odpravili na ROMANJE. Ogledali smo si ruševine na Rifniku in obiskali kapucine v Celju, kjer smo imeli sveto mašo.

V četrtek smo spoznavali pomen ŠOLANJA in zavzeto nabirali točke na veliki igri – čestitamo 1. skupini za skupno zmago!

V petek je Ignacij skupaj z drugimi duhovniki ustanovil Družbo Jezusovo – Jezuite, katerih vrednota je SLUŽENJE. Jezuiti so se širili po svetu, Ignacij pa je z njimi vzdrževal stik preko pisem, teh je do smrti napisal več kot 7000.

Vsak dan oratorija sta animatorki med skupno katehezo predstavili novo vrednoto in nov del viteške oprave: oklep, meč, škornje, čelado in ščit. Deli viteške oprave nam predstavljajo vrednote, ki smo jih spoznavali.

Oratorij smo zaključili v petek 1. julija s skupno sveto mašo in sladoledom.

Animatorji

Včeraj smo se prvič srečali z Ignacijem Lojolskim in bili priča njegovi NEUSTRAŠNOSTI ter poškodbi v bitki za Pamplono. Danes pa se je zaradi prestreljene noge dolgočasil v dvorcu svojega brata, zato je začel prebirati knjige o Jezusu in svetnikih. Te so ga nagovorile za RAZLOČEVANJE – opustil je viteško življenje in se odločil za svetniškega.

Z vodnimi igrami smo poustvarili bitko pri Pamploni, ki je bila zelo napeta. Dan smo zaključili v prijetnem pričakovanju jutrišnjega izleta.

Animatorji