OD NAS SE JE POSLOVILA DOLGOLETNA SODELAVKA NAŠE ŽUPNIJE JOŽICA ČERNE

Br. Metod Benedik je o pokojni Jožici Černe zapisal: “Svetniška duša! Svoje svetništvo je živela v tihoti in skromnosti, v sproščeni povezanosti z Gospodom, ki se je nenehno izražala v nesebičnem služenje župnijskemu občestvu sv. Štefana, v mnogoterih služnostih vodstvu župnije, v pristni dobrohotnosti do sovaščanov in sofaranov. Papež Frančišek bi rekel: svetnica za sosednimi vrati. Je pri Gospodu!”

JOŽICA ČERNE:  1. 3. 1937.  – 10. 5. 2024

Pokojna Jožica se je rodila kot peti, najmlajši otrok očetu Jožetu in mami Frančiški 1. marca 1937 v Štepanji vasi Ljubljani. V otroštvu je pomagala na domači kmetiji.

V mladosti je naredila šolo za pletijo. Nato se je izobrazila za administratorko. Vse življenje je bila zaposlena kot računovodkinja in administratorka v podjetju Brivnice in česalnice v Ljubljani. Svoje delo je opravljala predano in natančno. Bila je zelo povezana s svojimi sorodnik. V mladosti je so se na Miklavžev in božični večer pri njej zbrali vsi nečaki in nečakinje. Za rojstne dneve svojih sorodnikov je vedno pripravila darilo.

SODELAVKA V ŽUPNIJI LJUBLJANA ŠTEPANJA VAS

Velik del njenega življenja je bil povezan Cerkvijo in župnijo Ljubljana Štepanja vas, kjer je bila dolga leta predana sodelavka. Naredila je katehetsko pastoralno šolo. Nato je dolgo let v Bizoviku učila nižje razrede verouka. Dolgo je bila članica in zapisnikarica v župnijskem pastoralnem svetu, pripravljala je vabila za zakonske jubilante, pomagala je pri organizacij številnih župnijskih dogodkov. Redno je pomagala pri organizaciji srečanj za starejše. Od otroštva dalje je pela v cerkvi, najprej v otroškem pevskem zboru, nato pa vse življenje v odraslem pevskem zboru, kjer je redno urejala note. Pri večerni maši med tednom je vrsto let predano vodila ljudsko petje. Pred mašo je molila rožni venec. Kot sama zapiše je cerkev spremljala večkrat različne invalide. Čut je imela tudi drugih zapuščenih ljudi. Od leta 1970 dalje je bila aktivna in predana članica Marijinega dela. S skupino Marijinega dela se je redno srečevala v župnijskem domu.

Zares veliko je pomagala v župnijski pisarni, kjer je sprejemala svete maše, pisala različne cerkvene dokumente in plakete za zakramente, štela in beležila župnijske nabirke, urejala finančne knjige. 48 let, od leta 1971 do leta 2019 je vestno in predano pisala matične knjige. V matične knjige in druge dokumente je zabeležila preko 6.000 tisoč zapisov ob različnih priložnostih. Bila je dobrotnica naše župnije in kapucinskega samostana. Za vse njeno sodelovanje in pomoč v župniji smo ji res iskreno hvaležni.

Pokojna Jožica je bila zelo požrtvovalna, delovana, predana in iskreno verna oseba. Veliko je molila in z iskreno vero prejemala sveto obhajilo. K njeni poglobljeni veri v Boga ji je pomagala njena vključenost v Marijino delo.

ZADNJA LETA ŽIVLJENJA

Od leta 2020 se je srečevala z boleznijo. Od tedaj dalje je redno vsak teden doma prejemala sveto obhajilo. Od marca 2023 dalje pa je bivala v Vincencijevem domu pri Marijinih sestrah, kjer se je kar dobro vživela. Sama je rekla, »da ji strežejo angeli.« Marijine sestre povedo, da je bila v tem obdobju zelo potrpežljiva in iskreno hvaležna za vso njihovo pomoč in oskrbo. Njeni bližnji so ji v tem obdobju zvesto stali o strani. Njeno zemeljsko življenje se je zaključilo v noči po vnebohodu v petek 10. maja letos.

br. Matej Štravs

POKOJNA JOŽICA JE ŽE PRED LETI O SVOJEM ŽIVLJEJU ZAPISALA TELE MISLI.

OTROŠTOVO

“Sem iz kmečke družine s petimi otroki. Starši so nas usmerjali k Bogu z besedami, ki jih je spremljal zgled preprostosti in zaupanja v Boga. V družini je bila tudi mamina sestra, ki je imela velik vpliv na nas vse. Za njo bi lahko rekla ne samo, da je ljubila, ampak, da je bila ljubezen. To kar je bila, je zajemala iz molitve in evharistije. Umrla je, ko mi je bilo 16 let, je pa še vedno prisotna v mojem življenju tako kot moja mama in moj oče.

V globoko vernem družinskem ozračju so potekala moja otroška in mladostna leta. Bila so brezskrbna, ker so vso težo trpljenja nosili starši, kar pravzaprav dobro razumem šele danes.

Ljubezen do Cerkve in do vsega, kar se v njej dogaja, ki je rasla v meni, ko sem skupaj s svojimi starši živela s svojo župnijsko cerkvijo, se je takoj zrasla z menoj, da jo še danes čutim v sebi. V družini je nastala vrzel. Kmalu so si tudi sestre in bratje začeli ustvarjati družine. Tako se je naš dom začel prazniti, kar sem kot najmlajša doživljala presej boleče.

SLOVO OD STARŠEV

“Po nekaj letih je zbolela še mama. V skrbi in delu sem zbolela tudi sama in odšla v bolnico. Po dveh mesecih sem okrevala in zopet lahko skrbela za bolno mamo. Po štirih letih mamine bolezni se je bilo treba pripraviti na njen odhod. Spominjam se, kako sem malo pred njeno smrtjo molila: »Zgodi se tvoja volja.« Ob njeni smrti mi je bila tudi v veliko oporo veroučna skupina, v katero sem bila vključena.

Nekaj mesecev po mamini smrti me je prijateljica, s katero sva si duhovno zelo blizu, seznanila z ljudmi iz Marijinega dela. Ko sem začela spoznavati to življenje, mi je zbolel še oče. Tudi njemu sem tako kot teti in mami bila največ ob strani ob njegovi bolezni, ker nisem imela še drugih obveznosti, tako kot bratje in sestre. Očetova bolezen naju je duhovno globoko povezala. Takrat sem pravzaprav odkrila, kakšna duša se skriva za trdo kmečko zunanjostjo. Tudi njegovo smrt sem sprejela na povsem drug način. Tako sem ostala sama. Moje življenje se je močno spremenilo. Do smrti staršev sem se čutila sigurno. Kljub trpljenju sem vedela, da sem na pravem mestu, ker sem jim bila potrebna. Nato pa se me je večkrat polaščala neka notranja negotovost in razdvojenost, predvsem glede mojega prostega časa. Pogosto nisem vedela, do kod segajo obveznosti do mojih domačih. Živim namreč še vedno doma pri bratovi družini. Veliko sem zato trpela ob raznih srečanjih in drugih dejavnostih, ki niso bile v zvezi s službo niti z domom.

Po očetovi smrti sem na Teološki fakulteti obiskovala dvoletno katehetsko šolo. Sedaj imam že nekaj let katehezo otrok, ki mi poleg odgovornosti pomaga, da grem iz sebe, ko moram živeti za druge.

GIBANJE MARIJINO DELO

Omenila sem, da sem se prvič srečala gibanjem Marijino delo že po mamini smrti. Bog me je hotel pripraviti na trenutke, ko bom morala sama zavestno sodelovati z Njim. Kaj mi pomeni ta dar prav gotovo še danes ne razumem popolnoma. V določenih trenutkih začutim vrednost in veličino. Iz vsega kar mi je dal in mi še daje, močno čutim, kako je zame Bog-Ljubezen.

V življenju Marijinega dela mi besede evangelija postajajo bolj jasne in to predvsem, kadar jih skušam živeti. Jezus se mi pogosto javlja v svoji zapuščenosti in želi, da ga sprejmem. Ko naredim ta korak, se stvari uredijo tako, da se lahko samo zahvalim Bogu. Samo eno majhno doživetje:

Nekega dne se na poti v službo spomnim, da sem pozabila poslati vabila za sejo. Bilo mi je težko. Skušala sem sprejeti to bolečino in vse posledice. Ko pridem v službo, najdem na delovodniku vabilo, ki ga je namesto mene napisal moj predpostavljeni. Ne vem, kako je mogel on vedeti, da sem jaz to pozabila. Bog mi je ob tem dogodku dal razumeti, da je važno samo to, da z ljubeznijo objamem vsak križ, vse ostalo pa bo naredil On.

V gibanju Marijino delo je zame veliko odkritje življenje sedanjega trenutka. To mi pomaga, da se vedno znova dvigam iz malodušja in vsak trenutek začenjam znova. Samo če dobro živim sedanji trenutek, lahko rečem, da živim besedo življenja. V sebi čutim mir, katerega prinašam tudi v svoje okolje. V nasprotnem primeru pa s svojim notranjim nemirom rušim in podiram, kjerkoli sem. Kadar dobro živim sedanji trenutek, sem bolj občutljiva za razne odtenke ljubezni, ki jih od mene pričakuje Bog.

V raznih življenjskih dogodkih mi je Bog dal razumeti, kako ne smem biti navezana niti na svoje domače niti na te, s katerimi skušam živeti Ideal. Bolj sem razumela Jezusove besede: »Kdor ljubi očeta, mater, … bolj kot mene, ne more biti moj učenec.«

Vedno in povsod mi mora biti na prvem mestu Bog. Drugi so mi dani samo v dar, kakor sem jaz drugim dar, da si pomagamo na skupni poti k Njemu.

Bog, ki me spremlja vse življenje, mi je v Idealu na nov način pokazal smisel mojega življenja. Naredil me je bolj svobodno. V stiku s poročenimi sem razumela, da so prav tako sami in da si  samo v Bogu lahko pomagajo. V trenutkih negotovosti sem namreč včasih mislila, kako lažje je poročenim, ker vedo, da je njihova prva skrb družina. Zdaj razumem, da sem na pravem mestu, če vsak trenutek odgovorim Bogu v poklicu in okolju, kakor me je postavil.”

Jožica Černe

Foto: br. Matej Štravs