Naš Mitja Rudolf v Družini: Dotaknil sem se dna

“Zadeval sem se z vsem, kar je bilo pri roki”

Rodil se je v razbiti družini. Starši so se ločili, ko je bil star nekaj mesecev, zato je prva leta preživel pri babici. Ko se je pozneje mama spet poročila, ga je vzela k sebi, a se v novi družini nikoli ni počutil sprejetega. O svojih strahovih in kompleksih se ni z nikomer pogovarjal. V najstniških letih se je začel družiti s starejšimi in se zapletal v vedno večje težave.

Mama se je odločila, da ga pošlje v vzgojni zavod. Mitja se spominja, da so bili v popravnih domovih pogosto prepuščeni sami sebi: “Vzgojitelji so ‘odpikali’ osemurni delovnik in odšli domov k svojim družinam, k svojim otrokom, skrbem in problemom.” Gojenci pa so svoje težave pogosto reševali z nasiljem. Medtem ko je z veliko težavo končeval šolo, je njegovo pot zapečatil heroin.

“Zadeval sem se z vsem, kar je bilo pri roki,” razlaga Mitja. “Če bi mi takrat nekdo ponudil strihnin, bi vzel tudi to. Nobenih meja nisem več imel. Ker sem bil brez vrednot, brez hrbtenice, nisem bil v stanju, da bi drogi rekel ne.” Tako je pri dvajsetih pristal na ulici. Zdelo se je, da je skorajšnji konec neizbežen.

Šola življenja v skupnosti Cenacolo

Potem je prišlo do srečanja pred lurško Marijo, v katerem Mitja danes vidi čisti poseg Božjega usmi­ljenja. Spoznal je Mileno, ki ga je povabila, naj se med prvomajskimi prazniki pridruži romarjem v Medžugorje. Šel je, a po vrnitvi se je življenje nadaljevalo po starem, prihajala pa je že tretja zima, ki bi jo preživel na ulici. Njegove možnosti za preživetje so bile vse manjše. Jeseni ga je Milena poiskala v neki kleti in ga spet spravila na romarski avtobus za Medžugorje. Odpeljali so ga k p. Slavku Barbariču, ki ga je po hitrem postopku sprejel v skupnost Cenacolo. Za Mitja se je začela nova kalvarija, a tokrat z vstajenjskim razpletom.

“Začetek je bil peklenski,” se spominja Mitja. “Abstinenčna kriza navzven, znotraj pa še hujša kriza. Kako težko ti je, ko vidiš razkorak med tem, kar si ti v sebi oziroma kar sploh nisi, in tistim, kar živijo fantje v skupnosti. Mnogi od njih so imeli za sabo veliko težje življenjske zgodbe od mene, pa so v skupnosti postali občudovanja vredni ljudje. Skupnost v vsakem trenutku postavlja predte ogledalo. Zahteva, da o sebi odkriješ popolno resnico, le ta te namreč lahko odreši. Resnica, ki je Jezus. Hkrati te skupnost uči, kako izstopiti iz samega sebe, pogledati stiske drugih. Cenacolo ni terapija, ni zapor, je resnična šola življenja.”

Jezus zdravi rane ob dveh zjutraj

Do prihoda v skupnost vere ni poznal, tu pa so ga preprosto soočili z dejstvom, da dan začenjajo z molitvijo v kapeli, a če ne želi, mu ni treba zraven in gre lahko takoj na delo. “Vse življenje sem kljuboval, zato sem seveda tudi zdaj. Raje sem šel delat kot molit,” pove Mitja. Navsezgodaj zjutraj je vozil samokolnice zemlje in v začetku januarja ga je pri tem pošteno zeblo. Vozil je mimo kapele, ki je bila lepo osvetljena, topla, iz nje se je slišalo petje.

Jezen je bil in nekoč je vstopil, da bi se vsaj malo pogrel. In začel prihajati vse pogosteje. Pozneje se je večkrat pridružil tudi fantom, ki so ob dveh zjutraj vstajali in odhajali za eno uro molit pred Najsvetejše. “Povedali so mi, da Jezus tu ozdravlja vse tiste rane, ki jih ne more noben psiholog, psihiater, terapevt ali vzgojitelj, noben sistem.” Videl je, kako zelo drugačni so fantje, ki so to svetlobo svobodno izbrali, od tistih, ki tega niso naredili, in njihov zgled ga je močno nagovoril.

“Ti fantje so pri Jezusu dobivali moč, da so zmogli težo vsakdanjika, težo vseh svojih težav, ran iz preteklosti. Hoja skozi skupnost je navsezadnje hoja za Kristusom, nikoli dokončana pot,” pravi Mitja.

Podarjeno življenje

Po petih mesecih bivanja v skupnosti v Medžugorju so ga premestili v skupnost v Italijo, kjer je preživel še skoraj tri leta. V tem času je prejel zakramente, ki so bili tudi edina priložnost, ko ga je med zdravljenjem obiskala mama.

Po končanem zdravljenju bi lahko ostal v Italiji, a ga je nekaj vleklo nazaj v Slovenijo. Vrnil se je v Ljubljano in pri maši pri frančiškanih spet začel srečevati Mileno. Njune poti so se spet prepletle in pet let po prvem srečanju na Rakovniku sta se poročila. “Pred svojo ženo ne morem blefirati,” pove Mitja. “Spoznala me je, ko sem spal na kartonih. V klet mi je prinesla sendvič!” Danes imata tri otroke in vsako leto obiščejo Medžugorje.

Mitja je prepričan, da ga brez skupnosti ne bi bilo več. “Dotaknil sem se dna; ni bilo več kam, razen v smrt. Kar živim zdaj, mi je resnično podarjeno.” Tako kot se marsikdo od ozdravljenih članov odloči, da bo podaril kakšno leto svojega življenja za služenje skupnosti, vrača Mitja del tega, kar je prejel, tako, da pričuje po župnijah in v evangelizacijski akciji Deli Jezusa.

Želi biti zgled poti iz obupa v upanje in smisel, iz žalosti v radost, iz smrti v življenje, iz teme v svetlobo. “Jezus je zame vse: luč, radost in življenje. Ko po Božji milosti postaneš orodje Božjega usmiljenja, ko zmoreš izstopiti iz sebe, premagati sebičnost in videti stiske drugih ljudi, ko postaneš podaljšana Božja roka v ta svet – to je zame trenutek, ki mu rečem velika noč.”

Objavljeno z dovoljenjem. Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 16 in na Aleteii 12.5.2019

Foto: Vid Ponikvar / Sportida, Družina