Je bil tudi Jezus lačen “ful drugačen”?

Kako da je Božji sin preklel smokvo? Še posebej zato, ker je v besedilu jasno zapisano, da ni bil pravi čas za zorenje smokev?

Gremo po vrsti …

Jezus je po slovesnem vhodu v Jeruzalem, odšel v Betanijo. Vemo, da je tam imel prijatelje, Lazarja in njegovi sestri: Marto, ki je vedno dobro postregla in Marijo, ki je rada brezdelno sedla k njegovim nogam in ga poslušala.

Po navadi je tam dobro jedel, sem nekje slišal. Kaj ni nenavadno, da je Jezus iz Betanije tokrat prihajal lačen? Tako lačen, morda tudi “ful drugačen”, kot pravi reklama, je od daleč zagledal dobro olistano smokvino drevo. Zdi se, kot da se je smokva košatila z bogatijo listja. Jezus se je drevesu približal in “ni našel drugega kot listje”. Ma, saj je prav, da je v času, ki še ni bil pravi za zorenje fig, našel le listje! Zakaj bi torej Božji sin, četudi po človeško lačen, preklel smokvino drevo, ki se je – beremo v nadaljevanju (Mr 11,20-22) – takoj posušilo?

Zdi se, da je smokvino drevo, glede na olistanost obetalo veliko plodov in ker jih ni bilo, jo je Jezus preklel. A kako razložiti to, da je Jezus, ki je bil doma iz tistih krajev in je torej dobro vedel kdaj zorijo smokve, pričakoval zrele plodove v času, ki še ni bil pravi? Morda pa ga je lakota le spodbudila k temu, da je šel pogledat, če ošabna, olistana smokva obeta plodov?

Ko je od blizu pogledal, in ko ni našel nastavkov za plodove, jo je jezen preklel. Preklel jo je zato, ker kljub obetom, kljub dobri zemlji – imela je namreč listje, ni kazala znamenj, da bo ob “času za smokve”, rodila plodove. Ni je torej preklel zato, ker v času, ki še ni bil pravi, ni imela plodov. Jezus ne zahteva nemogočega, zahteva pa, da če so pravi pogoji, če je dobra zemlja, če imamo možnosti, da ob svojem času rodimo plodove.

Še druga nerodovitna drevesa

Tudi v Lukovem evangeliju je Jezus govoril o smokvi, ki tri leta ni rodila (Lk 13,6-9). Naročil je oskrbniku vinograda, naj smokvo poseka. Oskrbnik se je zavzel za drevo, obljubil nego in drevesu s tem dal še eno priložnost, da obrodi. A če po negi ne bo obrodila, jo bo posekal.

Še več je podobnih primerov, ko Gospod pričakuje sadove in če jih ni, se drevo odstrani. So torej posledice, ki niso prijetne. Recimo: Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. (Mt 3,10) in Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali. (Mt 7,17-20).

Vidite podobnost v teh prilikah? Kako pogosto se pojavlja enak vzorec! V vseh teh prilikah “nastopa” drevo, ki ne daje pričakovanih sadov, vsakič se nekaj uničujočega naredi z njim, recimo prekolne in se posuši ali poseka in vrže v ogenj.

Bog ne pusti šopirjenja. Pričakuje sadove.

Torej, Gospod, ki daje rast, Gospod, ki omogoča sadove, sadove od dreves tudi pričakuje. In če jih ni, se Gospod znebi nerodovitnih. Ne pusti šopirjenja z brezvrednim listjem, niti nepotrebnega izčrpavanja zemlje. Daje pa novo možnost za sadove.

Spet in spet, sadovi … Ne besede, ne govorjenje o sadovih in ne šopirjenje z “listjem”, pač pa – zahteva po sadovih!

Če se izrazim v poslovnem jeziku: Bog od mene zahteva produktivnost. Na meni je, da se vprašam le, če sem dobro drevo, ki rodi dobre sadove, pa tudi kaj točno naj bodo moji sadovi. In tudi, da se vprašam, koga mi je Gospod namenil, da ga okopljem in pognojim ter mu tako omogočim produktivnost.

Članek je bil prvič objavljen na spletni strani Družina in Življenje.

Foto: Aleš Čerin