V Družini je bil pred časom objavljen prispevek o našem  Mitji Rudolfu. Bogu hvala za njegov zgled.

Mitja Rudolf je svojo bodočo ženo Mileno spoznal, ko si je zvijal joint pred kapelo lurške Matere Božje na Rakovniku. Takrat je zaradi odvisnosti od heroina že tretje leto živel na ulici, na Rakovnik pa se je večkrat zatekel po topel obrok. Dotaknil se je samega dna, ko ga je doseglo Milenino povabilo, naj se pridruži romanju v Medžugorje, in mu odprlo pot v novo življenje.

“Zadeval sem se z vsem, kar je bilo pri roki”

Rodil se je v razbiti družini. Starši so se ločili, ko je bil star nekaj mesecev, zato je prva leta preživel pri babici. Ko se je pozneje mama spet poročila, ga je vzela k sebi, a se v novi družini nikoli ni počutil sprejetega. O svojih strahovih in kompleksih se ni z nikomer pogovarjal. V najstniških letih se je začel družiti s starejšimi in se zapletal v vedno večje težave.

Mama se je odločila, da ga pošlje v vzgojni zavod. Mitja se spominja, da so bili v popravnih domovih pogosto prepuščeni sami sebi: “Vzgojitelji so ‘odpikali’ osemurni delovnik in odšli domov k svojim družinam, k svojim otrokom, skrbem in problemom.” Gojenci pa so svoje težave pogosto reševali z nasiljem. Medtem ko je z veliko težavo končeval šolo, je njegovo pot zapečatil heroin.

“Zadeval sem se z vsem, kar je bilo pri roki,” razlaga Mitja. “Če bi mi takrat nekdo ponudil strihnin, bi vzel tudi to. Nobenih meja nisem več imel. Ker sem bil brez vrednot, brez hrbtenice, nisem bil v stanju, da bi drogi rekel ne.” Tako je pri dvajsetih pristal na ulici. Zdelo se je, da je skorajšnji konec neizbežen.

Šola življenja v skupnosti Cenacolo

Potem je prišlo do srečanja pred lurško Marijo, v katerem Mitja danes vidi čisti poseg Božjega usmi­ljenja. Spoznal je Mileno, ki ga je povabila, naj se med prvomajskimi prazniki pridruži romarjem v Medžugorje. Šel je, a po vrnitvi se je življenje nadaljevalo po starem, prihajala pa je že tretja zima, ki bi jo preživel na ulici. Njegove možnosti za preživetje so bile vse manjše. Jeseni ga je Milena poiskala v neki kleti in ga spet spravila na romarski avtobus za Medžugorje. Odpeljali so ga k p. Slavku Barbariču, ki ga je po hitrem postopku sprejel v skupnost Cenacolo. Za Mitja se je začela nova kalvarija, a tokrat z vstajenjskim razpletom.

“Začetek je bil peklenski,” se spominja Mitja. “Abstinenčna kriza navzven, znotraj pa še hujša kriza. Kako težko ti je, ko vidiš razkorak med tem, kar si ti v sebi oziroma kar sploh nisi, in tistim, kar živijo fantje v skupnosti. Mnogi od njih so imeli za sabo veliko težje življenjske zgodbe od mene, pa so v skupnosti postali občudovanja vredni ljudje. Skupnost v vsakem trenutku postavlja predte ogledalo. Zahteva, da o sebi odkriješ popolno resnico, le ta te namreč lahko odreši. Resnica, ki je Jezus. Hkrati te skupnost uči, kako izstopiti iz samega sebe, pogledati stiske drugih. Cenacolo ni terapija, ni zapor, je resnična šola življenja.”

Jezus zdravi rane ob dveh zjutraj

Do prihoda v skupnost vere ni poznal, tu pa so ga preprosto soočili z dejstvom, da dan začenjajo z molitvijo v kapeli, a če ne želi, mu ni treba zraven in gre lahko takoj na delo. “Vse življenje sem kljuboval, zato sem seveda tudi zdaj. Raje sem šel delat kot molit,” pove Mitja. Navsezgodaj zjutraj je vozil samokolnice zemlje in v začetku januarja ga je pri tem pošteno zeblo. Vozil je mimo kapele, ki je bila lepo osvetljena, topla, iz nje se je slišalo petje.

Jezen je bil in nekoč je vstopil, da bi se vsaj malo pogrel. In začel prihajati vse pogosteje. Pozneje se je večkrat pridružil tudi fantom, ki so ob dveh zjutraj vstajali in odhajali za eno uro molit pred Najsvetejše. “Povedali so mi, da Jezus tu ozdravlja vse tiste rane, ki jih ne more noben psiholog, psihiater, terapevt ali vzgojitelj, noben sistem.” Videl je, kako zelo drugačni so fantje, ki so to svetlobo svobodno izbrali, od tistih, ki tega niso naredili, in njihov zgled ga je močno nagovoril.

“Ti fantje so pri Jezusu dobivali moč, da so zmogli težo vsakdanjika, težo vseh svojih težav, ran iz preteklosti. Hoja skozi skupnost je navsezadnje hoja za Kristusom, nikoli dokončana pot,” pravi Mitja.

Podarjeno življenje

Po petih mesecih bivanja v skupnosti v Medžugorju so ga premestili v skupnost v Italijo, kjer je preživel še skoraj tri leta. V tem času je prejel zakramente, ki so bili tudi edina priložnost, ko ga je med zdravljenjem obiskala mama.

Po končanem zdravljenju bi lahko ostal v Italiji, a ga je nekaj vleklo nazaj v Slovenijo. Vrnil se je v Ljubljano in pri maši pri frančiškanih spet začel srečevati Mileno. Njune poti so se spet prepletle in pet let po prvem srečanju na Rakovniku sta se poročila. “Pred svojo ženo ne morem blefirati,” pove Mitja. “Spoznala me je, ko sem spal na kartonih. V klet mi je prinesla sendvič!” Danes imata tri otroke in vsako leto obiščejo Medžugorje.

Mitja je prepričan, da ga brez skupnosti ne bi bilo več. “Dotaknil sem se dna; ni bilo več kam, razen v smrt. Kar živim zdaj, mi je resnično podarjeno.” Tako kot se marsikdo od ozdravljenih članov odloči, da bo podaril kakšno leto svojega življenja za služenje skupnosti, vrača Mitja del tega, kar je prejel, tako, da pričuje po župnijah in v evangelizacijski akciji Deli Jezusa.

Želi biti zgled poti iz obupa v upanje in smisel, iz žalosti v radost, iz smrti v življenje, iz teme v svetlobo. “Jezus je zame vse: luč, radost in življenje. Ko po Božji milosti postaneš orodje Božjega usmiljenja, ko zmoreš izstopiti iz sebe, premagati sebičnost in videti stiske drugih ljudi, ko postaneš podaljšana Božja roka v ta svet – to je zame trenutek, ki mu rečem velika noč.”

Objavljeno z dovoljenjem. Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 16 in na Aleteii 12.5.2019

Foto: Vid Ponikvar / Sportida, Družina

Večkrat sem se ukvarjal z našim, slovenskim – po moje – zelo neprimernim poimenovanjem praznika, ki vključuje besedo ‘prazen’. Meni zveni zelo mimo in precej … prazno.

Svetek, praznik, …

Beseda za praznik v veliko drugih jezikih namreč vključuje besedo sveto: na primer v poljščini ‘święto’, v ukrajinščini ‘свято’ (svjato), v angleščini ‘holiday’ (sveti dan), besedo ‘odpočiti’ na primer v južnoslovanskih jezikih ‘odmor’ ali pa izhajajo iz latinske besede ‘festivus’ (srečen) na primer fiesta (špansko), festa (italijansko). No, resnici na ljubo nekateri jeziki imajo tudi vključeno besedo prazno: na primer v ruščini ‘праздник’ (prazdnik).

Tudi Slovenci smo včasih za praznik uporabljali besedo ‘svetek’, ki še vedno obstaja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a je označena z okrajšavo ‘star.’ (starinsko). Še Slomšek ga je uporabljal kakih 170 let nazaj v naslovu dela ‘Apostolska hrana, bogoljubnim dušam dana po branji apostolskih listov ino drugih bukev svetiga pisma za nedele ino svetke cerkveniga leta’.

Je kult dela iz svetka naredil praznik?

Le zakaj smo Slovenci (morda tudi Rusi?) zamenjali besedo ‘svetek’ – povezava s svetim in jo nadomestili s ‘praznik’ – povezava s praznim? Odgovor mi je na pladnju prinesel pisatelj Miha Mazzini, ki mi je takole na Facebooku razložil: “V narodu, kjer velja kult dela, je dan, ko se ne sme delati, prazen, torej izgubljen, nesmiseln. Zatorej praznik.”

Uh, hvala pisatelj. Dan, ko se ne dela, je za Slovenca prazen, izgubljen, nesmiseln. Logično, zato praznik. Za Slovenca je torej dan, ko bi se človek lahko v miru posvetil slavljenju Boga, poglobil odnos sočlovekom, tudi pobrskal v svoje globine, prazen. Vse te ‘aktivnosti’ v resnici na zunaj pravzaprav niso nikakršna akcija, nič se ne vidi, nič koristnega se ne dela. Samo gradi se nekakšne odnose. Kaj pa sploh je to? Kaj pa ima človek od tega? Nič, prav nič.

Zato pa Slovenci tako radi dodamo delovne aktivnosti našim praznim dnevom. Z nečim jih pa moramo napolniti, če so pač prazni, kajne? Če ne drugače, na praznik pač operemo avtomobil, gremo po nakupih, pokosimo travo, za nazaj ponaredimo kaj za službo, kar veliko kmetov se odpelje na njivo in kaj opravi.

Da se vidi (in tudi sami imamo radi tak občutek), da smo sicer prazen dan – napolnili, mu dali pravo, že na zunaj koristno vsebino. Že na prvi pogled tako izgledamo delovno, kar je dobro za svoj občutek in za sosede.

Nazaj v svetke?

A vsa ta vsebina s katero polnimo praznike, nas – četudi se nam zdi koristna – pušča nekje v globini prazne. Kljub zanikanju božjega v naši družbi, se ne moremo izogniti dejstvu, da smo ljudje pač bogopodobna bitja, da iščemo presežno in če presežnega ni, to napolnimo s tem, kar je pač pri roki: z delom, z materialnim, tudi s pretirano količino hrane in pijače, z veseljačenjem. Kar nas na koncu – kljub polnosti vsebine praznikov – še vedno pušča, kako paradoksalno! – prazne. In nezadovoljne.

Lahko bi rekli, da naši prazniki nikakor niso prazni, pač pa napolnjeni s “kramo”, ki je po vsebini – prazna. Tako bi lahko naše praznike morda lahko poimenovali pravzaprav “polnike” – praznega.

To bo trajalo vse dotlej dokler ne bomo sposobni praznikov spet napolniti z vsebino, ki “nasiti in odžeja”. In takrat bomo morda v naš besednjak ponovno uvedli besedico ‘svetek’.

Foto: Aleš Čerin

V starih časih so se po obzidjih mest sprehajali oboroženi možje in s svojo budnostjo zagotavljali, da so barbari ostali zunaj. Tako so meščani – predvsem žene in otroci – ostali varni v zavetju svojih bivališč.

V Svetem pismu sta dve vrstici, za kateri se zdi, da sta namenjeni nam možem. Zapisani sta v kratkih odsekanih stavkih, skoraj v obliki vojaških povelj: Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni. (1 Kor 16,13-14). Si kar prestavljam, kako sveti Pavel uperi svoj koščeni prst v naše moške prsi in nam zapove – kratko in razumljivo. Da bi si zapomnili in izvrševali. 

Kaj je budnost?

Budnost je več kot le ne-spanje, izraža pozornost, pazljivost, skrbnost, je stanje v katerem mož skrbno opazuje od kod se bliža sovražnik, da ga bo pravočasno zaznal in odgnal. Je nasprotje od ravnodušnosti, nezanimanja, lahke preslepljenosti. 

Male lisice – velike uničevalke

Začeli bomo z malim. Posebej težko je namreč biti pozoren na drobne stvari, na “male lisice”, o katerih govori zaročenka v Visoki pesmi: Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju.(Vp 2,15). Prav zanimivo je, da jih prepoznava dekle in ne fant!

V mislih imam stalne drobne motnje pozornosti zaradi množice vsakodnevnih informacij, ki polnijo naše misli in najedajo bistveno – odnos z Bogom, z ženo in otroki. Tudi intimnost med možem in ženo.

Male lisice so prispodoba drobnih stvari, ki jih zlahka spregledamo in zanemarimo. Prav ravno zato so tako škodljive. Poloviti jih je treba in odstraniti, bolje redno odstranjevati, da bodo naši “vinogradi” po cvetenju dobro obrodili. 

Barbare kar sami spustimo v naša bivališča

Mož na obzidjih mest danes ni več, niti obzidij okoli bivališč nimamo več. Možje smo v gonji za ‘imeti več’ zaspali. Niti toliko nismo budni in pozorni, da bi se zavedali, da “barbari” še vedno vdirajo v naša bivališča. Pravzaprav jih kar sami spustimo – preko optičnega kabla in pametnih telefonov – v naše otroške sobe in omogočimo, da se pošastno-perverzne-pornografske vsebine naselijo v naše glave in v glave naših otrok. In uničujejo odnose: med možem in ženo, med fantom in dekletom, med starši in otroki, med generacijami. To je “naš nasprotnik hudič, ki hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl” (prim. 1 Pt 5,8). 

Biti možat, biti močan … delati iz ljubezni!

Moških je vedno manj. Takih ‘možatih in močnih’ – na Božji način, ‘trdnih v veri’ (prim. 1 Kor 16,13) in takih, ki so pripravljeni ‘ljubiti svoje žene, da bi dali zanjo sami sebe’ (prim. Ef 5,25). Tako kot Kristus.

Spominjam se novega leta 2015, ko je v Kölnu množica mladih moških, napadla preko 500 deklet. Kje so bili takrat nemški moški, da niso zaščitili svojih žensk? Kako bi se v taki situaciji odrezali slovenski moški? Bi bili tudi taki “softiči”?

Zdi se, da evropski moški ne zaznavamo več bistvenega, tega, kar je intuitivno vedel že pračlovek, ki je v vdoru moških na njegovo ozemlje videl nevarnost za svoje ženske in se jih je upal ter jih bil tudi pripravljen zaščititi. Tako, da se je s telesom postavil pred votlino in se boril.

Morda nismo več budni, morda se zanašamo, da bodo naše delo opravile “službe”, morda zato, ker smo postali družba, kjer v razrahljanih družinah ni več lika očeta, ki bi se boril za svoje lepotice – ženo in hčere. Lik očeta se v medijih stalno omalovažuje (risanke, filmi). S sekularizacijo pa smo postali še družba brez Nebeškega Očeta.

Članek je bil prvič objavljen v reviji Družina in Življenje.

Foto: Ray HennessyUnsplash

Kako da je Božji sin preklel smokvo? Še posebej zato, ker je v besedilu jasno zapisano, da ni bil pravi čas za zorenje smokev?

Gremo po vrsti …

Jezus je po slovesnem vhodu v Jeruzalem, odšel v Betanijo. Vemo, da je tam imel prijatelje, Lazarja in njegovi sestri: Marto, ki je vedno dobro postregla in Marijo, ki je rada brezdelno sedla k njegovim nogam in ga poslušala.

Po navadi je tam dobro jedel, sem nekje slišal. Kaj ni nenavadno, da je Jezus iz Betanije tokrat prihajal lačen? Tako lačen, morda tudi “ful drugačen”, kot pravi reklama, je od daleč zagledal dobro olistano smokvino drevo. Zdi se, kot da se je smokva košatila z bogatijo listja. Jezus se je drevesu približal in “ni našel drugega kot listje”. Ma, saj je prav, da je v času, ki še ni bil pravi za zorenje fig, našel le listje! Zakaj bi torej Božji sin, četudi po človeško lačen, preklel smokvino drevo, ki se je – beremo v nadaljevanju (Mr 11,20-22) – takoj posušilo?

Zdi se, da je smokvino drevo, glede na olistanost obetalo veliko plodov in ker jih ni bilo, jo je Jezus preklel. A kako razložiti to, da je Jezus, ki je bil doma iz tistih krajev in je torej dobro vedel kdaj zorijo smokve, pričakoval zrele plodove v času, ki še ni bil pravi? Morda pa ga je lakota le spodbudila k temu, da je šel pogledat, če ošabna, olistana smokva obeta plodov?

Ko je od blizu pogledal, in ko ni našel nastavkov za plodove, jo je jezen preklel. Preklel jo je zato, ker kljub obetom, kljub dobri zemlji – imela je namreč listje, ni kazala znamenj, da bo ob “času za smokve”, rodila plodove. Ni je torej preklel zato, ker v času, ki še ni bil pravi, ni imela plodov. Jezus ne zahteva nemogočega, zahteva pa, da če so pravi pogoji, če je dobra zemlja, če imamo možnosti, da ob svojem času rodimo plodove.

Še druga nerodovitna drevesa

Tudi v Lukovem evangeliju je Jezus govoril o smokvi, ki tri leta ni rodila (Lk 13,6-9). Naročil je oskrbniku vinograda, naj smokvo poseka. Oskrbnik se je zavzel za drevo, obljubil nego in drevesu s tem dal še eno priložnost, da obrodi. A če po negi ne bo obrodila, jo bo posekal.

Še več je podobnih primerov, ko Gospod pričakuje sadove in če jih ni, se drevo odstrani. So torej posledice, ki niso prijetne. Recimo: Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. (Mt 3,10) in Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali. (Mt 7,17-20).

Vidite podobnost v teh prilikah? Kako pogosto se pojavlja enak vzorec! V vseh teh prilikah “nastopa” drevo, ki ne daje pričakovanih sadov, vsakič se nekaj uničujočega naredi z njim, recimo prekolne in se posuši ali poseka in vrže v ogenj.

Bog ne pusti šopirjenja. Pričakuje sadove.

Torej, Gospod, ki daje rast, Gospod, ki omogoča sadove, sadove od dreves tudi pričakuje. In če jih ni, se Gospod znebi nerodovitnih. Ne pusti šopirjenja z brezvrednim listjem, niti nepotrebnega izčrpavanja zemlje. Daje pa novo možnost za sadove.

Spet in spet, sadovi … Ne besede, ne govorjenje o sadovih in ne šopirjenje z “listjem”, pač pa – zahteva po sadovih!

Če se izrazim v poslovnem jeziku: Bog od mene zahteva produktivnost. Na meni je, da se vprašam le, če sem dobro drevo, ki rodi dobre sadove, pa tudi kaj točno naj bodo moji sadovi. In tudi, da se vprašam, koga mi je Gospod namenil, da ga okopljem in pognojim ter mu tako omogočim produktivnost.

Članek je bil prvič objavljen na spletni strani Družina in Življenje.

Foto: Aleš Čerin

Najpomembnejše pravilo za sobivanje

»Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« (Mt,7,12)

Tale znani svetopisemski izrek, imenovan zlato pravilo, je odlično in preprosto življenjsko načelo. Je pa težko za “implementacijo”, ker moramo s tem popolnoma prevzeti odgovornost za naša ravnanja in tudi za njihove posledice.

Velikokrat pa bi se temu načelu najraje izognili. Da ne bi veljalo. Pa vendar velja, vedno – saj zato pa je zlato pravilo – četudi ga ne upoštevamo.

V krščanstvu v pozitivni obliki

To pravilo ima še eno lastnost. Je zapisano v pozitivni obliki: “…storite tudi vi njim.”

Mi smo prvi na potezi. Torej, ne moremo samo čakati na druge, da nam bodo naredili kaj dobrega. Ne moremo se več sprenevedati in valiti krivde na druge. In igrati vlogo žrtve.

Daje nam torej svobodo odločitve, daje nam možnost, da sami storimo prvi korak. Da aktivno naredimo nekaj dobrega in to za drugega.

Kaj še čakamo? Na potezi smo!

Foto: Samuel ZellerUnsplash

Praznik svetih treh kraljev praznujemo 6. januarja kot praznik Gospodovega razglašenja. Ali so bili sploh kralji, ali so bili sploh trije, ali jim je bilo res ime Gašper, Miha, Boltežar?

Praznik svetih treh kraljev praznujemo 6. januarja kot praznik Gospodovega razglašenja. Na ta dan so se mu prišli poklonit ‘modri z Vzhoda’ (tako jih imenuje Sveto pismo) in novico o rojstvu Odrešenika razglasili po svetu.

Kaj točno pravi Sveto pismo?

Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda,in smo se mu prišli poklonit.« (Mt 2, 1-2)

Dodatek ljudske domišljije

Zanimivo, da Sveto pismo ne govori niti o kraljih in celo ne o njihovem številu. Samo pravi, da so bili ‘modri z Vzhoda’.

Prepričanje, da so bili to kralji, da so bili trije, da so prijezdili na kamelah, da je bil en Evropejec, en Azijec in en Afričan (temnopolt), da jim je bilo ime Gašper, Miha, Boltežar (otroci ga včasih “ljubkovalno” imenujejo kar Buldožer), so ljudje dodali kasneje. Vir: Wikipedija

Nič zato, gotovo je, da so bili modri, četudi niso bili kralji. Pravzaprav so morali biti modri, da so dobro razbirali znamenja časov in se prišli poklonit pravemu Kralju – četudi še v obliki deteta. Bi rekel, da so bili dovolj tudi ponižni. In tudi pogumni, da so se odpravili na dolgo pot.

Gotovo je, da so prišli z več koncev, saj veliko modrih ljudi ni bilo moč tudi v tistem času najti na enem mestu. Tako je še danes.

Prav je, da so novico o novorojenem Kralju ponesli na vse konce sveta.

Kako pa mi razglašamo rojstvo Odrešenika?

Tudi mi smo na praznik Gospodovega razglašenja povabljeni, da svetu kar naprej razglašamo Gospodovo rojstvo in njegovo stalno prisotnost med nami.

Preberite še odličen članek Sveti trije ateisti z bloga duhovnika Marka Rijavca.

Za mnoge, pravzaprav za vse nas, se mora Jezus vsakič znova znova roditi. Predvsem za nas tu v Evropi, tako-imenovani zibelki krščanstva.

Ali znamo (in sploh hočemo) presojati znamenja (časov) kot so to znali trije modri (“Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, … (Mt 2, 2)? Smo pripravljeni razglašati veselo novico?

Več o razlagi glede svetih treh kraljev lahko preberete na spletni strani www.kapitelj.com. Odlično razloženo.

Članek je bil najprej objavljen na skavtskem portalu SkavtNet.

Janez Menart je takole zapisal na koncu pesmi ‘Vzpon’: ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.”

Pot po pokrajini in še kakšna

Takole pred poletjem se zavem, da je ‘pred mano pot’. Že nekaj let zapovrstjo si poleti privoščim nekaj dni samotnih poti po kakšni od slovenskih pokrajin. Ne izbiram si več (pogosto) tistih poti, ki vodijo v sivino strmih skal, sploh ne več nadelanih ferat in brezpotij po naših Alpah, ne iščem več adrenalina, … pač pa samoto gozdov, košenin, osamljenih kmetij in malih zaselkov po podeželju. Na pot odidem sam le z najnujnejšo opremo, vodnikom in zemljevidom, Svetim pismom in romarsko posteljo (spalka in podloga).

Dolga samotna pot ima več vidikov: je pot po pokrajini, je premagovanje naporov, je pa tudi pot v prostore Njegove milosti, kamor človek le stežka vstopi v vsakdanjosti časa. Zdi se, da dolga samotna pot to omogoči, a ne vedno in sploh ne avtomatsko. Meni vstop v te “prostore” omogoči kombinacija – napor in samota dolge poti ter prebiranje Božje besede, kar simbolno sporoča tudi vsebina žepa hlač, kjer sta vedno vodnik po poti in Sveto pismo. Odmik, obvezno mora biti vsaj tridnevni, omogoča možnost za premislek, premik malo bliže Gospodu in iskanje njegove volje za moje življenjske odločitve.

Še ena pot je na takem romanju: pot v “prostor” do soljudi, ki jih srečuješ. Ne do vseh. A moja izkušnja je, da na dolgih poteh srečam ljudi, ki jih je treba srečati, ljudi, s katerimi si imamo kaj podeliti. Na eni od poti se me je dotaknilo srečanje z možem, ki je želel – potem, ko me je gostil na svojem domu – z menoj prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva se pogovarjala o čisto vsakdanjih rečeh, skupaj molila in, neverjetno, v teh nekaj urah sva zmogla “odriniti zelo na globoko”, prav do bolečine. Kot bi skupaj vstopila v prostor Njegove milosti.

Hvaležnost za možnost

Kako malo in kako redko sem hvaležen zaradi samega dejstva, da je vedno pred mano pot. Še več, redko se zavemo da moram biti hvaležni, da sploh lahko grem na pot. Da se lahko gibljem, da imam zdrava transportna sredstva – noge.

In še bolj redko se zavem, da je v tem, da lahko grem, da pravzaprav sploh lahko grem, pravzaprav slast. Hvala pesniku, da me je na to spomnil. Pravzaprav hvala Bogu za pesnike, ki odhajajo tja, kjer mi še nismo bili in nam povedo kako je tam. Na svoj način.

Še Nekdo je govoril o poti

“In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” Jn 14, 4-6

Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Bogu hvala zanjo. Morda bi lahko takole parafraziral pesnika v kombinaciji z zgornjimi vrsticami iz Evangelija: “In sreča je, da On je pot, in to da vem, da slast je v tem, da vem, da On je prava pot.” Zakompliciral? Še sam moram dvakrat prebrati, da razumem vse pomene.

Objavljeno v Frančiškovem prijatelju, junij 2016.

Foto: Aleš Čerin

Odrasli skavti smo – kot že ime pove – pač odrasli in tudi skavti smo, četudi “tamladi” včasih povedo kakšno pikro na naše skavtsko obnašanje. Skavtski pozdrav “Bodi pripravljen – vedno pripravljen” za nas pomeni, da si skavti prizadevamo biti fizično pripravljeni za pomoč soljudem (da imamo dovolj moči, kondicije) in da imamo naravnanost videti priložnosti za izkazovanje pomoči v potrebah, ki jih v družbi zaznamo. Še nikoli pa nismo – četudi smo stari okoli petdeset let – obravnavali vidika “vedno‑pripravljenosti” na sestro smrt, kot bi rekel sveti Frančišek.

17.november 2000: Noč brez neba nad Logom pod Mangartom

Pa smo se odrasli skavti iz Štepanje vasi odločili, da letošnji zimski tabor naslovimo kar s svetopisemskim “Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!” Mt 25,13. Za kraj taborjenja smo izbrali, kot bi rekel legendarni p. Miha Žužek, eno najlepših vasic pri nas – Log pod Mangartom. Alpska vasica na skrajnem zahodu naše domovine, obkrožena z velikani Mangartom, Jalovcem, Rombonom, Jerebico in Loško steno, je zaznamovana s plazom, ki je sredi noči, 17. novembra 2000, odnesel sedem življenj. Takole pravi naš prijatelj Žarko Mlekuž iz bratovščine ‘Buških gamsov’: “Sredi novembra 2000 se je sprožil plaz, ki je kot drobirski tok prizadel 4 km oddaljeni Log pod Mangartom. 1.000.000 m3 zemlje, kamenja in drevesnih debel, se je sprožilo na nadmorski višini med 1400 in 1600 m in se naložilo pretežno na nadmorski višini 630 m. Posledice plazu so bile katastrofalne.”

Spraševali smo, če se o bili vaščani 17. novembra 2000 pripravljeni na milostno zadnjo uro? Kako bi se mi pripravili na odhod, če bi vedeli za čas prehoda v Večnost?

Prispodoba življenja smrti in vstajenja

Ko so zbegani vaščani v oni ‘noči brez neba’ – kot pravi pisatelj Jani Mlekuž v odlični knjigi ‘Sanje nikoli ne umrejo’ – zapuščali vas, so bili prepričani, da se v vas ne bodo nikoli več vrnili (tule dobite knjigo – vredno jo je prebrati!). “Vas je padla, se opotekla, ranila in umrla.” je zapisano. A ko se je posušilo, kar je gôra spustila iz svojega naročja, so se ljudje, vajeni trdote gorskega sveta in knapovskega življenja, vrnili in začeli obnavljati. Tudi Slovenija vasice in njenih ljudi ni pustila samih. V knjigi je rečeno: “K Ložanom se je sklonila Slovenija, jih objela in ponudila pomoč. Temna noč je bila posvečena z ljubeznijo.”

Vasico Log pod Mangartom smo odrasli skavti vzeli kot velikonočni simbol: življenje v trdem okolju gorskega sveta in dela v rudniku, simbol smrti z gmoto milijona kubičnih metrov odtrgane gore, ki je pokrila del vasi in tudi simbol vstajenja s ‘sklanjanjem Slovenije’ na oddaljeni košček domovine. Bogu hvala za usmiljeno dobroto naših ljudi!

Pogovori so tekli v smeri naših izkušenj ob soočenju s smrtjo, se prepletali z znanimi odlomki iz Svetega pisma: o devicah brez “kantic” olja Mt 25,1-13, o bogatašu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31), o neumnežu s polnimi kaščami (Lk 12,13-21), … ter se z zgodbami domačinov stekale v razmislek o poslednjih rečeh. Tudi solze s stekle …

Foto: Aleš Čerin