Janez Menart je takole zapisal na koncu pesmi ‘Vzpon’: ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.”

Pot po pokrajini in še kakšna

Takole pred poletjem se zavem, da je ‘pred mano pot’. Že nekaj let zapovrstjo si poleti privoščim nekaj dni samotnih poti po kakšni od slovenskih pokrajin. Ne izbiram si več (pogosto) tistih poti, ki vodijo v sivino strmih skal, sploh ne več nadelanih ferat in brezpotij po naših Alpah, ne iščem več adrenalina, … pač pa samoto gozdov, košenin, osamljenih kmetij in malih zaselkov po podeželju. Na pot odidem sam le z najnujnejšo opremo, vodnikom in zemljevidom, Svetim pismom in romarsko posteljo (spalka in podloga).

Dolga samotna pot ima več vidikov: je pot po pokrajini, je premagovanje naporov, je pa tudi pot v prostore Njegove milosti, kamor človek le stežka vstopi v vsakdanjosti časa. Zdi se, da dolga samotna pot to omogoči, a ne vedno in sploh ne avtomatsko. Meni vstop v te “prostore” omogoči kombinacija – napor in samota dolge poti ter prebiranje Božje besede, kar simbolno sporoča tudi vsebina žepa hlač, kjer sta vedno vodnik po poti in Sveto pismo. Odmik, obvezno mora biti vsaj tridnevni, omogoča možnost za premislek, premik malo bliže Gospodu in iskanje njegove volje za moje življenjske odločitve.

Še ena pot je na takem romanju: pot v “prostor” do soljudi, ki jih srečuješ. Ne do vseh. A moja izkušnja je, da na dolgih poteh srečam ljudi, ki jih je treba srečati, ljudi, s katerimi si imamo kaj podeliti. Na eni od poti se me je dotaknilo srečanje z možem, ki je želel – potem, ko me je gostil na svojem domu – z menoj prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva se pogovarjala o čisto vsakdanjih rečeh, skupaj molila in, neverjetno, v teh nekaj urah sva zmogla “odriniti zelo na globoko”, prav do bolečine. Kot bi skupaj vstopila v prostor Njegove milosti.

Hvaležnost za možnost

Kako malo in kako redko sem hvaležen zaradi samega dejstva, da je vedno pred mano pot. Še več, redko se zavemo da moram biti hvaležni, da sploh lahko grem na pot. Da se lahko gibljem, da imam zdrava transportna sredstva – noge.

In še bolj redko se zavem, da je v tem, da lahko grem, da pravzaprav sploh lahko grem, pravzaprav slast. Hvala pesniku, da me je na to spomnil. Pravzaprav hvala Bogu za pesnike, ki odhajajo tja, kjer mi še nismo bili in nam povedo kako je tam. Na svoj način.

Še Nekdo je govoril o poti

“In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” Jn 14, 4-6

Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Bogu hvala zanjo. Morda bi lahko takole parafraziral pesnika v kombinaciji z zgornjimi vrsticami iz Evangelija: “In sreča je, da On je pot, in to da vem, da slast je v tem, da vem, da On je prava pot.” Zakompliciral? Še sam moram dvakrat prebrati, da razumem vse pomene.

Objavljeno v Frančiškovem prijatelju, junij 2016.

Foto: Aleš Čerin

Odrasli skavti smo – kot že ime pove – pač odrasli in tudi skavti smo, četudi “tamladi” včasih povedo kakšno pikro na naše skavtsko obnašanje. Skavtski pozdrav “Bodi pripravljen – vedno pripravljen” za nas pomeni, da si skavti prizadevamo biti fizično pripravljeni za pomoč soljudem (da imamo dovolj moči, kondicije) in da imamo naravnanost videti priložnosti za izkazovanje pomoči v potrebah, ki jih v družbi zaznamo. Še nikoli pa nismo – četudi smo stari okoli petdeset let – obravnavali vidika “vedno‑pripravljenosti” na sestro smrt, kot bi rekel sveti Frančišek.

17.november 2000: Noč brez neba nad Logom pod Mangartom

Pa smo se odrasli skavti iz Štepanje vasi odločili, da letošnji zimski tabor naslovimo kar s svetopisemskim “Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!” Mt 25,13. Za kraj taborjenja smo izbrali, kot bi rekel legendarni p. Miha Žužek, eno najlepših vasic pri nas – Log pod Mangartom. Alpska vasica na skrajnem zahodu naše domovine, obkrožena z velikani Mangartom, Jalovcem, Rombonom, Jerebico in Loško steno, je zaznamovana s plazom, ki je sredi noči, 17. novembra 2000, odnesel sedem življenj. Takole pravi naš prijatelj Žarko Mlekuž iz bratovščine ‘Buških gamsov’: “Sredi novembra 2000 se je sprožil plaz, ki je kot drobirski tok prizadel 4 km oddaljeni Log pod Mangartom. 1.000.000 m3 zemlje, kamenja in drevesnih debel, se je sprožilo na nadmorski višini med 1400 in 1600 m in se naložilo pretežno na nadmorski višini 630 m. Posledice plazu so bile katastrofalne.”

Spraševali smo, če se o bili vaščani 17. novembra 2000 pripravljeni na milostno zadnjo uro? Kako bi se mi pripravili na odhod, če bi vedeli za čas prehoda v Večnost?

Prispodoba življenja smrti in vstajenja

Ko so zbegani vaščani v oni ‘noči brez neba’ – kot pravi pisatelj Jani Mlekuž v odlični knjigi ‘Sanje nikoli ne umrejo’ – zapuščali vas, so bili prepričani, da se v vas ne bodo nikoli več vrnili (tule dobite knjigo – vredno jo je prebrati!). “Vas je padla, se opotekla, ranila in umrla.” je zapisano. A ko se je posušilo, kar je gôra spustila iz svojega naročja, so se ljudje, vajeni trdote gorskega sveta in knapovskega življenja, vrnili in začeli obnavljati. Tudi Slovenija vasice in njenih ljudi ni pustila samih. V knjigi je rečeno: “K Ložanom se je sklonila Slovenija, jih objela in ponudila pomoč. Temna noč je bila posvečena z ljubeznijo.”

Vasico Log pod Mangartom smo odrasli skavti vzeli kot velikonočni simbol: življenje v trdem okolju gorskega sveta in dela v rudniku, simbol smrti z gmoto milijona kubičnih metrov odtrgane gore, ki je pokrila del vasi in tudi simbol vstajenja s ‘sklanjanjem Slovenije’ na oddaljeni košček domovine. Bogu hvala za usmiljeno dobroto naših ljudi!

Pogovori so tekli v smeri naših izkušenj ob soočenju s smrtjo, se prepletali z znanimi odlomki iz Svetega pisma: o devicah brez “kantic” olja Mt 25,1-13, o bogatašu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31), o neumnežu s polnimi kaščami (Lk 12,13-21), … ter se z zgodbami domačinov stekale v razmislek o poslednjih rečeh. Tudi solze s stekle …

Foto: Aleš Čerin