Anja je naša župljanka, žena in mamica treh fantov, eden od njih je že v nebesih. Zelo rada ustvarja, najraje prikupne kvačkane izdelke. Izhaja iz ljubeče družine, ki pa ni živela vere, zato tudi nima zakramentov. Oziroma jih ni imela do velike sobote, ko je prejela sveti krst. Za tako pot pa je zelo hvaležna, pravi: “Ker me je Bog k sebi poklical na prav poseben način.”
To se je zgodilo pred približno letom in pol. Takrat so se pojavili bolezenski znaki, zaradi katerih sem šla na pregled. Zdravnica je izrazila sum na raka materničnega vratu. V obdobju, ko so potekale preiskave, so se simptomi samo še stopnjevali in vse je kazalo na omenjeno diagnozo. Potrebovali smo le še uradno potrditev.
V tistem obdobju sem se prvič zares začela zatekati k molitvi in k prošnjam. Seveda me je bilo strah. Ko sem zvečer zaspala v solzah, me je najbolj pomirjala vera. Neki večer, ko sem premišljevala o svoji prihodnosti, me je preplavil strah. Spraševala sem se, kako bi se moji bližnji soočili z izgubo, če mene ne bi bilo več. To je bil prvi šok – soočenje s smrtjo. Kaj bodo brez mene?
Kaj je sledilo?
Takrat sem odprla TikTok, ki je dandanes prisoten povsod. Med brskanjem sem naletela na prenos v živo, kjer je neka ženska iz tujine pričevala o svojem spreobrnjenju. O težkem razmerju, težavah z alkoholom, o tem, kako se je življenje spremenilo, potem ko je srečala Boga. Takšnih vsebin prej na omrežjih sploh nisem videvala, zato verjamem, da mi je bilo to v tistem večeru dano.
Vstopila sem v to “sobo”, kot temu pravijo, kjer je bilo več kot 2000 ljudi. Komentarji so švigali drug za drugim. Napisala sem preprost komentar: “Ali lahko, prosim, molite zame?” To je bilo vse. Ta tujka, ki me ni poznala, je izmed vseh teh komentarjev opazila ravno mojega. Vprašala me je, kaj se dogaja. Napisala sem, da čakam izvide in da me je strah, ker sumijo, da imam raka. Prosila sem za molitev. Takrat je cela soba začela moliti zame. Ne moji znanci, ampak popolni tujci.
Naslednje jutro sem prejela klic iz bolnišnice. Povedali so mi, da je z mojim zdravjem vse v redu. Tisti dan so vsi simptomi izginili in se nikoli več niso vrnili. Verjamem, da me je Bog ozdravil.
Omenili ste, da ste ob prejemu diagnoze začeli moliti in prositi. Kako ste znali, če pa vas nihče ni naučil moliti?
Že kot otrok sem bila vpeta v vero, predvsem po zaslugi verne babice. Velikokrat sem šla z njo k maši, hodila sem tudi k šmarnicam. Že takrat sem si želela, da bi bila krščena, a nekako ni bilo mogoče. Očitno ni bil pravi trenutek. Bog je imel zame drugačen načrt, pot, po kateri sem morala priti do njega.
Kljub temu, da moji starši niso živeli vere, sem poznala osnovne molitve. A verjamem, da ni nujno poznati veliko molitev. K Bogu sem se obračala iz srca, iz bolečine. Obrnila sem se k njemu ne le s prošnjami zase, temveč tudi za svojo družino. Če se meni kaj zgodi, naj Bog skrbi zanje in jih vodi na pravo pot.
Kako ste zaupali prav Bogu? Danes svet ponuja ogromno alternativ, ki jih ima za bolj “moderne”.
Ko gledam nazaj, čutim, da sem to zaupanje ves čas nosila v sebi. Vedno sem imela občutek, da je to prava pot. Ampak ker vere nisem zares živela, sem v najstniških letih nekoliko zašla. Vedno pa pravim, da se nisem nikoli povsem obrnila proč od Boga, ampak sem bila proti njemu obrnjena z ramenom, ne s hrbtom.
Več na tej povezavi.
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!