Dedci še verjamemo v sanje? Kot Sveti Jožef.

Danes se zavrže veliko nerojenih življenj. Tudi zato, ker moški, potem ko aktivno sodelujemo pri spočetju otroka, preprosto nimamo poguma, da bi otroka sprejeli in zanj poskrbeli. Lahko se navdihujemo pri sv. Jožefu, ki se je odločil ZA ŽIVLJENJE, četudi je vedel, da Marija ni bila noseča z njim.

Sprejel življenje

Možje, malo si predstavljate: imaš dekle, z njo si že skoraj poročen, imaš načrte za življenje, … potem pa zveš, da je mladenka noseča. Ne s tabo. Kako bi reagiral? Kaj bi storil? Jo napodil? Se ji maščeval? Jo zasramoval? Silil v splav?

Tudi Jožef je imel veliko zagato. Gotovo se mu je marsikaj podilo po glavi. A Jožef Marije ni hotel osramotiti, sklenil jo je skrivaj odsloviti (Mt 1, 19).

In … v sanjah ga je obiskal angel: “Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.” (Mt 1,18-21)

Jožef bi lahko sanje potisnil v ozadje in se odločil, da ravna v skladu s svojo moško naravo. A on je poslušal Boga in se odločil ZA ŽIVLJENJE.

Zavaroval življenje

Tudi kasneje, ko je bilo ogroženo komaj rojeno dete, je bil spet opomnjen v sanjah, spet jih ni potisnil v ozadje in je organiziral beg v Egipt: “Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.«” (Mt 2,13)

Sveti Jožef je sanjal, iz njih razbral Božjo voljo, bil je poslušen in ubogljiv. Do Boga, ne do vsakega.

Dedci?

Gospodov angel gotovo prihaja tudi v naše moške sanje, a mi jih potisnemo v ozadje, glasu ne slišimo in sanjam tudi ne verjamemo. Pravzaprav nimamo niti vere v Boga. Zato Mu nismo ne poslušni na ubogljivi.

Očetje mnogokrat tudi komaj spočetega življenja ne zavarujemo dovolj, ne nudimo opore noseči ženi, dekletu, ne prevzamemo odgovornosti za svoja dejanja in kar podležemo feminističnemu vzkliku: “Moje telo – moja pravica!”. Ne gre za telo žene, dekleta, pač pa za telo in življenje komaj spočetega otroka!

Vidim močno vlogo nas očetov pri – rečem kar direktno – preprečevanju splavov, ko bi bila velikokrat dovolj samo očetova podpora ženi ali dekletu v tej izrazito prvi fazi otrokovega življenja.

Prvotno objavljeno na blogu Preprostost.

Foto: Francisco Xavier Franco Espinoza, Cathopic