Božja beseda

Jezus umije učencem noge

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda.

Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. (Jn 13,1-15)

Česa se spomnimo na veliki četrtek

Na ta dan se spominjamo Jezusove zadnje večerje. Pri njej je Jezus učencem umil noge. S tem nas je poučil, da je umivanje nog vsako velikodušno služenje bližnjemu v ljubezni.

Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. (Jn 13,14)

Spominjamo se in podoživljamo ustanovitev evharistije in zakramenta mašništva. Po spominu “zadnje večerje” se spominjamo, kako je šel Jezus na oljsko goro, kjer je molil in potil krvavi pot.

V spomin na ta dogodek bomo imeli po večerni maši molitev pred Najsvetejšim.

Pomen velikega četrtka

To je najprej dan, ko se običajno vsi duhovniki zberemo okrog svojih škofov in obhajamo krizmeno mašo (letos je ta maša prestavljena na kasnejši termin).

Pri njej doživimo našo povezanost s škofi in med seboj ter obnovimo svoje duhovniške obljube. Med mašo škofje blagoslovijo in posvetijo sveta olja (krstno olje, sveta krizma in bolniško olje), s katerimi delimo zakramente nato vse leto.

Kako na veliki četrtek

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Krizmena maša je prestavljena na čas, ko se bodo uredile razmere.

Škofje bodo obhajali svete maše ob 18.00.

Video prenos svete maše preko župnijske spletne strani bo ob 19.00.Po maši bo molitvena ura pred Najsvetejšim. Pri tej molitveni uri boste lahko na spletni strani v živo napisali svojo molitev.

Foto: FalcoPixabay

Objavljamo katehezo 4. postne nedelje (klikni na povezavo).

In navodila za verouk:

Foto: K. Mitch HodgeUnsplash

 

Janez Evangelist Rus v kratkem videu odgovori na vprašanji:

  • Škofje so nam prepovedali, da bi šel k spovedi. Kaj naj naredim?
  • Ali se ne bi lahko spovedal kar po telefonu, saj smo v krizni situaciji?

Hvala Janez za izčrpen in kakovosten odgovor.

Foto: Josh ApplegateUnsplash

Smo v času svetega postnega časa, hkrati pa tudi v času preizkušnje, ko nam je onemogočeno osebno srečevanje, še vedno (in toliko bolj) pa smo povabljeni k srečevanju z Božjo besedo in tudi med seboj preko poti, ki so mogoče.

Kaj je Figulus?

Ena od njih je branje in premišljevanje Božje besede po metodi »Figulus« (lat. lončar), ki je nastala na Hrvaškem (začetnik je Josip Lončar), pri nas pa jo uvaja Boštjan Hari, ki pravi: »Metoda Figulus pomaga ljudem pri osebnem srečevanju z Bogom, kot tudi v skupnosti. Pomaga spoznavati Boga, ob tem pa tudi sebe. Če se ne spoznavamo vedno globlje, v življenju ne moremo napredovati in rasti. Jezus je tisti, ki razkriva, kdo smo in kaj želi, da postanemo. Dobro je, da Sveto pismo prebiramo sami in ga premišljujemo, a ob tem je nujno, da ga prebiramo tudi v skupnosti, da ne pride do površnih ali napačnih osebnih interpretacij in razumevanja. Zato je tečaj Figulus odlična priložnost.«

Koraki metode Figulus

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE oz. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLITEV DRUG ZA DRUGEGA (dragocena molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).

Povabljeni smo, da preberemo in premišljujemo odlomek Božje besede sami oz. skupaj z domačimi (sozakoncem, otroki …). Lahko pa ob Božji besedi oblikujemo tudi takšno srečanje, ki nas bo vse bogatilo in povezovalo znotraj družin.

Po branju besedila najprej skušajte odgovoriti na vprašanja in podati svoja razmišljanja, šele nato tudi preberete komentarje*.

Lepo povabljeni, da ob branju in premišljevanju Svetega pisma tudi kaj napišete (v komentarje spodaj), da bomo tudi drugi deležni misli, odmevov, spodbud.

Vsi smo povabljeni, da smo v tem času povezani drug z drugim v molitvi, ki je tudi sicer velik del naših srečanj. Jezus tudi nas namreč spodbuja: »Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« (Mt 26,41)

Ko mine korona virus se lahko srečamo “v živo”

Ko bo zopet mogoče srečevanje, lepo povabljeni, da se nam pridružite pri srečanjih dveh skupin tečaja Figulus v Štepanji vasi. Srečujemo se vsak torek – dopoldan od 9h do 11h in popoldan od 17h do 19h. Če bo dovolj zanimanja, bomo ustanovili tudi torkovo večerno skupinico. Dobrodošli!

Naj nas na naših poteh življenja in še posebej ob druženju z Božjo besedo, spremljata Božji blagoslov in Marijino varstvo. Vse dobro in lepo pozdravljeni!

Več informacij: polona.vmusic@gmail.com

Za ta teden …

Naložite si gradivo in ga (če se da skupaj s sozakoncem, otroki) predelajte.

Povezava do gradiva – Jezus na vrtu Getsemani (Mt 26,36–46)

Hvala Poloni Vesel Mušič in Boštjanu Hariju za velikodušno deljenje Božje besede.

Foto:  MnplatypusPixabay

*Komentarji so bogati, saj je dogajanje ob Jezusovem trpljenju temeljito popisano in opisano. France Rozman , profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti, v svoji knjigi »Razloženi evangeliji« prinaša bogastvo komentarjev Božje besede, njegova knjiga »Velika noč« pa natančno opisuje dogodke Jezusovega trpljenja in vstajenja. Jezuit Silvano Fausti dopolnjuje poglede s svojega, še bolj poglobljeno teološkega vidika.

Kratek film Brandena J. Stanleya o resničnem dogajanju pri Sveti evharistiji, če bi nam bila odstranjena tančica in bi lahko gledali z očmi srca.

Vir: theveilremoved.com

Foto: Iz filma Odstranjena tančica

Menda ste že ugotovili, da je življenje težko. Če je tako, ste osvojili eno najbolj pomembnih človekovih odkritij. Ne zafrkavam, vedeti to je nekaj ključnega, da vemo, kako se življenja sploh lotiti. In če ste hkrati s tem odkrili, da ta njegova težavnost ni nujno nekaj slabega, potem ste lahko hvaležni za svoje starše. Ker ste zadovoljni ljudje. In taki ste, ker so vas prav oni naučili, da človek postane človek v živetju svojih dolžnostih do življenja in do sveta, ne pa v svojih pravicah.

Izpolnjevalci želja

Gotovo že poznate knjigo Marka Juhanta in Simone Levc, Varuh otrokovih dolžnosti. Če je ne, jo morate, skoraj nujna je za vse, ki se dandanes trudimo z vzgojo. Avtorja zagovarjata tezo, da stoji za današnjimi za življenje nesposobnimi otroki predvsem zmotno prepričanje staršev, da je treba za otroke narediti vse, da jih je treba obvarovati vsakršnega napora in odgovornosti. To prepričanje, ki naj bi bilo sad »ljubezni« do naših otrok, je prineslo na svet »nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike.«

In imata prav. Taki otroci se vendar ne zmorejo spopadati z življenjem. Prepričani so namreč, da jim mora ves svet okoli njih služiti, da so »oče, mati, žena, otroci, bratje, sestre in celo njihovo življenje« (Lk 14,26) samo izpolnjevalci njihovih želja. In ko je tako, ne trpijo samo tisti okoli njega, ampak najbolj in predvsem otrok sam. Ker življenje pač ne nikoli ne bo takšno, kot si ga želi in ga pričakuje, nikoli. In zato življenje postane zanj samo eno veliko razočaranje. Prvič zato, ker nič ne gre po njegovih planih, drugič pa zato, ker potem slejkoprej pride do krutega spoznanja o sebi: da pravzaprav ni sposoben narediti ničesar, da je popolnoma nesposoben. In to je šele tisto najhuje pri vsem skupaj, nekaj, kar človeka malodane pokonča.

Križ pomaga živeti življenje

Biti Jezusov učenec ali »nositi svoj križ« (Lk 14,27) zato pomeni najprej naučiti se izpolnjevati svoje dolžnosti. Torej zavzeti svoje pravo mesto v tem svetu, biti starš, če si starš, in biti otrok, če si otrok, z vsem, kar temu pripada. To namreč pomeni narediti tisto, kar moram, ker to lahko naredim samo jaz, ker kdo drug tega nikdar ne bo mogel narediti. V tem je odgovornost do sveta, v katerem živim: učiti se sam nositi svoj križ, to pomeni ločiti se od svojih staršev in bratov in sester in otrok, postati odgovoren za svoja dejanja in se za stvari potruditi, ne samo zato, ker se moram, ampak ker je tako prav. Drugače rečeno, postati služabnik in ne narediti vseh okoli sebe za služabnike.

»Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati.« (Lk 14,29) Življenja brez nošenja svojega križa se ne da živeti, ker smo že ugotovili, da je življenje težko, težkega pa se brez mišic ne da nositi.

(misel ob 23. navadni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: 2 Bro’s MediaUnsplash

Za kaj bi prodali svoje vrednote? Zato, da dobite tisto, kar si želite? Zato, da vas pustijo pri miru? Ali zato, da dobite bonbonček?

Nekoč sem z najstniki izvedel poskus. Tik preden so zjutraj navalili na priljubljeni čokoladni namaz, sem jim pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke. S podpisom so se namreč odpovedali kosilu. In ostali osuplih obrazov, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Če sem prej še mislil, da smo še sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri trebuhu.

Suženj nima vrednot

Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v suženjstvu. Ko so jim nalagali težka opravila, ko so jim klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se niso uprli. Za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, svoje vrednote, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti. Tako so ostali sužnji, pili so kri svojih otrok in se basali s čevapčiči. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni.

In tega je danes še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, navadil nas je, da je lažje, če se kot riba prepustiš toku, ne utrujajo te, če vse, kar ti dajo pred oči, pohlevno podpišeš. Pa četudi vemo, da takšnale vatica precej stane. Ampak, kaj bomo s tem. Jejmo in pijmo, dokler lahko! Skrbi pa pustimo za mačkasto jutro …

Nujen razmislek

Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar nam prav ta strašljiva pasivnost ne samo jemlje samo avtonomnosti, tudi naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje globoko v nas, ki butne ven v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka.

Jezusov klic »Bodite pripravljeni!« (Lk 12,40) ne pomeni imeti pištole na nočni omarici. Pomeni pa imeti »zaklad« na pravem mestu, takega, ki ga ne moreta vzeti ne molj ne tat (Lk 12,33). Če povemo drugače, biti zvest samemu sebi in temu, za kar si se odločil, ko si postal kristjan, človek, Slovenec. Ostati zakoreninjen v svoje vrednote, pa naj se zgodi, kar hoče. To je edino, kar te opredeljuje: tvoje vrednote in tvoje odločitve. Brez tega nimaš ničesar, četudi imaš veliko pod palcem.

(misel ob 19. navadni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: CouleurPixabay

Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi – nekoliko nerodno, pa vendar – podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … nekateri hodimo dolgo po tej poti, neskončno dolgo. Človek je počasne sorte, naravna nam je.

Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot par sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč, do Dubrovnika menda, če ne še dlje.

Najti pot

Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Ne le po poti, po življenju. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, rase pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi.

Še veliko vam imam povedati

Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi,« (Jn 16,12) pravi Jezus po treh (!) letih skupnega življenja in debat, naukov, skupne hoje z učenci. »Še veliko je pred vami,« s tem daje Jezus učencem pot, ne cilja, pot, ker je ta pomembna, da človek rase, da hodi po poti, ki mu jo – sproti, ne vnaprej – razodeva Duh. Ker na poti človek nastaja.

In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo. In nastajamo, nekaj, česar še ne razumemo. Razumeli bomo, prepoteni, ko bomo na vrhu ugledali razgled.

(misel ob nedelji Svete Trojice, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Aleš Čerin

Če smo iskreni, nas življenje z vsemi izgubami in preizkušnjami samo pripelje do sklepa, da je verjetno najpomembnejša stvar v življenju nekega človeka naučiti se prav imeti rad. Vsi naši odnosi služijo temu, si mislim, tisti, ki so vzdržali in tisti, ki so propadli, vse naše pehanje in rast in vsi naši porazi, vsak drobec zemlje, ki jo okušamo ob svojih padcih. Vse samo zato, da bi se naučili ljubiti. Ne, ker bi bilo to samo nekaj zaželenega, nekaj, kar bi ustrezalo idealu človeka, ampak ker je to nujno, ker je to tako nekaj bistveno človeškega, da brez tega preprosto ne moremo. To vemo, tudi ko tega še nismo sposobni razumeti, v maternici, prisesani na prsi, ko se v strahu oklenemo očeta, kadar med učenjem za maturo ne moremo odmisliti njenih čarobno modrih oči …

»Če me kdo ljubi, se drži moje besede«

Učim se, tudi danes, tudi jutri se bom. Ob vseh ostalih občudujem ljubezen Boga, menda je v moje življenje prišla kot čisti blagoslov, tako čista in tako zrela je, bolj kot vse naše ljubezni. Naše ljubezni so vse po vrsti še vse tako mlečnozobe in plehke, celo malce prevzetne in domišljave, Njegova pa je … drugačna.

Njegova ljubezen sicer ne dovoli dvoma. On ima rad, to je njegovo bistvo, apostol Janez bi rekel, da je to vse, kar moramo vedeti o Bogu. On ljubi, to je njegovo ime. Če se nam zdi, da nas nima rad, to najverjetneje torej pomeni le, da njegove ljubezni ne razumemo.

»Odhajam in pridem k vam«

On torej ljubi. In pravi, da bo vedno ostal med svojimi (Mt 28,20), da bo v življenju svojega otroka vedno prisoten, a ne tako, kot si to predstavlja večina sodobnih staršev. Naši starši želijo biti svojim otrokom blizu tako, da jim kupujejo telefone, ker želijo vsak trenutek vedeti, kje so in kaj počnejo. Nekakšen Big Brother svojih otrok želijo postati, večni varuh, povejmo si iskreno, z nikomer ga nočejo deliti.

Bog je drugačen, bistveno drugačen. Ko je povedal vse, kar je moral povedati, ko je svojim otrokom podaril najbolj svete reči, svoje vrednote, se nerazumljivo umakne. Med nami pusti svojega Duha, nekakšen odmev svojih besed, ta »vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) To pa je tudi vse. Zatem odide in pusti, da otroci živijo sami, da se sami odločajo. Ne vsiljuje jim svojega mnenja. Seveda trpi, ko gleda svoje otroke v trnju, v svinjariji življenja, a tudi ta »pasivnost« je del njegove ljubezni, in ta je zaupanje svojim otrokom. Ker je to, da sledijo ljubezni, pač zapisano v njih, o tem so slišali, to so občutili, potem pa se morajo za to sami odločiti. Prav ta svoboda je izraz največje ljubezni, ki je najbolj pristna in najbolj resnična takrat, ko izpušča, ko svojim željam navkljub pusti oditi. Namreč zato, ker daje človeku dostojanstvo.

In to je tisto, česar se moram še naučiti: s svojo ljubeznijo dajati ljudem dostojanstvo. Ne miloščine, slabe vesti ali dolga, ampak dostojanstvo, »svoj mir«, če uporabim Jezusove besede. Potem bom lahko umrl.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Michael SchwarzenbergerPixabay

Naš brat Jaro Knežević je sodeloval na letošnjem Radijskem misijonu, kjer je govoril o grehu, spovedi in vračanju v Očetov objem. Naslov nagovora je bil V primerjavi z drugimi sem kar v redu. Odličen pogovor z Blažem Lesnikom.

Celoten nagovor

Pomembni poudarki

  • Nasprotnik ljubezni: Največji nasprotnik ljubezni ni sovraštvo, pač pa strah. Priporočam, da berete prvo pismo apostola Janeza. Je čudovit povzetek vse naše vere. Tole pravi v četrtem poglavju: V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. (1 Jn 4, 18)
  • V raju: Ko je Adam gledal nago Evo je – po sv. Janezu Pavlu II. – čutil klic, da jo ljubi, povabilo k ljubezni. Potem pa pride kačon in s polresnicami vzbudi v Evinem srcu strah. Kar naenkrat je Bog postal iz dobrega Boga prevarantski Bog. Potem je prepričala Adama, da morata za svojo srečo poskrbeti sama. Od takrat je v človeškem srcu nastala velika razpoka, skozi katero v nas vstopa strah, ki se je pokazal tako, da sta se skrila, ko sta slišala Božji glas. Zaradi strahu potem zaidemo tudi v primerjavo z drugimi.
  • O ukrivljenosti vase: Sv. Bonaventura govori o vase ukrivljenem človeku. Ko pozabimo, da je Bog prvi sogovornik in izvir ljubezni za naše življenje, ko nas greh spravi v krč v strah, takrat se usmerimo sami vase, skrbimo le zase in druge vidimo kot konkurente. Tak človek ne more ljubiti. Še sebe ne. Iz te ukrivljenosti vase begamo po svetu in iščemo kdo nas bo ljubil. Kdo bo napolnil našo praznino, naše hrepenenje po ljubezni.
  • Boga naši grehi bolj malo zanimajo: On ne vidi naših smrdečih in razcapanih oblačil, ki jih grem predstavlja. On vidi svoje ljubljene, čudovite otroke. Bog se grehom ukvarja, kolikor je greh ovira, da bi mi pustili, da nas objame.
  • Pesem Greh: Oče, zakaj si dovolil, da mi tritonska gmota greha obteži srce in si me z njo poslal poslušat kako pojejo ptice, kako visok je let njihovih kril in kako lahak je vetrič, ki jih boža. Oče, zakaj? Kako težka, v srce zabadajoča se je morilska ostrina svobode, ki se je ločila od ljubezni!
  • Vic o dobermanu Jezusu: … Kateri verski fanatik pa je papigi dal ime Aron? Papiga pa mirno odgovori: “Isti, ki je dobermanu dal ime Jezus!”
  • Bog vse vidi: “Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.” se v Jarotovi verziji glasi takole: “Bog vse vidi, Bog vse ve, ljubezen vliva nam v srce. Bog vse vidi, Bog vse ve, v grehu se srce zapre.”
  • Začarani krogi: Začaranih krogov ni! Odkar je Kristus umrl za nas jih ni več!
  • Avtocesta do nebes: Božji služabnik Carlo Acutis, fant, ki  je umrl star še ne 15 let, strasten računalničar, je evharistijo razglašal za avtocesto do nebes. O usmerjenosti našega življenja pa je rekel tole: “Žalost je pogled obrnjen k samemu sebi, veselje je pogled obrnjen k Bogu. Spreobrnjenje ni nič drugega kot preusmeriti pogled od nižin v višine; zadostuje preprost gib z očmi. Ne jaz temveč Bog!”
  • Kakor da se nič ni zgodilo: Jaro je še komentiral pesem Severe Gjurin Kakor da se nič ni zgodilo.

Severa Gjurin: Kakor, da se nič ni zgodilo

Vir: spletna stran Radia Ognjišče

Foto: zajem YouTube videa