Vsi težko prenesemo kritiko, bodimo pošteni, vsem nam je težko o sebi slišati nekaj slabega, težko prenašamo, da smo v resnici pač tudi grešniki, zmotljivi, ne samo, ampak tudi nepopolni ljudje.

Kritika pač v nas, tudi nehote, zamaje dolgo in skrbno grajeno prepričanje, da smo – če že ne ravno najboljši – pred ljudmi vsaj eni izmed boljših, beri: popolnejših ljudi. Neupravičeno, bi rekel, ker slabi ljudje le redko prejemajo kritike na svoj račun. Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev.

Da je tako s kritiko, je gotovo posledica splošnega imperativa uspešnosti, ki nam ga v splošnem nalaga družba, in nepopolnost, ki jo kritika v nas nedvomno dokazuje, pač v tem kontekstu ne more biti nič zaželenega.

Uspešnosti namreč ni brez tekmovanja, tekmovanja pa ni brez nasprotnikov. Zato tako težko prenesemo kritiko, ker ljudi, s katerimi živimo, potemtakem dojemamo kot tekmece, njihovo opominjanje pa kot privoščljivo klatenje s piedestala, ki smo si ga težko priborili, kot pomembno tekmo, v kateri smo izgubili. Kakšen absurd! Da nam je ravno imperativ uspešnosti zavora za življenjsko rast, ki je ne more biti nikjer drugje kakor samo v skupnosti …

Da bi skupnost ostala

Opominjanje je namreč izredno pomembna stvar za obstoj skupnosti, ta pa je tako za kristjana, kot za vsakega drugega človeka bistvenega pomena. »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj … Zakaj tam je Gospod zapovedal blagoslov, življenje na veke.« (Ps 133,1.3b) Jezus se zato sam postavi kot nekdo, ki je vedno prisoten tam, kjer je skupnost (Mt 18,20). Zato opomin predstavi kot nekaj, na čemer je treba vztrajati za vsako ceno. Če namreč ne zadostuje bratski pogovor, potem je treba pomoči prijateljev, če tudi ta ne pomaga, potem še pomoč vse Cerkve, šele potem lahko Učenec reče, da je storil vse, kar je lahko (Mt 18,16-17).

Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev.

Opominjamo se namreč zato, da »pridobimo svojega brata« (Mt 18,15), torej da iz svoje skupnosti koga ne bi izgubili, ne pa zato, da bi se naslajali nad njegovimi napakami ali da bi se pred seboj in drugimi pokazali kakor boljši. Zato dobra kritika ne more potekati pred javnostjo, recimo v medijih, ne more se stvari dobro razreševati na trgu, ampak najprej »med štirimi očmi« (Mt 18,15), to je pravi kraj bratskega opomina, zaupni, intimni pogovor, šele potem bosta oba v pogovoru razumela, da so njeni cilji izrazito dobrohotni.

Tako razumemo, kaj je pravzaprav pravi in iskreni »bratski opomin«: beseda, ki skupnost gradi in ne ruši, očitek, namenjen rešitvi in ne obsodbi. Kritika namreč mora bratu ali sestri dopovedati, da smo kot posamezniki nepopolni in da zato potrebujemo drug drugega. Ker je prav skupnost največji dar, ki smo ga Učenci prejeli od Jezusa.

misel ob 23. navadni nedelji, leto A

Vir: Blog Marka Rijavca, Besede za srce

Foto: Aleš Čerin

O tem kaj priteče iz nas, ko nas življenje stiska in ožema ter, da je treba “sok” ovrednotiti in da se je treba stisk celo veseliti. 

Smo kot limone

Če stisneš limono, iz nje priteče limonin sok. Skupaj s sladkorjem in vodo daje osvežilno pijačo. Limona mora biti zrela, da se razvije prava aroma, in limono je treba močno stisniti in jo zavrteti ob ostrino ožemalca.

Zdi se, da smo v teh časih kot limone. Stiskata in ožemata nas teža epidemije in teža ukrepov zoper hude posledice. Na nas je pritisnil popolnoma drugačen način življenja. Doma smo (bili). Z delom od doma in šolanjem od doma. Nevajeni. Nekateri po ves dan. Nekaj mesecev.

Ovrednotimo sok

Kaj je priteklo iz nas? Okusen sok, ki se ga – razredčenega in s sladkorjem – uporabi za okusno pijačo? Ali morda koncentrat grenkobe, gnilobe, smrdljivosti, ki ga ne moreš toliko razredčiti in dodati dovolj sladkorja, da bi prekril smrad? Sedaj je priložnost, da ta »sok« opazujemo, ga povonjamo in kritično ovrednotimo. Poudarjam: svoj sok, druge pustite pri miru.

Če »sok« smrdi, si to priznajmo. Če pa smrdi nam in ni primeren za osvežilno pijačo, potem smrdi tudi drugim in tudi drugih ne osveži. Ti drugi so najprej moji bližnji: žena, otroci, starši. Pač oni, ki lahko »vohajo« to, kar iz mene priteče. Na Facebook profilu še vedno lahko objavljamo slike lepe limone, tudi slike soka lahko objavim. Ne bo smrdelo.

Nismo sami

Bog pa je dober. Bog dopusti stiske, nas ne pušča samih in ima v stiskah dober načrt za nas. Zame in za družbo kot celoto. Daje nam možnost, da vidimo in »zavohamo«, kaj je v nas.

Bog pravi celo takole: Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo (Jak 1,2-4).

Bog nas očitno vabi v to, da se »stiskanja in ožemanja« veselimo, ker to preizkuša našo vero in nas naredi bolj stanovitne. Angleški prevod pravi vzdržljive (endurance). Za stanovitnost in vzdržljivost pa velja, da nas to dela popolne (tudi zrele, odrasle). Fino.

V bistvu moramo torej reči: »Stiskaj korona, stiskaj. Mi se ne damo. Še bolj bomo stanovitni in vzdržljivi.« In prav to bomo potrebovali, ker stisk še ni konec. In jih nikoli ne bo.

Še nas bo stiskalo …

Približuje se nam še gospodarska stiska in – upam, da ne – stiska družbenih nemirov. Še bo iz nas tekel sok. Tisti iz še večjih globin. Tudi tega bo treba ovrednotiti. In ga z Božjo pomočjo in milostjo izboljševati. O tem drugič.

Prvič objavljeno v tedniku Družina, 14.6.2020

Foto: Moritz NieUnsplash

SVETOPISEMSKE SKUPINICE

Božja beseda je polna Duha, moči, ljubezni: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime … Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo …« (Jn 1)

Tudi mi ob druženju z Božjo besedo prejemamo milost za milostjo – prejemamo moč, da lahko postajamo čedalje bolj Božji otroci. Priložnost, da vzljubimo Besedo je tudi tečaj Figulus.

Sveto pismo – Božja beseda

FIGULUS

Biblične skupinice tečaja Figulus (lat. lončar) v okviru Zavoda Kerigma se srečujejo vsak teden osebno ali prek aplikacije Zoom, vsako srečanje traja dve uri.

V skupini je od 6 do 8 članov (prek Zooma lahko tudi več).

Na srečanju skupina bere odlomek iz Svetega pisma in ob njem razmišlja, voditelj pri tem pomaga.

Srečanje sestavljajo naslednji koraki:

  • MOLITEV K SVETEMU DUHU,
  • BRANJE ODLOMKA IN OBNOVA,
  • PREMIŠLJEVANJE OB BESEDILU,
  • TIHA MOLITEV,
  • PODELITEV,
  • MOLITEV NA PODLAGI SPOZNANJ,
  • MOLITEV DRUG ZA DRUGEGA.

TERMINI SKUPINIC V ŠTEPANJI VASI IN PREK ZOOM-a

DAN: VSAK TOREK od septembra (začetek 8. 9. 2020) do konca junija (zaključek 29. 6. 2021)

URA/TERMIN/NAČIN/KRAJ:

  • dopoldan od 9.00 do 11.00/osebno in hkrati prek Zoom-a/učilnica št. 1  župnijskega doma sv. Štefana v Štepanji vasi
  • popoldan od 17.00 do 19.00/osebno/učilnica št. 1 župnijskega doma sv. Štefana v Štepanji vasi
  • zvečer od 19.30 do 21.30/prek Zoom-a/prek spleta

Navadno udeleženci izberejo termin in način sodelovanja za vse leto, lahko pa prihajate oz. sodelujete enkrat v eni, drugič v drugi skupinici, če Vam tako ustreza zaradi službenih in drugih obveznosti. Pridružite se nam lahko kadar koli, so pa zaželene prijave na spodnji naslov. Po potrebi in dogovoru lahko termine še spremenimo, če bo zanimanje za skupinice večje, pa bomo z veseljem dodali še kakšen termin.

VODI: Polona Vesel Mušič, dr. znanosti s področja teologije, voditeljica srečanj v pripravi na birmo, avtorica sedmih knjig in mama petih otrok

PRIJAVE IN INFORMACIJE: polona.vmusic@gmail.com, 031 512 818

NEKAJ PRIČEVANJ, VTISOV, ODMEVOV

• »Glede refleksije in pogleda nazaj na naše druženje, lahko rečem, da mi je bila ta mala skupinica, kot ji vi rečete, res pri srcu. Naši odnosi so bili neverjetno prisrčni, odprti, lahko bi rekla “čisti”. Zase lahko rečem, da nisem imela nikakršnih izkušenj s spoznavanjem Božje besede na tak način, pa tudi nikakršnih pričakovanj, kaj in kako se bodo srečanja dogajala. Mene je vaš način posredovanja odlomkov Božje besede navdušil in velikokrat sem se znašla globoko v zgodbi Božje besede …« (Marica)

• »Ave, Polona luštno je bilo. Še več takih trenutkov. Hvala in lp.« (Barbara)

• »Draga Polona! Rada bi se ti zahvalila za poslana gradiva zadnjih srečanj. Res, zelo pozorno od tebe.« (Mirjam)

• »Polona, hvala lepa za krasno voščilo. Za vse poslano, za vsa razmišljanja, podelitve. Naj nas vse skupaj poveže in “okuži” virus Ljubezni!« (Mateja)

• »Draga Polona, iskrena hvala za tvojo predanost in obilno deljenje tvojih darov vsem, ki smo lahko v tvoji bližini. Tvoja milina in način podajanja Božje besede mi predstavljata oazo miru, v katero ob torkih prav rada pridem. Iskrena hvala za izredno dobro pripravljeno gradivo. Menim, da je v besedila, ki nam jih pošiljaš, vloženega veliko dela, znanja in modrosti. Hvala tudi za čudovite fotografije …« (Olga)

• »Polona, Bogu hvala zate, da širiš Božjo besedo na ta tako lep način. Tako nam manjka tega, da ›pijemo Živo vodo pri izviru‹.« (Aleš)

• »Draga Polona. Ko sem se vračala s teh srečanj, sem imela občutek, da sem doživela in izvedela nekaj novega. Svetopisemska besedila, ki smo jih obravnavali, sem na nek način “posvojila” tako, da so me še kar lep čas spremljala pri delu in tudi pri molitvi, pa tudi pri pogovorih. Vse dobro in obilo blagoslova želim tebi in vsem s katerimi se srečuješ.« (Marija)

Naj Božja beseda ostaja za vse nas izvir Žive vode, iz katerega zajemamo in nam daje moči in svežine za poti življenja: »Glej, stal bom pred teboj tam na skali na Horebu. Udari po skali in iz nje bo pritekla voda, da bo ljudstvo moglo piti.« (2Mz 17,6)

Lepo povabljeni in dobrodošli. Naj Vas Gospod vodi, varuje in blagoslavlja! Polona Vesel Mušič

Foto: Lojze Mušič (Sveto pismo), Pavel Mušič (cvet)

Težka je beseda »ne«, za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo, za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki dobremu in prijaznemu človeku nekako ne pritiče. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo daleč stran od nje. Kajti nikalnice so veliko večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so za življenje pomembnejše, kot si mislimo.

Postavljanje meja

Ko jo izgovarjamo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago, pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše vrednote in svetinje ter postavlja prave stvari na pravo mesto v našem življenju. Prav ta težka nikalnica je tako varuh našega zdravja in naših vrednot.

Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. To pa je izrednega pomena za dobre odnose, vedeti, kdaj smo stopili, se dotaknili stvari, ki se jih ne bi smeli, razumeti, kdaj smo si dovolili preveč, pa četudi v dobri veri. Beseda »ne« je dragocena zato, ker se zaradi nje zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo. In k temu spada tudi spoznanje, da naše mnenje ni nujno vedno edino pravilno, kar nas spet osvobaja, saj zaradi tega dopustimo, da sta resnica in realnost lahko tudi drugačni od našega pogleda nanju. Tako lahko razumemo, da tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti. Tudi okregati. Tudi nasprotovati. Tudi kritizirati. Vse te stvari, izrečene ob pravem času, nas naredijo za boljše ljudi.

Vera v dobroto Boga

Kanaanska žena je to dobro razumela. Božji »ne« (Mt 15,23) bi lahko v njej prebudil užaljenost in jezo, a je na osorno Jezusovo potezo odreagirala precej nenavadno, s ponižnostjo, s sprejetjem tega, kar je o tem menil Gospod, in v njej se je kakor blisk sredi noči zasvetila vera, da bo Bog naredil prav, karkoli že bo to, pa četudi to pomeni, da bo njena prošnja ostala neuslišana. Da je dovolj pustiti se mu v njegove roke in zaupati, da je tudi njegov »ne« našim prošnjam in predstavam in željam v službi našega odrešenja. Kakor tisti »ne« naših staršev, ki nas je na primer obvaroval tega, da bi stekli na prometno cesto, se razvadili ob nepotrebnih nakupih ali se opekli na vroči peči.

Kajti tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti.

(misel ob 20. navadni nedelji, leto A)

Najprej objavljeno v Družini in na blogu Marka Rijavca Besede za srce.

Foto: Mattia Ascenzo (roka), Markus Spiske (meja) Unsplash

Marko Rijavec o problemu obsojanja, o ljuljki med žitom in o Njem, ki je Sodnik.

Morda je kriv tolikšen strah, ki nas je nedavnoma tesno zaprl v lastne hiše, morda pa kaj drugega, da je po stiski z epidemijo, ko se je vse skupaj vendarle malce odprlo in zrahljalo, vsa frustracija, ki smo jo občutili ob strogo zatajevanem vedenju, kakor cunami butnila v naš svet in z rušilnim valom besa pred seboj začela podirati bolj ali manj vse, kar je v njem neznanega, vprašljivega, drugačnega, nasprotnega, skratka vse, kar si nam še upa biti v strah in nelagodje. Vedno je tako. Ljudje čutimo strašansko potrebo po tem, da najdemo in obsodimo grešne kozle, ki potem nosijo krivdo za stvari, ki so v našem svetu in življenju narobe, in to so ponavadi ljudje, ki jih ne poznamo, ki se jih bojimo ali s katerimi se ne strinjamo.

Problem obsojanja

Problem takšnih »kozlovskih sodb« je, da so posebno rade črno-bele. Naenkrat je vse ali dobro ali slabo, ali črno ali belo, in je seveda takšno zato, ker se s tem tako zlahka operemo vsake krivde. Tako enostavno je, kadar so za zlo na svetu odgovorni koruptivni politiki, komunisti, tajkuni, rasisti in kaj vem še kateri dežurni krivci, če ne pa vsaj kdo od sosedov ali sodelavcev, pa tudi med rjuhami iste postelje hitro najdemo izvor vsega zla.

Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa preko naših sodb, takšnih in drugačnih sodb, ki ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom (preberite priliko o ljuljki med žitom), ki zrase tako, da preplete svoje korenine z žitnimi.

Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli obsojati. Da bi postali sodniki in začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi dobro. Kajti obsojanje človeka, ki je slab ali ki se nam tak samo zazdi, v nas zbudi sovraštvo do njega, v njem pa odpor do samega sebe in nasilje, s katerim se želi pred nami pokazati močnejšega. In tako se zlo širi. In bolj kot ga rujemo, več ga je.

Bog je Sodnik

Zato Gospodar polja pravi, naj pustimo rasti dobro in zlo skupaj do žetve, do konca. Ker je prav in dobro in normalno, da na istem polju rasteta pšenica in ljuljka, tudi zato, ker se ne ve vedno, katera je katera. In da se morata zato naučiti živeti druga z drugo. Tako izkoreninjamo zlo: ko se odpovemo obsojanju, ker je vedno napačno. Saj je človekovo srce vendar globok vodnjak, ki mu nikdar ne bomo videli dna in zato tisto, kar vidimo plavati na njegovem površju, ni nujno tudi nekaj, kar leži v njegovih globinah.

Zato Gospodar tudi pravi, naj pustimo ljuljko pri miru, naj gledamo raje pšenico. Naj se borimo proti zlu tako, da mu ne verjamemo. Da tako pogledamo polje in rečemo, da je to pšenično polje, četudi je na njem nekaj plevela. Da pogledamo človeka in mu rečemo brat, sestra.

(misel ob 16. navadni nedelji, leto A)

Vir: Blog Marka Rijavca, Beseda za srce

Foto: Holger Dieterich, FreeImages

Po avdio posnetku zapisan prevod drugega dela homilije p. Marka Rupnika, 31. 5. 2020.

Apd 2,1-11; Jn 20,19-23

Različnost v občestvu – to je naš Bog. Poslušati Besedo in jo izraziti v svojem mesu – to so binkošti. Binkošti so bile praznik izročitve Postave, toda postava je ostala vedno zunanja. Dovolj je pomisliti, kako se prerok trudi, ko sporoča: Bog želi, da bi Postava prešla notri, v srce, ljudje pa jo imajo raje na kamnih. Kako je težko, da bi postava prešla v srce! Ustvarja edinost, ki pa ni svobodna, saj manjka ljubezen. Medtem ko pa postava Duha, ne samo, da združuje, ampak usposablja, da ji privoliš iz ljubezni, z ljubeznijo in v ljubezni, kot pravi Pavel. Postava Duha ustvarja edinost od znotraj, ko vse nagiblje proti istemu izviru, ki postane cilj. Ne gre namreč za to, da se ta izvir doseže, ampak, da se ga izrazi. Preko nas se bo izvir pokazal za cilj. Brez Svetega Duha tega ni mogoče razumeti. Ljudje ne morejo razumeti, da nekdo služi drugemu zaradi istega življenja in iste ljubezni, pri kateri sta udeležena in ju združuje. Tega ni mogoče razumeti.

Solovjov v svojih razmišljanjih pravi, da smo z zunanjimi strukturami, s katerimi smo hoteli ustvariti enotnost Cerkve, naredili ogromno škodo. Kaj pomeni cerkvena enotnost vere, ki je vsiljena s strukturo zunanjega predpisa, norme? Ni mogoče. V zadnjih stoletjih smo to počeli. Evangelij smo postavili nazaj v staro Postavo in smo popačili, pokvarili tudi staro Postavo. Postaviti krščenega v zunanjo strukturo edinosti pomeni popačiti evangelij, pokvariti evangelij. To ni mogoče. Vendar se je prav to zgodilo: stari mehovi in novo vino, oboje se pokvari. Dejansko, poglejte, bodimo resni pri Besedi: če ni prostora, da uresničimo edinost kot različnost in različnost kot občestvo, smo preprečili Bogu, da bi obstajal na tej zemlji. Kajti Bog je to. Skušnjava prisilne edinosti je zares delo za ateizem, kot so dokazala zadnja stoletja. Če pomislimo, da so morali priti ljudje in začeti bitko osvobajanja od religioznega kalupa! Se zavedate, kam smo prišli?! Zadnja stoletja lahko beremo kot: zdaj propada krščanstvo. Toda 2. vatikanski koncil nam odpira neko drugo okno: pomlad Svetega Duha, osvobajanje evangelija in človeka od kalupa, ki mu je naložen. Ni tako preprosto, kot se zdi. Religiozno smo lahko tudi zelo popolni, toda, kaj izražajo naša človeška dejanja? Kaj smo šli delat na druge celine? Ni tako preprosto.

Lahko mislimo na to, da živimo veliko pomlad. Toda pot bo dolga in ne bo lahka. Kajti od tega kalupa, ki nas je hotel narediti vse enake, da bi vsi govorili enako, mislili enako … kot pri Babilonskem stolpu, smo prešli na drugi breg: moraš biti ti sam! Gre za dve plati ene realnosti. In zdaj smo pod tem drugim bičem. In je težko razumeti edinost iz ljubezni, da se nekdo podredi drugemu – kakor je govoril Ignacij za predstojnike, da bi morali biti tako popolni v ljubezni, da bi v drugemu prebujali svobodno privolitev, še preden bi spregovorili – tega ni mogoče razumeti, če ne pripadaš istemu izviru. Brez tega se ne da razumeti, kako živeti eden v drugem.

Toda, kako se zaključi dogodek v Apd 2? Ne ravno dobro, kakor tudi ne nekateri Kristusovi čudeži, ko so mu dejali, da dela z Belzebulom … Tukaj pa, da so se napili, da so bili prestrašeni in zaprti zaradi tragedije in so se nekoliko potolažili s pijačo … Vedno se najde racionalna razlaga, znanstvena razlaga, ki je neizpodbitna. Če se nekdo napije, je pijan in počne čudne stvari. To je znanost, tega ni moč izpodbiti. Tako počnemo tudi mi, komaj se nekje v Cerkvi pojavi kje kakšno občestvo … to zavrnemo … Špidlik je nekoč v Velehradu dejal: »Vsakič, ko se v Cerkvi dotaknemo svobode, kot izraza občestva, se hudič prebudi. Kajti tega se ne sme dotakniti.«

V binkoštih umre vase zaverovano bivanje in se rodi bivanje, v katerem se preko nas pokaže, da smo Njegovo delo. »Njegova stvaritev smo« (Ef 2,10), nismo samouresničenje, nismo uresničenje od zunaj, ampak smo njegova stvaritev, kajti On nas pozna, nas posluša in se potem izrazi preko nas.

Foto: Gerd AltmannPixabay

Poglejte si (lahko skupaj z otroki in jim spotoma malo razlagajte) krasno risanko, narejeno po knjižni predlogi avtorja Jeana Gionoja, o možu, ki je sadil drevesa.

Vsebina

Zgodba govori o možu srednjih let, ki se je po izgubi žene, odločil za tiho, samotno življenje pastirja v zapuščeni, vetrovni, suhi, skoraj puščavski pokrajini Provanse.

Nekoč je bila ta pokrajina naseljena, polna življenja, a ker so se prebivalci redko posejanih vasi preživljali z ogljem, ki so ga vozili v oddaljena mesta, so izsekali gozd. Življenje je bilo trdo in neprijazno, celo najbolj trdni značaji so se zlomili in zapili. Med ljudi, ki so se zaprli vase, se je naselilo sovraštvo. Tudi hiše in vasi so spremenili v trdnjave, znotraj katerih je bilo veliko nasilja, umorov in samomorov. Pokrajina je opustela in se izpraznila.

V to pokrajino je zašel popotnik – pripovedovalec zgodbe, ki je, več dni oddaljen od civilizacije, prenočil pri tem pastirju. Pozornost popotnika je pritegnila nenavadna dejavnost pastirja. Ta je zvečer, preden je šel spat, začel ločevati semena želoda – na dobre in slabe. Slabe je zavrgel, dobre pa razdelil v skupine po deset in jih še enkrat izjemno pozorno pregledal ter odstranil premajhne, počene ali kako drugače poškodovane. Naslednji dan je teh sto izvrstnih semen, enega za drugim, z neskončno skrbnostjo, pravi avtor, posadil v pusto zemljo.

Čez več let se je popotnik vrnil v pokrajino in opazil na tisoče mladih dreves, ki so v pokrajino vrnila življenje. Osamljeni pastir je tudi spremenil poklic: namesto ovc, ki so škodile drevesom, se je, v nekoč pusti pokrajini, posvetil čebelarstvu in nadaljeval s sajenjem dreves. Pastir, sedaj čebelar, je popeljal popotnika skozi mlad gozd, poln življenja, enajst kilometrov dolg in tri kilometre širok. Vse to je bilo delo rok in duše, pravi avtor, enega vztrajnega človeka, brez kakršnekoli mehanske pomoči.

Zaradi dreves se je v pokrajino vrnila voda in počasi tudi druge rastline. Lovci, ki so občasno zahajali v pokrajino, so ponovni razcvet pokrajine pripisali kapricam narave in ne plemenitosti moža. Celo vladna delegacija se je pripeljala občudovat to neverjetno čudo narave, ter gozd zaščitila.

Popotnik se je še večkrat vrnil v pokrajino, ki se je popolnoma spremenila; nekoč opustele vasi so ponovno naselili prijazni ljudje. Več kot deset tisoč ljudi se je vrnilo. Suhega in močnega vetra ni bilo več, pač pa lahna sapica, ki je prinašala prijetne vonjave z dišečih travnikov, polnih življenja. Vse to je bil rezultat, kot dobesedno pravi avtor, enega moža, enega telesa in enega duha.

Priporočam ogled odlične risanke (pripoved v angleščini)

Komentar

Rad bi se ustavil pri tem možu, preprostem pastirju, ki se je odločil, da bo naredil nekaj, da v opustelo pokrajino vrne življenje. Za skupno dobro.

Ni najprej prosil za sredstva in jamral, da jih dobi premalo, pač pa iz oddaljenih pokrajin vztrajno nosil semena, jih skrbno prebral, celo dvakrat je pogledal vsakega in jih vztrajno sadil. Vsak dan sto, dan za dnem, štiri desetletja. Nihče, razen pripovedovalca zgodbe, ni poznal skrivnosti oživljanja pokrajine. Mož je tudi umrl v samoti. Zgled ponižnosti.

Zdi se, da je tudi Slovenija, kljub naravnim lepotam ob katerih tujcem zastaja dih, opustela pokrajina. Ljudje malodušni, zlomljeni, popadljivi, se zapirajo v svoje male, z ograjami obdane parcele ali med stene svojih stanovanj.

Očetje in matere se borijo za življenje in svoj košček potrošniškega raja. Otroci pa, prepuščeni sami sebi, preživljajo mladost v omami računalniških iger, seksa in drog. Alkohol, naše tradicionalno zatočišče pred resničnostjo življenja, razdira odnose, povzroča ločitve in nasilje. Z njim in z divjanjem po cestah, morimo mlade ljudi in se, razen da zakolnemo v svoj rokav, ne zganemo. Mlada dekleta se, ob polni mizi, izstradajo do smrti. Po številu samomorov smo v svetovnem vrhu.

Kdo so naši sadilci upanja?

Kljub vsemu verjamem, da se med nami skrivajo možje in žene, ki – tako kot Elzéard Bouffier iz zgodbe o sajenju dreves – vsak večer tiho, brez medijskega pompa, skrbno izbirajo semena, jih ločujejo na dobra in slaba, ter dobra naslednje jutro posadijo v suho zemljo. Rasti mladih dreves sicer še ne vidimo. Tudi zato, ker je veter malodušja, ki neprestano buči iz naših medijev, tako močan in razdiralen.

  • Sadilce upanja najdem v mladih, ki se zavzeto in veliko bolj kakovostno kot včasih, pripravljajo na zakon, na težavnost odnosov med možem in ženo.
  • Sadilce upanja najdem v stoterih zakonskih skupinah, kjer se ljudje učijo skrivnosti kakovostnega skupnega življenja.
  • Sadilci upanja so velike družine, ki vzgajajo otroke v realnosti življenja in jih opremljene pošljejo v svet.
  • Sadilce upanja najdem v stotinah tihih in predanih duhovnikov po naših župnijah, ki prinašajo tolažbo in vero v naša življenja.
  • Sadilci upanja so bolni in trpeči, tihi vsakodnevni molivci, ki morda, priklenjeni na bolniške postelje ali invalidske vozičke, darujejo svoje trpljenje za svet.
  • Sadilce upanja najdem tudi v pogumnih podjetnikih, ki s finančnimi sredstvi podpirajo dobre, up vzbujajoče projekte. Tudi, če jih mediji, pod vplivom vsemogočih aktivistov, vlečejo po zobeh.

Kljub trenutni opustelosti slovenske pokrajine sem prepričan, da bomo, sicer čez več desetletij, na teh tleh in med prebivalci te pokrajine uzrli “mlad gozd, cvetoče travnike in vasi, polne življenja”. Zaradi vztrajnih sadilcev upanja, ki tiho, brez blišča medijskih luči, živijo med nami in vsakodnevno posadijo svojih sto semen.

Članek objavljen na Preprostost.si.

Foto: Aleš Čerin

DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA od velikega petka do druge velikonočne nedelje

To devetdnevnico, lahko molimo ob vsakem času, vendar je posebno pomembno, če jo molimo od velikega petka osmega dne po osmem dnevu”, kot pripravo na praznik Božjega usmiljenja.

“Osmi dan” je že za prve kristjane pomenil dan, v katerega smo iz “ujetosti sedmih dni” prestopili s svetim krstom. Kristus je vstal dan po “sedmem dnevu”, to je bil starozavezni Gospodov dan, dan ko je Bog sklenil stvarjenje in izpeljal izvoljeno ljudstvo iz Egipta. Bog je stvarjenje dopolnil, ko ga je iztrgal smrti. Zato se je resnično stvarjenje zgodilo na velikonočno jutro, zato je to “osmi dan”. Praznovanje velikonočne nedelje je raztegnjeno na osem dni. V tem času so novokrščeni nosili bele obleke. Janez Pavel II. je nedeljo velikonočne osmine, belo nedeljo preroško imenoval za praznik Božjega usmiljenja.

Osmi dan, je dan vstajenja, za nas je osmi dan krst, začetek večnega življenja. Teden po veliki noči je »en sam dan«.

Natisni devetdnevnico …


VSAK DAN MOLIMO:

– Molitev dneva
– Rožni venec Božjega usmiljenja

– Vzklike Božjemu usmiljenju

*  * *

PRVI DAN (veliki petek, če molimo pred nedeljo Božjega usmiljenja)

»Danes mi privedi vse človeštvo, posebej grešnike, in jih potopi v morje mojega usmiljenja. Tako boš potolažila mojo bridko žalost, ki me prevzema zaradi izgube duš.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoja lastnost je usmiljenje do nas in odpuščanje. Ne glej na naše grehe, temveč na naše zaupanje v tvojo neskončno dobroto, ter nas vse sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca, in ne dovoli, da bi ga kdaj zapustili.
Neizmerno usmiljeni Jezus, od tebe prihaja vse, kart je dobrega, pomnoži nas v milost, da bomo dostojno izvrševali dela usmiljenja. Tako bodo tisti, ki gledajo na nas, hvalili Očeta usmiljenja, ki je v nebesih.
Goreče te prosimo zaradi tvoje ljubezni, po kateri si zedinjen z Očetom in Svetim Duhom.

        O vsemogočnost usmiljenega Boga,
rešitev za grešnega človeka,
ti si usmiljenje in morje sočutja,
pomagaš tistemu, ki te vdano prosi.

Večni Oče, usmiljeno poglej na uboge grešnike in na vse človeštvo, ki je v neizmerno usmiljenem Jezusovem Srcu; in po njegovem bridkem trpljenju nam izkaži svoje usmiljenje, da bomo slavili vsemogočnost tvojega usmiljenja vekomaj. Amen.


DRUGI DAN (velika sobota)

»Danes mi privedi duhovnike in redovnike ter jih potopi v moje brezmejno usmiljenje. Ti so mi dali moč, da sem vzdržal v bridkem trpljenju; po njih se kakor po pretočnih napravah izliva na človeštvo moje usmiljenje.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, od tebe prihaja vse, kar je dobrega, pomnoži v nas milost, da bomo dostojno izvrševali dela usmiljenja. Tako bodo tisti, ki gledajo na nas, hvalili Očeta usmiljenja, ki je v nebesih.

        Vir božje ljubezni,
V čistih srcih si gost.
Potopljena v morje usmiljenja
Žarijo kakor zvezde, jasne kakor zarja.

Večni Oče, usmiljeno poglej na družbo izvoljenih v svojem vinogradu, na duhovnike in redovnike, ter jih obdari z močjo svojega blagoslova. Po sočutnem Srcu svojega Sina, v katerem so zaobjeti, jim podeli svojo moč in razsvetljenje, da bodo mogli druge voditi po poteh odrešenja in z njimi prepevati hvalnico tvojemu nepojmljivemu usmiljenju vekomaj. Amen.


TRETJI DAN (velikonočna nedelja)

»Danes mi privedi pobožne in zveste vernike ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. Ti so me tolažili na križevem potu; bili so kaplja tolažbe v morju bridkosti.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki iz zakladnice svojega usmiljenja deliš obilje milosti, sprejmi nas v bivališče svojega nad vse usmiljenega Srca in ne dopusti nam nikoli iz njega oditi.

Goreče te za to prosimo po tvoji neizmerni ljubezni, s kakršno se tvoje Srce vnema do nebeškega Očeta.

        Skrivnostni so čudeži usmiljenja;
niti grešnik niti pravičnik jih ne dojame.
Na nas gledaš z očesom usmiljenja
in vse priteguješ k svoji ljubezni.

Večni Oče, milostno poglej na zveste vernike kot na dediščino svojega Sina in jim po njegovem bridkem trpljenju podeli svoj blagoslov; obdaj jih s svojim trajnim varstvom, da ne bodo izgubili ljubezni in zaklada svete vere, marveč bodo z vso množico angelov in svetnikov slavili tvoje brezmejno usmiljenje vekomaj. Amen.


ČETRTI DAN

»Danes mi privedi pogane in tiste, ki me še ne poznajo. V svojem bridkem trpljenju sem mislil tudi nanje in njihova prihodnja gorečnost je tolažila moje Srce. Potopi jih v morje mojega usmiljenja.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si luč vsega sveta, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca vse tiste, ki te še ne poznajo. Naj jih razsvetlijo žarki tvoje milosti, da bodo tudi oni skupaj z nami slavili tvoje čudovito usmiljenje, in ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca.

Naj luč tvoje ljubezni
razsvetli temino duš.
Daj, da bi te duše spoznale
In z nami slavile tvoje usmiljenje
.

Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste, ki ne verujejo v tvojega Sina, in na one, ki te še ne poznajo, saj so zaobjeti v neizmerno usmiljenem Jezusovem Srcu. Pritegni jih k luči evangelija. Vsi ti ne vedo, kako velika sreča je ljubiti tebe. Stori, da bodo slavili radodarnost tvojega usmiljenja vekomaj. Amen.«


PETI DAN

»Danes mi privedi ločene brate ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. V bridkem trpljenju so trgali moje telo in srce, to je, mojo Cerkev. Če se vrnejo v edinost Cerkve, se zacelijo moje rane in se mi s tem olajšajo muke.«

Za tiste, ki so trgali oblačilo tvoje edinosti,
priteka iz tvojega Srca studenec usmiljenja.
Vsemogočnost tvojega usmiljenja, o Bog,
lahko tudi te duše izpelje iz zmot.

Neizmerno usmiljeni Jezus, ki si dobrota sama, ti ne odrekaš razsvetljenja tistim, ki te prosijo. Sprejmi v bivališče svojega neizmerno usmiljenega Srca naše ločene brate ter jih s svojo lučjo pritegni v edinost Cerkve.
Ne dopusti jim oditi iz bivališča svojega nadvse usmiljenega Srca, temveč stori, da bodo tudi oni poveličevali velikodušnost tvojega usmiljenja.
Večni Oče,  usmiljeno poglej na naše ločene brate, ki so zapravili tvoje darove in zlorabili tvoje milosti s trdovratnim vztrajanjem v svojih zmotah. Ne glej na njihove zmote, marveč na ljubezen svojega Sina in na njegovo bridko trpljenje, ki ga je zanje vzel nase, saj so tudi oni vključeni v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu, da bodo tudi oni slavili tvoje veliko usmiljenje vekomaj. Amen.


ŠESTI DAN

»Danes mi privedi krotke in ponižne vernike in otročiče ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj podobni mojemu Srcu; tolažili so me v bridkem smrtnem trpljenju. Gledal sem nanje kakor na zemeljske angele, ki bodo čuvali moje oltarje. Nanje izlivam potoke milosti. Mojo milost more sprejeti samo ponižen človek; ponižne obdarjam s svojim zaupanjem. «

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen,« sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca krotke in ponižne vernike in otročiče. Ti navdušujejo vsa nebesa in so posebno zadovoljstvo nebeškega Očeta, so dišeč šopek pred božjim prestolom, so vonj, ki  opaja samega Boga. Ti imajo trajno bivališče v tvojem nadvse usmiljenem Srcu in nenehno pojejo hvalnico ljubezni in usmiljenja.

Resnično ponižna in krotka
duša že tu na zemlji uživa raj.
Vonj njenega ponižnega srca
navdušuje samega Stvarnika.

Večni Oče, usmiljeno poglej na krotke in ponižne vernike ter na otročiče, ki so zaobjeti v bivališču nadvse usmiljenega Jezusovega Srca: Ti so najbolj podobni tvojemu Sinu; njihov vonj se z zemlje dviga vse do tvojega prestola. Oče usmiljenja in vse dobrote, po ljubezni in veselju, ki ju gojiš do njih, te goreče prosim, blagoslovi ves svet, da bomo vsi skupaj prepevali slavo tvojemu usmiljenju  vekomaj. Amen.


SEDMI DAN

»Danes mi privedi vernike, ki posebej častijo in slavijo moje usmiljenje, ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj občutili moje trpljenje in so najgloblje razumeli mojega duha. So živi odsev mojega usmiljenega Srca. V prihodnjem življenju bodo blesteli v posebnem sijaju, nobeden ne pride v peklenski ogenj, vsakega bom ob smrtni uri posebej branil.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoje Srce je ljubezen sama, sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca tiste vernike, ki posebej častijo in slavijo veličino tvojega usmiljenja. Ti so močna sila samega Boga; sredi vseh stisk in nasprotovanj vztrajajo, zaupajoč v tvoje usmiljenje. Združeni s teboj na svojih ramenih nosijo vse človeštvo.
Po smrti ne bodo strogo sojeni, temveč jih bo ob smrtni uri objelo tvoje usmiljenje.

Dušo, ki slavi dobroto svojega Gospoda,
on posebej ljubi.
Vedno je blizu živemu izviru
in črpa milosti iz božjega usmiljenja,

Večni Oče, usmiljeno poglej na tiste vernike, ki častijo in slavijo tvojo največjo lastnost, to je tvoje nepojmljivo usmiljenje, in so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Ti so živi evangelij, njihove roke so polne del usmiljenja, srce pa prepolno veselja, Najvišjemu prepeva pesem usmiljenja.
O Bog, goreče te prosim, izkaži jim svoje usmiljenje zaradi   upanja in zaupanja, ki so ga imeli do tebe. Naj se nad njimi izpolni Jezusova obljuba, saj je dejal: »Tiste, ki bodo častili to moje nepojmljivo usmiljenje, bom kakor svojo čast sam branil v življenju, posebej ob smrtni uri.«


OSMI DAN

Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in   jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje.

Zajemi iz zaklada moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti.«
Neizmerno usmiljeni Jezus, ti sam si dejal, da hočeš usmiljenja; glej, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim vse verne rajne, ki jih tako ljubiš, a se vendar morajo odkupiti tvoji pravičnosti.
Naj studenca krvi in vode, ki sta privrela iz tvojega Srca, pogasita ognjeni plamen vic, da bodo tudi tam slavili moč tvojega usmiljenja.

Iz strašne vročine ognja v vicah
se dviga vzdihovanje k tvojem usmiljenju.
Duše okusijo osvežitev, uteho in olajšanje
v izlitem potoku krvi in vod
e.

Večni Oče, usmiljeno poglej na vse trpeče verne rajne v vicah, ki so zaobjeti v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Zaradi bridkega trpljenja Jezusa, tvojega Sina, in bridkosti, ki je preplavljala njegovo presveto dušo, izkaži svoje usmiljenje dušam, ki so pod pogledom tvoje pravičnosti. Ne glej nanje drugače kakor skozi rane tvojega preljubega Sina Jezusa, saj verujemo, da sta tvoja dobrota in usmiljenje brezmejni. Amen.


DEVETI DAN (nedelja Božjega usmiljenja)

»Danes mi privedi mlačne duše in jih potopi v globine mojega usmiljenja. Ti zelo boleče ranijo moje Srce. V vrtu Getsemani je moja duša občutila največji odpor prav zaradi mlačnih duš. Oni so bili vzrok, da sem rekel: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, če je to tvoja volja.« – Njihova poslednja možnost rešitve je v tem, da se zatečejo k mojemu usmiljenju.«

Neizmerno usmiljeni Jezus, ti si usmiljenje samo, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim mlačne duše. Naj se te mlačne duše, ki so podobne mrličem in te navdajajo s takim odporom, ogrejejo v ognju tvoje čiste ljubezni.
O nadvse usmiljeni Jezus, izkaži jim vsemogočnost svojega usmiljenja, pritegni jih v žarišče svoje ljubezni ter jih obdari s svojo ljubeznijo, saj ti zmoreš vse.

Ogenj in led se ne moreta združiti,
saj bo ogenj ugasnil ali se bo led stopil.
Toda tvoje usmiljenje, o Bog,
more pomagati še večji bedi.

Večni Oče, usmiljeno se ozri na mlačne duše, zaobjete v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Oče usmiljenja, zaradi bridkega trpljenja tvojega Sina in njegovega tri ure dolgega umiranja na križu, te goreče prosim, dovoli, da bi tudi oni slavili globino tvojega usmiljenja (prim. 1209-1229).

ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA

Na običajni rožni venec molimo:

Na prvih treh jagodah:
Oče naš., Zdrava, Marija., Vera. .

Pri vseh petih desetkah molimo:
a) Pri velikih jagodah:
Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

b) Pri malih jagodah (desetkrat):
Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

Na koncu dodamo (trikrat):
Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

***

Jezus je sestri Faustini dejal:”Moli stalno ta rožni venec, ki sem ti ga razodel. Kdor ga bo molil mu bom podelil veliko usmiljenje že v življenju, posebno pa ob smrti.”

VZKLIKI BOŽJEMU USMILJENJU

(pri devetdnevnici je zaželjeno, da jih dodamo na koncu)

To niso litanije, temveč vzkliki Božjemu usmiljenju. Jezus je razodel sv. Favstini veliko moč teh vzklikov. »Božja ljubezen je cvet, usmiljenje pa sad tega cveta. Če kdo dvomi, naj bere te vzklike Božjemu usmiljenju in našel bo zaupanje!«

Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči,
Božje usmiljenje, ki si se razodelo v stvarjenju nebeških duhov,
Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje,
Božje usmiljenje, ki obsegaš ves svet,
Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje,
Božje usmiljenje, ki nas varuješ zasluženih kazni,
Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha,

Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje,
Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran,
Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega,
Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja,
Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkvi, ki obsega vesoljni svet,
Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov,
Božje usmiljenje, neomejeno v zakramentu krsta in pokore,
Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva,
Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri,
Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov,
Božje usmiljenje, ki posvečuješ pravične,
Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete,
Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim,
Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca,
Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo,
Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi,
Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo,
Božje usmiljenje, mir umirajočim,
Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja,
Božje usmiljenje, ki lajšaš trpljenje dušam v vicah,
Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih,
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere,
Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev.

V.: Bog je usmiljen in poln svetosti, počasen z jezo, poln dobrote.
O.: Zato bom vekomaj klical Božje usmiljenje.

Molimo.

O Bog, tvoje usmiljenje je neskončno, tvoja milost neizčrpna. Milostno poglej na nas, pomnoži v nas delo svojega usmiljenja , da ne bomo obupali tudi v največjih preizkušnjah, temveč bomo bolj zaupali v Božjo voljo, ljubezen in usmiljenje. – Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Kralju usmiljenja , ki s teboj in s Svetim Duhom izkazuje usmiljenje vekomaj. Amen.

Vir: Župnija Kamnje, župnik Rafko Klemenčič

Foto: Myriam Zilles, Pixabay

Slika Jezusa: Klara Farič

Naš župljan Aleš Čerin na Radijskem misijonu na Radio Ognjišče o preizkušnjah in veselju.

Dve logiki

Se smemo v teh dneh, ko nas koronavirus zapira v samoto naših domov, ko se nam je življenje obrnilo na glavo, ko ljudje tudi umirajo, … spraševati, če si upamo živeti v veselju? Se to danes sploh spodobi? Da niso na Radiu Ognjišče malo usekali mimo s tole današnjo temo?

Če bi presojali le z našega – torej s človeškega vidika – so prav gotovo udarili mimo. A obstaja še drug pogled – Božji. Ta je pa čisto drugačen. Namreč, kot beremo v preroku Izaiju, Njegove misli niso naše misli in Njegove poti niso naše poti (prim. Iz 55,8) in kot pravi Pavel v pismu Korinčanom, to kar je za nas ljudi modrost je za Boga norost (prim. 1 Kor 3,19).

Ha, torej moramo obrniti logiko – od človeške k Božji logiki. Pa dajmo. Tokrat na primeru veselja v preizkušnjah.

Zmeraj se veselite …

V Svetem pismu nas Sveti Pavel uči, da naj se zmeraj veselimo, naj tudi neprenehoma molimo in se v vsem zahvaljujemo (prim. 1 Tes 5, 16-18). Pa kaj se je svetemu Pavlu malo zmešalo zaradi vseh bičanj, kamnanja in zaporov, vsega hudega kar je doživel? Mož je, kot rečeno mnogokrat tepen, pogosto v velikih stiskah, z zelo skrajnimi izrazi kot so: zmeraj se veselite, neprenehoma molite, v vsem se zahvaljujte, izrazil Božja navodila za naše obnašanje. V vseh življenjskih situacijah. Da bi le razumeli.

Ali si sploh upamo danes reči takole: veselimo in zahvaljujmo se ob pojavu korona virusa. Glede na Pavlovo naročilo bi morali. Kaj pa drugega pomeni besedica zmeraj, kot brez izjeme, vedno ali kot je zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: ob vseh primerih in ob vseh priložnostih (SSKJ). Torej tudi na primer ob pojavu zahtevnega virusa.

Veseliti se tudi ob levkemiji?

In tudi ko te zadane levkemija, ki sem jo imel priložnost skusiti pred kratkim. Spomnim se, ko sva v bolniški sobi z ženo razpravljala prav o teh Pavlovih besedah – namreč o nenehnem veselju in zahvaljevanju v vsem – in se kar nisem mogel veseliti ob levkemiji, nisem mogel biti zanjo hvaležen. Kako naj bi se veselil hude bolezni, kako naj bi se veselil kemoterapije, ki me je vedno izmučila, kako naj bi se veselil večmesečne izolacije in kako naj bi bil hvaležen za izkušnjo hoje med življenjem in smrtjo?

Pa me je žena opomnila, da naj se za začetek veselim in naj bom hvaležen za to kar trenutno imam: za dostop do učinkovitih zdravil, za odlične zdravnike, za prijazne sestre, za tak zdravstveni sistem, ki deluje. V resnici sem se tega začel veseliti in se za to zahvaljevati – Bogu in tudi konkretnim ljudem. Česa se pa lahko zdaj veselimo ob pojavu kornavirusa?

Kadar prideš v preizkušnje, imej to za čisto veselje. Zakaj že?

Če je sveti Pavel govoril bolj na splošno, pa Sveti Jakob na začetku svojega pisma pojasni takole: Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. (Jak 1,2-3)

Tole se mi izlušči iz povedanega: Imaš preizkušnjo – bodi vesel, ker ti preizkušnja omogoča testiranje tvoje vere, ki bo potem bolj stanovitna. Sem pogledal še angleški prevod, ki namesto besede stanovitnost uporablja besedo vzdržljivost (endurance).

Torej, preizkušnje dajejo mojo vero – kakopak – na preizkušnjo in tako postane bolj vzdržljiva. Torej je ne bo zamajal vsak veter in težje jo bom izgubil. In pa, več kot je preizkušenj, bolj bo vera vzdržljiva. Evo, to je razlog za veselje.

Bog je dober. Vedno.

Vera nas – kot se prebere v YOUCAT, Katekizmu katoliške cerkve za mlade – vodi k osebnemu stiku z Bogom in zato sem pripravljen Bogu verjeti vse kar pove o sebi (YOUCAT 22).

Kje pa Bog govori o sebi? V Svetem pismu. In ko ga beremo, ko Božjo besedo po veri vzamemo zares, ko se učimo in spoznavamo kaj je Bog povedal o sebi, kaj je Jezus oznanjal in delal, si s tem dajemo možnost, da to spravljamo v vsakodnevno življenjsko prakso in da se ob težkih življenjskih situacijah, odločimo PRAV. Tako nam resnica pomaga, da postopoma postajamo boljši ljudje, tako izboljšujemo odnose s svojimi bližnjimi – z ženo, otroki, starši, prijatelji, sodelavci. Še en dober razlog za veselje!

Sam sem v veri prepričan, da je Bog dober, da je vse – prav vse – kar dela in dopušča, dobro, da ima torej dober načrt zame – tudi v bolezni. In da se bo bolezen dobro končala, pa ne glede na to kako gledam s človeškimi očmi na končni izid. V veri namreč gledam preko konca zemeljskega življenja.

In v veri lahko vse kar sem, izročim v Božje roke. Takrat pa se v človeka naseli mir. Tudi v težki preizkušnji. Spet dober razlog za veselje.

Tole moje logično utemeljevanje veselja v preizkušnji bi lahko morda koga zavedlo v to, da je verovati v preizkušnji čisto lahko. Ni. In ne gre avtomatsko. Izmoliti je treba in si pomagati z zakramenti, ki nam jih Cerkev daje.

Dva vira veselja

Pa še nekaj je, začeti moramo ločevati dva osnovna vira veselja:

  • veselje, ki ga daje ta svet in
  • veselje, ki ga daje Bog.

Veselje, ki ga daje ta svet, je recimo veselje ob dobri hrani, dobri pijači, luksuznem bivanju, z dragimi avtomobili, ob pohajkovanju v oddaljene kraje, …. Saj z veseljem ob vseh teh rečeh ni nič narobe. Da je le pridobljeno na boguvšečen način.

Pa vendarle – ne daje gotovosti. Pogosto je kratkotrajno – pride in tudi gre. In če kakšna od dobrin gre, nismo več veseli. Recimo, sedaj ko ne moremo svobodno pohajkovati naokoli, smo že nesrečni. Ni veselja. Na veselje, ki ga daje svet se tudi ne moremo zanesti, ko pridejo težke preizkušnje – recimo izguba ljubljene osebe, težka bolezen.

Povzetek večernega pogovora na Radiu Ognjišče. Skupaj z ženo Marinko. Tema: veselje.

Na veselje, ki ga daje Bog pa se vedno lahko zanesemo. Namreč, veselja, ki ga daje Bog in je – kot pravi Pavel v pismu Galačanom en od sadov Duha (prim. Gal 5,22-23), ne more zmanjkati in nič nam ga ne more vzeti. Ker nam je bilo obljubljeno. Jezus nam ga je namreč obljubil, ko je rekel: Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. 11 To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. (Jn 15,10-11).

Veselje, ki nam ga Bog daje, tudi ni minljivo. Jezus ni nič govoril o minljivosti tega veselja, samo dva pogoja je postavil:

  • da se držimo Njegovih zapovedi in
  • da ostajamo v Njegovi ljubezni.

Pod tema dvema pogojema bo Jezusovo veselje v nas! Še enkrat: nič nam ga ne more vzeti. Si predstavljate: Njegovo veselje bo v nas! Vedno.

Ati, mami hvala za vero.

A tudi za to potrebujemo – vero. Vsaj majhno, morda veliko le kot gorčično zrno (Mt 17,20) tisto navadno, tradicionalno, magari le tisto, ki smo jo prinesli iz naših družin.

Potem pa bo Bog že poskrbel, da bo naša vera zrasla. Pogosto za to uporabi preizkušnje.

Pa smo spet na začetku. Veselimo se torej ob preizkušnjah in se zanje zahvaljujmo! Tudi ob levkemiji in tudi ob koroni.

Prispevek za Radijski misijon na Radiu Ognjišče, ki je potekal pred veliko nočjo v začetku aprila 2020.

Foto: Marinka Čerin

Pomen velike sobote

To je dan, ko  častimo in molimo Jezusa v božjem grobu, hkrati pa ta dan blagoslavljamo velikonočna jedila, s katerimi obhajamo velikonočni praznik doma.

Božja beseda

Božja beseda je zelo obsežna. Preberite si jo na Hozana.si.

Velikonočni ogenj

Blagoslov velikonočnega ognja letos odpade.

Blagoslov velikonočnih jedi

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Blagoslov velikonočnih jedil bo na TV SLO 1 ob 15.00 in 17.30.

Po poročilih ob 17.00 pogovor z duhovnikom Robertom  Friškovcem TV SLO 1.

Video prenos blagoslova velikonočnih jedil preko župnijske spletne strani bo ob 15.00.

Blagoslov jedi doma

Slovenski škofje ordinariji določajo, da je zaradi epidemije veljaven blagoslov jedil po televiziji oz. radiu.

Verniki lahko doma sami spoštljivo blagoslovijo velikonočna jedila po spodnjem obredu:

Blagoslov velikonočnih jedil

1. Znamenje križa

2. Desetka rožnega venca

3. Božja beseda

Berilo iz pete Mojzesove knjige (Mz 8, 2-3).

Mojzes je govoril izvoljenemu ljudstvu: Spominjaj se vsega pota, po katerem te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preskusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš spolnjeval njegove zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, potem pa hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha; kajti človek živi od vsega, kar nastaja po Gospodovih ustih.

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,47-51).

Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega je, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.

4. Blagoslovna molitev velikonočnih jedil (po možnosti z blagoslovljeno vodo)

Molimo. Bog, naš Oče, od tebe so vse dobrine, od tebe je vse, kar smo in kar imamo. Blagoslovi te jedi in nas nauči, da bomo v tvojih darovih gledali tvojo neskončno ljubezen. Vsi, ki jih bomo uživali, naj se veselimo telesnega in dušnega zdravja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Velikonočna vigilija – sobota zvečer

Cerkev v Sloveniji župnija Ljubljana Štepanja vas
Škofje bodo velikonočne vigilije obhajali ob 20.00.

Velikonočna poslanica koprskega škofa Jurija Bizjaka ob 19.53 na TV SLO 1

Video prenos velikonočne vigilije preko župnijske spletne strani bo ob 20.00.

Pomen velikonočne vigilije

Z velikonočno vigilijo začenjamo obhajati Jezusovo vstajenje. Običajno se zberemo se pred župnijsko cerkvijo ob velikonočnem ognju, kjer se začne I. del velikonočne vigilije: slavje luči. (letos ta del odpade).

Sledi slovesna peta hvalnica velikonočni sveči; II. del je besedno bogoslužje, v katerem poslušamo poročila o odrešenjskih delih, ki jih je Bog storil za človeštvo skozi zgodovino odrešenja.

Sledi III. del: krstno bogoslužje. Iz Jezusove smrti in vstajenja izvirajo zakramenti s krstom na čelu. Letošnji katehumeni, ki jih priporočamo v vaše molitve, bodo zakramente uvajanja v krščanstvo prejeli kasneje.

Sledi IV. del: evharistično bogoslužje ali sveta maša, ki je vrhunec in središče življenja kristjanov.

Foto: Alem Sánchez, Pexels