Zadnjič sem se “okorajžil” in šel na slavljenje s skupino Svetnik v Antonov dom na Viču. Skupaj z odraslo hčerko. Navdušen!

Namreč, vedno sem mislil, da je to bolj za mlade, ker organizira Katoliška mladina pod vodstvom Matevža Mehleta. Že pri vstopu prijazni pozdravi, dvorana pa skoraj polna mladih, ne preveč mladih in tudi starejših –  v molitvi, slavljenju in petju skupaj s skupino Svetnik.

Sledilo je odlično pripravljeno poučevanje o sveti evharistiji mladega duhovnika Petra Čemažarja, ki je malo kasneje še izpostavil Najsvetejše. Cela dvorana je padla na kolena – skupaj z glasbeniki – in tiho vztrajala pred Najsvetejšim kake pol ure. Potem pa spet slavljenje s pesmijo.

Moja misel: Upanje je! Zaradi Njega.

Med celotnim dogodkom je bilo spovedovanje. Spovednik je bil naš Jurij Slamnik. Na koncu slavljenje s petjem. Pred dvorano pa še skromna pogostitev in klepet z znanimi.

Lepo je v Gospodu. Povabljeni vsi, vseh starosti. Starši pripeljite svoje najstnike.

Uradno vabilo na februarsko srečanje

Bog v središču. Slavljenje. Molitev v tišini. Spoved. Življenjske zgodbe. Priložnost za vsakega, da se umiri, okrepi, prejme upanje, najde svoje mesto v svetu.

Večere pripravljata Katoliška mladina in skupina Svetnik.

KDAJ: 14. februar 2023 ob 19.00 (daj si v koledar)

KRAJ: Antonov dom na Viču (tukaj); parkiranje pod dvorano

ZA KOGA: Večeri so odprti za vse starosti.

Naslednji dogodki v sezoni 2022/23 – daj si v koledar in pridi

  • 14. februar 2023 ob 19.00
  • 14. marec 2023 ob 19.00
  • 11. april 2023 ob 19.00
  • 9. maj 2023 ob 20.00
  • 6. junij 2023 ob 20.00

Vsi Večeri Plus+ bodo potekali v Antonovem domu na Viču.

Slavilna skladba skupine Svetnik: V tvojem imenu (Jezus)

Vir in foto: spletna stran Katoliške mladine

Papež je začel novo serijo katehez o apostolski gorečnosti, ki jo začne s svetopisemskim odlomkom, ko Jezus pokliče apostola Mateja (Mt 9,9-13), ki je kot grešnik sedel pri mitnici. Vstane in gre – domov. Skupaj z Jezusom in še mnogimi prijatelji – grešniki. 

Povzetek besed svetega očeta

Dragi bratje in sestre: Danes začenjamo novo serijo katehez o apostolski gorečnosti. Kristusova Cerkev, ustanovljena na apostolih, se je rodila z misijonarsko gorečnostjo, ki jo je Sveti Duh poslal, da bi Kristusovo luč izžarevala v vse dežele in narode. Apostolska gorečnost je kisik našega krščanskega življenja in pokazatelj duhovnega zdravja Cerkve. Na podlagi Svetega pisma in živega izročila Cerkve lahko najdemo prvi, zgovoren primer tega v poklicanosti apostola Mateja.

Evangelij nam pripoveduje, da je Jezus “videl” tega preziranega cestninarja; pogledal je Mateja z očmi usmiljenja in ga poklical, naj postane njegov učenec. Matej je nato “vstal in mu sledil”; zdaj je kot spremenjen človek pustil svoje nezakonito pridobljeno premoženje in skupaj z Jezusom začel živeti kot učenec in služiti drugim. Pomembno je, da je Matej najprej pripeljal Jezusa na večerjo z mnogimi drugimi “cestninarji in grešniki”. Vrnil se je v kraj, kjer je živel, in Jezusa predstavil drugim.

To je lahko naš glavni nauk o apostolski gorečnosti; po besedah pokojnega papeža Benedikta se Jezusa ne oznanja s prozelitizmom (SSKJ: prozelitízem: prizadevanje za spreobračanje v določeno veroizpoved), ampak s privlačnostjo, iz vesele želje deliti z drugimi ljubeči Jezusov pogled in poziv, naj mu sledijo kot njegovi učenci.

Celotno besedilo kateheze

Dragi bratje in sestre, dobro jutro!

Danes začenjamo nov cikel katehez, posvečen nujni in odločilni temi za krščansko življenje: navdušenju za evangelizacijo, to je apostolski gorečnosti. To je bistvena razsežnost za Cerkev: skupnost Jezusovih učencev je dejansko rojena kot apostolska, rojena kot misijonarska in ne kot prozelitska. In že od začetka moramo razlikovati: biti misijonar, biti apostolski, evangelizirati ni isto kot prozelitizirati, nimata nič skupnega. Gre za ključno razsežnost za Cerkev.

Skupnost Jezusovih učencev je rojena kot apostolska in misijonarska. Sveti Duh jo oblikuje navzven – Cerkev se giblje, gre ven -, tako da ni zaprta vase, ampak je obrnjena navzven, je nalezljiva Jezusova priča – tudi vera je nalezljiva – in seže ven, da bi izžarevala Njegovo luč do konca sveta. Lahko pa se zgodi, da se apostolska gorečnost, želja, da bi dosegli druge z dobro novico evangelija, zmanjša, postane mlačna. Včasih se zdi, da je zasenčena; obstajajo “zaprti” kristjani, ki ne mislijo na druge.

Toda ko krščansko življenje izgubi pogled na obzorje evangelizacije, obzorje oznanjevanja, zboli: zapre se vase, postane samozadostno, atrofirano. Brez apostolske gorečnosti vera usiha. Poslanstvo pa, po drugi strani, je kisik krščanskega življenja: poživlja ga in prečiščuje. Začnimo torej proces ponovnega odkrivanja evangelizacijske strasti, pri čemer začnimo s Svetim pismom in naukom Cerkve, da bi apostolsko gorečnost črpali iz njunih virov. Nato se bomo približali nekaterim živim virom, nekaterim pričevalcem, ki so v Cerkvi obudili navdušenje nad evangelijem, da nam bodo pomagali prižgati ogenj, ki ga Sveti Duh želi ohraniti v nas.

Danes bi rad začel z nekoliko emblematično (SSKJ: emblém -a m (ẹ̑): likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo evangeljsko epizodo); [pravkar] smo jo slišali, klic apostola Mateja. On sam pripoveduje zgodbo v svojem evangeliju, ki smo jo slišali (prim. Mt 9,9-13).

Ali mi Jezusovi učenci, mi, ki smo Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, se odpraviti z drugimi, iskati druge?

Jezus vidi

Vse se začne z Jezusom, ki, kot pravi besedilo, “vidi človeka”. Le malo ljudi je videlo Mateja takšnega, kot je bil: poznali so ga kot tistega, ki je “sedel pri mitnici (=davčni blagajni”) (v. 9). Dejansko je bil cestninar: to je nekdo, ki je pobiral davke v imenu rimskega cesarstva, ki je zasedalo Palestino. Z drugimi besedami, bil je kolaborant, izdajalec ljudstva. Lahko si predstavljamo, kakšen prezir so ljudje čutili do njega: bil je “cestninar”, kot so ga imenovali.

Toda v Jezusovih očeh je Matej človek, tako s svojo bedo kot s svojo veličino. Zavedajte se tega: Jezus se ne ustavi pri pridevniku – Jezus vedno išče samostalnik. “Ta človek je grešnik, je takšne vrste človek …” To so pridevniki: Jezus gre k osebi, k srcu: “To je oseba, to je moški, to je ženska.” Jezus gre k subjektu, k samostalniku, nikoli k pridevniku, pridevnike pusti ob strani. In medtem ko je med Matejem in njegovim ljudstvom razdalja – ker vidijo pridevnik, “cestninar” -, se mu Jezus približa, saj je vsak človek ljubljen od Boga. “Tudi ta ničvrednež?” Da, tudi ta ničvrednež.

Dejansko evangelij pravi, da je prišel prav zaradi tega ničvredneža: “Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.” Ta Jezusov pogled je res lep. Videti drugega, kdor koli že je, kot prejemnika ljubezni, je začetek evangelizacijskega navdušenja. Vse se začne s tem pogledom, ki se ga učimo od Jezusa.

Iz serija Chosen, ko Jezus pokliče cestninarja Mateja

Lahko se vprašamo: kako gledamo druge? Kako pogosto vidimo njihove napake, ne pa njihovih potreb; kako pogosto označujemo ljudi glede na to, kaj počnejo ali kaj mislijo! Celo kot kristjani se sprašujemo: Ali je eden izmed nas ali ne? To ni Jezusov pogled: Vedno gleda na vsakega človeka z usmiljenjem in pravzaprav z naklonjenostjo. In kristjani smo poklicani, da ravnamo tako kot Kristus in gledamo kot on, še posebej na tako imenovane “oddaljene”.

Matejevo poročilo o klicu se namreč konča z Jezusovimi besedami: “Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike” (v. 13). In če se kdo od nas ima za pravičnega, je Jezus daleč stran. Približa se našim omejitvam, našim tegobam, da bi jih ozdravil.

Jezus se ne ustavi pri pridevniku – Jezus vedno išče samostalnik. “Ta človek je grešnik, je takšne vrste človek …” To so pridevniki: Jezus gre k osebi, k srcu: “To je oseba, to je moški, to je ženska.”

Gibanje

Vse se torej začne z Jezusovim pogledom. “Vidi človeka,” pravi Matej. Temu sledi – drugi korak – gibanje. Najprej pogled: Jezus vidi. Drugič, gibanje. Matej je sedel v davčni blagajni; Jezus mu je rekel: “Hodi za menoj.” In “vstal je in šel za njim” (v. 9). V besedilu je poudarjeno, da je “vstal”. Zakaj je ta podrobnost tako pomembna?

Ker je v tistih dneh tisti, ki je sedel, imel oblast nad drugimi, ki so stali pred njim, da bi ga poslušali ali, kot v tem primeru, da bi mu plačali davek. Skratka, tisti, ki je sedel, je imel moč. Prva stvar, ki jo Jezus naredi, je, da Mateja odtrga od oblasti: od sedenja, da bi sprejemal druge, ga spravi v gibanje proti drugim, ne sprejema, ne: gre k drugim. Prisili ga, da zapusti položaj nadrejenosti, da bi ga izenačil z njegovimi brati in sestrami in mu odprl obzorja služenja. To stori Kristus in to je temeljnega pomena za kristjane: ali mi Jezusovi učenci, mi, ki smo Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, se odpraviti z drugimi, iskati druge? Reči: “Pa naj pridejo k meni, jaz sem tukaj, naj pridejo,” je nekrščansko stališče. Ne, pojdite in jih poiščite, naredite prvi korak.

Cilj

Pogled – Jezus vidi; gibanje – “vstal je”; in tretjič, cilj. Kam bo šel Matej, ko bo vstal in šel za Jezusom? Lahko si predstavljamo, da ga bo Učitelj, potem ko je spremenil njegovo življenje, vodil k novim srečanjem, novim duhovnim izkušnjam. Ne, ali pa vsaj ne takoj. Najprej gre Jezus na njegov dom; tam mu Matej pripravi “veliko gostijo”, ki se je udeleži “velika množica cestninarjev” – torej ljudi, kot je on (Lk 5,29).

Ko Jezus pokliče Mateja, grešnika, le-ta vstane in gre – domov. Skupaj s prijatelji grešniki in z Jezusom. Pripravi gostijo. Farizeji se zgražajo.

Matej se vrne v svoje okolje, vendar se tja vrne spremenjen in z Jezusom. Njegova apostolska gorečnost se ne začne na novem, čistem, idealnem, oddaljenem kraju, ampak se začne tam, kjer živi, z ljudmi, ki jih pozna. Tu je sporočilo za nas: ni nam treba čakati, da bomo popolni in da bomo prehodili dolgo pot za Jezusom, da bi pričevali zanj, ne. Naše oznanjevanje se začne danes, tam, kjer živimo. In ne začne se s tem, da poskušamo druge prepričevati, ne, ne prepričevati, pač pa z vsakodnevnim prinašanjem lepote Ljubezni, ki se je ozrla na nas in nas povzdignila. In prav ta lepota, sporočanje te lepote bo prepričalo ljudi – ne sporočanje nas samih, ampak Gospoda samega.

Mi smo tisti, ki oznanjamo Gospoda, ne oznanjamo sebe, ne oznanjamo politične stranke, ne ideologije. Oznanjamo Jezusa. Jezusa moramo postaviti v stik z ljudmi, ne da bi jih prepričevali, ampak da bi Gospodu dovolili, da to stori sam. Kot nas je učil papež Benedikt XVI.: “Cerkev se ne ukvarja s prozelitizmom. Namesto tega raste s ‘privlačnostjo'” (Homilija pri maši za začetek pete generalne konference škofov Latinske Amerike in Karibov, Aparecida, 13. maj 2007). Ne pozabite tega: ko vidite kristjane, ki prozelitizirajo, sestavljajo seznam ljudi, ki naj pridejo … to niso kristjani, to so pogani, preoblečeni v kristjane, a srce je pogansko. Cerkev ne raste s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo.

Spominjam se, da so nekoč v bolnišnici v Buenos Airesu redovnice, ki so tam delale, odšle, ker jih je bilo premalo in niso mogle voditi bolnišnice. In prišla je skupnost sester iz Koreje. Prišle so, recimo v ponedeljek (ne spomnim se dneva). Prevzele so hišo sester v bolnišnici in v torek so prišle dol, da bi obiskale bolnike v bolnišnici, vendar niso govorile niti besede špansko. Govorili so samo korejsko in bolniki so bili veseli, ker so komentirali: “Bravo! Te nune, bravo, bravo!” “Kaj pa vam je sestra rekla?” “Nič, ampak s pogledom mi je govorila, komunicirale so z Jezusom,” ne same s seboj, s pogledom, z gestami. Sporočati Jezusa, ne sebe: To je privlačnost, nasprotje prozelitizma.

To privlačno pričevanje, to radostno pričevanje je cilj, h kateremu nas Jezus vodi s svojim ljubečim pogledom in z izstopajočim gibanjem, ki ga v naših srcih vzbuja njegov Duh. Mi pa lahko razmislimo, ali je naš pogled podoben Jezusovemu, da bi pritegnili ljudi, jih približali Cerkvi. Razmislimo o tem.


Posebni pozdravi

Prisrčno pozdravljam angleško govoreče romarje, ki se udeležujejo današnje avdience, zlasti skupine iz Ugande, Avstralije in Združenih držav Amerike. Posebej pozdravljam številne prisotne študentske skupine in duhovnike Inštituta za stalno teološko izobraževanje Papeškega severnoameriškega kolegija. Vsem vam in vašim družinam želim veselje in mir našega Gospoda Jezusa Kristusa. Bog vas blagoslovi!


Jezus pokliče Mateja: 9 Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. 10 Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. 11 Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« 12 On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. 13 Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

Vir: Spletna stran www.vatican.va (ORIGINAL v ANG)

Prevod: Aleš Čerin s pomočjo prevajalnika DeepL

Mednaslovi: Aleš Čerin

Foto: Rudy and Peter SkitteriansPixabay (ogenj), Annett_KlingnerPixabay (papež), Aleš Čerin (iz Svetega pisma)

Tole pa je film, ki naj si ga med prazniki OBVEZNO ogledamo. Najljubši film papeža Frančiška. 

Film, ki bi res bil lahko le hvalnica “užitkarjenju” pri uživanju “nobel” hrane, pa se izkaže, da je dosti več – prikazuje kulinarično gostijo kot praznik za telo in dušo, kot balzam za ranjena srca ter je prispodoba evharistije in večne gostije v nebesih.

Najljubši film papeža Frančiška

V nekem intervjuju ga je omenil tudi papež Frančišek in ga v apostolski spodbudi Amoris Laetitia kot primer dobre prakse: “Največje radosti življenja se porajajo, ko lahko osrečimo druge, v predokusu nebes. Spomnimo se na posrečen prizor iz filma Babettina gostija, kjer velikodušna kuharica prejme hvaležen objem in pohvalo: »Kako zelo boš razveselila angele!« Dobrodejno in poživljajoče veselje je v drugih vzbuditi zadovoljstvo in jih gledati, kako uživajo. Ta radost, ki je učinek bratske ljubezni, ni ugodje nečimrnosti nekoga, ki gleda samo nase, temveč je radost tistega, ki ljubi, ki se veseli sreče ljubljene osebe – radost, ki se izliva v drugega človeka in postane v njem rodovitna.”

Preberite si najprej članek Zakaj papež hvali film Babetino kosilo?

Priporočamo ogled za nazaj: film je bil na sporedu v nedeljo, 25.12. RTV SLO 1, ob 14.30 ali pa si ga oglejte na internetu, kjer bo še nekaj časa na razpolago.

Vsebina

Ostareli in pobožni protestantski sestri Martine in Filippa živita v majhni vasi na oddaljeni zahodni obali Jutlandije na Danskem v 19. stoletju. Njun pokojni oče je bil pastor, ki je ustanovil svojo pobožno skupnost. Ker nimata novih vernikov, sta starajoči se sestri predsednici vse manj številčne, a zveste starejše skupnosti.

Zgodba se vrne 49 let nazaj in prikaže sestre v njihovi mladostni lepoti. Imata veliko snubcev, vendar jih oče zavrača, saj si sebično želi ohraniti pomoč mladih žensk, da bi lahko nadaljeval svoje pastoralno poslanstvo. Martini se začne dvoriti mladi švedski konjeniški častnik Lorens Löwenhielm, ki je na obisku na Jutlandiji. Filippi se prikupi slavni baritonist Achille Papin iz pariške opere, ki je na dopustu, da bi užival v tišini samotne obale. Obe sestri se odločita, da bosta zavrnili svoje snubce in ostali z očetom.

Petintrideset let pozneje se na njunih vratih pojavi Babette Hersant. Prinaša Papinovo pismo, v katerem pojasnjuje, da je begunka pred revolucionarnim prelivanjem krvi v Parizu, in jo priporoča za gospodinjo. Sestre si ne morejo privoščiti zaposlitve Babette, vendar ta prosi bivanje za brezplačno delo. Babette je naslednjih 14 let njuna kuharica, pripravlja okusne različice pustih jedi, značilnih za pobožnega duha cerkvene skupnosti, in si počasi pridobiva njuno spoštovanje ter spoštovanje lokalnih prebivalcev. Z leti sestre močno vznemirijo vse pogostejši prepiri med verniki. Tudi Babette je vznemirjena in v nekem trenutku prekine prepir s strogim opominom.

Babettina edina vez z njenim prejšnjim življenjem je loterijski listek. Pariški prijatelj vsako leto obnovi srečko. Nekega dne na loteriji prejme nagrado 10.000 frankov. Po dobitku se odloči pripraviti okusno večerjo za sestre in njihovo versko skupnost ob stotem rojstnem dnevu ustanovnega pastorja. Več kot le pogostitev je obrok izraz Babettine hvaležnosti, dejanje samožrtvovanja.

Sestre sprejmejo tako Babettin obrok kot njeno ponudbo, da plača pripravo “prave francoske večerje”. Babette poskrbi, da nečak odpotuje v Pariz in zbere potrebščine za pogostitev. Sestavine so obilne, razkošne in eksotične, njihov prihod pa med vaščani povzroči veliko osuplosti in veliko razprav. Ko prispejo različne še nikoli videne sestavine in se začnejo priprave, začne sestre skrbeti, da bo obrok postal greh čutnega razkošja, če ne celo nekakšna oblika hudodelstva. Na hitrem posvetu se sestri in cerkveno občestvo dogovorijo, da bodo jedli obrok, vendar se bodo odrekli vsakršnemu užitku ob njem in med večerjo ne bodo omenjali jedi.

Martinin nekdanji snubec Lorens, zdaj slavni general, poročen s članico kraljevega dvora, pride kot gost svoje tete, lokalne dvorne dame in članice zbora starega pastorja. Ne pozna strogih načrtov drugih gostov in je kot človek iz sveta in nekdanji ataše v Parizu edina oseba za mizo, ki lahko komentira obrok. Gostom obilno pripoveduje o izjemni hrani in pijači ter jo primerja z obrokom, ki ga je pred leti užival v znameniti pariški kavarni Café Anglais.

Čeprav drugi slavljenci nočejo komentirati zemeljskih užitkov ob jedi, Babettini darovi razblinijo njihovo nezaupanje in vraževerje ter jih telesno in duhovno povzdignejo. Stare krivice so odpuščene, starodavne ljubezni ponovno vzplamtijo in nad mizo se naseli mistično odrešenje človeškega duha.

Sestre so siromašne in domnevajo, da se bo Babette vrnila v Pariz. Ko pa jim pove, da je ves denar, ki ga je dobila na loteriji, porabila za razkošno večerjo in da nikamor ne gre, sta sestri osupli. Babette nato razkrije, da je bila nekoč glavna kuharica v Café Anglais, kjer je večerja za 12 oseb stala 10.000 frankov.

Martine v solzah reče: “Zdaj boš do konca življenja revna,” na kar Babette odgovori: “Umetnik ni nikoli reven.” Filippa nato reče: “Toda to še ni konec, Babette. V raju boš velika umetnica, kakršno si je Bog zamislil, da boš.” Nato jo s solzami v očeh objame in reče: “O, kako boš očarala angele!”, in prav tako se konča zgodba.

Vir: Wikipedija (avtomatski prevod in popravki urednika)

Foto: spletna stran nadškofije Ljubljana

Danes se zavrže veliko nerojenih življenj. Tudi zato, ker moški, potem ko aktivno sodelujemo pri spočetju otroka, preprosto nimamo poguma, da bi otroka sprejeli in zanj poskrbeli. Lahko se navdihujemo pri sv. Jožefu, ki se je odločil ZA ŽIVLJENJE, četudi je vedel, da Marija ni bila noseča z njim.

Sprejel življenje

Možje, malo si predstavljate: imaš dekle, z njo si že skoraj poročen, imaš načrte za življenje, … potem pa zveš, da je mladenka noseča. Ne s tabo. Kako bi reagiral? Kaj bi storil? Jo napodil? Se ji maščeval? Jo zasramoval? Silil v splav?

Tudi Jožef je imel veliko zagato. Gotovo se mu je marsikaj podilo po glavi. A Jožef Marije ni hotel osramotiti, sklenil jo je skrivaj odsloviti (Mt 1, 19).

In … v sanjah ga je obiskal angel: “Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.” (Mt 1,18-21)

Jožef bi lahko sanje potisnil v ozadje in se odločil, da ravna v skladu s svojo moško naravo. A on je poslušal Boga in se odločil ZA ŽIVLJENJE.

Zavaroval življenje

Tudi kasneje, ko je bilo ogroženo komaj rojeno dete, je bil spet opomnjen v sanjah, spet jih ni potisnil v ozadje in je organiziral beg v Egipt: “Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.«” (Mt 2,13)

Sveti Jožef je sanjal, iz njih razbral Božjo voljo, bil je poslušen in ubogljiv. Do Boga, ne do vsakega.

Dedci?

Gospodov angel gotovo prihaja tudi v naše moške sanje, a mi jih potisnemo v ozadje, glasu ne slišimo in sanjam tudi ne verjamemo. Pravzaprav nimamo niti vere v Boga. Zato Mu nismo ne poslušni na ubogljivi.

Očetje mnogokrat tudi komaj spočetega življenja ne zavarujemo dovolj, ne nudimo opore noseči ženi, dekletu, ne prevzamemo odgovornosti za svoja dejanja in kar podležemo feminističnemu vzkliku: “Moje telo – moja pravica!”. Ne gre za telo žene, dekleta, pač pa za telo in življenje komaj spočetega otroka!

Vidim močno vlogo nas očetov pri – rečem kar direktno – preprečevanju splavov, ko bi bila velikokrat dovolj samo očetova podpora ženi ali dekletu v tej izrazito prvi fazi otrokovega življenja.

Prvotno objavljeno na blogu Preprostost.

Foto: Francisco Xavier Franco Espinoza, Cathopic

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena nam in lahko spreminja naše življenje. Sveto pismo je učbenik življenja, ki nam pomaga bolj polno živeti življenje, ki nam je podarjeno.

V apostolski spodbudi Evangelii gaudium – Veselje evangelija predstavi Frančišek Sveto pismo kot temeljni vir prenove osebnega življenja vernika in življenja vse Cerkve ter spodbuja k njenemu vsakodnevnemu branju. Preko branja Svetega pisma nas Gospodov Duh postavlja v občestvo ljubljenih, poklicanih in svetih (Rim 1,7), ki jim je dano poslanstvo za ta današnji svet: razodeti Boga in njegovo življenje.

Tema: Razlaga Druge Mojzesove knjige

»Če hodimo po cesti Stare zaveze, gremo Kristusu naproti.« (J. Schildenberger)

V novem študijskem letu bomo nadaljevali starozavezno pot skozi besedila Druge Mojzesove knjige in se skupaj z Mojzesom in izvoljenim ljudstvom podali iz egiptovskega suženjstva do Sinaja, kraja sklenitve Stare zaveze. Bog, ki je navdihovalec in avtor knjig obeh zavez, jih je z modrostjo uredil tako, da se Nova zaveza v Stari skriva, Stara pa v Novi odkriva (Dei Verbum).
Pri vsakem predavanju bo podana zgodovinska, eksegetska in duhovna razlaga določenega odlomka, sledili bodo napotki za nadaljnje branje, molitev in pogovor.

V teku študijskega leta bomo v knjižni obliki izdali razlago izbranih odlomkov Prve in Druge Mojzesove knjige.

Tehnično

  • Predavatelji: dr. Maksimilijan Matjaž, dr. Snežna Večko, dr. Samo Skralovnik.
  • Kdaj: Srečanja bodo potekala 26. 10. 2022, 23. 11. 2022, 14. 12. 2022, 25. 1. 2023, 15. 2. 2023, 22. 3. 2023, 26. 4. 2023, 24. 5. 2023 in 21. 6. 2023 (zaključno srečanje). Vsakič od 17.00 do 18.30.
  • Prijave: info@biblicnogibanje.si ali marikamikolic@gmail.com.
  • Kje: Predavanj se lahko udeležite v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Preski ali pa v spletno predavalnico vstopite preko spletne povezave.

Vir in foto: spletna stran Bibličnega gibanja, Aleš Čerin (Sveto pismo)

Smo pred Vsemi svetimi ali kakor se posvetno reče pred dnevom mrtvih ali pred dnevom spomina na mrtve. Anže Čelik je lepo razmišljal o smrti, sicer ne pred Vsemi svetimi, pač pa pred največjim krščanskim praznikom – Veliko nočjo. 

Nas je strah minljivosti?

Potek velikega tridnevja mi dobro ostaja v spominu še iz ministrantskih let. Liturgija je res bogata in kar nekaj ministrantskih vaj je bilo potrebnih, da smo osvojili ves ceremonial. Napeto dogajanje omenjenih dni sem vsakokrat dodobra ponotranjil in trpljenje našega Gospoda se je na nek način dotaknilo tudi mene. Te dni se je v meni naselilo sočutje, spokojnost, minljivost (prim. 1 Mojzes 3,19) … podobno kot ob prazniku vseh svetih.

Da sta trpljenje in smrt sestavni del našega življenja, sem torej »srkal« že od otroštva naprej. Kot ministrant na pogrebih sem smrti tako rekoč gledal v oči.

Ali me je bilo tega strah? Sem se ogibal stika z umrlim? V začetku vsekakor! Otroška domišljija je na tem področju kar burna in imel sem različne predsodke tako o smrti kot tudi o posmrtnem življenju. S časom pa tudi takšne teme postanejo bolj »domače«, bolj »vsakdanje«. Tudi tega se nekako privadiš in takšne dogodke jemlješ kot sestavni del življenja.

Kam z otroki pri pogrebu?

Pred dvema letoma je umrl stari ata … moj krstni in birmanski boter. Mogoče se sliši nekoliko čudno, ampak prav lepo se je bilo v družinskem krogu zbrati ob umrlem v njegovi spalnici in moliti za pokoj njegove duše. Takrat sem imel občutek naše pristne medsebojne povezanosti.

Sledila je pogrebna slovesnost. Z ženo sva za trenutek pomislila, kam oz. komu bi za ta čas prepustila otroke. Zatem pa sva se soglasno odločila, da bodo otroci z nama na pogrebu, še prej pa bomo ata tudi »pokropili« (zaradi krste so ga še zadnjič lahko tudi videli). Otroke sva o tem prej seznanila in jih na ta dogodek tudi prej nekoliko pripravila. Na njim primeren način sva jim obrazložila pomen krste, smrti, posmrtnega življenja. Opazila sva, da jim je nekako jasno, da je stari ata sedaj pri Bogu oz. v nebesih.

Tudi sama sva bila zadovoljna, da sva lahko tak dogodek »izrabila« za to, da sva smrt približala otrokom in jo bodo (upam) počasi sprejeli kot sestavni del življenja.

Ne delam si utvar, da človek lahko smrt bližnjega kdaj popolnoma sprejme. Lahko pa ga manj prizadene, če se je o naši minljivosti že kdaj prej pogovarjalo.

Travme pri otrocih?

Ker smo se z otroki (pred in po pogrebu) pogovarjali o naši minljivosti, nisva občutila, da bi omenjeni dogodki na njih pustili kakšne nepredelane vsebine, globlje strahove … nihče od njih se ni ponoči zbujal ali kako drugače kazal na znake »travm«. Ravno nasprotno – pri večernih molitvah so se večkrat spomnili na pokojnega ata, ki je sedaj že pri Bogu. Pa še nekaj: vsi so si bili enotni, da hočejo ob svojem pogrebu biti v krsti in ne v žari.

So pa nekateri naši prijatelji izrazili skrb oz. zaskrbljenost glede prisotnosti otrok na pogrebih oz. ob umrlem. Po njihovem mnenju lahko takšni dogodki na otrocih pustijo travme, strah, moraste sanje. Otroke bi potemtakem morali »zavarovati« pred izkustvom smrti naših bližnjih.

Pokažimo otrokom, da je smrt sestavni del življenja

Če kdo, potem meniva, da prav otroci najlažje sprejemajo danosti življenja. Če so jim seveda le-te predstavljene na njim primeren oz. razumljiv način. Kot starši pa moramo biti »čuječi« glede morebitnih otrokovih nepredelanih vprašanj.

Če jim človekove minljivosti ni dano »okusiti« v otroštvu, potem je smrt »tabu« tema lahko še dolgo v odraslo dobo.

In temu smo dandanes lahko priča! Pogovoru o smrti se še vedno izogibamo, pogreb naj bo opravljen čimprej, s čim manj ceremonijami … Smrt smo torej izrinili iz naše vsakdanjosti in jo pahnili za čas “potem” – ko bomo enkrat stari.

Če se naše upanje (vera) konča s smrtjo, potem je to prazno upanje (nevera). Prava vera gre preko velikega petka, preko groba – v zmagoslavno jutro Velike noči! (prim. Matej 28,6)

Članek je bil najprej objavljen na spletni strani Družine in Življenja.

Foto: Aleš Čerin (Križani v vasi Leskovica pod Blegošem, krizantema)

Tole misel papeža Frančiška je v obliki slike objavil celjski škof Maksimilijan Matjaž na svojem Facebook profilu: “Božja beseda v nas naredi pot. Poslušamo jo z ušesi, nato gre v srce. Ne ostane v ušesih, priti mora v srce in iz srca priti v roke, v dobra dela. Iz ušes v srce in v roke.”

Sem se kar malo ustavil in začel razmišljati. Predvsem o tem, koliko je ta pot kar avtomatska in koliko jo mi s svobodno voljo lahko zaviramo.

Tole sem kar takoj odgovoril na Facebooku: “Odlična misel. Dobro se je zavedati te poti. In udejanjati – vsakodnevno – začetek te poti (branje Božje besede). In včasih je pot od glave do srca in tudi iz srca do rok zelo dolga in vijugasta. Mi je dala misliti tale misel. Hvala zanjo.”

In še tole sem dodal bolj kot vprašanje škofu, ki je velik strokovnjak na področju Svetega pisma: “Ali se tole zgodi kar avtomatsko, če le beremo Božjo besedo? Sam imam občutek, da mi s svojo grešnostjo lahko zaviramo ali celo ukinjamo v vsaki stopnji. Še najbolj pa ignoriramo začetek – branje Božje besede. Vsakodnevno. Sam bi bil bolj papeški od papeža in bi dodal, da gre še iz ušes (kot slušnega organa) še v možgane – v misel. Tam jo spet lahko zaustavljamo s svojim napuhom v smislu “vem več kot Bog”. Kaj vem? Takole me je nagovorila tale misel 🙂 Vse dobro želim.”

Deluje avtomatsko?

“Ali se tole zgodi kar avtomatsko, če le beremo Božjo besedo? Sam imam občutek, da mi s svojo grešnostjo lahko zaviramo ali celo ukinjamo v vsaki stopnji.”

Poskušam utemeljiti s svojim bornim poznavanjem Božje besede.

Prerok Izaija je takole zapisal (govori Gospod = Bog):

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,
jo naredil rodovitno in brstečo,
dal sejalcu seme in uživalcu kruh,
takó bo z mojo besedo*, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha*,
temveč bo storila, kar sem hotel,
in uspela v tem, za kar sem jo poslal. (Iz 55,10-11)

*poudarki: AČ

 

Iz tega je sklepati, da se dobro iz Božje besede zgodi v nas kar avtomatsko, če jo le beremo. Namreč, kot dež in sneg avtomatsko napojita zemljo, jo naredita rodovitno, tako Božja beseda naredi to kar hoče Bog.

Svobodna volja in naša grešnost

Bog nam pa vedno želi dobro, ker je dober Oče (prim. Luka 11,11-13). Tudi s pomočjo Njegove Besede. Bog celo slabe stvari obrne na dobro (glej Jožefovo zgodbo v luči te vrstice: Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro. (1 Mz 50,20).

A Bog nam je, kot dober Oče, dal tudi svobodno voljo in mi ga vedno lahko zavrnemo. Sveti Avguštin je zapisal: “Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe”. Tole sicer zveni kot himna svobodi, obenem pa ima vsak izmed nas ima vedno možnost, pravzaprav nesrečno možnost, da se dvigne proti Bogu in ga zavrne. In to tudi delamo.

Tudi tole je možno: kaj kar se nam sicer zdi, da bi bilo prav delati in je v skladu z Božjo voljo, pravzaprav ne delamo. Še sveti Pavel je imel s tem težave, ko je rekel: “Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.” (Rim 7,19). In naprej govori o svoji grešni naravi. Torej, Pavel je vedel, kaj je prav, a iz svoje grešne narave vseeno ni delal (le) dobrega. Mi pa delamo isto, še hujše, ker nismo sveti Pavel.

Še tole sem našel v Svetem pismu, v pismu Hebrejcem: Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4,12).

Tole kaže, da Božja beseda deluje, da je živa, da je učinkovita. Si razlagam, da nam daje možnost presojanja vzgibov misli in srca. A le, če ji posvetimo dovolj pozornosti in je ne zaviramo. To pa je čisto naša odločitev.

Dodatna razlaga o tem Kaj pomeni, da je Božja beseda živa in dejavna (Hebrejcem 4,12)?

Najbolj ignoriramo začetek: branje Božje besede

Zdi se mi, da se najprej zatakne že pred začetkom papeževe misli. Božje besede preprosto ne beremo, je ne poslušamo, se z njo sploh ne ukvarjamo.  Tule pomaga samo vsakodnevna disciplinirana odločitev za to, da se Božji besedi resno posvetimo vsak dan.

Midva z ženo sva začela s 15 minutami na dan. Prebereva dnevno Božjo besedo (to kar se bere dnevno v Katoliški Cerkvi), prebereva, kaj nama imajo povedati iz Besede med nami, zmoliva, da se nama bo Božja beseda čez dan “podila” po glavi. In greva v dan. No, včasih to narediva zvečer.

Pot od ušes v srce in do rok

Včasih je pot od glave do srca in tudi iz srca do rok zelo dolga in vijugasta.

Tako je. Ni kaj dodati. A vseeno, naj bo dolga in vijugasta, pomembno je, da Božjo besedo na koncu vseeno udejanjamo v naših ravnanjih. Namenoma. Ali kot pravi apostol Jakob: “Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.” (Jak 1,23-25)

Ustavljanje delovanja v vsaki stopnji

Če Božjo besedo že beremo, jo pa zaradi naše grešnosti zlahka zaustavljamo v vsaki stopnji. Ker sem bil bolj papeški od papeža, sem celo dodal še eno stopnjo – iz ušes (slušni organ) v možgane (misel). To je še ena možnost za zaviranje, ki je pogosto najbolj uničujoča: tam namreč domuje naš napuhnjeni um v smislu vem-več-kot-Bog.

Po drugi strani, pa lahko Božji besedi v vsaki stopnji damo pospešek. Povečamo hitrost in tudi učinek (v to nisem čisto prepričan). Tudi to je lahko rezultat naše svobodne volje. Se mi zdi, da se je treba pravzaprav zavestno odločiti za tole:

  • da verjamemo, da je Božja beseda navdihnjena od Boga. Bog je avtor Svetega pisma. Človeški avtorji so pisali po navdihnjenju Svetega Duha (KKC 105-106) in da je v njej zapisana resnica (KKC 107),
  • da jo bomo redno – pomeni vsakodnevno – brali,
  • da jo bomo premišljevali,
  • da jo bomo resno proučevali in se dali podučiti (glej KKC 110-119),
  • da bomo zraven molili in
  • da jo bomo udejanjali.

(klikni na fotografijo za povečavo)

Katekizem katoliške Cerkve (110-119)

Še tole, pogosto je Božja beseda težka za izvajanje. Zelo težka. Vseeno poskusi. Kar takrat zmoreš.

Torej

Disciplinirano in vsakodnevno beri Božjo besedo, jo premišljuj in se poučuj, ter jo izpolnjuj. Vse to delaj brez zavestnega zaviranja na poti od ušes, preko možganov in srca do rok. Obrodila bo sad, ki bo dober. Morda počasi in po vijugasti poti. A ga bo.

Foto: Facebook profil škofa Maksimilijana Matjaža (citat), Aleš Čerin (citati iz Svetega pisma, Beseda med nami, KKC),  Aaron BurdenUnsplash (odprto Sveto pismo)

V tem tednu so se po poletnem premoru znova zbrali pri skupinah Figulus, kjer pod vodstvom Polone Vesel Mušič prebirajo Božjo besedo.

V tem tednu so začeli …

… s Psalmom 45, ki ima sicer naslov Kraljevska svatbena pesem, a v 2. vrstici lepo uvede v premišljevanje Božje besede: “Srce mi prekipeva od dobre besede …,” je zapisano na začetku, v 11. vrstici pa kar neposredno povabi: “Poslušaj, hči, glej in nagni svoje uho …”.

Vrstici sta zapisani ob dogodku svatbe, nas pa vseeno povabita bližini z Božjo besedo, ki je vsekakor “dobra beseda” s katero bomo tudi letos ožarjali naša srca, kot nas vabi tudi 5. vrstica: “To je tvoj sijaj, uspevaj”.

Vabi v bližino Božje matere Marije in smrt kraljice Elizabete II.

Psalm 45 pa nas vabi tudi v bližino naše Matere Marije, katere rojstni dan smo s hvaležnostjo praznovali včeraj. Vrstica 18: “Tvojega imena se bom spominjal v vseh rodovih, zato te bodo ljudstva hvalila na vekov veke,” zaradi njenega Božjega materinstva, s tem pa tudi ponižnosti, predanosti, izročitve …, odmeva skozi vso zgodovino.

Božja mati Marija v kapelici na Vačah Foto: Aleš Čerin

Prav na praznik Matere Marije, pa smo doživeli tudi odhod angleške kraljice Elizabete II. v večnost, tako da je ta psalm v tem času aktualen tudi po tej povezavi. Med prošnjami se mi je še posebej pomenljiva zdela prošnja za izvolitev “kralja/kraljice” oz. predsednika/predsednice naše države. Psalm nas vabi, da bi izbrali osebo, ki “jezdi za resnico in milino pravičnosti” (v. 5).

Foto: Royal Family Facebook (kraljica Elizabeta II.)

Božja beseda je aktualna v vseh časih

Kar nekaj poudarkov iz Psalma 45 je prav v današnjem času zelo aktualnih, to pa je tudi poslanstvo Božje besede, ki nas vedno znova prebuja v obnebje Božjega, nas tolaži, spodbuja in razveseljuje. Gotovo bo tudi letos Gospod z močjo in pomočjo Božje besede “mazil z oljem veselja” (v. 8), zato znova povabljeni v družbo Božje besede v naslednjem tednu in tudi naprej.

Kdaj so srečanja

Srečanji (dopoldansko in večerno) bomo naslednja dva tedna imeli samo ob torkih, torej v torek ob 8.30 in ob 20.00. Lepo povabljeni torej v torek, v četrtkih pa se bomo ponovno srečevali zopet po 29. septembru.

Informacije in prijava: polona.vmusic@gmail.com, o31 512 818 (Polona Vesel Mušič). Povabljeni, da se pridružite.

Več o bibličnih skupinah Figulus

Pridi na ZOOM

Foto: Aleš Čerin (Božja mati Marija, Sveto pismo), Royal Family Facebook (kraljica Elizabeta II.)

Papež Frančišek je v sredo, 10. avgusta, dopoldan med splošno avdienco v dvorani Pavla VI. nadaljeval z nizom katehez o starosti. Tokrat je spregovoril o starosti kot času, usmerjenem v dopolnitev, ter poudaril, da je naše bivanje za zemlji čas uvajanja v življenje v polnosti, saj »najboljše šele pride«.

Svetopisemski odlomek

»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč; če ne bi bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Jn 14,1-3)

Kateheza: Starost, čas usmerjen v dopolnitev

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prišli smo do zadnjih katehez, posvečenih starosti. Danes vstopamo v ganljivo bližino Jezusovega slovesa od njegovih učencev, o katerem obširno govori Janezov evangelij. Poslovilni govor se začne z besedami tolažbe in obljube: »Vaše srce naj se ne vznemirja.« (Jn 14,1) »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (14,3) Lepe so te Gospodove besede.

Malo pred tem je Jezus Petru rekel: »šel boš za menoj pozneje« (Jn 13,36) in ga spomnil na prehod skozi krhkost njegove vere. Čas življenja, ki ostane učencem, bo neizogibno prehod skozi krhkost pričevanja in skozi izzive bratstva. Vendar pa bo to tudi prehod skozi navdušujoče blagoslove vere: »Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal«. (14,12) Pomislite, kakšna obljuba je to! Ne vem, če se tega resnično zavedamo, če v to resnično verujemo! Ne vem, včasih mislim, da ne …

Starost je ugoden čas za ganljivo in veselo pričevanje o tem pričakovanju. Ostareli mož in ostarela žena sta v pričakovanju, v pričakovanju srečanja. V starosti so dela vere, ki nas in druge približujejo Božjemu kraljestvu, onkraj moči energije, besed ter spodbud mladosti in zrelosti. Vendar pa prav na ta način še bolj prosojno razodevajo obljubo resničnega cilja življenja. In kateri je resnični cilj življenja? Prostor za mizo z Bogom, v Božjem svetu. Zanimivo bi bilo videti, če v krajevnih Cerkvah obstajajo kakšna posebna priporočila, katerih namen je poživiti to posebno poslanstvo pričakovanja Gospoda, spodbujajoč posamezne karizme in skupnostne lastnosti ostarele osebe.

Starost, ki jo preveva malodušje zaradi zamujenih priložnosti, prinaša razočaranje zase in za vse druge. Starost, živeta z milino, s spoštovanjem do realnega življenja pa dokončno razblini napačno razumevanje moči, ki mora zadostovati sama sebi in svojemu uspehu. Odpravi celo napačno razumevanje Cerkve, če se ta prilagodi posvetnemu stanju, misleč, da bo na ta način dokončno obvladovala popolnost in dovršenost. Ko se osvobodimo te ošabnosti, je čas staranja, ki nam ga podarja Bog, že sam v sebi eno izmed »večjih del«, o katerih govori Jezus. Gre namreč za eno izmed del, ki Jezusu ni bilo dano, da bi ga dopolnil: njegova smrt, njegovo vstajenje in vnebohod so to omogočili nam! Spomnimo se, da je »čas pomembnejši kakor prostor«. To je zakon uvajanja. Naše življenje ni namenjeno temu, da bi se zaprlo vase, v namišljeno zemeljsko popolnost: namenjeno je temu, da gre onkraj, skozi prehod smrti – saj smrt je prehod. Naš stalni kraj, naš cilj ni tukaj, je poleg Gospoda, kjer On biva za vedno.

Tukaj, na zemlji, se začne proces našega »noviciata«: smo vajenci življenja, ki se – sredi mnogih težav – učimo ceniti Božji dar, spoštovati odgovornost, da ga delimo ter da bi obrodilo sad za vse. Čas življenja na zemlji je milost tega prehoda. Domišljavost, da bi ustavili čas – želja po večni mladosti, neomejeni blaginji, absolutni moči –, ni samo nemogoča, ampak je tudi zmotna.

Naše bivanje za zemlji je čas uvajanja v življenje: je življenje, vendar pa te vodi naprej v bolj polno življenje; v življenje, ki najde dopolnitev samo v Bogu. Nepopolni smo od začetka in ostanemo nepopolni vse do konca. Ob dopolnitvi Božje obljube pa se razmerje obrne: Božji prostor, ki nam ga Jezus pripravlja z vso skrbnostjo, je pomembnejši od časa našega umrljivega življenja; starost približuje upanje na to dopolnitev. Starost dokončno pozna pomen časa in omejitve prostora, v katerem živimo svoje uvajanje. To je razlog, da je starost modra; ostareli so modri iz tega razloga. Zato je starost verodostojna, ko vabi, naj se veselimo časa, ki mineva: ne gre za grožnjo, ampak za obljubo. Starost je plemenita, ni se ji potrebno ličiti, da bi pokazala svojo plemenitost. Morda do ličenja pride, kadar manjka plemenitost. Starost je verodostojna, ko vabi, da bi se veselili minevanja časa: vendar pa čas teče … Da, toda to ni grožnja, temveč obljuba. Starost, ki ponovno najde globino pogleda vere, po svoji naravi ni konservativna, kot pravijo! Božji svet je neskončen prostor, v katerem minevanje časa nima več teže. In prav pri zadnji večerji se je Jezus usmeril k temu cilju, ko je svojim učencem dejal: »Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« (Mt 26,29) Šel je onkraj. V naših pridigah je raj pogosto upravičeno poln blaženosti, svetlobe in ljubezni. Morda mu manjka malo življenja. Jezus je v prilikah govoril o Božjem kraljestvu tako, da je vanje vnesel več življenja. Ali mi tega nismo več sposobni? Življenje, ki se nadaljuje …

Dragi bratje in sestre, starost, živeta v pričakovanju Gospoda, lahko postane dopolnjena »apologija« vere, ki vsem govori o razlogu našega upanja za vse (prim. 1 Pt 3,15). Zaradi starosti namreč Jezusova obljuba postane jasna in je usmerjena v Sveto mesto, o katerem govori knjiga Razodetja (poglavji 21-22). Starost je obdobje življenja, ki je najprimernejše za širjenje vesele novice, da je življenje uvajanje v dokončno dopolnitev. Ostareli so obljuba, pričevanje o obljubi. In najboljše šele pride. Najboljše šele pride. To je kakor sporočilo vernega starca, starke: najboljše šele pride. Naj nam Bog vsem podeli starost, ki bo tega sposobna. Hvala.

Foto: Eduardo BarriosUnsplash

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja se neki človek obrne na Jezusa s tole prošnjo: ”Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj” (Lk 12,13)«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 18. nedeljo med letom. Prejšnjo nedeljo namreč papež ni imel opoldanske molitve na Trgu sv. Petra temveč na letalu med letom v Kanado.

Gre za zelo razširjeno situacijo, podobni problemi se še vedno vsak dan dogajajo. Koliki bratje in sestre, koliki člani iste družine se žal prepirajo in morda med seboj več ne govorijo zaradi dediščine.

Pohlepnost je lakomnost brez zavor

Ko Jezus odgovarja temu človeku, ne vstopi v podrobnosti, temveč gre h korenini vsake delitve, ki ga povzroči posedovanje stvari. Takole pravi: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti« (v. 15). Kaj je pohlepnost? Pohlepnost je lakomnost brez zavor po dobrinah, nenehno hotenje postati bogat. Gre za bolezen, ki uničuje osebe, saj lakota po posedovanju ustvarja odvisnost. Zlasti tisti, ki ima veliko, ni nikoli zadovoljen. Hoče vedno več in to samo zase. Toda tako ni več svoboden. Navezan je ter suženj tistega, kar bi mu paradoksalno moralo služiti, da bi živel svobodno in vedro. Namesto, da se poslužuje denarja, postane suženj denarja.

Pohlepnost pa je bolezen, ki je nevarna tudi za družbo. Zaradi nje smo prišli do nadaljnjih paradoksov, do krivice, kot še nikoli do sedaj v zgodovini, kjer malo jih ima veliko, in številni imajo malo ali nič. Pomislimo tudi na vojne in na spore. Skoraj vedno je vmes poželenje po naravnih virih in bogastvu. Koliko interesov je v ozadju vojne! Prav gotovo je eden od teh trgovina z orožjem. To trgovanje je pohujšanje, kateremu se ne moremo in ne smemo vdati.

Pohlepnost v srcu vsakega od nas

Jezus nas danes poučuje, da v središču vsega tega niso samo nekateri mogočniki ali določeni ekonomski sistemi, temveč je pohlepnost, ki je v srcu vsakega od nas. Če je tako, se poskušajmo vprašati: kako je z mojo nenavezanostjo na stvari, na bogastvo? Se pritožujem nad tem, kar mi manjka ali pa znam biti zadovoljen s tem, kar imam? Imam skušnjavo, da v imenu denarja in priložnosti žrtvujem odnose z drugimi ter čas za njih? In še več, se mi zgodi, da žrtvujem na oltarju pohlepnosti zakonitost in poštenost? Rekel sem »oltar«, saj materialne dobrine, denar, bogastvo, lahko postanejo kult, pravo in resnično malikovanje. Zato nas Jezus pred tem opozori s krepkimi besedami. Pravi, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema in, bodimo pozorni, ne reče Bogu in hudiču, ali dobremu in zlu, ampak Bogu in bogastvu (prim. Lk 16,13).

Kdo bi pričakoval, da se ne more služiti Bogu in hudiču, ne, Bogu in bogastvu. Posluževati se bogastva, da; služiti bogastvu, ne. To je malikovanje ter žaljenje Boga.

Božje bogat

Če je tako, bi lahko mislili, da si ne sme želeti biti bogat? Seveda se lahko, še več, prav je, si želeti, saj je lepo postati bogat, a bogat po Božje! Bog je od vseh najbolj bogat. Bogat je s sočutjem, z usmiljenjem. Njegovo bogastvo ne osiromaši nikogar. Ne povzroča prepirov in ločitev. Gre za bogastvo, ki rado daje, razdeljuje, podeli. Bratje in sestre, za dobro življenje ne zadostuje nabiranje materialnih dobrin, ker kot pravi Jezus, življenje ni odvisno od tega, kar kdo ima (prim. Lk 12,15). Odvisno pa je od dobrih odnosov z Bogom, z drugimi in tudi s tistimi, ki imajo manj.

Vprašajmo se torej: kako hočem jaz obogateti? Po Božje ali glede na svoje poželenje? In če se vrnemo na tematiko dediščine, kakšno dediščino želim zapustiti? Denar na banki, materialne stvari, ali pa zadovoljne ljudi okoli sebe, dobra dela, ki ne gredo v pozabo ter osebe, ki sem jim pomagal rasti in zoreti?

Marija naj nam pomaga razumeti, katere so resnične dobrine življenja. Tiste, ki ostanejo za vedno.

Vir: VaticanNews

Foto: Christian BueltemannPixabay