Kaj pomeni klicati Gospodovo ime?

Včasih se mi zdi fino malo raziskati kaj pomeni kakšna beseda, besedna zveza, ki se večkrat pojavlja v Svetem pismu. Tako Sveto pismo vse lažje razumem. Upam, da še komu pomaga. Zbiram pripombe poznavalcev.

Na kratko

  • Kličemo Boga (po njegovem osebnem imenu) in se v molitvi obračamo nanj. Priznavamo Njegovo identiteto.

    Kdo je Bog, kakšna je Njegova identiteta

  • Zbiramo se, da skupaj častimo Boga in iščemo Njegovo pomoč (prim. 1 Mz 4,26 – Set = Adamov sin)
  • Abraham (takrat še Abram) se je javno zahvalil Bogu, hvalil Njegovo ime, iskal Njegovo varstvo in vodstvo. (prim. 1 Mz 12,8; 1 Mz 13,4)
  • Pomeni: zahvala, češčenje, prošnja, oznanjanje (javno in slovesno)
  • Osnova za odrešenje, ker predpostavlja vero v Boga.
  • Rešitev: Kdorkoli bo klical Gospodovo ime bo rešen. (Rim 10,13). Jezus = Bog rešuje (ime pomeni ‘Gospod (JHVH), pomagaj!’, ‘Gospod rešuje’, ‘Gospod, reši!’ ali ‘Gospod je rešitev’. (iz opombe pri Mt 1,21).
    POMEMBNO! Rešuje Božja milost kot odgovor na našo osebno vero in ne samo naše klicanje Božjega imena.
  • Znamenje, da Boga poznamo in način povezovanja z Njim, kaže na osebno interakcijo z Bogom – da ga kličem vedno, tudi v težavah.

Prva omemba v Svetem pismu

Prva omemba ljudi, ki kličejo Gospodovo ime, v Svetem pismu je v 1. Mojzesovi knjigi 4,26: “Tudi Set je dobil sina in mu dal ime Enóš. Takrat so začeli klicati Gospodovo ime.” Tu klicanje Gospodovega imena pomeni, da so se ljudje začeli zbirati za skupno češčenje in iskanje Stvarnikove pomoči. Kajnova družinska linija je v nasprotju s Setovo: Kajnovi potomci so se začeli ukvarjati z živinorejo (20. vrstica), glasbo (21. vrstica) in metalurgijo (22. vrstica). Hkrati je svet postajal vse bolj hudoben (vrstici 19 in 23). Setovi potomci so iz pokvarjene družbe izstopali po tem, da so začeli klicati Gospodovo ime.

Kaj pomeni ‘klicati Gospodovo ime‘?

Ko je Abram vstopil v Kanaan, se je utaboril med Ajem in Betelom. Tam je “postavil Gospodu oltar in klical Gospodovo ime.” (1 Mz 12,8). Z drugimi besedami se je Abram javno zahvalil Bogu, hvalil njegovo ime ter iskal njegovo varstvo in vodstvo. Leta pozneje je Abrahamov sin Izak v Beeršebi postavil Gospodov oltar in prav tako “klical Gospodovo ime” (1 Mz 26,25).

Klicati Gospodovo ime pomeni klicati njegovo lastno ime “v slišni in skupni molitvi in hvalnici” (Albert Barnes). Klicati Gospodovo ime pomeni pristopiti k njemu v zahvali, češčenju in prošnji ter s tem oznanjati Božje ime. Klicati Gospodovo ime pomeni moliti “javno in slovesno” (Matthew Poole). Tisti, ki so Božji otroci, bodo naravno klicali Gospodovo ime.

Klicanje Gospodovega imena je osnova za odrešenje in predpostavlja vero v Gospoda. Bog obljublja, da bo rešil tiste, ki v veri kličejo njegovo ime: “Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.” (Rim 10,13; prim. Joel 2,32). “Vsakdo, ki kliče Božje ime za usmiljenje in odrešenje po Jezusovem imenu ali v Jezusovem imenu, bo rešen.” (Apd 2,21). “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.” (Apd 4,12).

Uporaba osebnega imena izraža poznavanje in pomaga povezati eno osebo z drugo.

Prva stvar, ki jo naredimo, ko nekoga srečamo, je, da mu stisnemo roko in se predstavimo. S tem gradimo poznanstvo za prihodnje interakcije. Klicanje Gospodovega imena je znamenje, da ga poznamo, in način povezovanja z njim. Obstaja razlika med poznavanjem Boga in njegovim osebnim poznavanjem. Klicanje Gospodovega imena kaže na osebno interakcijo in odnos. Ko kličemo Gospodovo ime kot obliko češčenja, se zavedamo svoje odvisnosti od njega.

To, kar človeka reši, ni samo po sebi umevno dejanje “klicanja” Jezusovega imena; rešuje Božja milost kot odgovor na osebno vero v Odrešenika, ki ga kličemo. Klicanje Gospodovega imena je več kot le besedni izraz; pokaže se tudi v srcu in v dejanjih s kesanjem. “Če s svojimi usti priznavaš: ‘da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.” (Rim 10,9). “Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.” (Apd 3,19).

Klicanje Gospodovega imena naj bo vseživljenjsko prizadevanje (Psalm 116,2). Bog nam zapoveduje, naj ga kličemo v težavah (Psalm 50,15). Tisti, ki “prebiva v zavetju Najvišjega, bo počival v senci Vsemogočnega” (Ps 91,1) in ima Božjo obljubo blagoslova: Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime. Kliče me, pa ga uslišim, z njim sem, ko je v stiski, rešim ga in mu izkažem čast. (Ps 91,14-15)

V Svetem pismu so opisani tudi tisti, ki ne kličejo Gospodovega imena + posledice

V Svetem pismu so opisani tudi tisti, ki nočejo klicati Gospodovega imena in posledice njihove neposlušnosti: “Doklej, Gospod? Se boš jezil za vedno? Bo gorela kakor ogenj tvoja gorečnost? Izlij svojo srditost nad narode, ki te ne poznajo, nad kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena.” (Psalm 79,5-6).

V svoji suverenosti Bog izkaže milost tudi nekaterim izmed tistih, ki ne kličejo njegovega imena: “Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. Rekel sem: »Glejte, tu sem, glejte, tu sem!« narodu, ki ni klical mojega imena.” (Izaija 65,1).

V 1 Korinčanom 1,2 so tisti, ki kličejo Gospodovo ime, opredeljeni kot verniki: “Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju.” Klicanje Gospodovega imena je eden od znakov kristjana.

Skratka, tisti, ki kličejo Gospodovo ime, so tisti, ki ga prepoznajo kot Odrešenika. Ne glede na to, ali gre za prvo klicanje Jezusovega imena za odpuščanje grehov ali za stalno klicanje, ko odnos napreduje in raste, ko mu dajemo oblast nad svojim življenjem in se predajamo njegovi volji, je klicanje Gospodovega imena bistvenega pomena za duhovno življenje. Navsezadnje je klicanje Gospodovega imena znamenje ponižnosti in odvisnosti od Boga, našega Stvarnika in Odrešenika.

Vir: GotQuestions (prevedel, priredil in dodal mednaslove: Aleš Čerin)

Pesem skupine Svetnik, ki vabi k klicanju Gospodovega (Jezusovega) imena

Besedilo in akordi

Katekizem Katoliške Cerkve

  • Klicati Boga kot Očeta: stvarnik vsega (=prvi izvor vsega), transcendentna (SSKJ: transcendenten: ki presega izkustvo, zavest; presežen, nadizkustven) avtoriteta, dobrota, ljubeča skrbnost za vse svoje otroke (KKC 238 in 239)
  • Klicanje imena Boga odrešenika (Ps 79,9) (KKC 431)

Dodatno

Foto: Marcoan222, Cathopic

/0 KOMENTARJEV/

Br. Jakob Kunšič v reviji Božje okolje: Pa vendar je resničen ekstrem ta, ki ni tako zelo občudovan …

Naš br. Jakob Kunšič je (bil?) alpinist, tudi ekstremni alpinist, a po mnenju njegovega brata – tudi alpinista – je naredil nekaj še bolj ekstremnega.

Takole pravi v reviji Božje okolje (št.3/2023), katere tema so bile sicer gore:

“Presenetila me je izjava mojega starejšega brata, ki je, tako kot tudi jaz, čeprav nekoliko bolj “na hard” alpinist, no, vsaj bila sva v teh ekstremnih krogih. Ob mojih večnih zaobljubah je bil njegov komentar: večne zaobljube so najbolj ekstremno dejanje, kar jih je Džek (tako me poimenuje) naredil.

Hribi so lepi, alpinizem me je naučil nemalo resnih stvari, preveril me je in utrdil moj mir. Včasih si priznam, pogrešam ga, ker je veličasten, hudo veličasten in včasih smrtno resen, pogosto pa otroško igriv.

Pa vendar je res, kar pravi starejši brat, resničen ekstrem je ta, ki ni tako zelo občudovan, ki ga lahko zazna le nekdo, ki je odprtega duha in pozna vsaj malo oba – živeti zvesto za Boga in svojega bližnjega.”

Foto izjave iz Božjega okolja: Aleš Čerin

/0 KOMENTARJEV/
,

Ko se nas dotakne uvod v Očenaš

Odlično pripravljeno, povedano na pamet, povedano iz srca. Tudi retorično spretno in ravno prav globoko za male prvoobhajance in tudi za nas odrasle. Hvala Ana Perdih.

Zdaj bomo molili Očenaš.

Jezus je veliko molil. V molitvi se je pogovarjal z Bogom Očetom: ko je bil vesel, ko je bil žalosten; molil je, ko se je zahvaljeval za čudeže; z Očetom je govoril, ko ga je bilo na Oljski gori strah.

Ko boste malo večji in boste brali Sveto pismo, boste videli, kolikokrat je napisano, da je molil. Včasih se je umaknil, da je molil v samoti, včasih skupaj z drugimi. Učenci so njegove molitve slišali in zapisali, da jih lahko tudi mi preberemo. Prebrali boste lahko, da je vse izročal Očetu. In da je Jezus v teh molitvah dobil odgovore, tolažbo, pomoč; da ga je Oče uslišal.

Danes boste postali z Jezusom povezani na nov, prav poseben način. Skupaj z Njim boste, nosili ga boste v srcu. In Jezus tudi vas vabi, da se – skupaj z Njim – pogovarjate z Očetom. Ko ste veseli, ko ste žalostni ali vas je strah. Tudi vi boste v molitvi dobili pomoč in podporo. Tudi vi lahko, povezani z Očetom, delate čudovita dela.

Besedilo molitve poznate. In ko boste danes molili, bomo mi vsi molili z vami: Bogu se za vas zahvaljujemo in ga prosimo, da vas varuje.

Foto: Aleš Čerin

/0 KOMENTARJEV/
,

Moško romanje na Kurešček: Trije možje v molitvi, Božji besedi in moških pogovorih o Mariji (FOTO)

Trije možje na dolgi poti z Božjo materjo Marijo v srcu, v molitvi rožnega venca in v molitvah pred znamenji pobožnosti naših prednikov – za naše žene, za naše družine, za našo župnijo, za slovenske duhovnike, za domovino.

Pri osmi maši

Zbrali smo se pri osmi maši. Že Božja beseda te nedelje (Jn 14,1-12) o poti, resnici in življenju, je bila zgovorna. Luka nam je na koncu maše podelil lep romarski blagoslov in nas z blagoslovljeno vodo “požegnal” za na pot.

Hvala Luka – za izjemno lepo pridigo, ki se je odlično ujemala z romanjem in hvala za lep blagoslov.

Pot, molitev, Božja beseda in moški pogovori

Pot je bila sicer kar dolga, a je res hitro minila. Večkrat smo se ustavili, brali Božjo besedo, kjer Marija “nastopa v glavni vlogi” (Lk 1,26-56) in premišljevali o tem, kaj ima judovska najstnica, Božja mati Marija, povedati možem. Pogovarjali smo se o tem:

  • kaj pomeni biti poln milosti in kako delati, da bo Gospod z nami: Zdrava (pozdravljena) Marija milosti polna, Gospod je s teboj. (prim. Lk 1,28),
  • kako reagiraš ko se vznemiriš (kot Marija po angelovem oznanjenju, ko se je sicer vznemirila, potem pa premišljevala, vprašala in se hitro odločila – izrekla “zgodi se” (prim. Lk 1,29-38),
  • kako iščeš Božjo voljo (kot Marija),
  • koliko vstopamo v Božjo besedo,
  • koliko smo Božji služabniki in koliko se znamo “postaviti na pravo mesto” pred Bogom – kot Marija (prim. Lk 1,38),
  • kaj v resnici pomeni ponižna drža,
  • … in še in še.

Sedem ur časa smo imeli na poti. Veliko smo se pogovarjali, tudi o tem kako (ne) biti “influencer”.

Malo nas je zmočil dež. Dvakrat smo si nadeli pelerine.

Teme

Moško romanje na Kurešček - Božja mati Marija možem, Štepanja vas – Kurešček ZA OBJAVO 7. 5. 2023

Srečanje z gospo

Na poti smo molili pri vsakem znamenju pobožnosti naših prednikov in tako tudi pri Marijini kapelici v vasi Babna gora pri Lavrici. Spontano se nam je v molitvi pridružila gospa, ki je dala postaviti kapelico. Pogovorili smo se. In potem zmolili za gospo in ji zaželeli Božjega blagoslova.

Pot

Če kdo želi oditi sam, s sozakoncem ali družino na tole pot.

27 km, 780 m višine, 7 ur hoje

Naloži si sled poti (desno spodaj klikni ‘Export’)

Na cilju

Na Kureščku, milostnem kraju, kjer Božja mati Marija deli mir vsem, ki jo prosijo, smo se poglobili v molitev, … in že je bil tu naš šofer (hvala Boštjan), ki nas je popeljal nazaj v Ljubljano.

Več informacij o svetišču na Kureščku

Odziv

“Hvala za zelo dobro romanje: tebi Luka za lepo mašo in blagoslov, tebi Aleš za organizacijo, pripravo in zelo dobre teme, ki so aktualne in jih je potrebno nadaljevati… in tebi Bogdan za vse podeljene izkušnje, pogovore… Bilo je res super, zato naslednjič potrjujem udeležbo, če le kaj ne pride vmes! Verjamem, da iz takih srečanj pridejo blagoslovi (upam, da tudi ozdravljenja).” (Martin)

Galerija

Klikni za večje fotografije.

[modula id=”10638″]

Foto: Aleš Čerin

/0 KOMENTARJEV/

Aleluja! Kaj pa ta beseda v resnici pomeni?

Me je vprašala ena deklica kaj dobesedno pomeni ‘aleluja’, ki jo tako pogosto, naglas in zanosno ponavljamo v velikonočnem času. Nisem vedel. Mi je prav zanimivo, da kakšen izraz človek stalno ponavlja, ne ve pa kaj točno pomeni. Pa sem pogledal.

Kaj pomeni?

Aleluja je hebrejski  izraz, ki se v slovenščini običajno prevaja kot ‘slavite Gospoda’. V Stari zavezi se pojavlja v več psalmih, običajno na začetku ali koncu psalma ali na obeh mestih.

V hebrejskem Svetem pismu je aleluja pravzaprav dvobesedna zveza, halelu-Jah in ne ena beseda. Aleluja se prevaja kot “hvalite Jah” ali “slavite Jah”, čeprav ima globlji pomen, saj beseda halel v hebrejščini pomeni veselo hvalo v pesmi, hvaliti se z Bogom. Drugi del, Jah, pa je skrajšana oblika imena JHVH – ime izraelskega Boga. Pravilna izgovarjava ni znana, vendar se v nejudovskih virih navaja kot “Jahve” ali “Jehova”.

V Svetem pismu

V Svetem pismu se beseda aleluja pojavi 29-krat (poglejte vse pojavitve ‘aleluje’ v Svetem pismu).

Predvsem se aleluja pojavi v psalmih (npr. Aleluja! Hvali, moja duša, Gospoda. Hvalil bom Gospoda v svojem življenju, igral bom svojemu Bogu, dokler bom bival. (Ps 146,1-2)), pa tudi v …

… Tobitovi knjigi (Jeruzalemska vrata bodo prepevala pesmi veselja, vse tamkajšnje hiše bodo prepevale: Aleluja, slavljen, Bog Izraelov! In blagoslovljeni bodo slavili ime, ki je sveto na vekov veke. (Tob 13,18)), pojavi pa se tudi štirikrat v …

… knjigi Razodetja (npr. Zatem sem zaslišal kakor močen glas velike množice v nebesih, ki je klicala: »Aleluja! Odrešitev, slava in moč je v našem Bogu. (Raz 19.1)).

Aleluja v glasbi

MePZ Adoramus: Vstajenska aleluja

Takole pa – zelo dostojno – izvede Händlovo Alelujo amaterski cerkveni pevski zbor (cerkveni mešani pevski zbora France Gačnik). Čestitke!

In še svetovno znana pesem Leonarda Cohena pesem Hallelujah.

Foto: Aleš Čerin

/0 KOMENTARJEV/

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž vošči v imenu slovenskih škofov (VIDEO)

Škof Maksimilijan v imenu slovenskih škofov z vsebine-polno poslanico s prispodobo gore kot našega življenja. Posneto v lepem okolju Logarske doline. Hvala g. škof, hvala Feguš Film. 

Pot na goro in spust z nje je podoba človeškega življenja. Pomaga nam razumeti velikonočno skrivnost.

Bog ne odpravlja trpljenja in smrti, obsije pa z lučjo ti dve skrivnosti človeškega bivanja. Ta luč je njegov klic in obljuba, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vendar ne v obliki sile in moči, pred katero bi moral človek trepetati, ampak v podobi bližine in lepote, v kateri se človek počuti ljubljen in varen.

Z vstopom Božjega Sina v človeško smrt, sta tudi smrt in trpljenje postala del poti iz starega v novo, iz človeškega v Božje. Po tej poti ne hodimo sami, ampak v tesni navezi z Njim, ki pozna pot in gleda cilj.

Celotno besedilo na spletni strani Katoliške Cerkve.

Vir: Spletna stran Katoliške Cerkve

Foto: Matjaž Feguš, Feguš film

/0 KOMENTARJEV/

Lahko ti reši življenje: odpoved sebi, vzeti križ in hoditi za Jezusom

Ko Božja beseda nagovori fotografa, fotografija pa mene. V Christian Art je danes objavljena zgornja fotografija. Sem se močno zamislil.

Tole beremo danes v Božji besedi: Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi* in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? (Lk 9,23-25)

Odpoved sebi

Tri stvari – odpoved sebi in svojemu “prav”, vzeti vsak dan svoj križ na svoje rame in hoditi za Jezusom. Vse tri so težke. In prva – odpoved sebi – mora biti biti prva in je najtežja: izpustiti svoje življenje iz rok in ga predati Bogu.

Nekje sem prebral, da je današnjemu človeku najtežje izpustiti iz rok kontrolo nad svojim življenjem. A če je ne izpustimo, imamo “polne roke” (kontrole) in sploh ne moremo zagrabiti križa, si ga naložiti na rame in ga nositi. Tudi ni možnosti, da bi hodili za Jezusom.

Naložiti si križ

Nekje sem prebral, da si mi preveč na lahko – četudi to ni čisto lahko – razlagamo nositi križ: le kot neko breme, ki ga moramo nositi v svojem življenju, recimo naporen odnos z ženo, težave v službi, bolezen, … Preprosto pogledamo na svoje težave, zavzdihnemo in rečemo: “To je moj križ, ki ga moram nositi.”

A to ni (le) to, kar je Jezus mislil, ko je rekel: “Vzemi svoj križ in hodi za menoj.” Veliko huje je. V Jezusovem času je namreč pomenilo nositi križ eno samo stvar: smrt s križanjem. Nositi križ je pomenilo soočiti se z najbolj bolečim, sramotnim in ponižujočim načinom smrti. Nihče ni razmišljal o tem kot o nekakšni življenjski nadlogi ali o kakšnem simboličnem bremenu.

Zato je Jezusov ukaz “vzemi svoj križ” poziv k temu, da sprejmemo, kar bomo doživeli kot kristjani – ponižanje in žrtvovanje. Da si pripravljen umreti, da bi sledil Jezusu. Umiranje sebi kot popolna izročitev Bogu. Zelo boli!

Hoditi za Jezusom

Resnično hoditi za Jezusom pomeni, da Jezus za nas postane vse.

Vsakdo sledi nečemu: prijateljem, popularni kulturi, družini, sebičnim željam ali Bogu. Naenkrat pa lahko sledimo le eni stvari (Mt 6,24). Resnična hoja za Jezusom pomeni, da sledimo le Njemu in ničemur drugemu. Ne obstaja nič takega kot “polovični sledilec Jezusu”.

Kot so pokazali učenci, nihče ne more slediti Kristusu z močjo lastne volje. Farizeji so bili pa dober primer tistih, ki so skušali poslušati Boga z lastno močjo. Njihovo samopotrjevanje je vodilo le v aroganco in izkrivljanje celotnega namena Božje postave (Mt 23,24).

Hoja za Jezusom pomeni prizadevati si, da bi mu bili podobni. Jezus se je vedno držal zapovedi svojega Očeta in za to si prizadevajmo tudi mi (Jn 15,10).

Resnično slediti Kristusu pomeni, da ga naredimo za Gospoda(rja) našega življenja (Rim 10,9). Tako, da vsako misel in vsako odločitev “precedimo” skozi Njegovo besedo s ciljem, da bi ga v vsem posnemali in poveličevali (1 Kor 10,31). Vse to lahko dosežemo, ko po Svetemu Duhu dovolimo, da Jezus popolnoma obvladuje vsa področja našega življenja.

Hoditi za Jezusom pomeni, da si v svojem življenju prizadevamo “aplicirati” resnice, ki se jih naučimo iz Njegove Besede (lepo zapisane v Svetem pismu in razložene v pisanju cerkvenega učiteljstva – recimo v Katekizmu Katoliške Cerkve), in živimo, kot da bi Jezus osebno hodil poleg nas. In tudi lahko hodi poleg nas, Če le mi stopimo z Njim v korak.

*Poudarki Aleš Čerin

Vir razlage: pogovor na sestanku sodelavcev Družine in Življenja, GotQuestions

Foto: Christian Art; A man walking with his shadow carrying the cross, Photo by Kevin Carden, Digitally mastered photograph, Released in 2014 © Kevin Carden / GoodSalt

/0 KOMENTARJEV/
,

Biblične skupine Figulus* – VABILO

Takole vabi Polona Vesel Mušič na srečanja biblične skupine Figulus, ki potekajo preko ZOOM-a. Povabljeni.

Spoštovani in dragi vsi, v tednu, ki ga vsako leto zaznamuje poezija, se tudi mi navadno obrnemo k pesniškim oblikam Božje besede. Tudi tokrat smo črpali spodbude iz dveh navdihujočih psalmov: Psalm 4 govori o zaupanju, Psalm 121 pa o Božjem varstvu.

Besedilo slednjega je uglasbil avtor Aleksander Mežek v znani pesmi: Pogled povzdigujem proti nebu (album Krila).

Ko smo se v skupinah pogovarjali o prebranem, so v nas in med nami odmevale različne misli obeh psalmov, ki so še kako aktualne tudi za nas v današnjem času:

“V stiski si mi odprl širjave, izkaži mi milost, usliši mojo molitev.” (Ps 4,2)

“Človeški sinovi … doklej boste ljubili prazne reči in iskali slepilo?” (Ps 4,3)

“Mnogi pravijo, kdo nam bo dal videti dobro? Dvigni, Gospod nad nami svetlobo svojega obličja!” (Ps 4,7)

“Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.” (Ps 121,2)

“Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvoje življenje. Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje od zdaj in do večnosti.” (Ps 121,7-8)

Vse življenje je romanje. Kot popotniki smo podnevi in ponoči izpostavljeni nevarnosti in tudi nad nami očetovsko bedi Bog, ki je stvarnik, varuh, pomočnik, odrešenik … V Njegovih rokah in pod njegovim varstvom je življenje in smrt, čas in večnost.

Hvala vsem za lepe misli, čudovito je, ko si podelimo to, kar nas nagovarja ob bogastvu Božje besede, vabljeni zopet v naslednjem tednu, da ji prisluhnemo.

Vse dobro in hvaležen pozdrav, Polona

Kdaj se dobimo in informacije

Prijave in informacije: polona.vmusic@gmail.com ali drustvo.veselje@gmail.com, 031 512 818

Vodi: Polona Vesel Mušič, dr. znanosti s področja teologije, voditeljica srečanj v pripravi na birmo, avtorica sedmih knjig in mama petih otrok.

*figulus pomeni lončar

Foto: spletna stran Polone Vesel Mušič, Lončar Lubos Houska, Pixabay

/0 KOMENTARJEV/
,

Večeri+: Bog v središču. Slavljenje s skupino Svetnik. Za vse starosti.

Zadnjič sem se “okorajžil” in šel na slavljenje s skupino Svetnik v Antonov dom na Viču. Skupaj z odraslo hčerko. Navdušen!

Namreč, vedno sem mislil, da je to bolj za mlade, ker organizira Katoliška mladina pod vodstvom Matevža Mehleta. Že pri vstopu prijazni pozdravi, dvorana pa skoraj polna mladih, ne preveč mladih in tudi starejših –  v molitvi, slavljenju in petju skupaj s skupino Svetnik.

Sledilo je odlično pripravljeno poučevanje o sveti evharistiji mladega duhovnika Petra Čemažarja, ki je malo kasneje še izpostavil Najsvetejše. Cela dvorana je padla na kolena – skupaj z glasbeniki – in tiho vztrajala pred Najsvetejšim kake pol ure. Potem pa spet slavljenje s pesmijo.

Moja misel: Upanje je! Zaradi Njega.

Med celotnim dogodkom je bilo spovedovanje. Spovednik je bil naš Jurij Slamnik. Na koncu slavljenje s petjem. Pred dvorano pa še skromna pogostitev in klepet z znanimi.

Lepo je v Gospodu. Povabljeni vsi, vseh starosti. Starši pripeljite svoje najstnike.

Uradno vabilo na februarsko srečanje

Bog v središču. Slavljenje. Molitev v tišini. Spoved. Življenjske zgodbe. Priložnost za vsakega, da se umiri, okrepi, prejme upanje, najde svoje mesto v svetu.

Večere pripravljata Katoliška mladina in skupina Svetnik.

KDAJ: 14. februar 2023 ob 19.00 (daj si v koledar)

KRAJ: Antonov dom na Viču (tukaj); parkiranje pod dvorano

ZA KOGA: Večeri so odprti za vse starosti.

Naslednji dogodki v sezoni 2022/23 – daj si v koledar in pridi

  • 14. februar 2023 ob 19.00
  • 14. marec 2023 ob 19.00
  • 11. april 2023 ob 19.00
  • 9. maj 2023 ob 20.00
  • 6. junij 2023 ob 20.00

Vsi Večeri Plus+ bodo potekali v Antonovem domu na Viču.

Slavilna skladba skupine Svetnik: V tvojem imenu (Jezus)

Vir in foto: spletna stran Katoliške mladine

/0 KOMENTARJEV/

Papež: Strast za evangelizacijo – Apostolska gorečnost vernika. (1) Klic v apostolat (Mt 9,9-13)

Papež je začel novo serijo katehez o apostolski gorečnosti, ki jo začne s svetopisemskim odlomkom, ko Jezus pokliče apostola Mateja (Mt 9,9-13), ki je kot grešnik sedel pri mitnici. Vstane in gre – domov. Skupaj z Jezusom in še mnogimi prijatelji – grešniki. 

Povzetek besed svetega očeta

Dragi bratje in sestre: Danes začenjamo novo serijo katehez o apostolski gorečnosti. Kristusova Cerkev, ustanovljena na apostolih, se je rodila z misijonarsko gorečnostjo, ki jo je Sveti Duh poslal, da bi Kristusovo luč izžarevala v vse dežele in narode. Apostolska gorečnost je kisik našega krščanskega življenja in pokazatelj duhovnega zdravja Cerkve. Na podlagi Svetega pisma in živega izročila Cerkve lahko najdemo prvi, zgovoren primer tega v poklicanosti apostola Mateja.

Evangelij nam pripoveduje, da je Jezus “videl” tega preziranega cestninarja; pogledal je Mateja z očmi usmiljenja in ga poklical, naj postane njegov učenec. Matej je nato “vstal in mu sledil”; zdaj je kot spremenjen človek pustil svoje nezakonito pridobljeno premoženje in skupaj z Jezusom začel živeti kot učenec in služiti drugim. Pomembno je, da je Matej najprej pripeljal Jezusa na večerjo z mnogimi drugimi “cestninarji in grešniki”. Vrnil se je v kraj, kjer je živel, in Jezusa predstavil drugim.

To je lahko naš glavni nauk o apostolski gorečnosti; po besedah pokojnega papeža Benedikta se Jezusa ne oznanja s prozelitizmom (SSKJ: prozelitízem: prizadevanje za spreobračanje v določeno veroizpoved), ampak s privlačnostjo, iz vesele želje deliti z drugimi ljubeči Jezusov pogled in poziv, naj mu sledijo kot njegovi učenci.

Celotno besedilo kateheze

Dragi bratje in sestre, dobro jutro!

Danes začenjamo nov cikel katehez, posvečen nujni in odločilni temi za krščansko življenje: navdušenju za evangelizacijo, to je apostolski gorečnosti. To je bistvena razsežnost za Cerkev: skupnost Jezusovih učencev je dejansko rojena kot apostolska, rojena kot misijonarska in ne kot prozelitska. In že od začetka moramo razlikovati: biti misijonar, biti apostolski, evangelizirati ni isto kot prozelitizirati, nimata nič skupnega. Gre za ključno razsežnost za Cerkev.

Skupnost Jezusovih učencev je rojena kot apostolska in misijonarska. Sveti Duh jo oblikuje navzven – Cerkev se giblje, gre ven -, tako da ni zaprta vase, ampak je obrnjena navzven, je nalezljiva Jezusova priča – tudi vera je nalezljiva – in seže ven, da bi izžarevala Njegovo luč do konca sveta. Lahko pa se zgodi, da se apostolska gorečnost, želja, da bi dosegli druge z dobro novico evangelija, zmanjša, postane mlačna. Včasih se zdi, da je zasenčena; obstajajo “zaprti” kristjani, ki ne mislijo na druge.

Toda ko krščansko življenje izgubi pogled na obzorje evangelizacije, obzorje oznanjevanja, zboli: zapre se vase, postane samozadostno, atrofirano. Brez apostolske gorečnosti vera usiha. Poslanstvo pa, po drugi strani, je kisik krščanskega življenja: poživlja ga in prečiščuje. Začnimo torej proces ponovnega odkrivanja evangelizacijske strasti, pri čemer začnimo s Svetim pismom in naukom Cerkve, da bi apostolsko gorečnost črpali iz njunih virov. Nato se bomo približali nekaterim živim virom, nekaterim pričevalcem, ki so v Cerkvi obudili navdušenje nad evangelijem, da nam bodo pomagali prižgati ogenj, ki ga Sveti Duh želi ohraniti v nas.

Danes bi rad začel z nekoliko emblematično (SSKJ: emblém -a m (ẹ̑): likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo evangeljsko epizodo); [pravkar] smo jo slišali, klic apostola Mateja. On sam pripoveduje zgodbo v svojem evangeliju, ki smo jo slišali (prim. Mt 9,9-13).

Ali mi Jezusovi učenci, mi, ki smo Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, se odpraviti z drugimi, iskati druge?

Jezus vidi

Vse se začne z Jezusom, ki, kot pravi besedilo, “vidi človeka”. Le malo ljudi je videlo Mateja takšnega, kot je bil: poznali so ga kot tistega, ki je “sedel pri mitnici (=davčni blagajni”) (v. 9). Dejansko je bil cestninar: to je nekdo, ki je pobiral davke v imenu rimskega cesarstva, ki je zasedalo Palestino. Z drugimi besedami, bil je kolaborant, izdajalec ljudstva. Lahko si predstavljamo, kakšen prezir so ljudje čutili do njega: bil je “cestninar”, kot so ga imenovali.

Toda v Jezusovih očeh je Matej človek, tako s svojo bedo kot s svojo veličino. Zavedajte se tega: Jezus se ne ustavi pri pridevniku – Jezus vedno išče samostalnik. “Ta človek je grešnik, je takšne vrste človek …” To so pridevniki: Jezus gre k osebi, k srcu: “To je oseba, to je moški, to je ženska.” Jezus gre k subjektu, k samostalniku, nikoli k pridevniku, pridevnike pusti ob strani. In medtem ko je med Matejem in njegovim ljudstvom razdalja – ker vidijo pridevnik, “cestninar” -, se mu Jezus približa, saj je vsak človek ljubljen od Boga. “Tudi ta ničvrednež?” Da, tudi ta ničvrednež.

Dejansko evangelij pravi, da je prišel prav zaradi tega ničvredneža: “Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.” Ta Jezusov pogled je res lep. Videti drugega, kdor koli že je, kot prejemnika ljubezni, je začetek evangelizacijskega navdušenja. Vse se začne s tem pogledom, ki se ga učimo od Jezusa.

Iz serija Chosen, ko Jezus pokliče cestninarja Mateja

Lahko se vprašamo: kako gledamo druge? Kako pogosto vidimo njihove napake, ne pa njihovih potreb; kako pogosto označujemo ljudi glede na to, kaj počnejo ali kaj mislijo! Celo kot kristjani se sprašujemo: Ali je eden izmed nas ali ne? To ni Jezusov pogled: Vedno gleda na vsakega človeka z usmiljenjem in pravzaprav z naklonjenostjo. In kristjani smo poklicani, da ravnamo tako kot Kristus in gledamo kot on, še posebej na tako imenovane “oddaljene”.

Matejevo poročilo o klicu se namreč konča z Jezusovimi besedami: “Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike” (v. 13). In če se kdo od nas ima za pravičnega, je Jezus daleč stran. Približa se našim omejitvam, našim tegobam, da bi jih ozdravil.

Jezus se ne ustavi pri pridevniku – Jezus vedno išče samostalnik. “Ta človek je grešnik, je takšne vrste človek …” To so pridevniki: Jezus gre k osebi, k srcu: “To je oseba, to je moški, to je ženska.”

Gibanje

Vse se torej začne z Jezusovim pogledom. “Vidi človeka,” pravi Matej. Temu sledi – drugi korak – gibanje. Najprej pogled: Jezus vidi. Drugič, gibanje. Matej je sedel v davčni blagajni; Jezus mu je rekel: “Hodi za menoj.” In “vstal je in šel za njim” (v. 9). V besedilu je poudarjeno, da je “vstal”. Zakaj je ta podrobnost tako pomembna?

Ker je v tistih dneh tisti, ki je sedel, imel oblast nad drugimi, ki so stali pred njim, da bi ga poslušali ali, kot v tem primeru, da bi mu plačali davek. Skratka, tisti, ki je sedel, je imel moč. Prva stvar, ki jo Jezus naredi, je, da Mateja odtrga od oblasti: od sedenja, da bi sprejemal druge, ga spravi v gibanje proti drugim, ne sprejema, ne: gre k drugim. Prisili ga, da zapusti položaj nadrejenosti, da bi ga izenačil z njegovimi brati in sestrami in mu odprl obzorja služenja. To stori Kristus in to je temeljnega pomena za kristjane: ali mi Jezusovi učenci, mi, ki smo Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, se odpraviti z drugimi, iskati druge? Reči: “Pa naj pridejo k meni, jaz sem tukaj, naj pridejo,” je nekrščansko stališče. Ne, pojdite in jih poiščite, naredite prvi korak.

Cilj

Pogled – Jezus vidi; gibanje – “vstal je”; in tretjič, cilj. Kam bo šel Matej, ko bo vstal in šel za Jezusom? Lahko si predstavljamo, da ga bo Učitelj, potem ko je spremenil njegovo življenje, vodil k novim srečanjem, novim duhovnim izkušnjam. Ne, ali pa vsaj ne takoj. Najprej gre Jezus na njegov dom; tam mu Matej pripravi “veliko gostijo”, ki se je udeleži “velika množica cestninarjev” – torej ljudi, kot je on (Lk 5,29).

Ko Jezus pokliče Mateja, grešnika, le-ta vstane in gre – domov. Skupaj s prijatelji grešniki in z Jezusom. Pripravi gostijo. Farizeji se zgražajo.

Matej se vrne v svoje okolje, vendar se tja vrne spremenjen in z Jezusom. Njegova apostolska gorečnost se ne začne na novem, čistem, idealnem, oddaljenem kraju, ampak se začne tam, kjer živi, z ljudmi, ki jih pozna. Tu je sporočilo za nas: ni nam treba čakati, da bomo popolni in da bomo prehodili dolgo pot za Jezusom, da bi pričevali zanj, ne. Naše oznanjevanje se začne danes, tam, kjer živimo. In ne začne se s tem, da poskušamo druge prepričevati, ne, ne prepričevati, pač pa z vsakodnevnim prinašanjem lepote Ljubezni, ki se je ozrla na nas in nas povzdignila. In prav ta lepota, sporočanje te lepote bo prepričalo ljudi – ne sporočanje nas samih, ampak Gospoda samega.

Mi smo tisti, ki oznanjamo Gospoda, ne oznanjamo sebe, ne oznanjamo politične stranke, ne ideologije. Oznanjamo Jezusa. Jezusa moramo postaviti v stik z ljudmi, ne da bi jih prepričevali, ampak da bi Gospodu dovolili, da to stori sam. Kot nas je učil papež Benedikt XVI.: “Cerkev se ne ukvarja s prozelitizmom. Namesto tega raste s ‘privlačnostjo'” (Homilija pri maši za začetek pete generalne konference škofov Latinske Amerike in Karibov, Aparecida, 13. maj 2007). Ne pozabite tega: ko vidite kristjane, ki prozelitizirajo, sestavljajo seznam ljudi, ki naj pridejo … to niso kristjani, to so pogani, preoblečeni v kristjane, a srce je pogansko. Cerkev ne raste s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo.

Spominjam se, da so nekoč v bolnišnici v Buenos Airesu redovnice, ki so tam delale, odšle, ker jih je bilo premalo in niso mogle voditi bolnišnice. In prišla je skupnost sester iz Koreje. Prišle so, recimo v ponedeljek (ne spomnim se dneva). Prevzele so hišo sester v bolnišnici in v torek so prišle dol, da bi obiskale bolnike v bolnišnici, vendar niso govorile niti besede špansko. Govorili so samo korejsko in bolniki so bili veseli, ker so komentirali: “Bravo! Te nune, bravo, bravo!” “Kaj pa vam je sestra rekla?” “Nič, ampak s pogledom mi je govorila, komunicirale so z Jezusom,” ne same s seboj, s pogledom, z gestami. Sporočati Jezusa, ne sebe: To je privlačnost, nasprotje prozelitizma.

To privlačno pričevanje, to radostno pričevanje je cilj, h kateremu nas Jezus vodi s svojim ljubečim pogledom in z izstopajočim gibanjem, ki ga v naših srcih vzbuja njegov Duh. Mi pa lahko razmislimo, ali je naš pogled podoben Jezusovemu, da bi pritegnili ljudi, jih približali Cerkvi. Razmislimo o tem.

Posebni pozdravi

Prisrčno pozdravljam angleško govoreče romarje, ki se udeležujejo današnje avdience, zlasti skupine iz Ugande, Avstralije in Združenih držav Amerike. Posebej pozdravljam številne prisotne študentske skupine in duhovnike Inštituta za stalno teološko izobraževanje Papeškega severnoameriškega kolegija. Vsem vam in vašim družinam želim veselje in mir našega Gospoda Jezusa Kristusa. Bog vas blagoslovi!

Jezus pokliče Mateja: 9 Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. 10 Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. 11 Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« 12 On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. 13 Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

Vir: Spletna stran www.vatican.va (ORIGINAL v ANG)

Prevod: Aleš Čerin s pomočjo prevajalnika DeepL

Mednaslovi: Aleš Čerin

Foto: Rudy and Peter Skitterians, Pixabay (ogenj), Annett_Klingner, Pixabay (papež), Aleš Čerin (iz Svetega pisma)

/0 KOMENTARJEV/