Naš župljan Aleš Čerin na Radijskem misijonu na Radio Ognjišče o preizkušnjah in veselju.

Dve logiki

Se smemo v teh dneh, ko nas koronavirus zapira v samoto naših domov, ko se nam je življenje obrnilo na glavo, ko ljudje tudi umirajo, … spraševati, če si upamo živeti v veselju? Se to danes sploh spodobi? Da niso na Radiu Ognjišče malo usekali mimo s tole današnjo temo?

Če bi presojali le z našega – torej s človeškega vidika – so prav gotovo udarili mimo. A obstaja še drug pogled – Božji. Ta je pa čisto drugačen. Namreč, kot beremo v preroku Izaiju, Njegove misli niso naše misli in Njegove poti niso naše poti (prim. Iz 55,8) in kot pravi Pavel v pismu Korinčanom, to kar je za nas ljudi modrost je za Boga norost (prim. 1 Kor 3,19).

Ha, torej moramo obrniti logiko – od človeške k Božji logiki. Pa dajmo. Tokrat na primeru veselja v preizkušnjah.

Zmeraj se veselite …

V Svetem pismu nas Sveti Pavel uči, da naj se zmeraj veselimo, naj tudi neprenehoma molimo in se v vsem zahvaljujemo (prim. 1 Tes 5, 16-18). Pa kaj se je svetemu Pavlu malo zmešalo zaradi vseh bičanj, kamnanja in zaporov, vsega hudega kar je doživel? Mož je, kot rečeno mnogokrat tepen, pogosto v velikih stiskah, z zelo skrajnimi izrazi kot so: zmeraj se veselite, neprenehoma molite, v vsem se zahvaljujte, izrazil Božja navodila za naše obnašanje. V vseh življenjskih situacijah. Da bi le razumeli.

Ali si sploh upamo danes reči takole: veselimo in zahvaljujmo se ob pojavu korona virusa. Glede na Pavlovo naročilo bi morali. Kaj pa drugega pomeni besedica zmeraj, kot brez izjeme, vedno ali kot je zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: ob vseh primerih in ob vseh priložnostih (SSKJ). Torej tudi na primer ob pojavu zahtevnega virusa.

Veseliti se tudi ob levkemiji?

In tudi ko te zadane levkemija, ki sem jo imel priložnost skusiti pred kratkim. Spomnim se, ko sva v bolniški sobi z ženo razpravljala prav o teh Pavlovih besedah – namreč o nenehnem veselju in zahvaljevanju v vsem – in se kar nisem mogel veseliti ob levkemiji, nisem mogel biti zanjo hvaležen. Kako naj bi se veselil hude bolezni, kako naj bi se veselil kemoterapije, ki me je vedno izmučila, kako naj bi se veselil večmesečne izolacije in kako naj bi bil hvaležen za izkušnjo hoje med življenjem in smrtjo?

Pa me je žena opomnila, da naj se za začetek veselim in naj bom hvaležen za to kar trenutno imam: za dostop do učinkovitih zdravil, za odlične zdravnike, za prijazne sestre, za tak zdravstveni sistem, ki deluje. V resnici sem se tega začel veseliti in se za to zahvaljevati – Bogu in tudi konkretnim ljudem. Česa se pa lahko zdaj veselimo ob pojavu kornavirusa?

Kadar prideš v preizkušnje, imej to za čisto veselje. Zakaj že?

Če je sveti Pavel govoril bolj na splošno, pa Sveti Jakob na začetku svojega pisma pojasni takole: Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. (Jak 1,2-3)

Tole se mi izlušči iz povedanega: Imaš preizkušnjo – bodi vesel, ker ti preizkušnja omogoča testiranje tvoje vere, ki bo potem bolj stanovitna. Sem pogledal še angleški prevod, ki namesto besede stanovitnost uporablja besedo vzdržljivost (endurance).

Torej, preizkušnje dajejo mojo vero – kakopak – na preizkušnjo in tako postane bolj vzdržljiva. Torej je ne bo zamajal vsak veter in težje jo bom izgubil. In pa, več kot je preizkušenj, bolj bo vera vzdržljiva. Evo, to je razlog za veselje.

Bog je dober. Vedno.

Vera nas – kot se prebere v YOUCAT, Katekizmu katoliške cerkve za mlade – vodi k osebnemu stiku z Bogom in zato sem pripravljen Bogu verjeti vse kar pove o sebi (YOUCAT 22).

Kje pa Bog govori o sebi? V Svetem pismu. In ko ga beremo, ko Božjo besedo po veri vzamemo zares, ko se učimo in spoznavamo kaj je Bog povedal o sebi, kaj je Jezus oznanjal in delal, si s tem dajemo možnost, da to spravljamo v vsakodnevno življenjsko prakso in da se ob težkih življenjskih situacijah, odločimo PRAV. Tako nam resnica pomaga, da postopoma postajamo boljši ljudje, tako izboljšujemo odnose s svojimi bližnjimi – z ženo, otroki, starši, prijatelji, sodelavci. Še en dober razlog za veselje!

Sam sem v veri prepričan, da je Bog dober, da je vse – prav vse – kar dela in dopušča, dobro, da ima torej dober načrt zame – tudi v bolezni. In da se bo bolezen dobro končala, pa ne glede na to kako gledam s človeškimi očmi na končni izid. V veri namreč gledam preko konca zemeljskega življenja.

In v veri lahko vse kar sem, izročim v Božje roke. Takrat pa se v človeka naseli mir. Tudi v težki preizkušnji. Spet dober razlog za veselje.

Tole moje logično utemeljevanje veselja v preizkušnji bi lahko morda koga zavedlo v to, da je verovati v preizkušnji čisto lahko. Ni. In ne gre avtomatsko. Izmoliti je treba in si pomagati z zakramenti, ki nam jih Cerkev daje.

Dva vira veselja

Pa še nekaj je, začeti moramo ločevati dva osnovna vira veselja:

  • veselje, ki ga daje ta svet in
  • veselje, ki ga daje Bog.

Veselje, ki ga daje ta svet, je recimo veselje ob dobri hrani, dobri pijači, luksuznem bivanju, z dragimi avtomobili, ob pohajkovanju v oddaljene kraje, …. Saj z veseljem ob vseh teh rečeh ni nič narobe. Da je le pridobljeno na boguvšečen način.

Pa vendarle – ne daje gotovosti. Pogosto je kratkotrajno – pride in tudi gre. In če kakšna od dobrin gre, nismo več veseli. Recimo, sedaj ko ne moremo svobodno pohajkovati naokoli, smo že nesrečni. Ni veselja. Na veselje, ki ga daje svet se tudi ne moremo zanesti, ko pridejo težke preizkušnje – recimo izguba ljubljene osebe, težka bolezen.

Povzetek večernega pogovora na Radiu Ognjišče. Skupaj z ženo Marinko. Tema: veselje.

Na veselje, ki ga daje Bog pa se vedno lahko zanesemo. Namreč, veselja, ki ga daje Bog in je – kot pravi Pavel v pismu Galačanom en od sadov Duha (prim. Gal 5,22-23), ne more zmanjkati in nič nam ga ne more vzeti. Ker nam je bilo obljubljeno. Jezus nam ga je namreč obljubil, ko je rekel: Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. 11 To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. (Jn 15,10-11).

Veselje, ki nam ga Bog daje, tudi ni minljivo. Jezus ni nič govoril o minljivosti tega veselja, samo dva pogoja je postavil:

  • da se držimo Njegovih zapovedi in
  • da ostajamo v Njegovi ljubezni.

Pod tema dvema pogojema bo Jezusovo veselje v nas! Še enkrat: nič nam ga ne more vzeti. Si predstavljate: Njegovo veselje bo v nas! Vedno.

Ati, mami hvala za vero.

A tudi za to potrebujemo – vero. Vsaj majhno, morda veliko le kot gorčično zrno (Mt 17,20) tisto navadno, tradicionalno, magari le tisto, ki smo jo prinesli iz naših družin.

Potem pa bo Bog že poskrbel, da bo naša vera zrasla. Pogosto za to uporabi preizkušnje.

Pa smo spet na začetku. Veselimo se torej ob preizkušnjah in se zanje zahvaljujmo! Tudi ob levkemiji in tudi ob koroni.

Prispevek za Radijski misijon na Radiu Ognjišče, ki je potekal pred veliko nočjo v začetku aprila 2020.

Foto: Marinka Čerin

Pomen velike sobote

To je dan, ko  častimo in molimo Jezusa v božjem grobu, hkrati pa ta dan blagoslavljamo velikonočna jedila, s katerimi obhajamo velikonočni praznik doma.

Božja beseda

Božja beseda je zelo obsežna. Preberite si jo na Hozana.si.

Velikonočni ogenj

Blagoslov velikonočnega ognja letos odpade.

Blagoslov velikonočnih jedi

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Blagoslov velikonočnih jedil bo na TV SLO 1 ob 15.00 in 17.30.

Po poročilih ob 17.00 pogovor z duhovnikom Robertom  Friškovcem TV SLO 1.

Video prenos blagoslova velikonočnih jedil preko župnijske spletne strani bo ob 15.00.

Blagoslov jedi doma

Slovenski škofje ordinariji določajo, da je zaradi epidemije veljaven blagoslov jedil po televiziji oz. radiu.

Verniki lahko doma sami spoštljivo blagoslovijo velikonočna jedila po spodnjem obredu:

Blagoslov velikonočnih jedil

1. Znamenje križa

2. Desetka rožnega venca

3. Božja beseda

Berilo iz pete Mojzesove knjige (Mz 8, 2-3).

Mojzes je govoril izvoljenemu ljudstvu: Spominjaj se vsega pota, po katerem te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preskusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš spolnjeval njegove zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, potem pa hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha; kajti človek živi od vsega, kar nastaja po Gospodovih ustih.

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,47-51).

Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega je, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.

4. Blagoslovna molitev velikonočnih jedil (po možnosti z blagoslovljeno vodo)

Molimo. Bog, naš Oče, od tebe so vse dobrine, od tebe je vse, kar smo in kar imamo. Blagoslovi te jedi in nas nauči, da bomo v tvojih darovih gledali tvojo neskončno ljubezen. Vsi, ki jih bomo uživali, naj se veselimo telesnega in dušnega zdravja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Velikonočna vigilija – sobota zvečer

Cerkev v Sloveniji župnija Ljubljana Štepanja vas
Škofje bodo velikonočne vigilije obhajali ob 20.00.

Velikonočna poslanica koprskega škofa Jurija Bizjaka ob 19.53 na TV SLO 1

Video prenos velikonočne vigilije preko župnijske spletne strani bo ob 20.00.

Pomen velikonočne vigilije

Z velikonočno vigilijo začenjamo obhajati Jezusovo vstajenje. Običajno se zberemo se pred župnijsko cerkvijo ob velikonočnem ognju, kjer se začne I. del velikonočne vigilije: slavje luči. (letos ta del odpade).

Sledi slovesna peta hvalnica velikonočni sveči; II. del je besedno bogoslužje, v katerem poslušamo poročila o odrešenjskih delih, ki jih je Bog storil za človeštvo skozi zgodovino odrešenja.

Sledi III. del: krstno bogoslužje. Iz Jezusove smrti in vstajenja izvirajo zakramenti s krstom na čelu. Letošnji katehumeni, ki jih priporočamo v vaše molitve, bodo zakramente uvajanja v krščanstvo prejeli kasneje.

Sledi IV. del: evharistično bogoslužje ali sveta maša, ki je vrhunec in središče življenja kristjanov.

Foto: Alem Sánchez, Pexels

Božja beseda

Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 18,1-19,42)

Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.

Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hánu; bil je namreč tast Kájfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik. Prav Kájfa pa je Judom svetoval: ›Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.‹

Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Óni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel.

Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govóril pred ljudmi. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem povedal ničesar. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem nápačno rekel, dokaži, da nápačno; če pa prav, zakaj me tepeš?« Nato ga je Hána zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kájfu.

Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

Od Kájfa so torej Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti velikonočno jagnje. Pilat je prišel ven k njim in rekel: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Odgovorili so in mu rekli: »Ko ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.« Tedaj jim je Pilat dejal: »Vzemite ga in ga sodíte po svoji postavi.« Judje so mu rekli: »Mi ne smemo nikogar usmrtiti.« S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je napovedal, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si vendarle kralj.« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem se rodil in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu je rekel: »Kaj je resnica?«

Ko je to dejal, je šel spet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde. Toda pri vas je navada, da vam za veliko noč izpustim enega človeka. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?« Spet so zavpili: »Ne tega, ampak Barába!« Barába pa je bil razbojnik. Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. In stopali so k njemu in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga udarjali. Pilat je šel spet ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.«

Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: »Glejte, človek!« Ko so ga véliki duhovniki in služabniki videli, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, jaz namreč ne najdem krivde na njem.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je imel za Božjega Sina.«

Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. Spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu je odgovóril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, ko bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izróčil.« Odtlej se je Pilat trudil, da bi ga opróstil.

Judje pa so zavpili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se ima za kralja, se upira cesarju.« Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pripeljati ven. Sédel je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko Gabatá. Bil pa je dan pripravljanja na veliko noč, okrog poldne. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa.

Nesel si je križ in šel proti kraju, ki se imenuje Kraj lobanje, po hebrejsko Gólgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: ›Jezus Nazaréčan, judovski kralj.‹ Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano hebrejsko, latinsko in grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj‹, ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.«

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.

(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

Ker je bil dan pripravljanja na praznik in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu (kajti tisto soboto je bil velik praznik), so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila. In spet drugo Pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.

Potem je Jožef iz Arimatêje, ki je bil Jezusov učenec, toda iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovôlil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in alóje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povôji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položèn. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.

Pomen velikega petka

To je dan spomina na Jezusovo obsodbo, trpljenje in smrt. Veliki petek je tudi edini dan v letu, ko ni svete maše.

Obredi na veliki petek nas spominjajo na Jezusovo odrešenjsko trpljenje in smrt na križu. V tem obredju se povežemo z Jezusom, ki je trpel in umrl za nas in za vse ljudi. V spomin na ta dogodek bomo imeli po večerni maši molitev pred Najsvetejšim.

Letošnje navodilo slovenskih škofov

Duhovnik naj  opravi bogoslužje velikega petka ob 18.00 sam in brez navzočnosti vernikov, v zaprti cerkvi, v najbolj osnovni in preprosti obliki (brez petja in prinašanja križa v procesiji).

Pri obredu duhovniki izrečejo posebno prošnjo za bolnike, pokojne in tiste, ki se nahajajo v stanju preizkušnje:

  1. Nebeški Oče, tvoj Sin je z odrešilno smrtjo na križu prenovil človeštvo. Naj skrivnost preizkušnje utrjuje bolnike v veri, upanju in ljubezni.
  2. Nebeški Oče, ti si naše zavetje v stiski. Naj pokojni pri tebi najdejo počitek, žalujoči pa tolažbo in upanje.
  3. Nebeški Oče, tvoj Sin nas je s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil. Stisko, ki jo trpimo, združi z daritvijo svojega Sina, da bomo rešeni preizkušnje.

Kako na veliki petek

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Škofje bodo imeli obrede velikega petka ob 18.00.

Križev pot s papežem Frančiškom ob 21.15 TV SLO 2 .

Video prenos križevega pota preko župnijske spletne strani bo ob 8.00.

Video prenos obredov preko župnijske spletne strani bo ob 19.00.

Po obredih velikega petka bo molitvena ura pred Najsvetejšim. Pri tej molitveni uri boste lahko na spletni strani v živo napisali svojo molitev.

Zmolite križev pot

OPOMBA: Če imate kakšen križev pot, ga, prosimo, pošljite in ga objavimo.

Foto: jsebouvi, Jacques SavoyePixabay

Božja beseda

Jezus umije učencem noge

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda.

Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. (Jn 13,1-15)

Česa se spomnimo na veliki četrtek

Na ta dan se spominjamo Jezusove zadnje večerje. Pri njej je Jezus učencem umil noge. S tem nas je poučil, da je umivanje nog vsako velikodušno služenje bližnjemu v ljubezni.

Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. (Jn 13,14)

Spominjamo se in podoživljamo ustanovitev evharistije in zakramenta mašništva. Po spominu “zadnje večerje” se spominjamo, kako je šel Jezus na oljsko goro, kjer je molil in potil krvavi pot.

V spomin na ta dogodek bomo imeli po večerni maši molitev pred Najsvetejšim.

Pomen velikega četrtka za duhovnike

To je najprej dan, ko se običajno vsi duhovniki zberemo okrog svojih škofov in obhajamo krizmeno mašo (letos je ta maša prestavljena na kasnejši termin).

Pri njej doživimo našo povezanost s škofi in med seboj ter obnovimo svoje duhovniške obljube. Med mašo škofje blagoslovijo in posvetijo sveta olja (krstno olje, sveta krizma in bolniško olje), s katerimi delimo zakramente nato vse leto.

Kako na veliki četrtek

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Krizmena maša je prestavljena na čas, ko se bodo uredile razmere.

Škofje bodo obhajali svete maše ob 18.00.

Video prenos svete maše preko župnijske spletne strani bo ob 19.00.Po maši bo molitvena ura pred Najsvetejšim. Pri tej molitveni uri boste lahko na spletni strani v živo napisali svojo molitev.

Foto: FalcoPixabay

Objavljamo katehezo 4. postne nedelje (klikni na povezavo).

In navodila za verouk:

Foto: K. Mitch HodgeUnsplash

 

Janez Evangelist Rus v kratkem videu odgovori na vprašanji:

  • Škofje so nam prepovedali, da bi šel k spovedi. Kaj naj naredim?
  • Ali se ne bi lahko spovedal kar po telefonu, saj smo v krizni situaciji?

Hvala Janez za izčrpen in kakovosten odgovor.

Foto: Josh ApplegateUnsplash

Smo v času svetega postnega časa, hkrati pa tudi v času preizkušnje, ko nam je onemogočeno osebno srečevanje, še vedno (in toliko bolj) pa smo povabljeni k srečevanju z Božjo besedo in tudi med seboj preko poti, ki so mogoče.

Kaj je Figulus?

Ena od njih je branje in premišljevanje Božje besede po metodi »Figulus« (lat. lončar), ki je nastala na Hrvaškem (začetnik je Josip Lončar), pri nas pa jo uvaja Boštjan Hari, ki pravi: »Metoda Figulus pomaga ljudem pri osebnem srečevanju z Bogom, kot tudi v skupnosti. Pomaga spoznavati Boga, ob tem pa tudi sebe. Če se ne spoznavamo vedno globlje, v življenju ne moremo napredovati in rasti. Jezus je tisti, ki razkriva, kdo smo in kaj želi, da postanemo. Dobro je, da Sveto pismo prebiramo sami in ga premišljujemo, a ob tem je nujno, da ga prebiramo tudi v skupnosti, da ne pride do površnih ali napačnih osebnih interpretacij in razumevanja. Zato je tečaj Figulus odlična priložnost.«

Koraki metode Figulus

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE oz. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLITEV DRUG ZA DRUGEGA (dragocena molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).

Povabljeni smo, da preberemo in premišljujemo odlomek Božje besede sami oz. skupaj z domačimi (sozakoncem, otroki …). Lahko pa ob Božji besedi oblikujemo tudi takšno srečanje, ki nas bo vse bogatilo in povezovalo znotraj družin.

Po branju besedila najprej skušajte odgovoriti na vprašanja in podati svoja razmišljanja, šele nato tudi preberete komentarje*.

Lepo povabljeni, da ob branju in premišljevanju Svetega pisma tudi kaj napišete (v komentarje spodaj), da bomo tudi drugi deležni misli, odmevov, spodbud.

Vsi smo povabljeni, da smo v tem času povezani drug z drugim v molitvi, ki je tudi sicer velik del naših srečanj. Jezus tudi nas namreč spodbuja: »Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« (Mt 26,41)

Ko mine korona virus se lahko srečamo “v živo”

Ko bo zopet mogoče srečevanje, lepo povabljeni, da se nam pridružite pri srečanjih dveh skupin tečaja Figulus v Štepanji vasi. Srečujemo se vsak torek – dopoldan od 9h do 11h in popoldan od 17h do 19h. Če bo dovolj zanimanja, bomo ustanovili tudi torkovo večerno skupinico. Dobrodošli!

Naj nas na naših poteh življenja in še posebej ob druženju z Božjo besedo, spremljata Božji blagoslov in Marijino varstvo. Vse dobro in lepo pozdravljeni!

Več informacij: polona.vmusic@gmail.com

Za ta teden …

Naložite si gradivo in ga (če se da skupaj s sozakoncem, otroki) predelajte.

Povezava do gradiva – Jezus na vrtu Getsemani (Mt 26,36–46)

Hvala Poloni Vesel Mušič in Boštjanu Hariju za velikodušno deljenje Božje besede.

Foto:  MnplatypusPixabay

*Komentarji so bogati, saj je dogajanje ob Jezusovem trpljenju temeljito popisano in opisano. France Rozman , profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti, v svoji knjigi »Razloženi evangeliji« prinaša bogastvo komentarjev Božje besede, njegova knjiga »Velika noč« pa natančno opisuje dogodke Jezusovega trpljenja in vstajenja. Jezuit Silvano Fausti dopolnjuje poglede s svojega, še bolj poglobljeno teološkega vidika.

Kratek film Brandena J. Stanleya o resničnem dogajanju pri Sveti evharistiji, če bi nam bila odstranjena tančica in bi lahko gledali z očmi srca.

Vir: theveilremoved.com

Foto: Iz filma Odstranjena tančica

Menda ste že ugotovili, da je življenje težko. Če je tako, ste osvojili eno najbolj pomembnih človekovih odkritij. Ne zafrkavam, vedeti to je nekaj ključnega, da vemo, kako se življenja sploh lotiti. In če ste hkrati s tem odkrili, da ta njegova težavnost ni nujno nekaj slabega, potem ste lahko hvaležni za svoje starše. Ker ste zadovoljni ljudje. In taki ste, ker so vas prav oni naučili, da človek postane človek v živetju svojih dolžnostih do življenja in do sveta, ne pa v svojih pravicah.

Izpolnjevalci želja

Gotovo že poznate knjigo Marka Juhanta in Simone Levc, Varuh otrokovih dolžnosti. Če je ne, jo morate, skoraj nujna je za vse, ki se dandanes trudimo z vzgojo. Avtorja zagovarjata tezo, da stoji za današnjimi za življenje nesposobnimi otroki predvsem zmotno prepričanje staršev, da je treba za otroke narediti vse, da jih je treba obvarovati vsakršnega napora in odgovornosti. To prepričanje, ki naj bi bilo sad »ljubezni« do naših otrok, je prineslo na svet »nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike.«

In imata prav. Taki otroci se vendar ne zmorejo spopadati z življenjem. Prepričani so namreč, da jim mora ves svet okoli njih služiti, da so »oče, mati, žena, otroci, bratje, sestre in celo njihovo življenje« (Lk 14,26) samo izpolnjevalci njihovih želja. In ko je tako, ne trpijo samo tisti okoli njega, ampak najbolj in predvsem otrok sam. Ker življenje pač ne nikoli ne bo takšno, kot si ga želi in ga pričakuje, nikoli. In zato življenje postane zanj samo eno veliko razočaranje. Prvič zato, ker nič ne gre po njegovih planih, drugič pa zato, ker potem slejkoprej pride do krutega spoznanja o sebi: da pravzaprav ni sposoben narediti ničesar, da je popolnoma nesposoben. In to je šele tisto najhuje pri vsem skupaj, nekaj, kar človeka malodane pokonča.

Križ pomaga živeti življenje

Biti Jezusov učenec ali »nositi svoj križ« (Lk 14,27) zato pomeni najprej naučiti se izpolnjevati svoje dolžnosti. Torej zavzeti svoje pravo mesto v tem svetu, biti starš, če si starš, in biti otrok, če si otrok, z vsem, kar temu pripada. To namreč pomeni narediti tisto, kar moram, ker to lahko naredim samo jaz, ker kdo drug tega nikdar ne bo mogel narediti. V tem je odgovornost do sveta, v katerem živim: učiti se sam nositi svoj križ, to pomeni ločiti se od svojih staršev in bratov in sester in otrok, postati odgovoren za svoja dejanja in se za stvari potruditi, ne samo zato, ker se moram, ampak ker je tako prav. Drugače rečeno, postati služabnik in ne narediti vseh okoli sebe za služabnike.

»Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati.« (Lk 14,29) Življenja brez nošenja svojega križa se ne da živeti, ker smo že ugotovili, da je življenje težko, težkega pa se brez mišic ne da nositi.

(misel ob 23. navadni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: 2 Bro’s MediaUnsplash

Za kaj bi prodali svoje vrednote? Zato, da dobite tisto, kar si želite? Zato, da vas pustijo pri miru? Ali zato, da dobite bonbonček?

Nekoč sem z najstniki izvedel poskus. Tik preden so zjutraj navalili na priljubljeni čokoladni namaz, sem jim pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke. S podpisom so se namreč odpovedali kosilu. In ostali osuplih obrazov, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Če sem prej še mislil, da smo še sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri trebuhu.

Suženj nima vrednot

Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v suženjstvu. Ko so jim nalagali težka opravila, ko so jim klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se niso uprli. Za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, svoje vrednote, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti. Tako so ostali sužnji, pili so kri svojih otrok in se basali s čevapčiči. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni.

In tega je danes še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, navadil nas je, da je lažje, če se kot riba prepustiš toku, ne utrujajo te, če vse, kar ti dajo pred oči, pohlevno podpišeš. Pa četudi vemo, da takšnale vatica precej stane. Ampak, kaj bomo s tem. Jejmo in pijmo, dokler lahko! Skrbi pa pustimo za mačkasto jutro …

Nujen razmislek

Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar nam prav ta strašljiva pasivnost ne samo jemlje samo avtonomnosti, tudi naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje globoko v nas, ki butne ven v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka.

Jezusov klic »Bodite pripravljeni!« (Lk 12,40) ne pomeni imeti pištole na nočni omarici. Pomeni pa imeti »zaklad« na pravem mestu, takega, ki ga ne moreta vzeti ne molj ne tat (Lk 12,33). Če povemo drugače, biti zvest samemu sebi in temu, za kar si se odločil, ko si postal kristjan, človek, Slovenec. Ostati zakoreninjen v svoje vrednote, pa naj se zgodi, kar hoče. To je edino, kar te opredeljuje: tvoje vrednote in tvoje odločitve. Brez tega nimaš ničesar, četudi imaš veliko pod palcem.

(misel ob 19. navadni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: CouleurPixabay