Odličen film: Babettina gostija

Tole pa je film, ki naj si ga med prazniki OBVEZNO ogledamo. Najljubši film papeža Frančiška. 

Film, ki bi res bil lahko le hvalnica “užitkarjenju” pri uživanju “nobel” hrane, pa se izkaže, da je dosti več – prikazuje kulinarično gostijo kot praznik za telo in dušo, kot balzam za ranjena srca ter je prispodoba evharistije in večne gostije v nebesih.

Najljubši film papeža Frančiška

V nekem intervjuju ga je omenil tudi papež Frančišek in ga v apostolski spodbudi Amoris Laetitia kot primer dobre prakse: “Največje radosti življenja se porajajo, ko lahko osrečimo druge, v predokusu nebes. Spomnimo se na posrečen prizor iz filma Babettina gostija, kjer velikodušna kuharica prejme hvaležen objem in pohvalo: »Kako zelo boš razveselila angele!« Dobrodejno in poživljajoče veselje je v drugih vzbuditi zadovoljstvo in jih gledati, kako uživajo. Ta radost, ki je učinek bratske ljubezni, ni ugodje nečimrnosti nekoga, ki gleda samo nase, temveč je radost tistega, ki ljubi, ki se veseli sreče ljubljene osebe – radost, ki se izliva v drugega človeka in postane v njem rodovitna.”

Preberite si najprej članek Zakaj papež hvali film Babetino kosilo?

Priporočamo ogled za nazaj: film je bil na sporedu v nedeljo, 25.12. RTV SLO 1, ob 14.30 ali pa si ga oglejte na internetu, kjer bo še nekaj časa na razpolago.

Vsebina

Ostareli in pobožni protestantski sestri Martine in Filippa živita v majhni vasi na oddaljeni zahodni obali Jutlandije na Danskem v 19. stoletju. Njun pokojni oče je bil pastor, ki je ustanovil svojo pobožno skupnost. Ker nimata novih vernikov, sta starajoči se sestri predsednici vse manj številčne, a zveste starejše skupnosti.

Zgodba se vrne 49 let nazaj in prikaže sestre v njihovi mladostni lepoti. Imata veliko snubcev, vendar jih oče zavrača, saj si sebično želi ohraniti pomoč mladih žensk, da bi lahko nadaljeval svoje pastoralno poslanstvo. Martini se začne dvoriti mladi švedski konjeniški častnik Lorens Löwenhielm, ki je na obisku na Jutlandiji. Filippi se prikupi slavni baritonist Achille Papin iz pariške opere, ki je na dopustu, da bi užival v tišini samotne obale. Obe sestri se odločita, da bosta zavrnili svoje snubce in ostali z očetom.

Petintrideset let pozneje se na njunih vratih pojavi Babette Hersant. Prinaša Papinovo pismo, v katerem pojasnjuje, da je begunka pred revolucionarnim prelivanjem krvi v Parizu, in jo priporoča za gospodinjo. Sestre si ne morejo privoščiti zaposlitve Babette, vendar ta prosi bivanje za brezplačno delo. Babette je naslednjih 14 let njuna kuharica, pripravlja okusne različice pustih jedi, značilnih za pobožnega duha cerkvene skupnosti, in si počasi pridobiva njuno spoštovanje ter spoštovanje lokalnih prebivalcev. Z leti sestre močno vznemirijo vse pogostejši prepiri med verniki. Tudi Babette je vznemirjena in v nekem trenutku prekine prepir s strogim opominom.

Babettina edina vez z njenim prejšnjim življenjem je loterijski listek. Pariški prijatelj vsako leto obnovi srečko. Nekega dne na loteriji prejme nagrado 10.000 frankov. Po dobitku se odloči pripraviti okusno večerjo za sestre in njihovo versko skupnost ob stotem rojstnem dnevu ustanovnega pastorja. Več kot le pogostitev je obrok izraz Babettine hvaležnosti, dejanje samožrtvovanja.

Sestre sprejmejo tako Babettin obrok kot njeno ponudbo, da plača pripravo “prave francoske večerje”. Babette poskrbi, da nečak odpotuje v Pariz in zbere potrebščine za pogostitev. Sestavine so obilne, razkošne in eksotične, njihov prihod pa med vaščani povzroči veliko osuplosti in veliko razprav. Ko prispejo različne še nikoli videne sestavine in se začnejo priprave, začne sestre skrbeti, da bo obrok postal greh čutnega razkošja, če ne celo nekakšna oblika hudodelstva. Na hitrem posvetu se sestri in cerkveno občestvo dogovorijo, da bodo jedli obrok, vendar se bodo odrekli vsakršnemu užitku ob njem in med večerjo ne bodo omenjali jedi.

Martinin nekdanji snubec Lorens, zdaj slavni general, poročen s članico kraljevega dvora, pride kot gost svoje tete, lokalne dvorne dame in članice zbora starega pastorja. Ne pozna strogih načrtov drugih gostov in je kot človek iz sveta in nekdanji ataše v Parizu edina oseba za mizo, ki lahko komentira obrok. Gostom obilno pripoveduje o izjemni hrani in pijači ter jo primerja z obrokom, ki ga je pred leti užival v znameniti pariški kavarni Café Anglais.

Čeprav drugi slavljenci nočejo komentirati zemeljskih užitkov ob jedi, Babettini darovi razblinijo njihovo nezaupanje in vraževerje ter jih telesno in duhovno povzdignejo. Stare krivice so odpuščene, starodavne ljubezni ponovno vzplamtijo in nad mizo se naseli mistično odrešenje človeškega duha.

Sestre so siromašne in domnevajo, da se bo Babette vrnila v Pariz. Ko pa jim pove, da je ves denar, ki ga je dobila na loteriji, porabila za razkošno večerjo in da nikamor ne gre, sta sestri osupli. Babette nato razkrije, da je bila nekoč glavna kuharica v Café Anglais, kjer je večerja za 12 oseb stala 10.000 frankov.

Martine v solzah reče: “Zdaj boš do konca življenja revna,” na kar Babette odgovori: “Umetnik ni nikoli reven.” Filippa nato reče: “Toda to še ni konec, Babette. V raju boš velika umetnica, kakršno si je Bog zamislil, da boš.” Nato jo s solzami v očeh objame in reče: “O, kako boš očarala angele!”, in prav tako se konča zgodba.

Vir: Wikipedija (avtomatski prevod in popravki urednika)

Foto: spletna stran nadškofije Ljubljana