Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi – nekoliko nerodno, pa vendar – podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … nekateri hodimo dolgo po tej poti, neskončno dolgo. Človek je počasne sorte, naravna nam je.

Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot par sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč, do Dubrovnika menda, če ne še dlje.

Najti pot

Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Ne le po poti, po življenju. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, rase pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi.

Še veliko vam imam povedati

Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi,« (Jn 16,12) pravi Jezus po treh (!) letih skupnega življenja in debat, naukov, skupne hoje z učenci. »Še veliko je pred vami,« s tem daje Jezus učencem pot, ne cilja, pot, ker je ta pomembna, da človek rase, da hodi po poti, ki mu jo – sproti, ne vnaprej – razodeva Duh. Ker na poti človek nastaja.

In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo. In nastajamo, nekaj, česar še ne razumemo. Razumeli bomo, prepoteni, ko bomo na vrhu ugledali razgled.

(misel ob nedelji Svete Trojice, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Aleš Čerin

Če smo iskreni, nas življenje z vsemi izgubami in preizkušnjami samo pripelje do sklepa, da je verjetno najpomembnejša stvar v življenju nekega človeka naučiti se prav imeti rad. Vsi naši odnosi služijo temu, si mislim, tisti, ki so vzdržali in tisti, ki so propadli, vse naše pehanje in rast in vsi naši porazi, vsak drobec zemlje, ki jo okušamo ob svojih padcih. Vse samo zato, da bi se naučili ljubiti. Ne, ker bi bilo to samo nekaj zaželenega, nekaj, kar bi ustrezalo idealu človeka, ampak ker je to nujno, ker je to tako nekaj bistveno človeškega, da brez tega preprosto ne moremo. To vemo, tudi ko tega še nismo sposobni razumeti, v maternici, prisesani na prsi, ko se v strahu oklenemo očeta, kadar med učenjem za maturo ne moremo odmisliti njenih čarobno modrih oči …

»Če me kdo ljubi, se drži moje besede«

Učim se, tudi danes, tudi jutri se bom. Ob vseh ostalih občudujem ljubezen Boga, menda je v moje življenje prišla kot čisti blagoslov, tako čista in tako zrela je, bolj kot vse naše ljubezni. Naše ljubezni so vse po vrsti še vse tako mlečnozobe in plehke, celo malce prevzetne in domišljave, Njegova pa je … drugačna.

Njegova ljubezen sicer ne dovoli dvoma. On ima rad, to je njegovo bistvo, apostol Janez bi rekel, da je to vse, kar moramo vedeti o Bogu. On ljubi, to je njegovo ime. Če se nam zdi, da nas nima rad, to najverjetneje torej pomeni le, da njegove ljubezni ne razumemo.

»Odhajam in pridem k vam«

On torej ljubi. In pravi, da bo vedno ostal med svojimi (Mt 28,20), da bo v življenju svojega otroka vedno prisoten, a ne tako, kot si to predstavlja večina sodobnih staršev. Naši starši želijo biti svojim otrokom blizu tako, da jim kupujejo telefone, ker želijo vsak trenutek vedeti, kje so in kaj počnejo. Nekakšen Big Brother svojih otrok želijo postati, večni varuh, povejmo si iskreno, z nikomer ga nočejo deliti.

Bog je drugačen, bistveno drugačen. Ko je povedal vse, kar je moral povedati, ko je svojim otrokom podaril najbolj svete reči, svoje vrednote, se nerazumljivo umakne. Med nami pusti svojega Duha, nekakšen odmev svojih besed, ta »vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) To pa je tudi vse. Zatem odide in pusti, da otroci živijo sami, da se sami odločajo. Ne vsiljuje jim svojega mnenja. Seveda trpi, ko gleda svoje otroke v trnju, v svinjariji življenja, a tudi ta »pasivnost« je del njegove ljubezni, in ta je zaupanje svojim otrokom. Ker je to, da sledijo ljubezni, pač zapisano v njih, o tem so slišali, to so občutili, potem pa se morajo za to sami odločiti. Prav ta svoboda je izraz največje ljubezni, ki je najbolj pristna in najbolj resnična takrat, ko izpušča, ko svojim željam navkljub pusti oditi. Namreč zato, ker daje človeku dostojanstvo.

In to je tisto, česar se moram še naučiti: s svojo ljubeznijo dajati ljudem dostojanstvo. Ne miloščine, slabe vesti ali dolga, ampak dostojanstvo, »svoj mir«, če uporabim Jezusove besede. Potem bom lahko umrl.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Michael SchwarzenbergerPixabay

Naš brat Jaro Knežević je sodeloval na letošnjem Radijskem misijonu, kjer je govoril o grehu, spovedi in vračanju v Očetov objem. Naslov nagovora je bil V primerjavi z drugimi sem kar v redu. Odličen pogovor z Blažem Lesnikom.

Celoten nagovor

Pomembni poudarki

  • Nasprotnik ljubezni: Največji nasprotnik ljubezni ni sovraštvo, pač pa strah. Priporočam, da berete prvo pismo apostola Janeza. Je čudovit povzetek vse naše vere. Tole pravi v četrtem poglavju: V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. (1 Jn 4, 18)
  • V raju: Ko je Adam gledal nago Evo je – po sv. Janezu Pavlu II. – čutil klic, da jo ljubi, povabilo k ljubezni. Potem pa pride kačon in s polresnicami vzbudi v Evinem srcu strah. Kar naenkrat je Bog postal iz dobrega Boga prevarantski Bog. Potem je prepričala Adama, da morata za svojo srečo poskrbeti sama. Od takrat je v človeškem srcu nastala velika razpoka, skozi katero v nas vstopa strah, ki se je pokazal tako, da sta se skrila, ko sta slišala Božji glas. Zaradi strahu potem zaidemo tudi v primerjavo z drugimi.
  • O ukrivljenosti vase: Sv. Bonaventura govori o vase ukrivljenem človeku. Ko pozabimo, da je Bog prvi sogovornik in izvir ljubezni za naše življenje, ko nas greh spravi v krč v strah, takrat se usmerimo sami vase, skrbimo le zase in druge vidimo kot konkurente. Tak človek ne more ljubiti. Še sebe ne. Iz te ukrivljenosti vase begamo po svetu in iščemo kdo nas bo ljubil. Kdo bo napolnil našo praznino, naše hrepenenje po ljubezni.
  • Boga naši grehi bolj malo zanimajo: On ne vidi naših smrdečih in razcapanih oblačil, ki jih grem predstavlja. On vidi svoje ljubljene, čudovite otroke. Bog se grehom ukvarja, kolikor je greh ovira, da bi mi pustili, da nas objame.
  • Pesem Greh: Oče, zakaj si dovolil, da mi tritonska gmota greha obteži srce in si me z njo poslal poslušat kako pojejo ptice, kako visok je let njihovih kril in kako lahak je vetrič, ki jih boža. Oče, zakaj? Kako težka, v srce zabadajoča se je morilska ostrina svobode, ki se je ločila od ljubezni!
  • Vic o dobermanu Jezusu: … Kateri verski fanatik pa je papigi dal ime Aron? Papiga pa mirno odgovori: “Isti, ki je dobermanu dal ime Jezus!”
  • Bog vse vidi: “Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.” se v Jarotovi verziji glasi takole: “Bog vse vidi, Bog vse ve, ljubezen vliva nam v srce. Bog vse vidi, Bog vse ve, v grehu se srce zapre.”
  • Začarani krogi: Začaranih krogov ni! Odkar je Kristus umrl za nas jih ni več!
  • Avtocesta do nebes: Božji služabnik Carlo Acutis, fant, ki  je umrl star še ne 15 let, strasten računalničar, je evharistijo razglašal za avtocesto do nebes. O usmerjenosti našega življenja pa je rekel tole: “Žalost je pogled obrnjen k samemu sebi, veselje je pogled obrnjen k Bogu. Spreobrnjenje ni nič drugega kot preusmeriti pogled od nižin v višine; zadostuje preprost gib z očmi. Ne jaz temveč Bog!”
  • Kakor da se nič ni zgodilo: Jaro je še komentiral pesem Severe Gjurin Kakor da se nič ni zgodilo.

Severa Gjurin: Kakor, da se nič ni zgodilo

Vir: spletna stran Radia Ognjišče

Foto: zajem YouTube videa

Malica je za vstalega Jezusa očitno zelo pomembna stvar. Ali pa zajtrk. Ali pa večerja. Vsakič znova ga vidimo z ribami in kruhom, tema tako osnovnima elementoma, potrebnima za obroke ribičev. Kajti tako kot tistega jutra pri Tiberijskem jezeru je danes pogosto tudi pri Blejskem, Bohinjskem in še kakem drugem slovenskem jezeru: da lovimo in lovimo te ribe ali pa krompir ali pa pohane piščance, vso noč in ves dan jih lovimo in jih ne ulovimo. Ulovimo druge stvari, na trnek in v mreže se velikokrat ujame služba in obveznosti in sestanki, pa razni opravki tu in tam, rib za našo večerjo … teh pa ni in ni. Tako tudi namesto rib in kruha, te naše osnovne jedi, jemo druge stvari, fast-food svinjarijo, smeti našega sveta, nadomestke, ki ne nasitijo, tudi če vemo, da nam škodijo. Ker lačen človek ni izbirčen, on jé to, kar se predenj postavi, rožiče in njim podobne ostanke.

Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – odločiti, da se vsak dan najdemo pri naši mizi, ne da bi nas pri tem kaj motilo.

Zato je Vstalemu malica tako zelo pomembna. Ker je res pomembna. A ne malica kar tako, temveč skupna malica. Tudi če Peter v lakoti že pred vsemi skoči v vodo, mora počakati, da tudi vsi ostali priplujejo na kopno, šele potem natakar Jezus ponudi hrano. In jedo. In so skupaj, vse dokler ne pojedo (Jn 21,15). Skupni zajtrk. Ali pa kosilo. Ali pa večerja. Nekaj, kar moramo kristjani, ki verujemo v veliko noč, obdržati za vsako ceno, ta posvečeni čas mize in družine. Ker je to srečanje ob mizi tudi evharistija. Jezus se namreč učencem prikaže skupaj s tako banalno stvarjo, kot je hrana, in z njo se prikaže ob vsakem obroku, ko si vzamemo čas, da smo skupaj in skupaj jemo. Ko s tem, ko žrtvujemo svojo energijo in svoj čas, pravzaprav postanemo drug drugemu hrana na mizi.

Za to je ogromno razlogov, 153, če smo natančni. 153 razlogov, da se usedemo in skupaj jemo, če ne verjamete, preštejte, 153 razlogov je za naše družinske obede, vsak dan, za naša družinska srečanja ob mizi, proti enemu samemu: da pač nismo nič ujeli. Naše večerje, naše mize so preveč pomembne, da se ob njih zaradi enega samega razloga ne bi srečali in pogovarjali. Kajti ob njih se hranimo. Samo tam, ali pa umremo. Od njih naša družina preživi. Pa ne od hrane. Od drug drugega. Ker je preveč stvari, vsak dan po 153, ki nas vlečejo narazen, da bi bili preveč lačni, če ne bi imeli tega jutranjega, popoldanskega ali večernega srečanja.

Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – odločiti, da se vsak dan najdemo pri naši mizi, ne da bi nas pri tem kaj motilo. Noben opravek, nobena obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo, klic, slika na Instagramu ni bolj pomembno od tega, da skupaj jemo. Ker se mi moramo srečati z vstalim Kristusom pri naši mizi. Moramo ga otipati, moramo ga slišati, moramo ga prepoznati drug v drugem. Moramo ga pojesti. Sicer bomo lačni po svetu iskali nadomestke za to. In za to ni nobenega primernega nadomestka. Nobenega. Nobenega drugega Kristusa ni, nobenega drugega odrešenika, kot tistega, ki sedi in jé za našo mizo.

(misel za 3. velikonočno nedeljo, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Mali Maeder, Pexels