Naš Jaro Knežević v komentarju v Družini: Premeščen

Naš br. Jaro Knežević se je vrnil v našo župnijo iz Kančevcev, br. Jurij Slamnik pa odhaja v Vipavski Križ. Prav tako br. Ambrož. Jaro je napisal komentar za tednik Družina o premestitvah duhovnikov.

Pred leti mi je pokojni gospod Štefančič, ki je bil dolga leta eden izmed stebrov naše štepanjske fare (beri: župnije Štepanja vas v Ljubljani), rekel spodbudno in tolažilno misel: »Saj ste bratje vsak po svoje kalibri, a resnično pomembno je, da ste pristni.«

Po dobrih štirih letih na slovenskem daljnem vzhodu, v našem kapucinskem bratstvu v Kančevcih, sem bil premeščen v Ljubljano, v Štepanjo vas. Saj ne vem, ali je beseda »premeščen« primerna za opis celotnega procesa, ki je vključeval mojo pripravljenost, da se dam na razpolago tam, kjer sem najbolj potreben. Sledili so pogovori in skupna iskanja bratov v vodstvu province, provincialovo vprašanje, ali sem pripravljen oditi v novo bratstvo, novim pastoralnim izzivom naproti, in končno moj »da«. Niso me premestili kar tako. Nobenega duhovnika ne … Vedno je v ozadju proces iskanja najboljše možnosti za duhovnika, skupnost, občestvo verujočih, ki mu bo zaupano.

Spoštovani bralec, draga bralka, prosim vaju, da ne odobravata in hvalita predvsem gospodarsko-organizacijskih sposobnosti duhovnikov, njihovih odličnih pridig in družabnosti.

Precej nevarna in ne tako redka skušnjava je, da bi duhovnika gledali predvsem kot delavca v Božjem vinogradu, spregledali pa bi njegove osebne duhovno-duševno-telesne potrebe. Vsi vemo, da je vedno več, predvsem mlajših duhovnikov postavljenih pred težke naloge, povezane z vodenjem več župnij. Organizacijsko, logistično, pastoralno, gospodarsko je to izredno naporno … In kje je potem tu še čas za najpomembnejše: duhovno – življenje iz Jezusove bližine …

Ker sem sam kot kapucin z okoljem bratstva precej bolj zavarovan, kot so moji škofijski sobratje, mnogokrat z odprtimi usti opazujem čudeže, ki jih delajo, ko se razdajajo za svoje drage »ovčice«. A hkrati trepetam za nekatere med njimi in se sprašujem: »Še zmore najti čas in moč za zvesto molitev brevirja? Vzame vsak dan Sveto pismo v roke in odpre srce Besedi? Je obiskovanje evharističnega Jezusa in tiha Bližina, ki pomirja in osrečuje, še sestavni del njegovega dne?«

Seveda je z našimi duhovniškimi selitvami nemalokrat povezana tudi kakšna bolečina. Celo kakšna solza ali trda beseda razočaranja in jeze spremljata te »zloglasne« duhovniške premestitve.

Spoštovani bralec, draga bralka, prosim vaju, da ne odobravata in hvalita predvsem gospodarsko-organizacijskih sposobnosti duhovnikov, njihovih odličnih pridig in družabnosti. Vse to so pomembni darovi v korist skupnosti. A ne prezrita, ko se duhovnik pridruži molitvi rožnega venca pred mašo, ko zvesto dan za dnem čaka v spovednici (čeprav mnogokrat zaman), ko skupaj z verniki ostane po maši pred Jezusom v Najsvetejšem zakramentu, ko si vzame čas za pogovor kljub mnogim drugim obveznostim, ko zvesto obiskuje bolnike po domovih. Ne prezrita duhovnikove utrujenosti ali osamljenosti – spodbudita ga in podprita, da si vzame kakšen dan ali vsaj nekaj ur tedensko prosto. Povabita ga na obisk domov, da bo v krogu vaše družine ob okusni hrani (in kakšnem dobrem pivu) in toplih besedah čutil, da je zaželen, dobrodošel, spoštovan.

Vsakemu duhovniku bi res privoščil, da bi bil v novi župniji sprejet tako, kot sem bil jaz. Veliko ljudi mi je jasno pokazalo, da so me veseli. Tako dobro dene, ko vidiš in slišiš, da si zaželen.

Seveda je z našimi duhovniškimi selitvami nemalokrat povezana tudi kakšna bolečina. Celo kakšna solza ali trda beseda razočaranja in jeze spremljata te »zloglasne« duhovniške premestitve. Saj smo vendar ljudje in vsako slovo je neke vrste majhna smrt.

Res je tudi, da ni vsak duhovnik vsem ljudem »pisan na kožo«. In da je »staro vino boljše«, ker smo nanj navajeni in poznamo njegov okus. A prav odprtost za sprejemanje novega, drugačnega, včasih celo na videz ogrožajočega je najbolj očitno znamenje, da smo resnično živi.

In na koncu: bodimo prizanesljivi do naših škofov. …

Preberite članek do konca na spletni strani tednika Družina.

Foto: Aleš Čerin (ponovitev nove maše br. Ambroža Brezovška, na kateri je bil umeščen v našo župnijo tudi br. Jaro Knežević)