Papež: Strast za evangelizacijo – Apostolska gorečnost vernika. (1) Klic v apostolat (Mt 9,9-13)

Papež je začel novo serijo katehez o apostolski gorečnosti, ki jo začne s svetopisemskim odlomkom, ko Jezus pokliče apostola Mateja (Mt 9,9-13), ki je kot grešnik sedel pri mitnici. Vstane in gre – domov. Skupaj z Jezusom in še mnogimi prijatelji – grešniki. 

Povzetek besed svetega očeta

Dragi bratje in sestre: Danes začenjamo novo serijo katehez o apostolski gorečnosti. Kristusova Cerkev, ustanovljena na apostolih, se je rodila z misijonarsko gorečnostjo, ki jo je Sveti Duh poslal, da bi Kristusovo luč izžarevala v vse dežele in narode. Apostolska gorečnost je kisik našega krščanskega življenja in pokazatelj duhovnega zdravja Cerkve. Na podlagi Svetega pisma in živega izročila Cerkve lahko najdemo prvi, zgovoren primer tega v poklicanosti apostola Mateja.

Evangelij nam pripoveduje, da je Jezus “videl” tega preziranega cestninarja; pogledal je Mateja z očmi usmiljenja in ga poklical, naj postane njegov učenec. Matej je nato “vstal in mu sledil”; zdaj je kot spremenjen človek pustil svoje nezakonito pridobljeno premoženje in skupaj z Jezusom začel živeti kot učenec in služiti drugim. Pomembno je, da je Matej najprej pripeljal Jezusa na večerjo z mnogimi drugimi “cestninarji in grešniki”. Vrnil se je v kraj, kjer je živel, in Jezusa predstavil drugim.

To je lahko naš glavni nauk o apostolski gorečnosti; po besedah pokojnega papeža Benedikta se Jezusa ne oznanja s prozelitizmom (SSKJ: prozelitízem: prizadevanje za spreobračanje v določeno veroizpoved), ampak s privlačnostjo, iz vesele želje deliti z drugimi ljubeči Jezusov pogled in poziv, naj mu sledijo kot njegovi učenci.

Celotno besedilo kateheze

Dragi bratje in sestre, dobro jutro!

Danes začenjamo nov cikel katehez, posvečen nujni in odločilni temi za krščansko življenje: navdušenju za evangelizacijo, to je apostolski gorečnosti. To je bistvena razsežnost za Cerkev: skupnost Jezusovih učencev je dejansko rojena kot apostolska, rojena kot misijonarska in ne kot prozelitska. In že od začetka moramo razlikovati: biti misijonar, biti apostolski, evangelizirati ni isto kot prozelitizirati, nimata nič skupnega. Gre za ključno razsežnost za Cerkev.

Skupnost Jezusovih učencev je rojena kot apostolska in misijonarska. Sveti Duh jo oblikuje navzven – Cerkev se giblje, gre ven -, tako da ni zaprta vase, ampak je obrnjena navzven, je nalezljiva Jezusova priča – tudi vera je nalezljiva – in seže ven, da bi izžarevala Njegovo luč do konca sveta. Lahko pa se zgodi, da se apostolska gorečnost, želja, da bi dosegli druge z dobro novico evangelija, zmanjša, postane mlačna. Včasih se zdi, da je zasenčena; obstajajo “zaprti” kristjani, ki ne mislijo na druge.

Toda ko krščansko življenje izgubi pogled na obzorje evangelizacije, obzorje oznanjevanja, zboli: zapre se vase, postane samozadostno, atrofirano. Brez apostolske gorečnosti vera usiha. Poslanstvo pa, po drugi strani, je kisik krščanskega življenja: poživlja ga in prečiščuje. Začnimo torej proces ponovnega odkrivanja evangelizacijske strasti, pri čemer začnimo s Svetim pismom in naukom Cerkve, da bi apostolsko gorečnost črpali iz njunih virov. Nato se bomo približali nekaterim živim virom, nekaterim pričevalcem, ki so v Cerkvi obudili navdušenje nad evangelijem, da nam bodo pomagali prižgati ogenj, ki ga Sveti Duh želi ohraniti v nas.

Danes bi rad začel z nekoliko emblematično (SSKJ: emblém -a m (ẹ̑): likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo evangeljsko epizodo); [pravkar] smo jo slišali, klic apostola Mateja. On sam pripoveduje zgodbo v svojem evangeliju, ki smo jo slišali (prim. Mt 9,9-13).

Ali mi Jezusovi učenci, mi, ki smo Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, se odpraviti z drugimi, iskati druge?

Jezus vidi

Vse se začne z Jezusom, ki, kot pravi besedilo, “vidi človeka”. Le malo ljudi je videlo Mateja takšnega, kot je bil: poznali so ga kot tistega, ki je “sedel pri mitnici (=davčni blagajni”) (v. 9). Dejansko je bil cestninar: to je nekdo, ki je pobiral davke v imenu rimskega cesarstva, ki je zasedalo Palestino. Z drugimi besedami, bil je kolaborant, izdajalec ljudstva. Lahko si predstavljamo, kakšen prezir so ljudje čutili do njega: bil je “cestninar”, kot so ga imenovali.

Toda v Jezusovih očeh je Matej človek, tako s svojo bedo kot s svojo veličino. Zavedajte se tega: Jezus se ne ustavi pri pridevniku – Jezus vedno išče samostalnik. “Ta človek je grešnik, je takšne vrste človek …” To so pridevniki: Jezus gre k osebi, k srcu: “To je oseba, to je moški, to je ženska.” Jezus gre k subjektu, k samostalniku, nikoli k pridevniku, pridevnike pusti ob strani. In medtem ko je med Matejem in njegovim ljudstvom razdalja – ker vidijo pridevnik, “cestninar” -, se mu Jezus približa, saj je vsak človek ljubljen od Boga. “Tudi ta ničvrednež?” Da, tudi ta ničvrednež.

Dejansko evangelij pravi, da je prišel prav zaradi tega ničvredneža: “Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.” Ta Jezusov pogled je res lep. Videti drugega, kdor koli že je, kot prejemnika ljubezni, je začetek evangelizacijskega navdušenja. Vse se začne s tem pogledom, ki se ga učimo od Jezusa.

Iz serija Chosen, ko Jezus pokliče cestninarja Mateja

Lahko se vprašamo: kako gledamo druge? Kako pogosto vidimo njihove napake, ne pa njihovih potreb; kako pogosto označujemo ljudi glede na to, kaj počnejo ali kaj mislijo! Celo kot kristjani se sprašujemo: Ali je eden izmed nas ali ne? To ni Jezusov pogled: Vedno gleda na vsakega človeka z usmiljenjem in pravzaprav z naklonjenostjo. In kristjani smo poklicani, da ravnamo tako kot Kristus in gledamo kot on, še posebej na tako imenovane “oddaljene”.

Matejevo poročilo o klicu se namreč konča z Jezusovimi besedami: “Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike” (v. 13). In če se kdo od nas ima za pravičnega, je Jezus daleč stran. Približa se našim omejitvam, našim tegobam, da bi jih ozdravil.

Jezus se ne ustavi pri pridevniku – Jezus vedno išče samostalnik. “Ta človek je grešnik, je takšne vrste človek …” To so pridevniki: Jezus gre k osebi, k srcu: “To je oseba, to je moški, to je ženska.”

Gibanje

Vse se torej začne z Jezusovim pogledom. “Vidi človeka,” pravi Matej. Temu sledi – drugi korak – gibanje. Najprej pogled: Jezus vidi. Drugič, gibanje. Matej je sedel v davčni blagajni; Jezus mu je rekel: “Hodi za menoj.” In “vstal je in šel za njim” (v. 9). V besedilu je poudarjeno, da je “vstal”. Zakaj je ta podrobnost tako pomembna?

Ker je v tistih dneh tisti, ki je sedel, imel oblast nad drugimi, ki so stali pred njim, da bi ga poslušali ali, kot v tem primeru, da bi mu plačali davek. Skratka, tisti, ki je sedel, je imel moč. Prva stvar, ki jo Jezus naredi, je, da Mateja odtrga od oblasti: od sedenja, da bi sprejemal druge, ga spravi v gibanje proti drugim, ne sprejema, ne: gre k drugim. Prisili ga, da zapusti položaj nadrejenosti, da bi ga izenačil z njegovimi brati in sestrami in mu odprl obzorja služenja. To stori Kristus in to je temeljnega pomena za kristjane: ali mi Jezusovi učenci, mi, ki smo Cerkev, sedimo in čakamo, da ljudje pridejo, ali pa znamo vstati, se odpraviti z drugimi, iskati druge? Reči: “Pa naj pridejo k meni, jaz sem tukaj, naj pridejo,” je nekrščansko stališče. Ne, pojdite in jih poiščite, naredite prvi korak.

Cilj

Pogled – Jezus vidi; gibanje – “vstal je”; in tretjič, cilj. Kam bo šel Matej, ko bo vstal in šel za Jezusom? Lahko si predstavljamo, da ga bo Učitelj, potem ko je spremenil njegovo življenje, vodil k novim srečanjem, novim duhovnim izkušnjam. Ne, ali pa vsaj ne takoj. Najprej gre Jezus na njegov dom; tam mu Matej pripravi “veliko gostijo”, ki se je udeleži “velika množica cestninarjev” – torej ljudi, kot je on (Lk 5,29).

Ko Jezus pokliče Mateja, grešnika, le-ta vstane in gre – domov. Skupaj s prijatelji grešniki in z Jezusom. Pripravi gostijo. Farizeji se zgražajo.

Matej se vrne v svoje okolje, vendar se tja vrne spremenjen in z Jezusom. Njegova apostolska gorečnost se ne začne na novem, čistem, idealnem, oddaljenem kraju, ampak se začne tam, kjer živi, z ljudmi, ki jih pozna. Tu je sporočilo za nas: ni nam treba čakati, da bomo popolni in da bomo prehodili dolgo pot za Jezusom, da bi pričevali zanj, ne. Naše oznanjevanje se začne danes, tam, kjer živimo. In ne začne se s tem, da poskušamo druge prepričevati, ne, ne prepričevati, pač pa z vsakodnevnim prinašanjem lepote Ljubezni, ki se je ozrla na nas in nas povzdignila. In prav ta lepota, sporočanje te lepote bo prepričalo ljudi – ne sporočanje nas samih, ampak Gospoda samega.

Mi smo tisti, ki oznanjamo Gospoda, ne oznanjamo sebe, ne oznanjamo politične stranke, ne ideologije. Oznanjamo Jezusa. Jezusa moramo postaviti v stik z ljudmi, ne da bi jih prepričevali, ampak da bi Gospodu dovolili, da to stori sam. Kot nas je učil papež Benedikt XVI.: “Cerkev se ne ukvarja s prozelitizmom. Namesto tega raste s ‘privlačnostjo'” (Homilija pri maši za začetek pete generalne konference škofov Latinske Amerike in Karibov, Aparecida, 13. maj 2007). Ne pozabite tega: ko vidite kristjane, ki prozelitizirajo, sestavljajo seznam ljudi, ki naj pridejo … to niso kristjani, to so pogani, preoblečeni v kristjane, a srce je pogansko. Cerkev ne raste s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo.

Spominjam se, da so nekoč v bolnišnici v Buenos Airesu redovnice, ki so tam delale, odšle, ker jih je bilo premalo in niso mogle voditi bolnišnice. In prišla je skupnost sester iz Koreje. Prišle so, recimo v ponedeljek (ne spomnim se dneva). Prevzele so hišo sester v bolnišnici in v torek so prišle dol, da bi obiskale bolnike v bolnišnici, vendar niso govorile niti besede špansko. Govorili so samo korejsko in bolniki so bili veseli, ker so komentirali: “Bravo! Te nune, bravo, bravo!” “Kaj pa vam je sestra rekla?” “Nič, ampak s pogledom mi je govorila, komunicirale so z Jezusom,” ne same s seboj, s pogledom, z gestami. Sporočati Jezusa, ne sebe: To je privlačnost, nasprotje prozelitizma.

To privlačno pričevanje, to radostno pričevanje je cilj, h kateremu nas Jezus vodi s svojim ljubečim pogledom in z izstopajočim gibanjem, ki ga v naših srcih vzbuja njegov Duh. Mi pa lahko razmislimo, ali je naš pogled podoben Jezusovemu, da bi pritegnili ljudi, jih približali Cerkvi. Razmislimo o tem.

Posebni pozdravi

Prisrčno pozdravljam angleško govoreče romarje, ki se udeležujejo današnje avdience, zlasti skupine iz Ugande, Avstralije in Združenih držav Amerike. Posebej pozdravljam številne prisotne študentske skupine in duhovnike Inštituta za stalno teološko izobraževanje Papeškega severnoameriškega kolegija. Vsem vam in vašim družinam želim veselje in mir našega Gospoda Jezusa Kristusa. Bog vas blagoslovi!

Jezus pokliče Mateja: 9 Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. 10 Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. 11 Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« 12 On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. 13 Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

Vir: Spletna stran www.vatican.va (ORIGINAL v ANG)

Prevod: Aleš Čerin s pomočjo prevajalnika DeepL

Mednaslovi: Aleš Čerin

Foto: Rudy and Peter Skitterians, Pixabay (ogenj), Annett_Klingner, Pixabay (papež), Aleš Čerin (iz Svetega pisma)