Prazniki so v resnici “polniki”

Večkrat sem se ukvarjal z našim, slovenskim – po moje – zelo neprimernim poimenovanjem praznika, ki vključuje besedo ‘prazen’. Meni zveni zelo mimo in precej … prazno.

Svetek, praznik, …

Beseda za praznik v veliko drugih jezikih namreč vključuje besedo sveto: na primer v poljščini ‘święto’, v ukrajinščini ‘свято’ (svjato), v angleščini ‘holiday’ (sveti dan), besedo ‘odpočiti’ na primer v južnoslovanskih jezikih ‘odmor’ ali pa izhajajo iz latinske besede ‘festivus’ (srečen) na primer fiesta (špansko), festa (italijansko). No, resnici na ljubo nekateri jeziki imajo tudi vključeno besedo prazno: na primer v ruščini ‘праздник’ (prazdnik).

Tudi Slovenci smo včasih za praznik uporabljali besedo ‘svetek’, ki še vedno obstaja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a je označena z okrajšavo ‘star.’ (starinsko). Še Slomšek ga je uporabljal kakih 170 let nazaj v naslovu dela ‘Apostolska hrana, bogoljubnim dušam dana po branji apostolskih listov ino drugih bukev svetiga pisma za nedele ino svetke cerkveniga leta’.

Je kult dela iz svetka naredil praznik?

Le zakaj smo Slovenci (morda tudi Rusi?) zamenjali besedo ‘svetek’ – povezava s svetim in jo nadomestili s ‘praznik’ – povezava s praznim? Odgovor mi je na pladnju prinesel pisatelj Miha Mazzini, ki mi je takole na Facebooku razložil: “V narodu, kjer velja kult dela, je dan, ko se ne sme delati, prazen, torej izgubljen, nesmiseln. Zatorej praznik.”

Uh, hvala pisatelj. Dan, ko se ne dela, je za Slovenca prazen, izgubljen, nesmiseln. Logično, zato praznik. Za Slovenca je torej dan, ko bi se človek lahko v miru posvetil slavljenju Boga, poglobil odnos sočlovekom, tudi pobrskal v svoje globine, prazen. Vse te ‘aktivnosti’ v resnici na zunaj pravzaprav niso nikakršna akcija, nič se ne vidi, nič koristnega se ne dela. Samo gradi se nekakšne odnose. Kaj pa sploh je to? Kaj pa ima človek od tega? Nič, prav nič.

Zato pa Slovenci tako radi dodamo delovne aktivnosti našim praznim dnevom. Z nečim jih pa moramo napolniti, če so pač prazni, kajne? Če ne drugače, na praznik pač operemo avtomobil, gremo po nakupih, pokosimo travo, za nazaj ponaredimo kaj za službo, kar veliko kmetov se odpelje na njivo in kaj opravi.

Da se vidi (in tudi sami imamo radi tak občutek), da smo sicer prazen dan – napolnili, mu dali pravo, že na zunaj koristno vsebino. Že na prvi pogled tako izgledamo delovno, kar je dobro za svoj občutek in za sosede.

Nazaj v svetke?

A vsa ta vsebina s katero polnimo praznike, nas – četudi se nam zdi koristna – pušča nekje v globini prazne. Kljub zanikanju božjega v naši družbi, se ne moremo izogniti dejstvu, da smo ljudje pač bogopodobna bitja, da iščemo presežno in če presežnega ni, to napolnimo s tem, kar je pač pri roki: z delom, z materialnim, tudi s pretirano količino hrane in pijače, z veseljačenjem. Kar nas na koncu – kljub polnosti vsebine praznikov – še vedno pušča, kako paradoksalno! – prazne. In nezadovoljne.

Lahko bi rekli, da naši prazniki nikakor niso prazni, pač pa napolnjeni s “kramo”, ki je po vsebini – prazna. Tako bi lahko naše praznike morda lahko poimenovali pravzaprav “polnike” – praznega.

To bo trajalo vse dotlej dokler ne bomo sposobni praznikov spet napolniti z vsebino, ki “nasiti in odžeja”. In takrat bomo morda v naš besednjak ponovno uvedli besedico ‘svetek’.

Foto: Aleš Čerin