UTRINKI IZ LETOŠNJE PREŠERNOVE PROSLAVE – 8. 2. 2025

V soboto 8. februarja ob 17.00 je bila v kulturnem domu na Hrušici Prešernova proslava ob slovenskem kulturnem prazniku. Iskrena hvala vsem, ki ste sodelovali pri pripravi in izvedbi proslave. Na tem mestu objavljamo govor br. Dominika Papeža. Spodaj pa si lahko ogledate še nekaj foto utrinkov.

NAGOVOR BRATA DOMINIKA PAPEŽA NA PREŠERNOVI PRIREDITVI V HRUŠICI

Spoštovani zbrani, dragi brat draga sestra, dragi romar, draga romarka po tej naši slovenski zemlji, Gospod Jezus Kristus naj ti da svoj mir.
Na današnji dan, ko obeležujemo Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, se spominjamo veličastne dediščine našega največjega pesnika, Franceta Prešerna. Njegove besede so živele skozi stoletja in v njih še danes prepoznavamo univerzalne vrednote ljubezni, svobode, sočutja, pa tudi duhovnosti slovenskega naroda.
Ko premišljujemo o Prešernovem sporočilu, se v njegovih verzih jasno razkriva tudi klic k miru in odpuščanju. Kdo bi mogel pozabiti Prešernovo obljubo: “Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan”? Te besede so danes morda še bolj aktualne kot takrat, ko so bile zapisane.

Kot kapucin se vsak dan soočam z vprašanji, kako v naših srcih in družbi sejati mir. Prešeren nam pri tem lahko služi kot navdih. Njegova poezija nas vabi k preseganju razlik med nami,
k prepoznavanju skupnega človeškega dostojanstva in k dejavni ljubezni do bližnjega ter iskanju skupnega dobrega. Mir ni zgolj odsotnost vojne. Mir se začne v naših srcih, med nami. Mir pomeni, da smo pripravljeni odpuščati sebi in drugim, sprejemati različnosti in iskati poti sožitja.
Odpuščanje ni preprosto. Je dejanje poguma in globoke vere. V svoji magistrski tezi sem zapisal, da je odpuščanje vrhunec duhovnosti vsakega človeka. Torej ni človeka, ki ne bi vsaj ob smrtni uri iskal odpuščanja bližnjih, ne glede na njegovo versko pripadnost. Tako kot Prešeren v svojih pesmih izraža globok notranji boj, tudi mi pogosto bijemo bitke sami s seboj, z ranami, ki so nam jih zadali drugi, in s krivicami, ki smo jih morda doživeli.
Toda brez odpuščanja ni pravega miru. Odpuščanje je most, ki nas povezuje z Bogom in z bližnjim, in je pogoj za našo notranjo svobodo.
Naš slovenski narod je skozi zgodovino prestal mnoge težke preizkušnje. A prav v teh preizkušnjah smo se naučili, da naše preživetje ne določa zgolj moč, ampak tudi naša zmožnost, da stopimo skupaj, da odpustimo in da zgradimo nekaj novega, nove mostove do drugega. Prešeren nas uči, da sta ljubezen in človekovo dostojanstvo temelj vsake resnične kulture.
Na današnji praznik naj torej Prešernove besede postanejo ne le del našega spomina, ampak tudi našega delovanja. Naj nam bo Prešernova dediščina navdih, da bomo gradili mostove in ne zidov, da bomo posejali seme miru in odpuščanja ter ga negovali s sočutjem in vztrajnostjo.
Ker smo v svetem letu popotniki in romarji upanja, ki iščemo resnično spravo in odpuščanje med nami, naj sklenem ta svoj govor z mislijo o upanju. Upanju, da bo Prešernov ideal miru in sloge nekoč v polnosti zaživel med nami. Kajti, kot pravi evangelij: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.”
Dragi brat, draga sestra, dragi državljan, draga državljanka Republike Slovenije, tudi ti si povabljen, povabljena, da delaš za mir, kjerkoli že si. Zato ker smo si blizu, smo sosedje, nam Prešeren pravi, naj ne bo moj mejak vrag, ampak le pravi sosed, ki odpušča in išče mir in sožitje s sosedom.
Naj vas vse spremljata Božji blagoslov in Prešernov pesniški navdih. Hvala.
Hrušica, 8. 2. 2025