Marko Ivan Rupnik: Skušnjava prisilne edinosti je zares delo za ateizem

Po avdio posnetku zapisan prevod drugega dela homilije p. Marka Rupnika, 31. 5. 2020.

Apd 2,1-11; Jn 20,19-23

Različnost v občestvu – to je naš Bog. Poslušati Besedo in jo izraziti v svojem mesu – to so binkošti. Binkošti so bile praznik izročitve Postave, toda postava je ostala vedno zunanja. Dovolj je pomisliti, kako se prerok trudi, ko sporoča: Bog želi, da bi Postava prešla notri, v srce, ljudje pa jo imajo raje na kamnih. Kako je težko, da bi postava prešla v srce! Ustvarja edinost, ki pa ni svobodna, saj manjka ljubezen. Medtem ko pa postava Duha, ne samo, da združuje, ampak usposablja, da ji privoliš iz ljubezni, z ljubeznijo in v ljubezni, kot pravi Pavel. Postava Duha ustvarja edinost od znotraj, ko vse nagiblje proti istemu izviru, ki postane cilj. Ne gre namreč za to, da se ta izvir doseže, ampak, da se ga izrazi. Preko nas se bo izvir pokazal za cilj. Brez Svetega Duha tega ni mogoče razumeti. Ljudje ne morejo razumeti, da nekdo služi drugemu zaradi istega življenja in iste ljubezni, pri kateri sta udeležena in ju združuje. Tega ni mogoče razumeti.

Solovjov v svojih razmišljanjih pravi, da smo z zunanjimi strukturami, s katerimi smo hoteli ustvariti enotnost Cerkve, naredili ogromno škodo. Kaj pomeni cerkvena enotnost vere, ki je vsiljena s strukturo zunanjega predpisa, norme? Ni mogoče. V zadnjih stoletjih smo to počeli. Evangelij smo postavili nazaj v staro Postavo in smo popačili, pokvarili tudi staro Postavo. Postaviti krščenega v zunanjo strukturo edinosti pomeni popačiti evangelij, pokvariti evangelij. To ni mogoče. Vendar se je prav to zgodilo: stari mehovi in novo vino, oboje se pokvari. Dejansko, poglejte, bodimo resni pri Besedi: če ni prostora, da uresničimo edinost kot različnost in različnost kot občestvo, smo preprečili Bogu, da bi obstajal na tej zemlji. Kajti Bog je to. Skušnjava prisilne edinosti je zares delo za ateizem, kot so dokazala zadnja stoletja. Če pomislimo, da so morali priti ljudje in začeti bitko osvobajanja od religioznega kalupa! Se zavedate, kam smo prišli?! Zadnja stoletja lahko beremo kot: zdaj propada krščanstvo. Toda 2. vatikanski koncil nam odpira neko drugo okno: pomlad Svetega Duha, osvobajanje evangelija in človeka od kalupa, ki mu je naložen. Ni tako preprosto, kot se zdi. Religiozno smo lahko tudi zelo popolni, toda, kaj izražajo naša človeška dejanja? Kaj smo šli delat na druge celine? Ni tako preprosto.

Lahko mislimo na to, da živimo veliko pomlad. Toda pot bo dolga in ne bo lahka. Kajti od tega kalupa, ki nas je hotel narediti vse enake, da bi vsi govorili enako, mislili enako … kot pri Babilonskem stolpu, smo prešli na drugi breg: moraš biti ti sam! Gre za dve plati ene realnosti. In zdaj smo pod tem drugim bičem. In je težko razumeti edinost iz ljubezni, da se nekdo podredi drugemu – kakor je govoril Ignacij za predstojnike, da bi morali biti tako popolni v ljubezni, da bi v drugemu prebujali svobodno privolitev, še preden bi spregovorili – tega ni mogoče razumeti, če ne pripadaš istemu izviru. Brez tega se ne da razumeti, kako živeti eden v drugem.

Toda, kako se zaključi dogodek v Apd 2? Ne ravno dobro, kakor tudi ne nekateri Kristusovi čudeži, ko so mu dejali, da dela z Belzebulom … Tukaj pa, da so se napili, da so bili prestrašeni in zaprti zaradi tragedije in so se nekoliko potolažili s pijačo … Vedno se najde racionalna razlaga, znanstvena razlaga, ki je neizpodbitna. Če se nekdo napije, je pijan in počne čudne stvari. To je znanost, tega ni moč izpodbiti. Tako počnemo tudi mi, komaj se nekje v Cerkvi pojavi kje kakšno občestvo … to zavrnemo … Špidlik je nekoč v Velehradu dejal: »Vsakič, ko se v Cerkvi dotaknemo svobode, kot izraza občestva, se hudič prebudi. Kajti tega se ne sme dotakniti.«

V binkoštih umre vase zaverovano bivanje in se rodi bivanje, v katerem se preko nas pokaže, da smo Njegovo delo. »Njegova stvaritev smo« (Ef 2,10), nismo samouresničenje, nismo uresničenje od zunaj, ampak smo njegova stvaritev, kajti On nas pozna, nas posluša in se potem izrazi preko nas.

Foto: Gerd Altmann, Pixabay