Gospa Monika Kovač, 105 let, se je poslovila od nas

Žal vas moramo obvestiti, da je gospa Monika Kovač, katero sta obiskali Irma Veljić in Zlata Anžur in ki je bila dolga leta naša krajanka, preminila 16. 11. 2022 v domu DEOS Medvode, Zbiljska 15. Pogreb bo v družinskem krogu na Ljubljanskih žalah 1. 12. ob 12h. Pogrebna sveta maša h kateri ste lepo vabljeni bo v ponedeljek 5. 12. ob 19. uri v Štepanji vasi. 

Kličemo z apostolom Janezom: Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. (Jn 16,22). Vsem svojcem izrekamo iskreno sožalje.

Članici Župnijskega pastoralnega sveta naše župnije sta obiskali gospo častitljive starosti na njenem novem domu ter ji izkazali pozornost in zahvalo za njeno dolgotrajno služenje v naši župniji. 

Vhoda v njeno sobo ni bilo težko najti, saj so naju prijazno nagovorili že okraski na vratih z iskrenimi željami oskrbovancev zanjo, ki jo spoštujejo in je med njimi priljubljena. Najinega obiska se je zelo razveselila in pogovor z njo se je po izrečenih čestitkah in objemih spontano razvijal in zaobjel njen častitljiv in še vedno razgiban ter dejaven vsakdan.

Kdo je gospa Monika Kovač?

Našo do skoraj dejavno župljanko gotovo vsaj na videz poznamo, saj je bila desetletja vključena na številnih ravneh služenja v naši župniji; bralka božje besede, molivka rožnega venca, koordinatorica revije Kraljica miru Kurešček, dejavna članica Frančiškovega svetnega reda, sobotne skupine starejših …

Pred letom dni se je, zaradi fizične oslabelosti in po pogovoru s hčerami, preselila v Dom starejših Zbiljski gaj pri Medvodah, da bi v varovanem stanovanju mirno in še vedno dejavno živela v bližini hčerke Zinke.

Kaj nama je v pogovoru zbrano in tekoče pripovedovala o svojem življenju?

V mislih sva se ob njeni pripovedi preselili v njen rojstni kraj Čačić v bližini Osilnice, ki ga je kmalu zapustila in pri častnih sestrah v Škofji Loki odkrivala svoje učne in druge darove. Veliko se je ob njih naučila, poleg znanja jo je že zelo zgodaj navdušilo druženje s čopičem. Njena prva pokrajinska slika tega okolja krasi na vidnem mestu tudi njen sedanji dom.

V času odraščanja se je preselila k teti v Koprivnico in se po končani šoli vrnila, doživljala vojno, njene posledice in kmalu prevzela vodstvo Pošte v Čabru.

To je bil tudi čas, ko sta se s prijateljem Stankom odločila za skupno življenjsko pot, si ustvarila družino treh hčera; Zinke, Marije in Vladke, ki ji izkazujejo tudi sedaj veliko hvaležnost in ljubezen. Ob preselitvi v Ljubljano, zaradi pravniških obveznosti moža Stanka, je ostala doma, saj so bile hčerke in njih vzgoja za starša zelo pomembno življenjsko vodilo in cilj. Hčerke so po končanem visokošolskem študiju ustvarjalno izpolnjevale svoje poklicne cilje in si ustvarile tudi svoje družine.

Življenjska pot moža Stanka se je prezgodaj končala, in z njegovim odhodom je odšel tudi del nje. Razpoložljivi čas pa je z veseljem namenjala urejanju vrta Zinkine družine, kulinaričnim dobrotam za svoje drage in služenju v župniji.

Čemu je namenjen njen sedanji dnevni čas?

Slikarski dar tudi sedaj, ob občudovanju narave na krajših sprehodih, domiselno podoživlja in upodablja na podlago. Ustvarja pravi razstavni prostor na sobnih stenah in stvaritve jo vsak dan nagovarjajo drugače.

Vključena je tudi v pevski zbor in v njem s svojim glasom prispeva k zvočni ubranosti skupine. Glasba je zanjo še vedno spodbudni del vsakdana in zaupala nama je, da je pred nekaj dnevi celo zaplesala z direktorjem doma enako odločno kot ob 100. rojstnem dnevu z županom Jankovičem.

Kaj nam svetuje za zadovoljno življenje?

Smeje nama je zaupala, da je za zadovoljno in dolgo življenje, ob zmernem uresničevanju pomembnih življenjskih potreb, potrebno zelo malo, če slediš reku, njej pomembnemu že od otroštva vse do danes: »Ne stori nikomur kaj takega, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi«.

To ji uspeva, saj sledi nauku vere, da smo vsi, čeprav zelo različni, otroci Stvarnika enako vredni spoštovanja in medsebojnega razumevanja že zato, ker smo. S svojim odnosom do drugih, povemo kdo smo in s tem prispevamo k odprtosti medsebojnih odnosov ali pa k umiku.

Čas nam je prehitro minil in poslovili smo se z njenim iskrenimi pozdravi za vse bivše župljane in željo, da obisk še kdaj ponoviva.

Prijeten je bil ob odhodu skupen občutek, kako malo je potrebno, da prikličeš na obraz sočloveka veliko veselje in zahvalo, ker nisi pozabljen, čeprav v visoki starosti!

Z gospo Moniko Kovač sva kramljali Irma Veljić in Zlata Anžur.

Foto: Zlata Anžur