Jože Beranek – umetnik ilustrator: Slovenija, vračam se v tvoj spomin

Naš župljan Peter Bergant že več kot dvajset let raziskuje življenjsko zgodbo, smrt in zadnje počivališče umetnika ter ilustratorja Jožeta Beraneka. Na radiu Ognjišče so – poleg razgovora – pripravili še njegovo literarno zamisel predstavitve umetnika.

In so spregovorili:

zamolčani, zavezani, zasuti,

zabetonirani, zakopani, zasmeteni.

Spregovorili so,

kar tako iznenada

skozi usta ljudi,

ki so jih po skrivnostnih silah zaslutili

in vedeli, da morajo spregovoriti

v njihovem imenu.

Peter Bergant: Čas resnice, čas odpuščanja

Kako se ga spominja Peter

Jože Beranek (Vir: Wikipedija)

V sobi našega podstrešnega stanovanja je bila velika stara omara. Spodaj v tej omari je bila cela vrsta knjig. Predvsem Mohorjanke in knjige Slovenčeve knjižnice, ki jih zbiral moj najstarejši brat. In v tej omari se je pretakala moja fantazija prav preko imena Jože Beranek in njegovih ilustracij. Polnil sem svoja iskanja že takrat, ko še nisem znal brati. Slike so govorile, slike so nosile mojo domišljijo v svet pohorskih gozdov, planinski svet tudi z grozljivostjo plazov in padajočih plezalcev…pa kaj si ga vedi še kaj. Nepozabne ilustracije z drobnarijami dobrega opazovalca: gobicami pod stoletnimi hrasti, pa veverico na drevesu, pticami nad gradom, nepozabni izrazi čustev ljudi v potezah obrazov…

Ostal mi je Jože Beranek, saj mi je prvi odprl vrata v svet lepega, v svet likovne umetnosti – takšne razumljive. In se mi je občasno prebujal skozi moje življenje. Tiste knjige iz mojega otroštva sem namreč prenesel v moj dom, ki sem si ga ustvaril. In jih imam pri sebi. Niso več v stari omari. Na posebni polici so. In kadar mi pridejo v roke, sem spet tisti mali zvedavi otrok, ki se mu začenja življenje. Takrat še nepokvarjeno, svetlo in prijazno.

Ob prebiranju knjig Bogdana Novaka »Lipa zelenela je«, pa me je udarilo. Zasledil sem v knjigah opis njegovih zadnjih ur življenja.

Od takrat me občasno prime in začnem spet in spet razmišljati o Beraneku in si želim zvedeti resnico.

Včasih imam prav čuden občutek očitajočega umetnika, da bi vendarle moral dati kaj več njemu, ki mi je toliko dal. Zato že več kot dvajset let iščem njegovo zadnje počivališče. Spoprijateljil sem se tudi z njegovim sinom Markom. Veliko sva bila skupaj in veliko predebatirala o njegovem očetu. Žal je Marko umrl pred dvema letoma.

Fiktivno pismo Jožeta Beraneka svojemu sinu Marku

Pismo, ki ga je sestavil Peter Bergant in prebral dramski igralec Pavle Ravnohrib, je nagovor očeta Jožeta svojemu sinu Marku in je literarni obliki prikaz umetnikovih zadnjih dveh let življenja.

Fiktivno pismo umetnika ilustratorja Jožeta Beraneka svojemu sinu Marku

Življenjepis

Jožef Beránek, slovenski ilustrator, stripar, karikaturist in častnik slovenskega domobranstva, * 22. junij 1913, Písková Lhota na Češkem, † 1945, verjetno v Kočevskem Rogu.

V Ljubljano se je z družino preselil leta 1922. Leta 1930 je končal meščansko šolo, pet let pozneje pa diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Bil je samouk, ki si je nabiral znanje s prerisovanjem starih mojstrov.[1] 1941 je postal pogodbeni risar Slovenca.

Njegovo najpomembnejše delo je ‘Quo Vadis – roman v slikah’ iz leta 1943[2] – strip po knjigi Henryka Sienkiewicza, ki spada med začetke stripa na Slovenskem[3]. V sodelovanju s pisateljem Jožetom Tomažičem je ilustriral večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk, Botro vilo, Dravsko rožo, Drvarko Marijo, Pastirčkova nebesa, Oglarjevega sina idr. Narisal je tudi več knjižnih naslovnic. Jeseni 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva.

Risal je predvsem za časnika Slovenski dom, za katerega je risal zgodbe v slikah in Slovensko domobranstvo, ki ga je redno opremljal z risbami bojev protikomunističnih borcev, s šaljivimi stranmi in ilustracijami pesmi. Ustvarjal je tudi propagandne plakate, brošure in letake.

V slovenskem domobranstvu je imel čin poročnika (čin podporočnika je pridobil že pred vojno med služenjem vojaškega roka).

11. maja 1945 je bil aretiran, domači pa so ga nazadnje videli 18. maja 1945[4]. Ubit naj bi bil maja ali junija leta 1945, poleg 216 drugih, zaradi kolaboracije in narodnega izdajstva, po nalogu majorja Mitje Ribičiča[5] oz. načelnika Ozne Ivana Matije – Mačka.

Vir: Wikipedija