Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi – nekoliko nerodno, pa vendar – podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … nekateri hodimo dolgo po tej poti, neskončno dolgo. Človek je počasne sorte, naravna nam je.
Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot par sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč, do Dubrovnika menda, če ne še dlje.
Najti pot
Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Ne le po poti, po življenju. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je tista ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, on, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna, samo če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože. To je pot. In lahko se jo naredi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, rase pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi.
Še veliko vam imam povedati
Zato je počasnost očitno za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi,« (Jn 16,12) pravi Jezus po treh (!) letih skupnega življenja in debat, naukov, skupne hoje z učenci. »Še veliko je pred vami,« s tem daje Jezus učencem pot, ne cilja, pot, ker je ta pomembna, da človek rase, da hodi po poti, ki mu jo – sproti, ne vnaprej – razodeva Duh. Ker na poti človek nastaja.
In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo. In nastajamo, nekaj, česar še ne razumemo. Razumeli bomo, prepoteni, ko bomo na vrhu ugledali razgled.
(misel ob nedelji Svete Trojice, leto C)
Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce
Foto: Aleš Čerin
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!