V naši župniji že tri desetletja za na cvetno nedeljo (ponovitev je v velikem tednu) z mladimi pripravljamo dramsko uprizoritev Jezusovega trpljenja. Letos smo bili že v pripravah na pasijon, ki bi bil že 30 po vrsti, pa ga za radi korona virusa ne bo. Ob tej priliki na tem mestu objavljamo prispevek o pasijonih v naši župniji.

Pasijon nagovarja oboje – tiste, ki ga ‘pričujejo’ in tiste, ki ga spremljajo

Spominjam se, da me je pred nekaj leti potem, ko smo z mladimi v župniji pripravili pasijon, dan potem poklicala mlajša katehumenka (katehumen = prosilec za krst odraslih, tisti, ki se kot odrasli pripravlja na krst) in se mi je iz srca zahvalila za pasijon z naslednjimi besedami: »Hvala za pasijon, ki ste ga pripravili. Do sedaj me še nobena stvar v življenju ni tako močno nagovorila, kot včerajšnji pasijon.«

Pasijon najbolj nagovori tiste, ki ga »pričujejo« (ne igrajo), seveda pa tudi tiste, ki si ga pridejo ogledat. To sem še posebej videl lansko leto, ko sem imel možnost, da sem lahko opazoval ljudi, ki so si prišli ogledat pasijon. Opazil sem, da so mnogi med pasijonom sklenili roke v molitev in njihove roke so ostale sklenjene do konca pasijona.

Ko sem temeljito prebral župnijsko kroniko in oznanilno knjigo, sem ugotovil, da mladi v naši župniji na cvetno nedeljo popoldan ali zvečer redno vsako leto pripravljajo dramsko uprizoritev Jezusovega trpljenja vse od leta 1990. Kar dolga leta je bila ponovitev pasijona na veliko sredo po večerni maši, zadnjih osem let pa je ponovitev pasijona na veliki torek po večerni maši.

Iz zapisa župnijske kronike lahko ugotovimo, da pasijona ni bilo le leta 2000, ko je bil v župniji misijon. Letos bi tako bil na vrsti že trideseti pasijon.

Kako se je začelo?

Pri postni pobožnosti so v osemdesetih letih na cvetno nedeljo križev pot molili mladi. Iz oznanilne knjige razberem, da je mladinska pevska skupina leta 1989 pripravila križev pot s postnimi pesmimi in premišljevanji.

Leta 1990 pa so mladi prvič uprizorili Jezusov pasijon.

Ker sem v devetdesetih letih bival v kapucinskem samostanu, se z lepimi spomini spominjam pasijonov, ki so jih pripravili mladi. Zadnjih deset let pa sem bil kot kaplan ali župnik aktivno vključen v pripravo pasijonov.

Pasijoni so bili vedno kvalitetno pripravljeni in skoraj vedno tudi spremljani z živo mladinsko glasbo. Mladi so se ob spremstvu bratov kapucinov vedno poslužili kakšnega novega pristopa.

Izjemne možnosti za dobro izvedbo pasijona nudi tudi naša cerkev. Cerkev vedno popolnoma zatemnimo, pred oltar v prezbiterij postavimo oder, na kor damo gledališke luči in mešalno mizo, preko katere predvajamo scensko glasbo.

Že v začetku 90 let so prav za pasijon sešili posebne obleke, ki jih še vedno uporabljamo. Seveda pa, kadar le, moremo še kaj dopolnimo ali si izposodimo. Pri pasijonih sodeluje od 25 do 55 mladih. Še posebej v zadnjih letih se trudimo, da pasijon ni igra ampak »pričevanje Jezusovega trpljenja«, ki je namenjeno poglabljanju vere mladih, ki pasijon pripravijo in udeležencev. Zato tudi pri pasijonu ni nobenih aplavzov nastopajočim.

1990

Leta 1990 je vlogo Jezusa odigral tedanji župnik br. Miha Sekolovnik. Ko sem br. Miha povprašal, kako se spominja tega pasijona, mi je povedal, da je mlade, s katerimi je takrat pripravljal pasijon opozoril, da to ne sem biti šov. In kakor je povedal, so potem vse zelo dobro izpeljali, tako da so bili vsi nagovorjeni.

1992

Za pasijon leta 1992 je v župnijski kroniki za cvetno nedeljo zapisano naslednje: »Po maši ob 16. uri so mladi iz naše župnije pripravili pasijon v obliki drame. Pasijon je lepo uspel, ker so se mladi zelo lepo vživeli v svojo vlogo. Tudi udeležba je bila zelo lepa.«

1995

Od leta 1995 pa do leta 2010 je pasijon večkrat potekal v obliki procesije to pomeni, da se je začel v cerkvi, nato pa so bili različni prizori pred cerkvijo, na župnijskem travniku, pred samostanom in pred župnijskim domom. Vsi, ki so prišli pogledat pasijon, so se za vsak prizor v procesiji pomaknili naprej skupaj z igralci. Vsak obiskovalec je bil tako sredi dogajanja. V tem obdobju je pasijone kar nekaj krat režiral naš župljan in režiser Peter Bergant, ki je velikokrat napisal tudi vsa besedila.

Leta 1995 se je tako pasijon zaključil s križanjem pred župnijskim domom. Pred prizorom križanja so mladi vsem udeležencem razdelili na vrvice privezane velike žeblje, ki so si jih udeleženci obesili okrog vratu.

Po križanju so mladi v procesiji odpeljali Jezusa v znamenit božji grob, ki se nahaja desno od naše cerkve in so ga zaklenili v grob. Vmes so pritrkovalci v zvoniku pritrkovali žalostno melodijo. Spominjam se, da je bilo kar presunljivo.

Vlogo Jezusa je takrat odlično odigral Aleš Primc. Še sedaj se spomnim ene gospe, ki je potem, ko so se ljudje že razšli, prišla do me ne in me vprašala: »Saj vendar ne boste Jezusa pustili kar v grobu?«

1997

Leta 1997 sta pasijon povezovala dva svetopisemska preroka, ki sta napovedovala Jezusovo trpljenje. Med drugim sta pripovedovala spev o trpečem služabniku iz knjige preroka Izaija.

1998

Leta 1998 je pod mentorstvom br. Primoža Kovača okrog 40 mladih uprizorilo Škofjeloški pasijon.

1999

Za pasijon iz leta 1999 v časopisu Družina lahko med drugim preberemo naslednje: »Letošnji scenarij za pasijon je temeljil na Janezovem evangeliju. Nekateri prizori so bili odigrani v prezbiteriju, nekateri pa v kapeli Oljske gore, ki je neprimernejše ozadje za uprizarjanje Jezusovega trpljenja. Vse prizore je povezovala pripovedovalka pri oltarju. Med prizori pa smo vsi v cerkvi peli postne pesmi.«

2000 do 2010

Glavni organizator pasijonov v letih je 2001-2005 je bil takratni kaplan in kasneje župnik br. Milan Kvas, veliko pa mu je pomagal Igor Pigac, ki je v tem obdobju večkrat odigral vlogo Jezusa. Pasijon leta 2001, ki je zelo lepo uspel, je za oddajo Obzorje duha snemala Televizija Slovenija.

Leta 2004 so igralci vse prizore odigrali z mimiko, v ozadju pa se je slišal glas Jezusa, Marije in ostalih oseb, ki so pripovedovali, kako doživljajo ure trpljenja. Besedilo je bilo vzeto od duhovnika Frančiška Jeranta. Za vse, ki so si pasijon ogledali je bilo to lepo in pretresljivo doživetje in priprava na velikonočne praznike.

Leta 2005 je pasijon z glasbo spremljala takratna mladinska glasbena skupina, ki je med pasijonom zapela tudi naslednje pesmi: Nekdo kleči, Križaj ga, le križaj ga, Moji rojaki, Tiho so in Glej v daljavi.

V letih od 2006 do 2010 so pasijone animirali br. Marko Senica, br. Jože Smukavec in br. Jurij Štravs. Br. Jurij Štravs je tudi nekajkrat izjemno dobro odigral Jezusovo vlogo.

2011

Pri pasijonu, ki sem ga režiral leta 2011 je sodelovalo 39 mladih. Takrat smo med prizori brali zgodbe o otrocih, ki trpijo v različnih misijonskih deželah. Zgodbe o teh otrocih so nam poslali slovenskih misijonarji. Ker so nam od nekaterih otrok posredovali tudi slike, smo med branjem zgodb lahko na projekciji videli slike teh otrok.

Tisto leto smo vse prispevke, ki smo jih zbrali ob pasijonu dali misijonski skupini Pota, ki jih je odnesla v misijon v Corumbo v Brazilijo.

2012

Leta 2012 je pasijon, ki je nosil naslov »Žejen sem«, v obliki musicla režiral br. Jaro Knežević.

Jezusa pa je takrat prvič odigral srednješolec Boštjan Čerin. Ta pasijon je z res lepim petjem spremlja glasbena skupina Mladoletje.

2013

Leta 2013 je pri pasijonu sodelovalo okrog 50 mladih, od tega je bilo okrog 15 birmancev, ki od tega leta dalje redno sodelujejo pri pasijonu.

Med prizori je pel SMC bend iz Rakovnika. Od tega leta dalje vsako leto povabimo glasbeno skupino, ki pasijon obogati z glasbo in tudi privabi večje število obiskovalcev.

Med pasijonom je bilo tudi nekaj video koncertnih posnetkov slavilne glasbe od Hillsongov. S tem smo želeli pokazati, kako tudi danes velike množice veselo slavijo Jezusa.

Vlogo Jezusa je zelo dobro odigral Boštjan Čerin, ki se je na to pripravljal z molitvijo in premišljevanjem. Boštjan mi je tudi zelo dobro pomagal pri režiji.

2014

Leta 2014 je pri pasijonu sodelovalo okrog 55 mladih. Med mašo in pasijonom je pel Primož Križaj z glasbeno skupino Odsev.

Igro pa od tega leta dalje redno spremljamo s scensko glasbo, ki jo z računalnika predvajamo preko mešalne mize. Tako je navadno skoraj celoten pasijon spremljan z glasbo. Posebnost tega pasijona je bila, da se je v ozadju odvijala projekcija slik iz Svete dežele. Tako so udeleženci lahko videli, kako danes izgledajo kraji, kjer je Jezus trpel. Pasijon sva režirala skupaj s Petrom Kastelicem.

Vlogo Jezusa je res pričevanjsko odigral Tomaž Rupar, ki danes biva v samostanu Trapistov v Novem dvoru na Češkem. Zelo živo se spominjam, kako sta pozno zvečer dan pred predstavo na cvetno nedeljo po končani vaji v cerkvi ostala le še Tomaž Rupar, ki je je igral Jezusa, in režiser Peter Kastelic, in sta še dolgo vadila Jezusovo umiranje. Spomnim se, da sta želela, da ima Jezus potem, ko umre, spokojen nasmeh na obrazu. In dolgo sta iskala pravo nianso tega nasmeha.

2015

Leta 2015 sta pasijon, pri katerem je sodelovalo nekaj čez 50 mladih, režirala naš kandidat Ambrož Brezovšek in Peter Kastelic. Vlogo Jezusa pa je odigral Matjaž Vidmar. Mašo in pasijon je zelo lepo glasbeno spremljal Skromni band. Za sklep smo vsi sodelujoči skupaj z bandom zapeli pesem Tu pred križem zdaj stojim.

2016

Pasijon leta 2016 je bil izjemno lep, doživet in pričevanjski. Za glasbeno spremljavo med mašo in pasijonom je poskrbela skupina Pusti sled.

Vlogo Jezusa je odigral Boštjan Čerin. Pasijon sta močno zaznamovala tudi Vid Planinc kot veliki duhovnik in Tomaž Rupar kot Pilat. Spominjam se, da so pri tem pasijonu, med tem ko si je Pilat umil roke in z rokami poškropil po ljudeh, trije mladi s kora z aspergilom škropili vodo po vseh ljudeh v cerkvi, kar je imelo poseben učinek na vse udeležence.

Posebnost tega pasijona je bila, da je bilo v pasijonu tudi nekaj senčnih prizorov. V prezbiteriju smo obesili zelo veliko rjuho za katero smo izvajali senčne prizore. Tako smo zadaj postavili Jezusa in dva vojaka, ko je bil Jezus v ječi, vmes pa je bila pesem, kar je ustvarilo občutek, da je bil Jezus dolgo v zaporu.

Ko je Jezus umrl na križu, pa je to zagrinjalo padlo na tla in v tistem trenutku smo v čisto temni cerkvi z eno samo lučko osvetlili odprt tabernakelj z Najsvetejšim. Nato smo se vsi igralci kleče zbrali ob tabernaklju in pasijon zaključili z 20 minutno adoracijo ob glasbeni spremljavi.

2017

Pasijon leta 2017 je bil precej drugačen od ostalih. Glasbeno je pasijon spremljala glasbena skupina Spregovori iz domače župnije.

Besedilo pasijona je napisala srednješolka Amadea Iva Delopst, ki je, preden je začela pisati besedila nekajkrat prebrala evangelije.

Vlogo Jezusa je odlično odigral Matej Mušič, ki je bil tedaj še v devetem razredu osnovne šole. Veliko pasijona je bilo odigranega le z mimiko.

Posebnost tega pasijona pa je bila, da je bil Jezus kot Bog oblečen v belo obleko, vsi ostali igralci, razen Marije, pa kot grešniki v črna oblačila. Po Jezusovi smrti pa je Jezus prišel na oder z prižgano velikonočno svečo, ob njem pa so se v belih oblačilih zbrali vsi ostali nastopajoči. Tako se je tudi simbolično pokazalo, kako nas Jezus s svojim vstajenjem očiščuje in odrešuje.

2018

Leta 2018 je pasijon režirala študentka Anamarija Božeglav. Mašo in pasijon je glasbeno spremljal Grega Strajnar – Odkloplen Grega.

Besedilo za pasijon je napisal 15 letni Matej Mušič, ki je tudi odlično odigral Jezusovo vlogo. Posebnost tega pasijona, ki je bil zelo doživeto odigran, so bile ilustracije Jezusovega trpljenja, ki so se odvijale v ozadju na projekciji, ki jih je narisala 15 letna Klara Farič.

2019

Leta 2019 so mladi, ki jih je spremljal kaplan br. Miro Pavšek, naredili izjemno lep pasijon. Mašo in pasijon je s čudovito glasbo spremljal aktualni Stična band.

Svetopisemsko besedilo za pasijon je bilo vzeto iz sodobnega prevoda Markovega evangelija, ki je namenjen predvsem mladim.

V tem pasijonu so mladi odigrali še prizor, kako Jezus prežene trgovce iz templja in priliko o vinogradu in viničarjih, ki so ubili gospodarjevega sina. S tem so želeli pokazati, kako si je Jezus »nakopal« jezo pri Judih, da so ga potem tožili.

Zelo močno doživetje v tem pasijonu je bila Jezusova molitev v vrtu Getsemani, ker se je takrat izpostavilo Najsvetejše in je bila ta molitev adoracija.

Pasijon je prišel gledat tudi predstavnik Europasijona iz Avstrije. In tega leta je bila tudi naša župnija pridružena evropskemu združenju Europasijon, ki povezuje vse kraje v Evropi, kjer pripravljajo pasijone.

Pasijon povezuje in poglablja vero

Sam kot duhovnik opažam, kako pasijon povezuje mlade v naši župniji. Najlepše ob vsem pa je, da pasijon vedno znova poglablja našo vero in je čudovit način za oznanjanje evangelija.

Ko pasijon pripravljamo, marsikdaj nastopijo tudi kakšne težave. S pasijonom oznanjamo Boga in njegovo slavo, in sam sem ob tem že večkrat občutil, da sovražniku človekove narave to ni všeč, zato nam kdaj tudi pošlje kakšno preizkušnjo. Toda ne da se opisati, kako lepo je videti, ko Bog spregovori po pasijonu, po mladih, ki ga pripravljajo.

Za konec pa še anekdota: “Spominjam se, kako so že dalj časa nazaj prišli na pasijon, ki je bil v naši cerkvi, tudi člani skupine vera in luč. In ko so vojaki tepli Jezusa, je eno mlado dekle s posebnimi potrebami, ki je danes že pokojna, to tako močno zabolelo, da je vstala iz klopi, šla do vojakov ter jih milo prosila, naj Jezusa ne tepejo več. Ko sem videl kako je prosila vojake, naj ne tepejo Jezusa, mi je postalo jasno, kako zelo rada je imela Jezusa.”

Kako so videli pasijon?

ALEŠ PRIMC (Aleš je v devetdesetih letih aktivno sodeloval pri naših pasijonih)

“V devetdesetih sem trikrat uprizoril Jezusa v Pasijonu. Dvakrat v pravi pasijonski igri, enkrat pa smo postavljali “pasijonske slike”. Mentor za Pasijone v začetku 90-tih je bil p. Primož Kovač, ki sem mu hvaležen, da mi je zaupal to veliko odgovornost. Mislim, da je bilo prvič pred Veliko nočjo leta 1992.

Priprave na pasijon so bile zelo resna stvar. Pogovarjati smo se začeli kmalu po Božiču, sledila je razdelitev vlog, potem govorne vaje, kjer smo trenirali samo besedilo, in v zadnjem mesecu igrane vaje od prizora do prizora. Vloga Jezusa v Pasijonu je zame bolj kot igranje, pomenila poskus vživljanja v Jezusa in njegovo trpljenje. Zanimivo, da Pasijonskega trpljenja skozi “Jezusove oči” med igro nisem dojemal kot mučenja, ampak kot dejanje ljubezni. Poseben je bil odnos ljudi do mene po Pasijonu. Se mi zdi, da so me še nekaj časa gledali nekako drugače.

Preko mojega prvega Pasijona sem prišel h gibanju Vera in Luč. P. Primož mi je rekel, če bi šel po Pasijonu pozdraviti člane štepanjske skupine, ki so imeli tisto Cvetno nedeljo srečanje. Tak kot sem bil: snet s križa, krvav, pretepen… In kaj sem tam doživel? Osebe s posebnimi potrebami so v meni videle pravega Jezusa in se tako obnašale do mene. Sočustvovali so z “mojimi ranami”, me spraševali, če me zelo boli, me objemali, izkazovali kako radi imajo Jezusa… Bolj kot med samim Pasijonom sem doživel Jezusa…. Rabiš kar nekaj časa, da se vrneš v običajen svet.

Leta 2011 me je ponovno doletela čast, da sem igral Jezusa. Tokrat na Kodeljevem. Pobudo je dala in ga tudi režirala navdiha in čudovitih idej polna Alenka Javornik, ki je bila v 80-tih članica legendarne skupine Divji golobi iz Rakovnika. Ta Pasijon je bil vmes med igro in musikalom, podobno kot so štepanjski. V njem sva drugič moči združila z mojo drago ženo Aljo v vlogi Marije. Tako je bilo tudi ob mojem tretjem Pasijonu v Štepanji vasi, le da sva bila takrat še fant in punca.

PETER BERGANT (Peter Bergant je naš župljan, ki je med leti 1995 in 2011 večkrat režiral pasijone in napisal besedila za pasijon). Peter je tudi soustvarjalec akcije Slovenija moja dežela za kar je skupaj s sodelavci prejel priznanje od predsednika republike Slovenije Boruta Pahorja). 

»Sam sem se vedno rad ukvarjal z kreativnimi dejavnostmi, čeprav sem po poklicu univ. dipl. psiholog. Če je pa ob tem še duhovna stran, ki jo ponujajo svetopisemski zgodbe, pa še toliko bolje. To je delček mene, ki me spremlja vse življenje. Vera je zrasla ob mami, očetu, sestrah, bratih. Vedno pravim: cula zavezana v otroštvu, ki človeka vse življenje usmerja po pravi poti.

Pasijonske igre sem skupaj z drugimi pripravljal kar nekaj let. Dobili smo različne predloge za besedilo in izbrali med njimi tistega, ki se nam je zdel primeren. Mimogrede, obstaja vrsta različnih variant zadnjih dni Jezusovega življenja. Najprej smo, navadno s kaplanom, razmislili o glavnih osebah. Predvsem o izbiri tistega, ki bo zaživel Jezusa. Ne pravim zaigral. Moram povedati, da se v vsem mojem dolgoletnem ukvarjanju z mladimi, le-ti v tistih velikonočnih dneh resnično doživljali na odru Jezusovo trpljenje. Posebej fantje, ki so podoživljali Zveličarja. Še sedaj jih vidim, kako polno so se vživeli v vlogo. Nekaterih prizorov ne bom pozabil nikoli. Moram povedati, da je bila pri enem od fantov, prav Jezusova vloga, zadnji klic v duhovniški poklic.

Če so bile vaje prej še tako razigrane in včasih naporne, saj je skupino dvajsetih ali več mladih težko pripraviti k resnosti in omejiti njihovo razganjajočo energijo.

Ampak vedno, res vedno, so na koncu pripravili pasijon, ki se je dotaknil ljudi in tudi njih samih.

In kaj je več vredno kot to, da so dali ljudem v tistih dneh velikonočnih praznikov, nekaj, kar jim je še poglobilo videnje Jezusovega trpljenja. In njim samim drugačno doživljanje Njegovega trpljenja, ki jim je najbrž ostal za vedno.

Vredno je bilo. Za vse.«

 MATEJ MUŠIČ (Matej Mušič je v zadnjih letih imel v pasijonu vlogo Jezusa)

Ko je govora o igranju v pasijonu, in ko ljudje sprašujejo, kako je ko igraš Jezusa… Kar lahko rečem je, vsekakor ni lahko, je pa neka posebna milost. Kot nosilec te vloge sem se poskušal čimbolj vživeti v to kar je Jezus doživljal takrat. Vsekakor me je igranje v pasijonu zelo zbližalo z dojemanjem velikonočnih dogodkov. Je milost, ki ti jo da Jezus, da se mu lahko približaš na čisto človeški način, da vsaj malo doživiš trpljenje, s katerim nas je odrešil.

Pasijon iz evangelija po Mateju, ki so ga preko ZOOM-a posneli skupaj z brati kapucini mladi iz naše župnije. Prisluhnite!

Galerija

0

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja