ZA SVETE MAŠE IN SREČANJA SKUPIN JE OBVEZEN POGOJ PCT.

Urnik svetih maš je na tej povezavi.

IZ NAŠE ŽUPNIJE IN CERKVE NA SLOVENSKEM

• NABIRKA PRIHODNJE NEDELJE BO NAMENJENA ZA OGREVANJE. Že vnaprej Bog povrni z vse vaše darove.

• V zadnjih tiskanih oznanilih, ki jih dobite v cerkvi lahko preberete finančno poročilo naše župnije za preteklo leto.

• MATEJA JANŠA JE VSTOPILA K HČERAM SRCA JEZUSOVEGA: Naša župljanka Mateja Janša, ki je živela na Jakčevi 8, je v tem tednu vstopila  v kontemplativni samostan v Hall pri Innsbrucku. Red se imenuje Hčere Srca Jezusovega. Priporočamo jo v Vaše molitve. Tudi ona in njene sosestre obljubljajo molitev za nas. Več informacij o samostanu, v katerega je vstopila najdete na tej spletni strani.

• Posnetek zoom večera o misijonarju Mihu Drevenšku, ki je bil v torek 25. januarja, si lahko ogledate na tej povezavi.

• KNJIGA o misijonarju Mihu Drevenšku: Zadaj v cerkvi lahko kupite knjigo p. Janeza Šamperla o misijonarju Mihu Drevenšku in zanj značilno zeleno kapo. Del sredstev od prodaje je namenjen za misijone.

• LETNA NAROČNINA VERSKEGA TISKA: Zelo priporočamo redno letno naročnino na verski tisk. Tu objavljamo cene za verski tisk za celo leto in kje jih se nanj lahko naročite in ga boste prejeli na svoj dom. Še vedno pa bo tisk v prodaji tudi v cerkvi.

Založba Družina naročila: 01/360-28-31, bernarda.vidmar@druzina.si Družina 140,40€, Mavrica 44,90€, Beseda med nami 27,00€, Božje okolje 33,00€, Cerkev danes 39,00€, Cerkveni glasbenik 39,00€, Communio 35,60€, Radovednež 23,70€, Magnificat 63,70€, Praznična 23,60, SLO 29,60€, Najst 29,40€.

Založba Ognjišče naročila: 05/611-72-23, ognjisce.uprava@ognjisce.si, https://revija.ognjisce.si/narocnine. Revija Ognjišče: 36,5 eur.

VABIMO VAS NA DOGODKE OB 60-LETNICI ŽUPNIJE

• Ta petek  11. 2. Praznik Lurške Matere božje, ki je tudi svetovni dan bolnikov. Po večerni po maši bo do v cerkvi Marijine litanije z lurškimi odpevi. Lepo vabljeni. Papeževo poslanico ob svetovnem dnevu bolnikov najdete na tej povezavi.

• DELAVNICE MOLITVE IN ŽIVLJENJA: Obhajanje 60-letnice župnije bomo obeležili tudi z Delavnicami molitve in življenja (DMŽ). Na njih se bomo učili različnih načinov molitve. Primerne so za odrasle in študente. Bi rad-a poživil-a odnos z Bogom, ti je vera postala rutina, se morda srečuješ z nerazumevanjem vere ali celo predsodki?

Osrednja vsebina DMŽ so različni načini, kako lahko molim. V začetku so načini, s katerimi vzpostavljamo osebni odnos z Bogom: molitveno branje, pisno molitev, molitev poslušanja, molitev gledanja do kontemplativne molitve. Nato se molitveni načini prevesijo v proces preoblikovanja. Prava (dobra) molitev je tista, ki človeka spreminja v njegovem ravnanju, odzivanju, delovanju, odnosih. Veliki cilj vsakega kristjana naj bi bil postajati vedno bolj podoben Jezusu Kristusu. Da bil do drugih, kakršen je bil Jezus, da bi čutil, kot je čutil Jezus; da bi govoril, kot je govoril Jezus; da bi ravnal, kot je ravnal Jezus; da bi ljubil, kot je ljubil Jezus. Ta proces se dogaja ob molitvi sprejemanja in molitvi v Jezusovem duhu. Prav ta drugi del molitvenih načinov nas vrača od odnosa z Bogom nazaj k odnosu do bližnjih, nazaj v življenje. Celotna vsebina DMŽ je povzeta v stavku: Naučimo se moliti, da bomo znali živeti. Odkrivanje molitvenih načinov spremljata tudi branje, to je poslušanje Božje besede in kateheza.

Da bi čim več zajeli iz DMŽ, si vsak udeleženec v času med srečanji dnevno vzame pol ure časa za prebiranje Božje besede in uporabo molitvenega načina zadnjega srečanja. Odlomki iz Svetega pisma so skrbno izbrani in skupaj z molitvijo spreminjajo ta čas v »svete pol ure«. Tako se petnajst tednov spremeni v prave duhovne vaje, ki jih opravljam sredi življenja.

DMŽ je zasnoval kapucin br. Ignacij Larrañaga, rojen v Španiji, blizu kraja Loyola, deloval pa v Čilu v Južni Ameriki. Leta 1984 je začel z duhovnimi vajami, na katerih ni želel le oznanjati, pač pa omogočiti izkustvo Božje bližine in Božjega delovanja. Ker je bilo zanimanje za te njegove duhovne vaje zelo veliko, jih je dopolnjeval. Tako sta se rodila dva programa: tedenske duhovne vaje z imenom »Izkušnja Boga« in tromesečni tečaj DMŽ. Ta oblika nove evangelizacije, kot jo imenuje br. Ignacij, je razširjena predvsem po špansko in portugalsko govorečih deželah. V Sloveniji je navzoča od leta 1994.

Predstavitev DMŽ bo 16. februarja 2022 ob 20. uri v župnijskem domu. Srečanja bodo potekala vsako sredo ob 20. uri od 16. februarja do konca maja. Vodila jih bosta br. Primož Kovač in Barbara Sosič. Več o DMŽ si lahko preberete na tej povezavi.

KAKO BO POTEKALA SINODA 2021-2023

• Sinoda o sinodalnosti 2021 – 2023 v prvi fazi poteka na krajevni ravni v škofijah, župnijah in cerkvenih skupnostih po vsem svetu. Glavni namen je poslušanje različnih glasov na terenu, da bi vsakdo lahko kaj prispeval v posvetovanju vesoljne Cerkve. Krajevne Cerkve smo povabljene, da svoje odgovore posredujejo škofovski konferenci. Ta del sinode poteka do avgusta 2022. Aktualne informacije o sinodi najdete tule. Tule pa najdete vsa gradiva za delo po skupinah.

• SINODA V NAŠI ŽUPNIJI: Tudi v naši župniji bomo od februarja do maja letos imeli po različnih skupinah srečanja na temo sinode. Takšno srečanje bo v posamezni skupini običajno trajalo eno uro in pol.

Predvidoma zadnji vikend v maju bomo v župniji ob 60-letnici župnije pripravili duhovno obnovo za vse župljane, v okviru katere bomo izvedli tudi pogovore o sinodi. Povzetke bomo poslali na pastoralno službo.

VABLJENI, DA MOLITE MOLITEV ZA SINODO
Pred Teboj smo, Sveti Duh,
ko smo zbrani v Tvojem imenu.
Samo ti nas vodi,
bodi doma v naših srcih;
pokaži nam pot, po kateri naj gremo,
in kako naj hodimo po njej.
Šibki smo in grešni;
ne dopusti, da bi širili nered.
Ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti
ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja.
Daj, da v Tebi najdemo svojo edinost,
da bomo lahko skupaj hodili večnemu življenju naproti
in se ne bomo oddaljili od poti resnice
in od pravičnosti.
Vse to Te prosimo,
ki deluješ na vsakem kraju in v vsakem času,
v občestvu z Očetom in Sinom
na vekov veke.
Amen.

PAPEŽ NA SVEČICO: DANES Z NAVDUŠENJEM OBNOVIMO SVOJE POSVEČENJE

Na praznik Gospodovega darovanja v templju je papež Frančišek v vatikanski baziliki daroval sveto mašo. Pred obhajilom je v polno cerkveno občestvo sprejel njegovo svetost Raphaela Bedrosa XXI. Minassiana, ki je bil 23. septembra 2021 izvoljen za novega armenskega patriarha Cilicije. Sveti oče se je med homilijo navezal na evangeljski odlomek in povabil, naj se zaustavimo ob naslednjih treh vprašanjih: Kaj je tisto, kar nas vodi v življenju? Kaj vidijo naše oči? Kaj držimo v naročju?

Pričakovanje Simeona in Ane ni pasivno

Dva starčka, Simeon in Ana, v templju pričakujeta izpolnitev obljube, ki jo je Bog dal svojemu ljudstvu: prihod Mesija. Vendar pa njuno pričakovanje ni pasivno, je polno premikov. Spremljajmo torej Simeonove premike: najprej ga Duh navdihne, potem v Otroku vidi zveličanje in končno ga sprejme v naročje (prim. Lk 2,26-28). Zaustavimo se ob teh treh dejanjih in dopustimo, da nas nagovorijo nekatera vprašanja, ki so pomembna za nas, zlasti za posvečeno življenje.

Kaj je tisto, kar nas vodi?

Prvo je: kaj je tisto, kar nas vodi? Simeon pride v tempelj »po navdihu Duha«. (v. 27) Glavni akter prizora je Sveti Duh: On je tisti, ki stori, da v Simeonovem srcu gori želja po Bogu, On je tisti, ki poživlja pričakovanje, On vodi njegove korake proti templju in stori, da so njegove oči sposobne prepoznati Mesija, tudi če se kaže kot majhen in ubog otrok. To stori Sveti Duh: usposablja, da vidimo prisotnost Boga in njegovega delovanja ne v velikih stvareh, v pozornost vzbujajoči zunanjosti, v izkazovanju moči, ampak v majhnosti in krhkosti. Pomislimo na križ: tudi tam je majhnost, krhkost, tudi dramatičnost. Vendar pa je tam Božja moč. Izraz »po navdihu Duha« spominja na to, kar se v duhovnosti imenuje »duhovni vzgibi«: to so tisti vzgibi duha, ki jih zaznamo znotraj sebe in katerim smo poklicani prisluhniti, da bi razločevali, če prihajajo od Svetega Duha ali od koga drugega. Pomembna je pozornost na notranje vzgibe Duha.

Se pustimo voditi Svetemu Duhu ali duhu sveta?

Vprašajmo se torej, komu se večinoma pustimo voditi: Svetemu Duhu ali duhu sveta? To je vprašanje, s katerim se moramo soočiti vsi, posebej mi posvečeni. Medtem ko Duh vodi k prepoznanju Boga v majhnosti in krhkosti otroka, mi včasih tvegamo, da na svojo posvečenost gledamo na podlagi rezultatov, ciljev, uspeha: premikamo se v iskanju prostorov, prepoznavnosti, številk; to je skušnjava. Duh pa tega ne zahteva. Želi, da gojimo vsakdanjo zvestobo, pozorni na majhne stvari, ki so nam bile zaupane. Kako lepa je Simeonova in Anina zvestoba! Vsak dan se odpravita v tempelj, vsak dan čakata in molita, čeprav čas teče in se zdi, da se nič ne zgodi. Čakata vse življenje, ne da bi se pritoževala in se izgovarjala, ampak ostajata zvesta vsak dan in gojita plamen upanja, ki ga je Duh prižgal v njunih srcih.

Preverimo svoje notranje razloge

Lahko se vprašamo, bratje in sestre: kaj vodi naše dneve? Katera ljubezen nas spodbuja, da gremo naprej? Sveti Duh, trenutna gorečnost ali karkoli drugega? Kako se gibljemo v Cerkvi in v družbi? Včasih se lahko tudi za zunanjostjo dobrih del skrivata črv narcisizma ali hlepenje po protagonizmu. V drugih primerih se zdi, da naše redovne skupnosti, kljub temu, da upravljajo mnoge stvari, vodi bolj mehansko ponavljanje – delati stvari iz navade, samo zato, da se jih dela – kot pa navdušenje, da bi sledili Svetemu Duhu. Vsem nam bo dobro delo, če bomo danes preverili svoje notranje razloge, razločujmo duhovne vzgibe, saj prenova posvečenega življenja izhaja predvsem iz tega.

Kaj vidijo naše oči?

Drugo vprašanje: kaj vidijo naše oči? Simeon po navdihu Duha vidi in prepozna Kristusa. In moli z besedami: »Moje oči so videle tvoje zveličanje.« (v. 30) To je veliki čudež vere: odpre oči, preoblikuje pogled, spremeni način dojemanja. Kakor vemo iz mnogih Jezusovih srečanj v evangelijih, se vera rodi iz sočutnega pogleda, s katerim nas gleda Bog; zmehča trdote našega srca, ozdravi njegove rane, nam da nove oči, da bi z njimi videli sebe in svet. Nov pogled nase, na druge, na vse situacije, ki jih živimo, tudi najbolj boleče. Ne gre za naiven, ampak za moder pogled. Naiven pogled beži pred stvarnostjo ali se pretvarja, da ne vidi težav; tu pa gre za oči, ki znajo »videti znotraj« in »videti onkraj«: ki se ne ustavijo pri zunanjosti, ampak znajo vstopiti tudi v razpoke krhkosti in neuspehov, da bi tam prepoznale Božjo prisotnost.

Kako vidimo posvečeno življenje?

Simeonove ostarele oči, kljub utrujenosti zaradi let, vidijo Gospoda, vidijo zveličanje. In mi? Vsakdo se lahko vpraša: kaj vidijo naše oči? Kakšen pogled imamo na posvečeno življenje? Svet ga pogosto vidi kot »potrato« in pravi: »Poglej, ta fant, ki je tako dober, pa je šel za redovnika« ali »Tako dobro dekle in je šla k sestram … Kakšna potrata. Ko bi bil vsaj grd ali grda … Ne, dobra sta, škoda ju je.« Tako mislimo. Svet vidi posvečeno življenje kot stvarnost preteklosti, nekaj nekoristnega. Kaj pa mi, krščanska skupnost, redovnice in redovniki, kaj vidimo? Ali smo z očmi obrnjeni nazaj, z nostalgijo po tem, česar ni več, ali pa smo sposobni daljnosežnega pogleda vere, ki je usmerjen navznoter in onkraj? Potrebno je imeti modrost gledanja – in to da Sveti Duh: dobro opazovati, dobro premeriti razdalje, razumeti stvarnost. Zelo dobro mi dene, ko vidim ostarele posvečene osebe, ki so s svetlečimi očmi še naprej nasmejane in dajejo upanje mladim. Pomislimo na trenutke, ko smo srečali podobne poglede in hvalimo Boga za to. To so pogledi upanja, odprti v prihodnost. Morda nam bo dobro delo, če bomo v teh dneh obiskali svoje ostarele brate in sestre redovnike in redovnice; da bi jih gledali, se pogovarjali z njimi, jih spraševali, da bi slišali, kaj mislijo. Mislim, da bo to dobro zdravilo.

Prenoviti pogled na svoje življenje in skupnosti

Bratje in sestre, Gospod nam ne pozablja dajati znamenj, ki nas vabijo, da bi gojili prenovljen pogled na posvečeno življenje. To je potrebno, vendar pa v luči, v skladu z vzgibi Svetega Duha. Ne moremo se pretvarjati, da ne vidimo teh znamenj in iti naprej, kakor da ni nič; ponavljati iste stvari, se zaradi brezvoljnosti vleči naprej v oblikah iz preteklosti in dopustiti, da nas hromi strah pred spremembami. Že velikokrat sem rekel: danes je skušnjava, da bi šli nazaj, zaradi gotovosti, iz strahu, da bi ohranili vero, da bi ohranili ustanovitveno karizmo. To je skušnjava. Skušnjava, da bi šli nazaj in ohranjali »izročilo« s togostjo. Zapomnimo si: togost je sprevrženost, za vsako togostjo so resni problemi. Niti Simeon niti Ana nista bila toga, bila sta svobodna in vesela: on je hvalil Boga in pogumno prerokoval mami; in ona je kakor dobra starka hodila z enega konca na drugega in govorila: »Poglejte jih, poglejte tole!« Oznanjala sta z veseljem, z očmi, polnimi upanja. Nič brezvoljnosti zaradi preteklosti, nič togosti.
Odprimo oči: v krizah – da, res je, krize so –, v nezadostnem številu – »Oče, ni poklicev, zdaj bomo šli na tisti otok v Indoneziji, da bomo videli, če najdemo kakšnega.« –, v močeh, ki jih primanjkuje, Duh vabi, da bi prenovili svoje življenje in svoje skupnosti. In kako naj to storimo? On nam bo pokazal pot. Mi odprimo srce, pogumno, brez strahu. Odprimo srce. Glejmo Simeona in Ano: čeprav sta že v letih, svojih dni ne preživljata tako, da objokujeta preteklost, ki se ne povrne, ampak odpreta roke prihodnosti, ki jima prihaja naproti. Bratje in sestre, ne zapravljajmo današnjega dneva s tem, da gledamo na včerajšnjega; ne sanjajmo prihodnosti, ki nikoli ne bo prišla, ampak se postavimo pred Gospoda, v adoraciji, in prosimo za oči, ki znajo videti dobro in prepoznati Božje poti. Gospod nam jih bo dal, če ga prosimo. Z veseljem, z močjo, brez strahu.

Kaj držimo v naročju?

Na koncu, tretje vprašanje: kaj držimo v naročju? Simeon vzame v naročje Jezusa (prim. v. 28). To je nežen in pomenljiv prizor, edinstven v evangelijih. Bog nam je v naročje položil svojega Sina, saj je sprejeti Jezusa bistveno, je središče vere. Včasih smo v nevarnosti, da bi se izgubili in razkropili v tisočerih stvareh, se osredotočili na drugotne vidike ali se pogreznili v stvari, ki jih moramo narediti, toda središče vsega je Kristus, ki ga moramo sprejeti kot Gospoda našega življenja.

Težave se začnejo, ko ne držimo več v naročju Jezusa

Ko Simeon vzame Jezusa v naročje, njegove ustnice izgovarjajo besede blagoslova, hvale in čudenja. In mi, smo po tolikih letih posvečenega življenja izgubili sposobnost čudenja? Ali imamo še to zmožnost? Vprašajmo se o tem in če kdo tega ne najde, naj prosi za milost čudenja; čudenja zaradi čudovitih reči, ki jih Gospod dela v nas, ki so skrite tako kot tista v templju, ko sta Simeon in Ana srečala Jezusa. Če posvečenim osebam manjkajo besede, ki blagoslavljajo Boga in druge, če manjka veselje, če se izgubi zagon, če je bratsko življenje samo napor, če manjka čudenje, to ni zato, ker smo žrtve nekoga ali nečesa; resnični razlog je ta, da ne držimo več v naročju Jezusa. In kadar roke posvečene osebe ne držijo Jezusa, držijo praznino, ki jo skušajo zapolniti z drugimi stvarmi; vendar pa je tam praznina. Držati v naročju Jezusa: to je znamenje, to je pot, to je »recept« prenove. Kadar torej ne objamemo Jezusa, se srce zapre v zagrenjenost. Žalostno je videti zagrenjene posvečene osebe: zaprejo se v pritoževanje zaradi stvari, ki ne gredo. Vedno se pritožujejo zaradi nečesa: nad predstojnikom, nad predstojnico, nad brati, skupnostjo, nad kuhinjo … če nimajo pritožb, ne živijo. Vendar pa moramo mi objeti Jezusa v adoraciji in prositi za oči, ki znajo videti dobro in prepoznati Božje poti. Če Kristusa sprejmemo z odprtimi rokami, bomo tudi druge sprejeli z zaupanjem in ponižnostjo. Tedaj se spori ne stopnjujejo, razdalje ne razdeljujejo in ugasne skušnjava, da bi zlorabili moč in ranili dostojanstvo sestre ali brata. Odprimo svoje roke, Kristusu in bratom! Tam je Jezus.

Z navdušenjem obnovimo svoje posvečenje

Predragi, predrage, danes z navdušenjem obnovimo svoje posvečenje! Vprašajmo se, kaj je tisto, kar vodi naša srca in naša dejanja, kakšen je prenovljen pogled, ki smo ga poklicani gojiti; predvsem pa vzemimo Jezusa v naročje. Četudi doživljamo napor in utrujenost – to se dogaja: tudi razočaranja, se zgodi –, storimo kakor Simeon in Ana, ki potrpežljivo čakata Gospodovo zvestobo in si ne pustita ukrasti veselja srečanja z Njim. Pojdimo naproti veselju nad srečanjem: to je zelo lepo! Ponovno postavimo Njega v središče in pojdimo naprej z veseljem. Tako bodi.

Vir: VaticanNews

br. Matej Štravs

Foto:  Pixbay