Kateheza med splošno avdienco, 12. januarja 2022, je bila posvečena svetemu Jožefu kot tesarju. Papež je izpostavil, da delo ne pomeni samo poskrbeti za preživetje. Je tudi prostor, v katerem izražamo sebe, kjer se čutimo koristne in se učimo konkretnosti, ki pomaga duhovnemu življenju, da ne postane spiritualizem. Žal pa je delo pogosto talec družbene nepravičnosti in namesto da bi bilo sredstvo humanizacije, postane eksistencialno obrobje.

Frančišek je opozoril na mnoge težke situacije v svetu dela in zaposlitve, s katerimi se soočajo številni ljudje, ki so pri delu na različne načine izkoriščani ali pa ga sploh ne dobijo. Kot je dejal, se moramo vprašati, kaj lahko storimo, da bi povrnili vrednost delu, da bi se ga osvobodilo logike golega dobička in bi ga lahko doživljali kot človekovo temeljno pravico in dolžnost.

[Jezus] je prišel v svoj domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so strmeli in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija? […] In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.«

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Evangelista Matej in Marko Jožefa imenujeta »mizar« ali »tesar«. Prej smo slišali, da so se prebivalci Nazareta, ko so slišali Jezusa govoriti, spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55; prim. Mr 6,3). Jezus je opravljal poklic svojega očeta.

Grški izraz tekton, ki se ga uporabi za opis Jožefovega dela, je bil preveden na različne načine. Latinski cerkveni očetje so ga prevedli kot »tesar«. A upoštevajmo, da v Palestini v Jezusovem času lesa niso uporabljali samo za izdelavo plugov in različnega pohištva, temveč tudi za gradnjo hiš, ki so imele leseno ogrodje in terasaste strehe iz tramov, med seboj povezanih z vejami in zemljo.

Zato je »mizar« ali »tesar« splošna oznaka, ki je označevala tako lesarske obrtnike kot delavce, ki so opravljali dela, povezana z gradbeništvom. To je bil precej naporen poklic, saj je bilo treba delati s težkimi materiali, kot so les, kamen in železo. Z ekonomskega vidika ni zagotavljalo velikega zaslužka, kar lahko sklepamo iz dejstva, da sta Marija in Jožef, ko sta Jezusa darovala v templju, darovala samo dve grlici ali dva goloba (prim. Lk 2,24), kot je bilo predpisano po postavi za revne (prim. Lev 12,8).

Jezus se je torej kot mladostnik naučil od svojega očeta te obrti. Ko je kot odrasel začel pridigati, so se zato začudeni sosedje spraševali: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela?« (Mt 13,54) in so se nad njim pohujševali (prim. Mt 13,57).

Ob tem biografskem podatku o Jožefu in Jezusu mislim na vse delavce sveta, na poseben način na tiste, ki garajo v rudnikih in nekaterih tovarnah; na tiste, ki jih izkoriščajo z delom na črno; na žrtve dela; na otroke, ki so prisiljeni delati, in na tiste, ki brskajo po smetiščih in iščejo kaj uporabnega za prodajo.

Naj ponovim, kar sem rekel: skriti delavci, delavci, ki garajo v rudnikih in nekaterih tovarnah. Pomislimo nanje. Pomislimo na tiste, ki se jih izkorišča z delom na črno, ki so plačani na skrivaj, brez pokojnine, brez vsega. In če ne delaš, nimaš nobene varnosti. Delo na črno. Danes je veliko dela na črno. Žrtve dela, ki so utrpele nesreče pri delu. Otroci, ki so prisiljeni delati: to je grozno! Otroci, ki bi se v obdobju igranja morali igrati, a so prisiljeni delati kot odrasle osebe. Otroci, ki so prisiljeni delati. In tisti ubožčki, ki brskajo po smetiščih, da bi našli kaj uporabnega za menjavo in hodijo na smetišča. Vsi ti so naši bratje in sestre, ki se preživljajo na ta način. Razmislimo o tem. To se dogaja danes, v svetu, to se dogaja danes. Mislim pa tudi na tiste, ki so brez dela. Koliko ljudi trka na vrata tovarn, podjetij. »Je kakšno delo?« »Ne, ničesar ni, ničesar.« Pomanjkanje dela. Mislim tudi na tiste, ki čutijo, da je njihovo dostojanstvo prizadeto, ker ne morejo najti zaposlitve. Vrnejo se domov: »Si našel kaj?« »Ne, nič. Ustavil sem se na Karitas in prinesel kruh.« Kar ti daje dostojanstvo, ni prinesti domov kruh. Lahko ga dobiš na Karitas. Ne, to ti ne daje dostojanstva. Kar ti da dostojanstvo je, da zaslužiš za kruh. To je socialna nepravičnost na tistem mestu, v tisti državi, na tisti celini. Vladajoči bi morali vsem dati možnost, da zaslužijo za kruh, kajti ta zaslužek jim prinaša dostojanstvo. Delo je maziljenost z dostojanstvom. In to je pomembno.

Mnogi mladi, mnogi očetje in matere doživljajo dramo, ker nimajo dela, ki bi jim omogočalo mirno življenje. Živijo iz dneva v dan. Iskanje je pogosto tako dramatično, da izgubijo vse upanje in željo po življenju. V teh časih pandemije je veliko ljudi izgubilo delo, nekateri pa, zlomljeni pod neznosnim bremenom, so prišli do točke, da so si vzeli življenje. Danes se želim spomniti vsakega od njih in njihovih družin. Za nekaj trenutkov se v tišini spomnimo teh moških in žensk, obupanih, ker ne najdejo dela.

Premalo se upošteva dejstvo, da je delo bistvena sestavina človeškega življenja in tudi poti posvečevanja. Delo ne pomeni poskrbeti samo za preživetje. Je tudi prostor, v katerem izražamo sebe, kjer se čutimo koristne in se učimo pomembne lekcije konkretnosti, ki pomaga duhovnemu življenju, da ne postane spiritualizem. Žal pa je delo pogosto talec družbene nepravičnosti in namesto da bi bilo sredstvo humanizacije, postane eksistencialno obrobje. Večkrat se vprašam: S kakšnim duhom opravljamo svoje vsakdanje delo? Kako pristopamo k utrujenosti? Ali vidimo svojo dejavnost povezano le z lastno usodo ali tudi z usodo drugih? Dejansko je delo način izražanja naše osebnosti, ki je po naravi odnosna. Delo je tudi način, kako izrazimo svojo ustvarjalnost. Vsak opravlja delo na svoj način, s svojim stilom. Isto delo, a z drugačnim stilom.

Lepo je pomisliti, da je Jezus sam delal in se učil te umetnosti ravno pri svetem Jožefu. Danes se moramo vprašati, kaj lahko storimo, da bi povrnili vrednost delu, in kaj lahko kot Cerkev prispevamo, da bi se delo rešilo logike golega dobička in bi ga lahko doživljali kot temeljno pravico in dolžnost osebe, ki izraža in spodbuja njeno dostojanstvo.

Dragi bratje in sestre, zaradi vsega tega bi danes želel z vami izreči molitev, ki jo je sveti Pavel VI. 1. maja 1969 namenil svetemu Jožefu:

O sveti Jožef,
zavetnik Cerkve,
ti, ki si ob utelešeni Besedi vsak dan delal, da bi zaslužil za kruh,
ki si iz Njega črpal moč za življenje in delo;
ti, ki si izkusil tesnobo jutrišnjega dne,
grenkobo revščine, negotovost dela;
ti, ki danes izžarevaš zgled svojega lika,
ponižen pred ljudmi, a zelo velik pred Bogom,
zaščititi delavce pri njihovem težkem vsakdanjem življenju,
brani jih pred obupom, zanikanjem in skušnjavami hedonizma;
in varuj mir na svetu,
mir, ki edini lahko zagotovi razvoj narodov.
Amen.