Modri so se odpravili iskat Kralja, ki se je rodil. So podoba ljudstev na poti iskanja Boga, tujcev, ki so sedaj pripeljani na Gospodovo goro (prim. Iz 56,6-7), oddaljenih, ki sedaj lahko slišijo oznanilo odrešenja (prim. Iz 33,13), vseh izgubljenih, ki slišijo klic prijaznega glasu. Kajti sedaj se je v telesu Betlehemskega Deteta Gospodova slava razodela vsem ljudem (prim. Iz 40,5) in »vsi ljudje bodo videli Božje odrešenje« (Lk 3,6). Gre za človeško romanje vsakega od nas od oddaljenosti do bližine.

Modri imajo oči uprte v nebo; noge, ki hodijo po zemlji; srce, ki je priklonjeno do tal v češčenje. Ponavljam: oči uprte v nebo; noge, ki hodijo po zemlji; srce, ki je priklonjeno do tal v češčenje.

Prvič, Modri imajo oči uprte v nebo. V njih živi nostalgija po neskončnem in njihov pogled privlačijo nebesne zvezde. Ne živijo ob pogledu na prste svojih nog, zgrbljeni vase, ujetniki zemeljskega obzorja, ki se vlečejo skozi sprijaznjenost ali pritoževanje. Dvigajo glavo, da bi čakali luč, ki naj razsvetli smisel njihovega življenja, odrešenje, ki prihaja od zgoraj. Tako vidijo vziti zvezdo, svetlejšo od vseh, ki jih pritegne in jih usmeri na pot. To je ključ, ki odpira pravi smisel našega bivanja: če živimo zaprti v ozkem pasu zemeljskih stvari, če stopamo s sklonjeno glavo, talci svojih polomov in svojih obžalovanj, če smo lačni posvetnih dobrin in tolažb, ki danes so in jutri jih ne bo več, namesto da bi bili iskalci luči in ljubezni, naše življenje ugasne. Modri, ki so tujci in še niso srečali Jezusa, nas učijo gledati kvišku, imeti pogled uprt v nebo, dvigati oči h goram, od koder nam bo prišla pomoč, saj naša pomoč prihaja od Gospoda (prim. Ps 121,1-2).

Bratje in sestre, oči, uperjene v nebo! Potrebujemo pogled, usmerjen navzgor tudi zaradi tega, da bi videli resničnost od zgoraj. Potrebujemo ga na poti življenja, da nas spremlja prijateljstvo z Gospodom, njegove ljubezni, ki nas podpira, luči njegove Besede, ki nas vodi kot zvezda v noči. Potrebujemo ga na poti vere, da se ne bo spremenila v skupek verskih praks ali na zunanje navade, ampak postane ogenj, ki gori v nas in nas spremeni v strastne iskalce Gospodovega obličja in priče njegovega evangelija. Potrebujemo ga v Cerkvi, kjer smo poklicani, da Boga znova postavimo v središče, namesto da bi se delili na osnovi naših idej. Potrebno je, da zapustimo cerkvene ideologije, da bi našli smisel svete matere Cerkve. Cerkvene navade, cerkvene ideologije, ne! Cerkveno poklicanost, da. Gospoda, ne pa svojih idej in načrtov. Ponovno začnimo z Bogom, v njem iščimo pogum, da se ne bomo ustavili pred težavami, moč za premagovanje ovir, veselje za življenje v občestvu in slogi.

Modri ne gledajo samo zvezde, stvari, ki so visoko, ampak imajo tudi noge, ki hodijo po tleh. Odpravijo se na potovanje proti Jeruzalemu in sprašujejo: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). Za eno stvar gre, za noge povezane s kontemplacijo. Zvezda, ki sveti na nebu, jih pošilja, naj prepotujejo ceste zemlje. Ko dvigajo glavo kvišku, so spodbujeni, da se spustijo navzdol; ko iščejo Boga, so povabljeni, da ga najdejo v človeku, v Otroku, ki živi v jaslih, ker se je Bog, ki je neskončno velik, razodel v tem malem, neskončno majhnem. Potrebna je modrost, potrebna je pomoč Svetega Duha, da bi razumeli veličino in majhnost v razodevanju Boga.

Bratje in sestre, noge v hoji po zemlji! Dar vere nam ni dan, da bi ostali in gledali v nebo (prim. Apd 1,11), ampak da bi po cestah sveta hodili kot priče evangelija. Luč, ki razsvetljuje naše življenje, Gospod Jezus, nam ni dana samo za tolažbo v naših nočeh, ampak da bi odprli špranje luči v gosto temo, ki ovija veliko družbenih razmer. Boga, ki nas prihaja obiskat, ne najdemo tako, da ostajamo nepremični v kakšni lepi verski teoriji, ampak samo če se podamo na pot in iščemo znamenja njegove prisotnosti v vsakdanji resničnosti, predvsem pa ko srečamo svoje brate in se dotaknemo njihovega mesa. Zreti Boga je lepo, a je resnično rodovitno, če tvegamo. Tveganje je, da s služenjem prinašamo Boga.

Modri iščejo velikega Boga in najdejo Otroka. To je pomembno: srečati Boga iz mesa in krvi, v obrazih, ki vsak dan hodijo mimo nas, zlasti tistih najbolj ubogih. Modri nas namreč učijo, da nas srečanje z Bogom odpre večjemu upanju, zaradi katerega spremenimo način življenja in preobrazimo svet. Benedikt XVI. je dejal: »Če manjka pravega upanja, iščemo srečo v opojnosti, v nepotrebnem, v pretiravanju, ter uničujemo sebe in svet. […] Zato so potrebni ljudje, ki gojijo veliko upanje in imajo zato veliko poguma: pogum Modrih, ki se podajo na dolgo pot za zvezdo in znajo poklekniti pred Otrokom ter mu podarijo svoja dragocena darila« (Homilija, 6. januarja 2008).

Končno pomislimo tudi, da imajo Modri srce priklonjeno do tal v češčenje. Gledajo zvezdo na nebu, vendar se ne zatečejo v pobožnost, ki bi bila ločena od zemlje; podajo se na pot, a ne tavajo kot brezciljni turisti. Prišli so v Betlehem in ko so videli Otroka, so »padli predenj in ga počastili« (Mt 2,11). Potem so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. »S temi mističnimi darovi so pokazali, koga častijo: z zlatom razglašajo, da je Kralj, s kadilom, da je Bog, in z miro, da je umrljiv« (Sv. GREGOR VELIKI, Omelia X nel giorno dell’Epifania, 6). Kralj, ki nam je prišel služit, Bog, ki je postal človek. Pred to skrivnostjo smo poklicani, da pripognemo srce in kolena k češčenju: k češčenju Boga, ki prihaja v majhnosti, ki prebiva v normalnosti naših domov, ki umre iz ljubezni. Boga, ki se, »ko se razodeva v neizmernosti neba z znamenji zvezd, da najti […] v tesnem zatočišču; slabotnega v telesu otroka, zavitega v plenice novorojenca, častijo modri in se ga bojijo hudobni« (prim. sv. AVGUŠTIN, Discorsi, 200). Bratje in sestre, izgubili smo navado češčenja, izgubili smo to sposobnost, ki jo pridobimo s češčenjem.  Ponovno odkrijmo veselje za molitev češčenja. Priznajmo Jezusa za svojega Boga in Gospoda za svojega ter ga častimo. Danes nas Modri vabijo k češčenju. Dandanes je med nami pomanjkanje češčenja.

Bratje in sestre, kot Modri povzdignimo oči proti nebu, podajmo se na pot iskanja Gospoda, pripognimo srce v češčenju. Gledati nebo, podati se na pot in častiti. In prosimo za milost, da ne bi nikoli izgubili poguma: poguma biti iskalci Boga, ljudje upanja, neustrašni sanjači, ki preiskujejo nebo in poguma vztrajati v hoji po cestah sveta, z utrujenostjo resnične poti in s pogumom častiti, s pogumom gledati Gospoda, ki razsvetljuje vsakega človeka. Naj nam Gospod da to milost, še zlasti milost, da bomo znali častiti.