Naš Peter Bergant je zapisal lepo pesem in jo z veseljem objavljamo.
Rabim te gozd, kot kruh te rabim …
Brez bukove zelenine in njenega objema,
bi težko prenašal bremena vsakdanjika.
Brez skrivnosti tvojih juter,
bi bil zgubljen med strahovi življenja.
Brez rosno okrašenih čipk pajčevine,
bi ne zdržal nerazumevanja med ljudmi.
Brez vrvežavosti ptičjih melodij,
bi ostal brez nasmehov za jutrišnji dan.
Brez polnosti tvojega življenja,
bi moje dlani ne znale več dajati.
Rabim te gozd, kot kruh te rabim …
Bogu hvala za vse naše prostrane gozdove Golovca, Dobrunjskega hriba, ki jih imamo v neposredni bližini, jih v teh težkih časih radi obiskujemo in v njih molimo.
Foto: Aleš Čerin
Gozd, čudoovito stvarjenje Stvarnikovo iz ljubezni do človeka. Vse kar je ustvaril za nas je videl, da je dobro. S svojo dobroto nas razvaja s svojim čudovitim božjim načrtom. Res hvala ti Stvarnik, hvala ti tudi za gozd – za skupek čudovitih dreves, iglavcev, božično jelko in mah za jaslice, listavce, praproti, gozdne sadeže, gozdne prebivalce. Spomladi ti ptice žvrgole in ti pojo svojo hvalnico za čudovito bivališče. Mislil si res na sleherno popolnost v ljubezni do nas. Nad gozdove si dvignil planine, gore, nad njimi pa sončne žarke, mavrico in oblake iz katerih napajaš s potočki, studenci, polja in našo čudovito krajino, domačijo in domovino. Hvala ti, da na jesen raznobarvno listje pod koraki prijetno šelesti, za sneg, ko nataknemo smuči, za srečo, zdravje, za vse, kar se ob Božiču in Novem letu zaželi, da nam ljubezen do tebe nikdar ne skopni.
da gre žito v cvet in daje tisočeren plod, da sadje cveti in dobro rodi. Ko se na nebu zgrinjajo temni oblaki stremimo v nebo in te prosimo, molimo, da ne bi bilo kaj prehudo. Vedno pričaraš nov dan, s soncem obsijan. Stvarnik moj, hvala ti vse dni!