Prispevki

Obred blagoslova doma in družine na svete večere

Na sveti večer, na silvestrovo in na predvečer praznika svetih treh kraljev običajno blagoslovimo dom in družino. Navodila za kratek in daljši obred.

Za to potrebujemo kadilo (in žerjavico v manjši kadilnici ali kovinski posodici) ter blagoslovljeno vodo (škropimo jo lahko s smrekovo ali oljčno vejico).

Če morda te navade niste prinesli iz svoje družine, so vam lahko v pomoč spodnja navodila in dva predloga obreda.

Krajši obred

Ob jaslicah prižgemo kadilo in zapojemo pesem: Poslušajte vsi ljudje ?

Pokrižamo se in molimo desetko rožnega venca: Ki si ga Devica rodila ?

Oče ali mama zmoli blagoslovno molitev:
Molimo. Gospod Bog,
zahvaljujemo se ti za naš dom in te prosimo: blagoslovi ga.
Naj bo kraj tvojega miru.
V njem naj ne bo sovraštva, ampak ljubezen,
naj ne bo nasprotij, ampak edinost.
Namesto užaljenosti naj bo odpuščanje,
namesto krivic sodelovanje.
Naj ne bo žalosti,
ampak veselje ter duševno in telesno zdravje.
Tvoj nebeški blagoslov naj nas spremlja ob praznikih in v novem letu,
da te bomo po novorojenem Odrešeniku slavili zdaj in vekomaj.
Vsi odgovorimo: Amen.

Med kropljenje stanovanja z blagoslovljeno vodo molimo: Oče naš ? Zdrava Marija ? Slava Očetu ?

Zapojemo pesem: Sveta noč ?

Vir: Misijonsko središče Slovenije

Daljši obred

Družina se zbere pri jaslicah, prižgemo kadilo. Otroci lahko med blagoslovom v rokah držijo prižgane krstne sveče, prižgemo lahko tudi poročno svečo.

Zapojemo pesem:

Poslušajte, vsi ljudje,
sveti Jožef v mesto gre.
Sveti Jožef in Marija
gresta v mesto Betlehem.

Ko pa v mesto prideta,
prenočišče iščeta.
Oj ti mesto betlehemsko,
da nas nočeš prenočit.

Sveti Jožef govori:
za večerjo me skrbi.
Pa Marija ga tolaži:
saj večerje treba ni.

Za ročico jo drži,
na oslička posadi,
potlej gresta ven iz mesta,
ven iz mesta Betlehem.

Ko pa iz mesta prideta,
bajtico zagledata.
Tam na gmajn’ci
v revni štalci je rodila Jezusa.

Vsi zapojmo iz srca
v slavo Jezusa Boga,
da nam Dete betlehemsko
blagoslov svoj sveti da.

Pokrižamo se z blagoslovljeno vodo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Eden od članov družine prebere Božjo besedo (Lk 2,15-20):

Berilo iz svetega evangelija po Luku.
Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: ?Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!? Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno.
Božja beseda.

Vsi odgovorijo: Bogu hvala.

Zatem se lahko pogovorimo o prebranem odlomku.

Zapojemo pesem: Tam stoji pa hlevček ?

Sledijo prošnje:

Vsi odgovorimo: Prosimo te usliši nas.

1. Dobri Bog, prosimo te za našo župnijo in za vse tiste, ki so osamljeni, telesno ali duševno prizadeti, zapostavljeni ali trpijo krivico.
Vsi odgovorimo: Prosimo, te usliši nas.
2. Dobri Bog, prosimo te za vse tiste, ki poklicno skrbijo za bolne, ostarele, reveže in kaznjence in to službo opravljajo na ta sveti večer.
Vsi odgovorimo: Prosimo te usliši nas.
3. Dobri Bog, prosimo te za novorojenčke, za še nerojene, za otroke vseh starosti in za mladino.
Vsi odgovorimo: Prosimo te usliši nas.
4. Dobri Bog, prosimo te za vse naše pokojne, ki smo jih poznali in jih danes še posebej pogrešamo.
Vsi odgovorimo: Prosimo te usliši nas.
5. Dobri Bog, prosimo te za našo družino, naj božični prazniki najdejo odmev v našem vsakdanjem življenju, da bomo drugim priče Božje slubezni in dobrote.
Vsi odgovorimo: Prosimo te usliši nas.
6. Dobri Bog,, pomagaj nam, da bomo lepo v miru praznovali božične praznike.

Vsak lahko v tišini ali na glas doda še svojo prošnjo.

Nato molimo: Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu.

MOLITEV ZA BLAGOSLOV

(najprej vsi tiho vsak zase molimo za blagoslov)

Oče ali mama zmoli blagoslovno molitev:

Nebeški Oče, ti si nas ustvaril.
Po tvoji dobroti in previdnosti smo postali družina.
Nocoj se tega še posebej veselimo
in smo srečni, da spadamo skupaj.
Prosimo te, blagoslovi te jaslice,
da nas bodo spominjajo rojstva tvojega Sina.
Priznavamo ga za svojega Boga in Odrešenika
in te skupaj z njim hvalimo in slavimo.
Prosimo te tudi, blagoslovi našo družino in dom.
Naj bo kraj tvojega miru.
Naj v njem ne vlada sovraštvo, ampak ljubezen;
naj v njem ne bo nesloge, temveč edinost.
Namesto užaljenosti in krivice naj bo v njem odpuščanje.
Zmota naj se umakne resnici, vera naj premaga dvom.
V njem naj ne bo tesnobe, ampak upanje,
naj ne bo teme greha, ampak luč tvoje milosti,
naj ne bo žalosti, ampak veselje.
Naj ne bo bolezni, temveč dušno in telesno zdravje.
Tvoj blagoslov naj nas spremlja na poti v tvoj nebeški dom,
kjer te bomo hvali in slavili.
Po Kristusu, našem Gospodu.

Vsi odgovorimo: Amen.

Oče ali mama pokadita in z blagoslovljeno vodo pokropita jaslice in stanovanje. To lahko naredimo v popolni tišini ali molimo desetko rožnega venca (ali kakšno drugo molitev: O Jezus blagoslovi me, Sveti angel …) ali pojemo kakšno božično pesem. Medtem hodimo po stanovanju ali hiši in blagoslavljamo prostor za prostorom.

Na koncu oče in mati pokrižata na čelu drug drugega in otroke z blagoslovljeno vodo. Pri tem govorita: Naj te Gospod blagoslovi v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zapojemo pesem:

Sveta noč, blažena noč!
Vse že spi, je polnoč.
Le Devica z Jožefom tam,
v hlevcu var’je Detece nam.
Spavaj Dete sladko,
spavaj Dete sladko.

Sveta noč, blažena noč!
Prišla je nam pomoč;
Dete božje v jaslih leži,
grešni zemlji radost deli.
Rojen je Rešenik,
rojen je Rešenik.

Sveta noč, blažena noč!
Radostno pevajoč
angeli Gospoda slave,
mir ljudem na zemlji žele:
Človek, zdaj si otet,
človek zdaj si otet.

Vir: Družina slavi Boga: mali družinski obrednik, Julka Nežič, Maribor, Slomškova založba, 2007

Vir obeh blagoslovov: spletna stran škofije Murska Sobota

Foto: Dinax, Cathopic

/0 KOMENTARJEV/

Ko ste bili majhni, koga ste težje pričakovali, Miklavža ali Jezusa?

Ko sem bil majhen, še otrok, sem v tem času vedno pričakoval dva vélika … Miklavža in Jezusa. Moram priznati, da sem kot otrok težje pričakoval Miklavža. In tudi veliko pričakoval od njega. Veliko želja in velike želje sem imel. Nekaj tednov prej sem jih zapisal na listek, ga pustil na okenski polici ter se veselil, ko je listek izginil.

Poleg smuči sem dobil tudi hrepenenje

Večer pred godom priljubljenega svetnika smo šli zvečer otroci zgodaj spat. Tudi vstali smo zgodaj. Spomnim se, da sem si kot desetletnik želel smuči, one Elanove, “metalke” smo jim rekli, ker so imele zgornjo oblogo iz aluminija. Nekaj let sem si jih želel, pa sem dobival le ono kar sem rabil – kaj za obleči, kakšno knjigo, sadje. Za smuči je bilo morda še prezgodaj, morda “miklavž” preprosto ni imel denarja za take reči ali pa me je le preizkušal …

… a mi s tem omogočil, da sem hrepenel in hrepenel. Smuči sem si močno želel, “miklavž” je nekaj let odlašal, a na koncu sem jih res dobil. Še danes vem kaj je to hrepenenje. Danes sem hvaležen za to izkušnjo, za to, da sem ohranil občutek hrepenenja v odrasla leta.

V tistih časih in še desetletja nazaj, se je – čakanje in stopnjevanje hrepenenja – zgodilo skoraj avtomatsko, ker preprosto ni bilo toliko denarja. Sedaj moramo za to izkušnjo aktivno poskrbeti.

Dobro, pa tudi če na prvi pogled ne izgleda tako

V Psalmu 85, ki ga letos beremo pred Miklavžem, je brati tudi tole: “Gospod bo tudi dal, kar je dobro.” (Ps 85,13a). Ja, Gospod daje ‘kar je dobro’, Gospod – celo bolje od nas – ‘ve kaj je za nas dobro’, Gospod tudi ‘vedno daje kar je dobro’.

Gospod nam daje dobro tudi tako, da nam pusti stiske in omogoči preizkušnje. Včasih tudi zahtevne, pogosto v (pre)obilju. In kako težko je v obdobju preizkušenj razumeti, da so dobre. Kako naj bo nekaj, zaradi česar trpimo, dobro! Ne vemo, takrat sploh ne, včasih preizkušnje nikoli ne prepoznamo kot dobre.

Morda šele v zrelih letih, ko se ponižno ozremo nazaj, vidimo, da so bile stiske in preizkušnje dobre ker so:
1) nam omogočile nove vpoglede, zaradi katerih smo na kakšnem križišču zavili prav in ne narobe (Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake. Prg 16,9),
2) nas vodile po takih poteh, da smo prišli bližje k Bogu (Pomislil sem na svoja pota, svoje noge hočem obrniti k tvojim pričevanjem. Hitim in se ne obotavljam, ko se je treba držati tvojih zapovedi. Ps 119, 59-60),
3) nas prav preizkušnje obvarovale česa še veliko hujšega (Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro. 1 Mz 50,20a)
4) nam omogočile razvoj “mišic”, ki so nam kasneje omogočile pobiranje ob hudem padcu. (Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 1 Pet 5,10).

Ko se oziram v otroška leta, vidim, da je to, da mi moja “miklavža” nista omogočila smuči že prvo leto, dobro zame. Da sem ohranil izkušnjo hrepenenja, da sem postal vsaj malo bolj potrpežljiv. In najbrž še kaj, kar do sedaj sploh nisem spoznal.

Tako kot nam Bog daje to kar je v resnici dobro za nas, smo starši in stari starši odgovorni za to, da premislimo, kaj je v resnici dobro za otroke, za vnuke. In jim damo to kar je dobro, takrat ko je dobro in ne le to kar si želijo in takoj ko si zaželijo.

Čas pričakovanja Jezusa je čas tihote

Advent je seveda predvsem pričakovanje učlovečenja Boga, ko Božji sin v podobi majhnega otroka, pride med nas. Otrok pa – tudi človeški otrok – pride med nas brez bleščave milijona luči, brez glasnega razbijanja, brez popivanja in prenajedanja.

Otroka s tem le prestrašimo. Tudi Božjega otroka. In ne pride. Ker on prihaja tiho, le nežno trka in čaka pri vratih. Da slišimo in da odpremo (Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. Raz 3,20).

Najprej je treba torej utihniti, da slišimo, potem pa odpreti, da lahko vstopi. Če ne slišimo in če ne odpremo, ostanemo v “hlevu” polnem hrupa, a sami. Brez Otroka. In “večerjamo” sami.

Oče naj prvi sklene roke v molitev …

Svet nas rine v bleščavost milijona luči, mi pa lahko rečemo ne – in pustimo goreti le svečam, najprej eni, nato dvema, trem, štirim.

Svet nas rine v glasno razbijanje, mi pa lahko rečemo ne – se umaknemo v tihoto družinske molitve in prisluhnemo.

Svet nas rine v popivanje in prenajedanje, mi pa lahko rečemo ne – se odrečemo in damo onim, ki nimajo.

Kdo pa naj v družini omogoči izkušnjo hrepenenja, tako, da otroci dobijo tisto kar potrebujejo in ne le tisto kar si želijo? Kdo je tisti, ki mora pogledati naprej, kdo lahko vidi otroke kot odrasle in že sedaj ve kaj je zanje dobro? Oče in mama. A oče naj da pobudo in vztraja. Tudi dedek in babica …

Kdo pa naj ugasne milijon luči in prižge svečo? Kdo naj utiša hrupno razbijanje in v tihoti sklene roke v molitvi? Kdo naj ukine popivanje in prenajedanje in poskrbi, da dobijo oni, ki nimajo? Vsakdo.

A kdo naj dá pobudo v svoji družini, v svojem okolju? Kdo naj začne in vztraja pri manj bleščave, manj razbijanja, pri manj popivanja in prenajedanja?

Vsakdo jo lahko da, a v družini naj bo to oče. Oče naj da pobudo in naj vztraja. On naj postavi pravila, se jih sam drži in naj vztraja. On naj tudi prosi pri tem za Božjo pomoč. Žena naj se mu v prošnji pridruži in moža podpre.

Foto: Stephany Strombeck, Cathopic

Besedilo je bilo najprej objavljeno na blogu Aleša Čerina Preprostost.

/0 KOMENTARJEV/