Prispevki

Ko se družba sprašuje o vrednosti življenja in smrti, pričevanje naše verne župljanke Marinke Eber pripoveduje, kako daleč nas lahko ponese Božja milost – prav do meja, kjer človekova nemoč postane prostor za Božje delovanje.

Smrt, ki jo današnji svet odriva stran

Danes veliko ljudi umira samih v bolnišnicah, domovih za ostarele, brez prisotnosti najbližjih. Včasih so domači v zadnjih urah svojega življenja želeli ob sebi doma imeti le sorodnike, ki so bili ob njih in so molili za njihove duše. Ljudje so veliko molili tudi za srečno zadnjo uro, ki je gotovo najpomembnejši trenutek v našem življenju. Danes žal mnogi menijo, da smrt ni del življenja, da jo je potrebno umakniti daleč stran in da je z njo vsega konec.

Svetniška bližina umirajočim in dušam v vicah

Mnogi svetniki poročajo o svoji povezanosti z umirajočimi in z dušami v vicah. Imeli so izkušnjo, da so jih duše v zadnjih urah življenja prosile za molitve, prav tako pa tudi duše v vicah. V dnevniku sv. Favstine Kowalske je zapisano mnogo o njeni povezanosti z umirajočimi in dušami umrlih ter o molitvah zanje.

Prav tako o tem pišejo naša mistikinja Magdalena Gornik in mnogi drugi svetniki.

»Marija, uporabi me« – začetek osebnega poslanstva

Pred približno dvanajstimi leti sem v molitvi v Medžugorju začutila, kako duše v vicah potrebujejo molitev. Prosila sem Marijo, naj me uporabi kot orodje za reševanje duš in naj izprosi milost pri Bogu, da ne bo nihče od bližnjih in tistih, ki mi jih je Bog poslal na mojo pot, pogubljen.

Marija mi je v teh letih resnično pomagala pri umirajočih, za kar sem ji neskončno hvaležna. Kar nekaj ljudi in njihovih bližnjih, ki sicer sami niso bili pripravljeni sprejeti zakramentov sprave, pa so po molitvi ob odhodu bili deležni tega milostnega zakramenta in so mirno odšli v večnost. To vpliva tudi na družino in bližnje, da naprej živijo mirno in hvaležno. Navedla bom le nekaj primerov.

Čudež ob prijateljevem prebujenju

Prijatelj je pri 51-tih letih zbolel za kostnim rakom, ki je hitro napredoval. Nekoč smo bili povezani in dosti časa preživeli skupaj, po njegovi ločitvi pa sva izgubila stike. Bil je zelo dober človek, v otroštvu veren, pozneje se je ukvarjal s praksami new age-a. V bolezni ga je večina »prijateljev« zapustila. Spet sem navezala stike z njim in ga obiskala. Mojega obiska je bil vesel. Pogovarjala sva se tudi o poslednjih rečeh in o Jezusu.

Bil je krščen in v mladosti je hodil v cerkev, potem pa dolgo ne več, vendar je imel v sebi veliko ljubezni in tudi globoke vere. Molila sem zanj in mu včasih poslala spodbudno sporočilo. Od spomladi do jeseni je zdravljenje dobro potekalo in upali smo na ozdravitev.

Jeseni je doživel velik psihični udarec v zvezi z zapuščinsko obravnavo za pokojnim očetom. Vso dediščino je dobila sestra, od katere je mama pričakovala, da bo skrbela zanjo na starost, on in njegov starejši brat pa nista dobila ničesar. To ga je silno prizadelo in morda se je zdravstveno stanje tudi zaradi tega hitro močno poslabšalo. Padel je v komo in po približno mesecu dni v tem stanju so zdravniki povedali sinu, da mu ni pomoči in da so mu dnevi življenja šteti.

Vedela sem, da ga je bolezen prehitela in da še ni spravljen z Bogom ter pripravljen na odhod. Zaradi dediščine ga je obremenjevala močna zamera do mame in sestre. Prosila sem njegovega sina, da bi poklical duhovnika, a mu v začetku za to ni bilo mar. Nihče od njegovih bližnjih ni bil veren in zakramenti sinu niso nič pomenili. Mislim, da je le mama molila zanj.

Goreče sem molila in prosila Marijo, da bi izprosila čudež, da ne bi odšel s tega sveta brez zakramentov in sprave. Nekega dne me pokliče njegov 20-letni sin in mi reče: »Jutri bo v Kliničnem centru maša za očka. Z duhovnikom sem se dogovoril, da ga bo tudi mazilil. Prišli bodo tudi njegova mama, sestra in brat. Nihče drug za to ne ve. Ti pa samo doma moli.« Razumela sem, da ni zaželeno, da bi bila zraven. Zahvalila sem se Bogu in Mariji, saj je bil to čudež!

Zvečer me je sin poklical in ves navdušen pripovedoval, kako je vesel, ker očetovega obraza še nikoli ni videl tako srečnega kot po maši in maziljenju. Povedal je tudi: »Po maši je duhovnik očka mazilil in ga vprašal, ali obžaluje svoje grehe. On se je zbudil iz kome, pogledal in rekel: »Da, seveda! Nisem vedel, da vas tako potrebujem!« Sin je nadaljeval: »Po tem je njegov obraz zasijal v prečudoviti lepoti in sreči. Vsi domači, ki smo bili okrog njega, smo se srečni objeli.« Čutil je, da se imajo vsi zelo radi in je tudi on vsem odpustil. Spoznal je, da je odpuščanje zelo pomembno.

Vsem znancem in prijateljem je rekel, da naj gredo, če želijo, k očetu in se z njim pogovorijo ter se v vsem spravijo. Z zdravniki se je dogovoril za obiske in naredil seznam, kdaj bo kdo prišel. Proti koncu sem prišla na vrsto tudi jaz. Pogovorila sem se z njim, zmolila rožni venec Božjega usmiljenja v veri, da bo Jezus držal obljubo, ki jo je dal sv. Favstini, da bo po molitvi tega rožnega venca duša rešena.

Ker me ni nihče naganjal, sem zmolila še žalostni del rožnega venca. Na prsa sem mu položila čudodelno svetinjico in prosila medicinsko sestro, ki je prišla mimo, da bi lahko imel to svetinjico vedno na sebi. Dovolila je tudi, da sem mu dala v roke med prste rožni venec. V molitvi sem prosila Marijo, naj skrbi zanj in ga pripelje k Jezusu, ter odšla.

Ko je čez nekaj časa prišel k njemu sin in z njim še zadnji obiskovalec, ki se je želel posloviti in spraviti, je opazil, da je oče buden, da ga gleda in se mu smeje. To je bil velik čudež tudi za zdravnike. Medicinska sestra mu je povedala o mojem obisku in rekla, da je rožni venec, ki sem ga pustila na njegovih rokah, sam potoval po roki, kot bi ga molil.

Od teme k svetlobi: sprava, ki odpre dušo

Sinu je oče pozneje pripovedoval, da je imel grozne »sanje« in da je zelo srečen, da se je zbudil. To je bilo v začetku novembra, blizu njegovega rojstnega dne. Počasi je okreval in začel tudi hoditi. Za božič je lahko šel domov.

Čez dober mesec sem šla na obisk in mi je pripovedoval, kaj je doživljal v času, ko je bil v komi. Bil je v množici ljudi, strašno jeznih, vsi so se zmerjali, preklinjali, bili grozno prestrašeni, ker so se bali, da bodo kmalu padli v globok prepad. Ko je prejel maziljenje in je odgovoril duhovniku, da mu je žal za grehe, ga je Nekdo dvignil v ljubeče naročje in rešen je bil te groze.

Počutil se je presrečnega. To so opazili tudi bližnji na njegovem blaženem obrazu. Čutil je tudi, da je nekdo molil zanj (vedel je, da sem bila jaz), ker je bilo v času molitve okrog njega polno belih bitij, ki so ga zdravile. Hvaležen in srečen se je zbudil spet v ta svet.

Vsakemu, ki se je po vsem tem z njim pogovarjal, je nenehno ponavljal: »Ljubi, ljubi! Tu si, da ljubiš, vsakega takega, kot je! Nihče ni popoln. Ti samo ljubi! Jezus je velik!« V veliki sreči je preživel še štiri mesece. Potem se je stanje spet na hitro poslabšalo in vedel je, da bo moral zapustiti ta svet.

Sina je skrbelo, kako bi dobro poskrbel zanj. Pomirila sem ga, da naj zaupa, ker bo Jezus poskrbel. Naslednji dan je klical Hospic in dobil prostor za očeta. Dopoldne ob 11. uri je bil sprejet v Hospic. Bil je precej nemiren. Ob 15. uri sem pred Najsvetejšim molila zanj rožni venec Božjega usmiljenja. Zvečer ob 11. uri je odšel k Bogu.

Sin je bil ob njem. Takoj me je poklical in povedal: »Očka je odšel. Nisem žalosten, kar je čudno. Dobil sem toliko ljubezni, da je imam dovolj za vse življenje! Vem, da oči ostaja z mano.« Povedal je še, da se je ob 15. uri povsem umiril in spokojno čakal na odhod. Sin je spravljen z vso družino, srečno živi z ljubečo ženo in tudi on ima sina. To je plod sprave in mirnega odhoda očeta, ki še vedno moli zanj.

Zakramenti, ki prinašajo mir tudi tistim, ki pravijo, da ne verujejo

Neko mojo sorodnico je zadela kap. Bila je negibna in je lahko le ležala v postelji. Domači niso mogli skrbeti zanjo, zato so jo morali dati v dom starejših občanov. Bila je nemirna in domačim je bilo zelo težko ob njej.

Predlagala sem jim, da pokličejo duhovnika in darujejo za mašo. Jezno so me zavrnili, da oni pač ne verujejo in ne verjamejo v te stvari. Po čudežu je žena dobila neko moč, zlezla iz postelje in pridrsala pred kapelo v domu. Povedali so mi, da ne vedo, kaj naj naredijo, in da so jo že trikrat našli pred kapelo.

Spet sem jim predlagala, naj pokličejo duhovnika. V mladosti je bila namreč verna. Stanovala je blizu cerkve in z očetom organistom rada hodila k maši. Pozneje v cerkev zaradi moža in njegove službe ni več hodila.

Naročili so mašo, ki je bila v kapeli doma, in se je čudežno udeležili vsi domači, čeprav so bili »neverni«. Dobila je tudi maziljenje. Po treh dneh je v miru odšla in vsi so bili ob njej. Mirno in zadovoljno so se poslovili in bili na koncu hvaležni. Zdaj mirno živijo skupaj, vsi spravljeni med seboj.

Ko duša pokliče po molitvi sredi noči

Včasih se ponoči zbudim in čutim, da duša potrebuje molitev. Tako je bilo tudi od odhodu moževe mame. Bila sem na obisku pri sinovih daleč na vzhodu Nemčije.

Ob 4. uri sem se zbudila in začutila, da neka duša potrebuje molitev. Pokleknila sem in goreče začela moliti za to dušo, ki odhaja. Zmolila sem molitve za rajne, rožni venec Božjega usmiljenja in še žalostni del rožnega venca. Po tem sem se umirila in mirno spala naprej.

Dopoldne smo izvedeli, da je moževa mama ponoči odšla k Bogu. Ves dan se je zelo mučila in vpila, ob 4. uri ponoči se je umirila in mirno zaspala v Bogu.

Zaključek: Duša ob odhodu potrebuje molitev – ne pospešenega konca

Vedno, ko duša dozori za odhod in ko mirno odide z molitvijo od tu, ostane v družini mir in naslednji rodovi lahko živijo mirno brez očitkov vesti in travm. Zato ponavljam: za mirno življenje, za lastno srečo in srečo prihodnjih rodov duša ob odhodu potrebuje molitev in ne zastrupitev.

Napisala: Marinka Eber

Foto: Freepik (injiciranje), National Cancer Institute, Unsplash (dvba roki); Use at your Ease, Pixabay, Dmytro Pankratov, Unsplash (Mati Marija), James Chan, Pixabay (sklenjeni roki s križem)