Prispevki

Naš br. Jaro Knežević se je vrnil v našo župnijo iz Kančevcev, br. Jurij Slamnik pa odhaja v Vipavski Križ. Prav tako br. Ambrož. Jaro je napisal komentar za tednik Družina o premestitvah duhovnikov.

Pred leti mi je pokojni gospod Štefančič, ki je bil dolga leta eden izmed stebrov naše štepanjske fare (beri: župnije Štepanja vas v Ljubljani), rekel spodbudno in tolažilno misel: »Saj ste bratje vsak po svoje kalibri, a resnično pomembno je, da ste pristni.«

Po dobrih štirih letih na slovenskem daljnem vzhodu, v našem kapucinskem bratstvu v Kančevcih, sem bil premeščen v Ljubljano, v Štepanjo vas. Saj ne vem, ali je beseda »premeščen« primerna za opis celotnega procesa, ki je vključeval mojo pripravljenost, da se dam na razpolago tam, kjer sem najbolj potreben. Sledili so pogovori in skupna iskanja bratov v vodstvu province, provincialovo vprašanje, ali sem pripravljen oditi v novo bratstvo, novim pastoralnim izzivom naproti, in končno moj »da«. Niso me premestili kar tako. Nobenega duhovnika ne … Vedno je v ozadju proces iskanja najboljše možnosti za duhovnika, skupnost, občestvo verujočih, ki mu bo zaupano.

Spoštovani bralec, draga bralka, prosim vaju, da ne odobravata in hvalita predvsem gospodarsko-organizacijskih sposobnosti duhovnikov, njihovih odličnih pridig in družabnosti.

Precej nevarna in ne tako redka skušnjava je, da bi duhovnika gledali predvsem kot delavca v Božjem vinogradu, spregledali pa bi njegove osebne duhovno-duševno-telesne potrebe. Vsi vemo, da je vedno več, predvsem mlajših duhovnikov postavljenih pred težke naloge, povezane z vodenjem več župnij. Organizacijsko, logistično, pastoralno, gospodarsko je to izredno naporno … In kje je potem tu še čas za najpomembnejše: duhovno – življenje iz Jezusove bližine …

Ker sem sam kot kapucin z okoljem bratstva precej bolj zavarovan, kot so moji škofijski sobratje, mnogokrat z odprtimi usti opazujem čudeže, ki jih delajo, ko se razdajajo za svoje drage »ovčice«. A hkrati trepetam za nekatere med njimi in se sprašujem: »Še zmore najti čas in moč za zvesto molitev brevirja? Vzame vsak dan Sveto pismo v roke in odpre srce Besedi? Je obiskovanje evharističnega Jezusa in tiha Bližina, ki pomirja in osrečuje, še sestavni del njegovega dne?«

Seveda je z našimi duhovniškimi selitvami nemalokrat povezana tudi kakšna bolečina. Celo kakšna solza ali trda beseda razočaranja in jeze spremljata te »zloglasne« duhovniške premestitve.

Spoštovani bralec, draga bralka, prosim vaju, da ne odobravata in hvalita predvsem gospodarsko-organizacijskih sposobnosti duhovnikov, njihovih odličnih pridig in družabnosti. Vse to so pomembni darovi v korist skupnosti. A ne prezrita, ko se duhovnik pridruži molitvi rožnega venca pred mašo, ko zvesto dan za dnem čaka v spovednici (čeprav mnogokrat zaman), ko skupaj z verniki ostane po maši pred Jezusom v Najsvetejšem zakramentu, ko si vzame čas za pogovor kljub mnogim drugim obveznostim, ko zvesto obiskuje bolnike po domovih. Ne prezrita duhovnikove utrujenosti ali osamljenosti – spodbudita ga in podprita, da si vzame kakšen dan ali vsaj nekaj ur tedensko prosto. Povabita ga na obisk domov, da bo v krogu vaše družine ob okusni hrani (in kakšnem dobrem pivu) in toplih besedah čutil, da je zaželen, dobrodošel, spoštovan.

Vsakemu duhovniku bi res privoščil, da bi bil v novi župniji sprejet tako, kot sem bil jaz. Veliko ljudi mi je jasno pokazalo, da so me veseli. Tako dobro dene, ko vidiš in slišiš, da si zaželen.

Seveda je z našimi duhovniškimi selitvami nemalokrat povezana tudi kakšna bolečina. Celo kakšna solza ali trda beseda razočaranja in jeze spremljata te »zloglasne« duhovniške premestitve. Saj smo vendar ljudje in vsako slovo je neke vrste majhna smrt.

Res je tudi, da ni vsak duhovnik vsem ljudem »pisan na kožo«. In da je »staro vino boljše«, ker smo nanj navajeni in poznamo njegov okus. A prav odprtost za sprejemanje novega, drugačnega, včasih celo na videz ogrožajočega je najbolj očitno znamenje, da smo resnično živi.

In na koncu: bodimo prizanesljivi do naših škofov. …

Preberite članek do konca na spletni strani tednika Družina.

Foto: Aleš Čerin (ponovitev nove maše br. Ambroža Brezovška, na kateri je bil umeščen v našo župnijo tudi br. Jaro Knežević)

Naš brat Jaro Knežević je sodeloval na letošnjem Radijskem misijonu, kjer je govoril o grehu, spovedi in vračanju v Očetov objem. Naslov nagovora je bil V primerjavi z drugimi sem kar v redu. Odličen pogovor z Blažem Lesnikom.

Celoten nagovor

Pomembni poudarki

  • Nasprotnik ljubezni: Največji nasprotnik ljubezni ni sovraštvo, pač pa strah. Priporočam, da berete prvo pismo apostola Janeza. Je čudovit povzetek vse naše vere. Tole pravi v četrtem poglavju: V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. (1 Jn 4, 18)
  • V raju: Ko je Adam gledal nago Evo je – po sv. Janezu Pavlu II. – čutil klic, da jo ljubi, povabilo k ljubezni. Potem pa pride kačon in s polresnicami vzbudi v Evinem srcu strah. Kar naenkrat je Bog postal iz dobrega Boga prevarantski Bog. Potem je prepričala Adama, da morata za svojo srečo poskrbeti sama. Od takrat je v človeškem srcu nastala velika razpoka, skozi katero v nas vstopa strah, ki se je pokazal tako, da sta se skrila, ko sta slišala Božji glas. Zaradi strahu potem zaidemo tudi v primerjavo z drugimi.
  • O ukrivljenosti vase: Sv. Bonaventura govori o vase ukrivljenem človeku. Ko pozabimo, da je Bog prvi sogovornik in izvir ljubezni za naše življenje, ko nas greh spravi v krč v strah, takrat se usmerimo sami vase, skrbimo le zase in druge vidimo kot konkurente. Tak človek ne more ljubiti. Še sebe ne. Iz te ukrivljenosti vase begamo po svetu in iščemo kdo nas bo ljubil. Kdo bo napolnil našo praznino, naše hrepenenje po ljubezni.
  • Boga naši grehi bolj malo zanimajo: On ne vidi naših smrdečih in razcapanih oblačil, ki jih grem predstavlja. On vidi svoje ljubljene, čudovite otroke. Bog se grehom ukvarja, kolikor je greh ovira, da bi mi pustili, da nas objame.
  • Pesem Greh: Oče, zakaj si dovolil, da mi tritonska gmota greha obteži srce in si me z njo poslal poslušat kako pojejo ptice, kako visok je let njihovih kril in kako lahak je vetrič, ki jih boža. Oče, zakaj? Kako težka, v srce zabadajoča se je morilska ostrina svobode, ki se je ločila od ljubezni!
  • Vic o dobermanu Jezusu: … Kateri verski fanatik pa je papigi dal ime Aron? Papiga pa mirno odgovori: “Isti, ki je dobermanu dal ime Jezus!”
  • Bog vse vidi: “Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.” se v Jarotovi verziji glasi takole: “Bog vse vidi, Bog vse ve, ljubezen vliva nam v srce. Bog vse vidi, Bog vse ve, v grehu se srce zapre.”
  • Začarani krogi: Začaranih krogov ni! Odkar je Kristus umrl za nas jih ni več!
  • Avtocesta do nebes: Božji služabnik Carlo Acutis, fant, ki  je umrl star še ne 15 let, strasten računalničar, je evharistijo razglašal za avtocesto do nebes. O usmerjenosti našega življenja pa je rekel tole: “Žalost je pogled obrnjen k samemu sebi, veselje je pogled obrnjen k Bogu. Spreobrnjenje ni nič drugega kot preusmeriti pogled od nižin v višine; zadostuje preprost gib z očmi. Ne jaz temveč Bog!”
  • Kakor da se nič ni zgodilo: Jaro je še komentiral pesem Severe Gjurin Kakor da se nič ni zgodilo.

Severa Gjurin: Kakor, da se nič ni zgodilo

Vir: spletna stran Radia Ognjišče

Foto: zajem YouTube videa