Če smo iskreni, nas življenje z vsemi izgubami in preizkušnjami samo pripelje do sklepa, da je verjetno najpomembnejša stvar v življenju nekega človeka naučiti se prav imeti rad. Vsi naši odnosi služijo temu, si mislim, tisti, ki so vzdržali in tisti, ki so propadli, vse naše pehanje in rast in vsi naši porazi, vsak drobec zemlje, ki jo okušamo ob svojih padcih. Vse samo zato, da bi se naučili ljubiti. Ne, ker bi bilo to samo nekaj zaželenega, nekaj, kar bi ustrezalo idealu človeka, ampak ker je to nujno, ker je to tako nekaj bistveno človeškega, da brez tega preprosto ne moremo. To vemo, tudi ko tega še nismo sposobni razumeti, v maternici, prisesani na prsi, ko se v strahu oklenemo očeta, kadar med učenjem za maturo ne moremo odmisliti njenih čarobno modrih oči …

»Če me kdo ljubi, se drži moje besede«

Učim se, tudi danes, tudi jutri se bom. Ob vseh ostalih občudujem ljubezen Boga, menda je v moje življenje prišla kot čisti blagoslov, tako čista in tako zrela je, bolj kot vse naše ljubezni. Naše ljubezni so vse po vrsti še vse tako mlečnozobe in plehke, celo malce prevzetne in domišljave, Njegova pa je … drugačna.

Njegova ljubezen sicer ne dovoli dvoma. On ima rad, to je njegovo bistvo, apostol Janez bi rekel, da je to vse, kar moramo vedeti o Bogu. On ljubi, to je njegovo ime. Če se nam zdi, da nas nima rad, to najverjetneje torej pomeni le, da njegove ljubezni ne razumemo.

»Odhajam in pridem k vam«

On torej ljubi. In pravi, da bo vedno ostal med svojimi (Mt 28,20), da bo v življenju svojega otroka vedno prisoten, a ne tako, kot si to predstavlja večina sodobnih staršev. Naši starši želijo biti svojim otrokom blizu tako, da jim kupujejo telefone, ker želijo vsak trenutek vedeti, kje so in kaj počnejo. Nekakšen Big Brother svojih otrok želijo postati, večni varuh, povejmo si iskreno, z nikomer ga nočejo deliti.

Bog je drugačen, bistveno drugačen. Ko je povedal vse, kar je moral povedati, ko je svojim otrokom podaril najbolj svete reči, svoje vrednote, se nerazumljivo umakne. Med nami pusti svojega Duha, nekakšen odmev svojih besed, ta »vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) To pa je tudi vse. Zatem odide in pusti, da otroci živijo sami, da se sami odločajo. Ne vsiljuje jim svojega mnenja. Seveda trpi, ko gleda svoje otroke v trnju, v svinjariji življenja, a tudi ta »pasivnost« je del njegove ljubezni, in ta je zaupanje svojim otrokom. Ker je to, da sledijo ljubezni, pač zapisano v njih, o tem so slišali, to so občutili, potem pa se morajo za to sami odločiti. Prav ta svoboda je izraz največje ljubezni, ki je najbolj pristna in najbolj resnična takrat, ko izpušča, ko svojim željam navkljub pusti oditi. Namreč zato, ker daje človeku dostojanstvo.

In to je tisto, česar se moram še naučiti: s svojo ljubeznijo dajati ljudem dostojanstvo. Ne miloščine, slabe vesti ali dolga, ampak dostojanstvo, »svoj mir«, če uporabim Jezusove besede. Potem bom lahko umrl.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Michael Schwarzenberger , Pixabay