Njive vedno odpirajo misli.

Da se na krilih prešernosti

razmaknejo do nepreštetih spominov;

na bosopetost otroštva

na tenkočutnost prvih ljubezni,

na križpotja prehojenih poti,

na boleče odhode prijateljev

in na oddaljeno zvonjenje lastnega slovesa.

Ampak njive tudi vriskajo.

Foto: Peter Bergant