Ko ste bili majhni, koga ste težje pričakovali, Miklavža ali Jezusa?

Ko sem bil majhen, še otrok, sem v tem času vedno pričakoval dva vélika … Miklavža in Jezusa. Moram priznati, da sem kot otrok težje pričakoval Miklavža. In tudi veliko pričakoval od njega. Veliko želja in velike želje sem imel. Nekaj tednov prej sem jih zapisal na listek, ga pustil na okenski polici ter se veselil, ko je listek izginil.

Poleg smuči sem dobil tudi hrepenenje

Večer pred godom priljubljenega svetnika smo šli zvečer otroci zgodaj spat. Tudi vstali smo zgodaj. Spomnim se, da sem si kot desetletnik želel smuči, one Elanove, “metalke” smo jim rekli, ker so imele zgornjo oblogo iz aluminija. Nekaj let sem si jih želel, pa sem dobival le ono kar sem rabil – kaj za obleči, kakšno knjigo, sadje. Za smuči je bilo morda še prezgodaj, morda “miklavž” preprosto ni imel denarja za take reči ali pa me je le preizkušal …

… a mi s tem omogočil, da sem hrepenel in hrepenel. Smuči sem si močno želel, “miklavž” je nekaj let odlašal, a na koncu sem jih res dobil. Še danes vem kaj je to hrepenenje. Danes sem hvaležen za to izkušnjo, za to, da sem ohranil občutek hrepenenja v odrasla leta.

V tistih časih in še desetletja nazaj, se je – čakanje in stopnjevanje hrepenenja – zgodilo skoraj avtomatsko, ker preprosto ni bilo toliko denarja. Sedaj moramo za to izkušnjo aktivno poskrbeti.

Dobro, pa tudi če na prvi pogled ne izgleda tako

V Psalmu 85, ki ga letos beremo pred Miklavžem, je brati tudi tole: “Gospod bo tudi dal, kar je dobro.” (Ps 85,13a). Ja, Gospod daje ‘kar je dobro’, Gospod – celo bolje od nas – ‘ve kaj je za nas dobro’, Gospod tudi ‘vedno daje kar je dobro’.

Gospod nam daje dobro tudi tako, da nam pusti stiske in omogoči preizkušnje. Včasih tudi zahtevne, pogosto v (pre)obilju. In kako težko je v obdobju preizkušenj razumeti, da so dobre. Kako naj bo nekaj, zaradi česar trpimo, dobro! Ne vemo, takrat sploh ne, včasih preizkušnje nikoli ne prepoznamo kot dobre.

Morda šele v zrelih letih, ko se ponižno ozremo nazaj, vidimo, da so bile stiske in preizkušnje dobre ker so:
1) nam omogočile nove vpoglede, zaradi katerih smo na kakšnem križišču zavili prav in ne narobe (Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake. Prg 16,9),
2) nas vodile po takih poteh, da smo prišli bližje k Bogu (Pomislil sem na svoja pota, svoje noge hočem obrniti k tvojim pričevanjem. Hitim in se ne obotavljam, ko se je treba držati tvojih zapovedi. Ps 119, 59-60),
3) nas prav preizkušnje obvarovale česa še veliko hujšega (Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro. 1 Mz 50,20a)
4) nam omogočile razvoj “mišic”, ki so nam kasneje omogočile pobiranje ob hudem padcu. (Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 1 Pet 5,10).

Ko se oziram v otroška leta, vidim, da je to, da mi moja “miklavža” nista omogočila smuči že prvo leto, dobro zame. Da sem ohranil izkušnjo hrepenenja, da sem postal vsaj malo bolj potrpežljiv. In najbrž še kaj, kar do sedaj sploh nisem spoznal.

Tako kot nam Bog daje to kar je v resnici dobro za nas, smo starši in stari starši odgovorni za to, da premislimo, kaj je v resnici dobro za otroke, za vnuke. In jim damo to kar je dobro, takrat ko je dobro in ne le to kar si želijo in takoj ko si zaželijo.

Čas pričakovanja Jezusa je čas tihote

Advent je seveda predvsem pričakovanje učlovečenja Boga, ko Božji sin v podobi majhnega otroka, pride med nas. Otrok pa – tudi človeški otrok – pride med nas brez bleščave milijona luči, brez glasnega razbijanja, brez popivanja in prenajedanja.

Otroka s tem le prestrašimo. Tudi Božjega otroka. In ne pride. Ker on prihaja tiho, le nežno trka in čaka pri vratih. Da slišimo in da odpremo (Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. Raz 3,20).

Najprej je treba torej utihniti, da slišimo, potem pa odpreti, da lahko vstopi. Če ne slišimo in če ne odpremo, ostanemo v “hlevu” polnem hrupa, a sami. Brez Otroka. In “večerjamo” sami.

Oče naj prvi sklene roke v molitev …

Svet nas rine v bleščavost milijona luči, mi pa lahko rečemo ne – in pustimo goreti le svečam, najprej eni, nato dvema, trem, štirim.

Svet nas rine v glasno razbijanje, mi pa lahko rečemo ne – se umaknemo v tihoto družinske molitve in prisluhnemo.

Svet nas rine v popivanje in prenajedanje, mi pa lahko rečemo ne – se odrečemo in damo onim, ki nimajo.

Kdo pa naj v družini omogoči izkušnjo hrepenenja, tako, da otroci dobijo tisto kar potrebujejo in ne le tisto kar si želijo? Kdo je tisti, ki mora pogledati naprej, kdo lahko vidi otroke kot odrasle in že sedaj ve kaj je zanje dobro? Oče in mama. A oče naj da pobudo in vztraja. Tudi dedek in babica …

Kdo pa naj ugasne milijon luči in prižge svečo? Kdo naj utiša hrupno razbijanje in v tihoti sklene roke v molitvi? Kdo naj ukine popivanje in prenajedanje in poskrbi, da dobijo oni, ki nimajo? Vsakdo.

A kdo naj dá pobudo v svoji družini, v svojem okolju? Kdo naj začne in vztraja pri manj bleščave, manj razbijanja, pri manj popivanja in prenajedanja?

Vsakdo jo lahko da, a v družini naj bo to oče. Oče naj da pobudo in naj vztraja. On naj postavi pravila, se jih sam drži in naj vztraja. On naj tudi prosi pri tem za Božjo pomoč. Žena naj se mu v prošnji pridruži in moža podpre.

Foto: Stephany Strombeck, Cathopic

Besedilo je bilo najprej objavljeno na blogu Aleša Čerina Preprostost.