Prispevki

Ko sem bil majhen, še otrok, sem v tem času vedno pričakoval dva vélika … Miklavža in Jezusa. Moram priznati, da sem kot otrok težje pričakoval Miklavža. In tudi veliko pričakoval od njega. Veliko želja in velike želje sem imel. Nekaj tednov prej sem jih zapisal na listek, ga pustil na okenski polici ter se veselil, ko je listek izginil.

Poleg smuči sem dobil tudi hrepenenje

Večer pred godom priljubljenega svetnika smo šli zvečer otroci zgodaj spat. Tudi vstali smo zgodaj. Spomnim se, da sem si kot desetletnik želel smuči, one Elanove, “metalke” smo jim rekli, ker so imele zgornjo oblogo iz aluminija. Nekaj let sem si jih želel, pa sem dobival le ono kar sem rabil – kaj za obleči, kakšno knjigo, sadje. Za smuči je bilo morda še prezgodaj, morda “miklavž” preprosto ni imel denarja za take reči ali pa me je le preizkušal …

… a mi s tem omogočil, da sem hrepenel in hrepenel. Smuči sem si močno želel, “miklavž” je nekaj let odlašal, a na koncu sem jih res dobil. Še danes vem kaj je to hrepenenje. Danes sem hvaležen za to izkušnjo, za to, da sem ohranil občutek hrepenenja v odrasla leta.

V tistih časih in še desetletja nazaj, se je – čakanje in stopnjevanje hrepenenja – zgodilo skoraj avtomatsko, ker preprosto ni bilo toliko denarja. Sedaj moramo za to izkušnjo aktivno poskrbeti.

Dobro, pa tudi če na prvi pogled ne izgleda tako

V Psalmu 85, ki ga letos beremo pred Miklavžem, je brati tudi tole: “Gospod bo tudi dal, kar je dobro.” (Ps 85,13a). Ja, Gospod daje ‘kar je dobro’, Gospod – celo bolje od nas – ‘ve kaj je za nas dobro’, Gospod tudi ‘vedno daje kar je dobro’.

Gospod nam daje dobro tudi tako, da nam pusti stiske in omogoči preizkušnje. Včasih tudi zahtevne, pogosto v (pre)obilju. In kako težko je v obdobju preizkušenj razumeti, da so dobre. Kako naj bo nekaj, zaradi česar trpimo, dobro! Ne vemo, takrat sploh ne, včasih preizkušnje nikoli ne prepoznamo kot dobre.

Morda šele v zrelih letih, ko se ponižno ozremo nazaj, vidimo, da so bile stiske in preizkušnje dobre ker so:
1) nam omogočile nove vpoglede, zaradi katerih smo na kakšnem križišču zavili prav in ne narobe (Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake. Prg 16,9),
2) nas vodile po takih poteh, da smo prišli bližje k Bogu (Pomislil sem na svoja pota, svoje noge hočem obrniti k tvojim pričevanjem. Hitim in se ne obotavljam, ko se je treba držati tvojih zapovedi. Ps 119, 59-60),
3) nas prav preizkušnje obvarovale česa še veliko hujšega (Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro. 1 Mz 50,20a)
4) nam omogočile razvoj “mišic”, ki so nam kasneje omogočile pobiranje ob hudem padcu. (Bog vse milosti, ki vas je po Kristusu Jezusu poklical v svojo večno slavo, vas bo po kratkem trpljenju sam izpopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. 1 Pet 5,10).

Ko se oziram v otroška leta, vidim, da je to, da mi moja “miklavža” nista omogočila smuči že prvo leto, dobro zame. Da sem ohranil izkušnjo hrepenenja, da sem postal vsaj malo bolj potrpežljiv. In najbrž še kaj, kar do sedaj sploh nisem spoznal.

Tako kot nam Bog daje to kar je v resnici dobro za nas, smo starši in stari starši odgovorni za to, da premislimo, kaj je v resnici dobro za otroke, za vnuke. In jim damo to kar je dobro, takrat ko je dobro in ne le to kar si želijo in takoj ko si zaželijo.

Čas pričakovanja Jezusa je čas tihote

Advent je seveda predvsem pričakovanje učlovečenja Boga, ko Božji sin v podobi majhnega otroka, pride med nas. Otrok pa – tudi človeški otrok – pride med nas brez bleščave milijona luči, brez glasnega razbijanja, brez popivanja in prenajedanja.

Otroka s tem le prestrašimo. Tudi Božjega otroka. In ne pride. Ker on prihaja tiho, le nežno trka in čaka pri vratih. Da slišimo in da odpremo (Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. Raz 3,20).

Najprej je treba torej utihniti, da slišimo, potem pa odpreti, da lahko vstopi. Če ne slišimo in če ne odpremo, ostanemo v “hlevu” polnem hrupa, a sami. Brez Otroka. In “večerjamo” sami.

Oče naj prvi sklene roke v molitev …

Svet nas rine v bleščavost milijona luči, mi pa lahko rečemo ne – in pustimo goreti le svečam, najprej eni, nato dvema, trem, štirim.

Svet nas rine v glasno razbijanje, mi pa lahko rečemo ne – se umaknemo v tihoto družinske molitve in prisluhnemo.

Svet nas rine v popivanje in prenajedanje, mi pa lahko rečemo ne – se odrečemo in damo onim, ki nimajo.

Kdo pa naj v družini omogoči izkušnjo hrepenenja, tako, da otroci dobijo tisto kar potrebujejo in ne le tisto kar si želijo? Kdo je tisti, ki mora pogledati naprej, kdo lahko vidi otroke kot odrasle in že sedaj ve kaj je zanje dobro? Oče in mama. A oče naj da pobudo in vztraja. Tudi dedek in babica …

Kdo pa naj ugasne milijon luči in prižge svečo? Kdo naj utiša hrupno razbijanje in v tihoti sklene roke v molitvi? Kdo naj ukine popivanje in prenajedanje in poskrbi, da dobijo oni, ki nimajo? Vsakdo.

A kdo naj dá pobudo v svoji družini, v svojem okolju? Kdo naj začne in vztraja pri manj bleščave, manj razbijanja, pri manj popivanja in prenajedanja?

Vsakdo jo lahko da, a v družini naj bo to oče. Oče naj da pobudo in naj vztraja. On naj postavi pravila, se jih sam drži in naj vztraja. On naj tudi prosi pri tem za Božjo pomoč. Žena naj se mu v prošnji pridruži in moža podpre.

Foto: Stephany Strombeck, Cathopic


Besedilo je bilo najprej objavljeno na blogu Aleša Čerina Preprostost.

Božja beseda

Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 18,1-19,42)

Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.

Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hánu; bil je namreč tast Kájfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik. Prav Kájfa pa je Judom svetoval: ›Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.‹

Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Óni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel.

Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govóril pred ljudmi. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem povedal ničesar. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem nápačno rekel, dokaži, da nápačno; če pa prav, zakaj me tepeš?« Nato ga je Hána zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kájfu.

Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

Od Kájfa so torej Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti velikonočno jagnje. Pilat je prišel ven k njim in rekel: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Odgovorili so in mu rekli: »Ko ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.« Tedaj jim je Pilat dejal: »Vzemite ga in ga sodíte po svoji postavi.« Judje so mu rekli: »Mi ne smemo nikogar usmrtiti.« S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je napovedal, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si vendarle kralj.« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem se rodil in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu je rekel: »Kaj je resnica?«

Ko je to dejal, je šel spet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde. Toda pri vas je navada, da vam za veliko noč izpustim enega človeka. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?« Spet so zavpili: »Ne tega, ampak Barába!« Barába pa je bil razbojnik. Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. In stopali so k njemu in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga udarjali. Pilat je šel spet ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.«

Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: »Glejte, človek!« Ko so ga véliki duhovniki in služabniki videli, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, jaz namreč ne najdem krivde na njem.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je imel za Božjega Sina.«

Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. Spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu je odgovóril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, ko bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izróčil.« Odtlej se je Pilat trudil, da bi ga opróstil.

Judje pa so zavpili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se ima za kralja, se upira cesarju.« Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pripeljati ven. Sédel je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko Gabatá. Bil pa je dan pripravljanja na veliko noč, okrog poldne. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa.

Nesel si je križ in šel proti kraju, ki se imenuje Kraj lobanje, po hebrejsko Gólgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: ›Jezus Nazaréčan, judovski kralj.‹ Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano hebrejsko, latinsko in grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj‹, ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.«

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.

(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

Ker je bil dan pripravljanja na praznik in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu (kajti tisto soboto je bil velik praznik), so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila. In spet drugo Pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.

Potem je Jožef iz Arimatêje, ki je bil Jezusov učenec, toda iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovôlil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in alóje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povôji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položèn. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.

Pomen velikega petka

To je dan spomina na Jezusovo obsodbo, trpljenje in smrt. Veliki petek je tudi edini dan v letu, ko ni svete maše.

Obredi na veliki petek nas spominjajo na Jezusovo odrešenjsko trpljenje in smrt na križu. V tem obredju se povežemo z Jezusom, ki je trpel in umrl za nas in za vse ljudi. V spomin na ta dogodek bomo imeli po večerni maši molitev pred Najsvetejšim.

Letošnje navodilo slovenskih škofov

Duhovnik naj  opravi bogoslužje velikega petka ob 18.00 sam in brez navzočnosti vernikov, v zaprti cerkvi, v najbolj osnovni in preprosti obliki (brez petja in prinašanja križa v procesiji).

Pri obredu duhovniki izrečejo posebno prošnjo za bolnike, pokojne in tiste, ki se nahajajo v stanju preizkušnje:

  1. Nebeški Oče, tvoj Sin je z odrešilno smrtjo na križu prenovil človeštvo. Naj skrivnost preizkušnje utrjuje bolnike v veri, upanju in ljubezni.
  2. Nebeški Oče, ti si naše zavetje v stiski. Naj pokojni pri tebi najdejo počitek, žalujoči pa tolažbo in upanje.
  3. Nebeški Oče, tvoj Sin nas je s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil. Stisko, ki jo trpimo, združi z daritvijo svojega Sina, da bomo rešeni preizkušnje.

Kako na veliki petek

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Škofje bodo imeli obrede velikega petka ob 18.00.

Križev pot s papežem Frančiškom ob 21.15 TV SLO 2 .

Video prenos križevega pota preko župnijske spletne strani bo ob 8.00.

Video prenos obredov preko župnijske spletne strani bo ob 19.00.

Po obredih velikega petka bo molitvena ura pred Najsvetejšim. Pri tej molitveni uri boste lahko na spletni strani v živo napisali svojo molitev.

Zmolite križev pot

OPOMBA: Če imate kakšen križev pot, ga, prosimo, pošljite in ga objavimo.

Foto: jsebouvi, Jacques SavoyePixabay

Letošnja cvetna nedelja bo malo drugačna kot po navadi. Kako pripraviti butarice ali zelenje? O pomenu cvetne nedelje. Kako jo bomo obhajali?

Butarice in zelenje

Letos bo težko kupiti butarice. Naredite jih sami. Morda imate kje še lansko. “Razmontirajte” jo, da dobita oblance, zelenje naberite na vrtu, ali v gozdu, leskove šibe prav tako dobite v gozdu, nekaj vrvic pa imate. Spodnji video prikazuje izdelavo butaric, obenem pa omenja naš Bizovik.

Če butaric ne boste delali sami, naberite samo zelenje. Tako predlagajo tudi naši škofje: “Verniki naj doma pripravijo zelenje (npr. zelenje z vrtov, butare) in ga blagoslovijo z blagoslovljeno vodo.”

Navodilo slovenskih škofov

Škofje bodo obhajali bogoslužje cvetne nedelje v svojih stolnicah brez navzočnosti ljudstva.

  • Škofje določajo, da župnik opravi blagoslov zelenja v zaprti cerkvi brez navzočnosti vernikov.
  • Verniki naj doma pripravijo zelenje (npr. zelenje z vrtov, butare) in ga blagoslovijo z blagoslovljeno vodo.
  • Duhovniki blagoslovljenega zelenja ne smejo deliti vernikom ali jim ga na določenem mestu pustiti na razpolago, saj bi pri tem lahko prišlo do okužb, oziroma širjenja epidemije.

Poglej si še oznanila za druge dneve v velikonočnem času (klikni).

Pomen cvetne nedelje

S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na Veliko noč, ki je največji praznik v krščanstvu, in uvaja dneve velikega tedna. Prvi dan velikega tedna je cvetna nedelja ali oljčna nedelja, ko se spominjamo prihoda našega Gospoda Jezusa v Jeruzalem, kjer je obhajal pasho, ki je spomin na osvoboditev iz egiptovskega suženjstva (več o pashi).

V cerkvi je na cvetno nedeljo slovesno branje ali petje pasijona, to je odlomka iz evangelija, ki poroča o Jezusovem trpljenju od zadnje večerje do snemanja s križa in pokopa v grob.

Preberi si v Svetem pismu kako evangelisti – vsi štirje – govorijo o cvetni nedelji (klikni na povezave ali poišči v Svetem pismu):

Matej: Množica spremlja Jezusa v Jeruzalem (Mt 21,1-11)

Marko: Slovesni prihod v Jeruzalem (Mr 11,1-11)

Luka: Slovesni prihod v Jeruzalem (Lk 19,28–40)

Janez: Slovesni prihod v Jeruzalem (Jn 12,12–19)

Kako na cvetno nedeljo?

Cerkev v Sloveniji Župnija Ljubljana Štepanja vas
Televizijski prenos sv. maše ob 10.00 (TV SLO 2)

Televizijski nagovor nadškofa Zoreta ob 11.20

Video prenos svetih maš preko župnijske spletne strani bo ob 8.00, 9.15 in 10.30.

Foto: Miguel ángel villarPixabay

Janez Menart je takole zapisal na koncu pesmi ‘Vzpon’: ” … in sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.”

Pot po pokrajini in še kakšna

Takole pred poletjem se zavem, da je ‘pred mano pot’. Že nekaj let zapovrstjo si poleti privoščim nekaj dni samotnih poti po kakšni od slovenskih pokrajin. Ne izbiram si več (pogosto) tistih poti, ki vodijo v sivino strmih skal, sploh ne več nadelanih ferat in brezpotij po naših Alpah, ne iščem več adrenalina, … pač pa samoto gozdov, košenin, osamljenih kmetij in malih zaselkov po podeželju. Na pot odidem sam le z najnujnejšo opremo, vodnikom in zemljevidom, Svetim pismom in romarsko posteljo (spalka in podloga).

Dolga samotna pot ima več vidikov: je pot po pokrajini, je premagovanje naporov, je pa tudi pot v prostore Njegove milosti, kamor človek le stežka vstopi v vsakdanjosti časa. Zdi se, da dolga samotna pot to omogoči, a ne vedno in sploh ne avtomatsko. Meni vstop v te “prostore” omogoči kombinacija – napor in samota dolge poti ter prebiranje Božje besede, kar simbolno sporoča tudi vsebina žepa hlač, kjer sta vedno vodnik po poti in Sveto pismo. Odmik, obvezno mora biti vsaj tridnevni, omogoča možnost za premislek, premik malo bliže Gospodu in iskanje njegove volje za moje življenjske odločitve.

Še ena pot je na takem romanju: pot v “prostor” do soljudi, ki jih srečuješ. Ne do vseh. A moja izkušnja je, da na dolgih poteh srečam ljudi, ki jih je treba srečati, ljudi, s katerimi si imamo kaj podeliti. Na eni od poti se me je dotaknilo srečanje z možem, ki je želel – potem, ko me je gostil na svojem domu – z menoj prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva se pogovarjala o čisto vsakdanjih rečeh, skupaj molila in, neverjetno, v teh nekaj urah sva zmogla “odriniti zelo na globoko”, prav do bolečine. Kot bi skupaj vstopila v prostor Njegove milosti.

Hvaležnost za možnost

Kako malo in kako redko sem hvaležen zaradi samega dejstva, da je vedno pred mano pot. Še več, redko se zavemo da moram biti hvaležni, da sploh lahko grem na pot. Da se lahko gibljem, da imam zdrava transportna sredstva – noge.

In še bolj redko se zavem, da je v tem, da lahko grem, da pravzaprav sploh lahko grem, pravzaprav slast. Hvala pesniku, da me je na to spomnil. Pravzaprav hvala Bogu za pesnike, ki odhajajo tja, kjer mi še nismo bili in nam povedo kako je tam. Na svoj način.

Jezus je tudi je govoril o poti

“In kamor jaz grem, poznate pot. Tomaž mu je rekel: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” Jezus mu je dejal: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.” Jn 14, 4-6

Ta pot pa je težka, zahtevna, a edina prava. Bogu hvala zanjo. Morda bi lahko takole parafraziral pesnika v kombinaciji z zgornjimi vrsticami iz Evangelija: “In sreča je, da On je pot, in to da vem, da slast je v tem, da vem, da On je prava pot.”

Zakompliciral? Še sam moram dvakrat prebrati, da razumem vse pomene.

Objavljeno v Frančiškovem prijatelju.

Foto: Pixel2013Pixabay