Oznanila – 6. nedelja med letom (13.2.2022)

ZA SVETE MAŠE IN SREČANJA SKUPIN JE OBVEZEN POGOJ PCT.

Urnik svetih maš je na tej povezavi.

IZ NAŠE ŽUPNIJE IN CERKVE NA SLOVENSKEM

• NABIRKA TE NEDELJE JE NAMENJENA ZA OGREVANJE. Že vnaprej Bog povrni z vse vaše darove.

Kdor želi lahko svoj dar za ogrevanje nakaže tudi na transakcijski račun naše župnije
SI56 0430 2000 3309 527.

• V zadnjih tiskanih oznanilih, ki jih dobite v cerkvi lahko preberete finančno poročilo naše župnije za preteklo leto.

• Posnetek zoom večera o misijonarju Mihu Drevenšku, ki je bil v torek 25. januarja, si lahko ogledate na tej povezavi.

• KNJIGA o misijonarju Mihu Drevenšku: Zadaj v cerkvi lahko kupite knjigo p. Janeza Šamperla o misijonarju Mihu Drevenšku in zanj značilno zeleno kapo. Del sredstev od prodaje je namenjen za misijone.

• DAROVI ZA SALEZIJANSKEGA MISIJONARJA TONETA GRMA, KI DELUJE V UGANDI: Mladi iz župnije Kodeljevo so to nedeljo pri dopoldanskih svetih mašah v Štepanji vasi prodajali piškote in svečke. Izkupiček od prodaje bo namenjen za salezijanskega misijonarja Toneta Grma. Z zbranimi darovi bo gradil kokošnjak za kokoši, ki jih bo uporabil za prehranjevanje družin, ki se srečujejo z  lakoto.
Za ta projekt ste darovali 675 eur. Iskrena hvala.

VABIMO VAS NA DOGODKE OB 60-LETNICI ŽUPNIJE

• Ta petek  11. 2. Praznik Lurške Matere božje, ki je tudi svetovni dan bolnikov. Po večerni po maši bo do v cerkvi Marijine litanije z lurškimi odpevi. Lepo vabljeni. Papeževo poslanico ob svetovnem dnevu bolnikov najdete na tej povezavi.

• DELAVNICE MOLITVE IN ŽIVLJENJA: Obhajanje 60-letnice župnije bomo obeležili tudi z Delavnicami molitve in življenja (DMŽ). Na njih se bomo učili različnih načinov molitve. Primerne so za odrasle in študente. Bi rad-a poživil-a odnos z Bogom, ti je vera postala rutina, se morda srečuješ z nerazumevanjem vere ali celo predsodki?

Osrednja vsebina DMŽ so različni načini, kako lahko molim. V začetku so načini, s katerimi vzpostavljamo osebni odnos z Bogom: molitveno branje, pisno molitev, molitev poslušanja, molitev gledanja do kontemplativne molitve. Nato se molitveni načini prevesijo v proces preoblikovanja. Prava (dobra) molitev je tista, ki človeka spreminja v njegovem ravnanju, odzivanju, delovanju, odnosih. Veliki cilj vsakega kristjana naj bi bil postajati vedno bolj podoben Jezusu Kristusu. Da bil do drugih, kakršen je bil Jezus, da bi čutil, kot je čutil Jezus; da bi govoril, kot je govoril Jezus; da bi ravnal, kot je ravnal Jezus; da bi ljubil, kot je ljubil Jezus. Ta proces se dogaja ob molitvi sprejemanja in molitvi v Jezusovem duhu. Prav ta drugi del molitvenih načinov nas vrača od odnosa z Bogom nazaj k odnosu do bližnjih, nazaj v življenje. Celotna vsebina DMŽ je povzeta v stavku: Naučimo se moliti, da bomo znali živeti. Odkrivanje molitvenih načinov spremljata tudi branje, to je poslušanje Božje besede in kateheza.

Da bi čim več zajeli iz DMŽ, si vsak udeleženec v času med srečanji dnevno vzame pol ure časa za prebiranje Božje besede in uporabo molitvenega načina zadnjega srečanja. Odlomki iz Svetega pisma so skrbno izbrani in skupaj z molitvijo spreminjajo ta čas v »svete pol ure«. Tako se petnajst tednov spremeni v prave duhovne vaje, ki jih opravljam sredi življenja.

DMŽ je zasnoval kapucin br. Ignacij Larrañaga, rojen v Španiji, blizu kraja Loyola, deloval pa v Čilu v Južni Ameriki. Leta 1984 je začel z duhovnimi vajami, na katerih ni želel le oznanjati, pač pa omogočiti izkustvo Božje bližine in Božjega delovanja. Ker je bilo zanimanje za te njegove duhovne vaje zelo veliko, jih je dopolnjeval. Tako sta se rodila dva programa: tedenske duhovne vaje z imenom »Izkušnja Boga« in tromesečni tečaj DMŽ. Ta oblika nove evangelizacije, kot jo imenuje br. Ignacij, je razširjena predvsem po špansko in portugalsko govorečih deželah. V Sloveniji je navzoča od leta 1994.

Predstavitev DMŽ bo to sredo 16. februarja 2022 ob 20. uri v župnijskem domu. Srečanja bodo potekala vsako sredo ob 20. uri od 16. februarja do konca maja. Vodila jih bosta br. Primož Kovač in Barbara Sosič. Več o DMŽ si lahko preberete na tej povezavi.

KAKO BO POTEKALA SINODA 2021-2023

• Sinoda o sinodalnosti 2021 – 2023 v prvi fazi poteka na krajevni ravni v škofijah, župnijah in cerkvenih skupnostih po vsem svetu. Glavni namen je poslušanje različnih glasov na terenu, da bi vsakdo lahko kaj prispeval v posvetovanju vesoljne Cerkve. Krajevne Cerkve smo povabljene, da svoje odgovore posredujejo škofovski konferenci. Ta del sinode poteka do avgusta 2022. Aktualne informacije o sinodi najdete tule. Tule pa najdete vsa gradiva za delo po skupinah.

• SINODA V NAŠI ŽUPNIJI: Tudi v naši župniji bomo od februarja do maja letos imeli po različnih skupinah srečanja na temo sinode. Takšno srečanje bo v posamezni skupini običajno trajalo eno uro in pol.

Predvidoma zadnji vikend v maju bomo v župniji ob 60-letnici župnije pripravili duhovno obnovo za vse župljane, v okviru katere bomo izvedli tudi pogovore o sinodi. Povzetke bomo poslali na pastoralno službo.

VABLJENI, DA MOLITE MOLITEV ZA SINODO
Pred Teboj smo, Sveti Duh,
ko smo zbrani v Tvojem imenu.
Samo ti nas vodi,
bodi doma v naših srcih;
pokaži nam pot, po kateri naj gremo,
in kako naj hodimo po njej.
Šibki smo in grešni;
ne dopusti, da bi širili nered.
Ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti
ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja.
Daj, da v Tebi najdemo svojo edinost,
da bomo lahko skupaj hodili večnemu življenju naproti
in se ne bomo oddaljili od poti resnice
in od pravičnosti.
Vse to Te prosimo,
ki deluješ na vsakem kraju in v vsakem času,
v občestvu z Očetom in Sinom
na vekov veke.
Amen.

KATEHEZA O SV. JOŽEFU, ZAVETNIKU SREČNE SMRTI. SMRT SPREJETI, UMIRAJOČE SPREMLJATI.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V zadnji katehezi, ko nas je ponovno spodbudil lik svetega Jožefa, smo razmišljali o pomenu občestva svetnikov. In ravno pri tem bi rad začel in danes poglobil posebno pobožnost, ki jo je krščansko ljudstvo od vedno gojilo do svetega Jožefa kot zavetnika srečne smrti. Gre za pobožnost, ki je nastala iz misli, da je Jožef umrl v navzočnosti Device Marije in Jezusa, preden je zapustil hišo v Nazaretu. Ne obstajajo zgodovinski podatki, a ker Jožefa ni več videti v javnem življenju, se predvideva, da je umrl v Nazaretu, z družino. Ob smrti sta bila ob njem Jezus in Marija.

Papež Benedikt XV. je pred enim stoletjem zapisal, da »po Jožefu gremo naravnost k Mariji in po Mariji naravnost k izviru vsake svetosti, Jezusu«. Tako Jožef kot Marija nam pomagata iti k Jezusu. Spodbudil je pobožnosti v čast svetemu Jožefu in še posebej priporočal eno: »Ker si zasluži biti imenovan najučinkovitejši zavetnik umirajočih, saj je izdihnil v navzočnosti Jezusa in Marije, bodo sveti pastirji podpirali in pospeševali tista pobožna združenja, ki so bila ustanovljena, da bi Jožefa prosili za umirajoče, kot so “za srečno smrt“, “odhod svetega Jožefa“ in “za trpeče“ (Motu proprio Bonum sane, 25. julij 1920).« Bila so to združenja tistega časa.

Bratje in sestre, morda kdo misli, da sta ta jezik in tema samo neka zapuščina preteklosti, a v resnici se naš odnos s smrtjo nikoli ne nanaša na preteklost, ampak vedno na sedanjost. Papež Benedikt je rekel pred nekaj dnevi, ko je govoril o sebi, da »je pred temnimi vrati smrti«. Lepo je, da se zahvalimo papežu, ki ima to bistrost pri 95 letih in nam pravi: Sem pred mrakom smrti, pred temnimi vrati smrti.« Lep nasvet nam je dal. Tako imenovana kultura »blagostanja« poskuša odstraniti realnost smrti, a pandemija koronavirusa jo je na dramatičen način ponovno postavila na svetlo. Bilo je strašno, smrt je bila vsepovsod. Mnogi bratje in sestre so izgubili ljubljene osebe, ne da bi lahko bili ob njih, in zaradi tega je bilo smrt še težje sprejeti in jo predelati. Neka medicinska sestra mi je povedala, da je bila ob babici, ki je umirala zaradi covida in ji rekla: »Rada bi se poslovila od svojih, preden odidem.« In medicinska sestra, pogumna, je vzela telefon in poklicala. Nežnost tistega slovesa …

Kljub temu pa se na vsak način poskuša oddaljiti misel na našo končnost, pri tem pa se slepiti, da bomo tako smrti odvzeli njeno moč in pregnali strah. A krščanska vera ni nek način za izganjanje strahu pred smrtjo, ampak nam pomaga, da se z njo soočimo. Prej ali slej bomo vsi odšli skozi tista vrata.

Resnična luč, ki osvetljuje skrivnost smrti prihaja iz Kristusovega vstajenja. To je luč. Sveti Pavel zapiše: »Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15,12-14). Obstaja gotovost: Kristus je vstal, Kristus je vstali, Kristus je živi med nami. To je luč, ki nas čaka za tistimi temnimi vrati smrti.

Bratje in sestre, samo z vero v vstajenje se lahko postavimo pred brezno smrti, ne da bi nas premagal strah. In ne samo to: smrti lahko povrnemo pozitivno vlogo. Misliti na smrt, ki je osvetljena s Kristusovo skrivnostjo, pomaga, da vse življenje gledamo z novimi očmi. Za pogrebnim vozilom nisem nikoli videl kamiona za selitev! Za pogrebnim vozilom ga nisem nikoli videl. Odšli bomo sami, brez česarkoli v žepih pogrebnega prta. Nič. Ker pogrebni prti nima žepov. Ta samota smrti. Res je, za pogrebnim vozilom nikoli nisem videl kamiona za selitev. Nima smisla kopičiti, če bomo nekega dne umrli. Kar moramo kopičiti, je dejavna ljubezen, sposobnost deliti, ne ostati brezbrižni pred potrebami drugih. Ali pa, kakšen smisel ima prepirati se z bratom, sestro, prijateljem, sorodnikom ali z bratom ali sestro po veri, če bomo nekega dne umrli? Čemu služi jeziti se, jeziti se nad drugimi? Pred smrtjo se mnoga vprašanja spremenijo. Dobro je umreti spravljeni, brez jeze in obžalovanj! Rad bi povedal neko resnico: vsi smo na poti proti tistim vratom, vsi.

Evangelij nam pravi, da smrt pride kakor tat. Tako pravi Jezus: pride kakor tat. In četudi bi mi hoteli imeti pod nadzorom njen prihod, morda načrtovati svojo lastno smrt, ta ostaja dogodek, s katerim se moramo soočiti in tudi sprejeti odločitve.

Za nas kristjane veljata dva razmisleka. Prvi: smrti se ne moremo izogniti in ravno zato, potem ko smo naredili vse, kar je bilo človeško mogoče za preprečitev smrti, je »terapevtska zagrizenost« nemoralna (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2278). Tisti stavek zvestega Božjega ljudstva, preprosti ljudi: »Pustite ga umreti v miru. Pomagajte mu umreti v miru.« Kakšna modrost! Drugi razmislek se nanaša na lastnost same smrti, bolečine in trpljenja. Hvaležni moramo biti za vso pomoč, ki nam jo poskuša nuditi medicina, da bi s pomočjo tako imenovane »paliativne oskrbe« vsaka oseba, ki se pripravlja na zadnji del svojega življenja, tega lahko preživela na najbolj človeški možen način. Vendar pa moramo biti pazljivi, da ne bi te pomoči zamenjali za nesprejemljive nagibe, ki vodijo v ubijanje. Pred smrtjo moramo spremljati, a ne povzročiti smrti ali na kakršen koli način pomagati pri samomoru. Vedno je treba dati prednost pravici do zdravljenja in oskrbe za vse, da najslabotnejši, predvsem ostareli in bolni, ne bodo nikoli odvrženi. Življenje je pravica, ne pa smrt, ki jo je treba sprejeti, ne pa izvajati. In to etično načelo se nanaša na vse, ne samo na kristjane ali vernike.
Tukaj bi rad poudaril socialni problem, ki je resničen. Tisto »načrtovanje« – ne vem, ali je izrazi pravilen –, da bi pospešili smrt ostarelih. Velikokrat se vidi določen družbeni sloj, da bi se ostarelim, ker nimajo sredstev, dalo manj zdravil, kot pa bi jih potrebovali. In to je nehumano. To ni pomoč, ampak pomeni potisniti jih proti smrti. In to ni ne človeško ne krščansko. Za ostarele je treba skrbeti kot za zaklad človeštva: so naša modrost. In četudi ne govorijo in ne zaznavajo, so simbol človeške modrosti. Opravili so pot pred nami in nam zapustili mnogo lepih stvari, veliko spominov, veliko modrosti. Lepo prosim, ne izolirati ostarelih ljudi, ne pospešiti njihove smrti. Pobožati ostarelega človeka predstavlja isto upanje kot pobožati otroka, kajti začetek in konec življenja sta vedno skrivnost. Skrivnost, ki jo je treba spoštovati, spremljati, oskrbovati. Ljubiti.

Naj nam sveti Jožef pomaga živeti skrivnost smrti na najboljši možen način. Za kristjana je srečna smrt izkušnja Božjega usmiljenja, ki nam je blizu tudi v tistem zadnjem trenutku našega življenja. Tudi pri molitvi Zdrava Marija prosimo Marijo, naj nam je blizu »v naši smrtni uri«. Ravno zato bi želel skleniti to katehezo s skupno molitvijo k Mariji za trpeče, za tiste, ki živijo ta trenutek prehoda skozi temna vrata, in za svojce, ki žalujejo. Molimo skupaj: »Zdrava Marija …«

Vir: VaticanNews

br. Matej Štravs

Foto: Aleš Čerin (cerkev Sv. Urha v Smledniku)