V nedeljo popoldne 31. januarja se je od nas poslovili br. Roman Motore, ki je v soboto 23. januarja letos praznoval 85. let življenja. Br. Roman je v našem samostanu v Ljubljani živel od leta 2012.

Ker je v zadnjih letih življenja težko hodil, ni mogel več prihajati v cerkev. Je pa vse do konca svojega življenja maševal v samostanu obenem pa je tudi zelo veliko molil, za kar smo mu zelo hvaležni. Le zadnjih nekaj dni življenja je preživel v Kliničnem v Ljubljani. Priporočamo ga v vaše molitve.

MOLITEV: Molitev zanj bo v cerkvi v Štepanji vasi na predvečer pogreba v sredo, 3. februarja ob 19.30. Spremljate jo lahko na tej povezavi.

POGREBNA MAŠA IN POGREB: Od br. Romana se bomo se bomo poslovili v četrtek, 4. februarja. Od 8.30 do 15.30 bo ležal v cerkvi sv. Štefana v Ljubljani Štepanji vasi. Pogrebna maša bo ob 15.30 in ob 16.30 pogreb. Mašo in pogreb bo vodil škof Anton Jamnik. Pogrebno mašo lahko spremljate na tej povezavi.

Na dan pogreba ga lahko pridete pokropit v cerkev med 8.30 in 15.30. Med tem časom tudi lahko enemu od bratov, ki bo v cerkvi darujete za svete maše zanj. Sveta maša ob 15.30 uri bo v ožjem krogu. Na pogreb ob 16.30 pa se lahko pridružite tudi ostali vendar med pogrebom med družinami ohranjajte varnostno razdaljo.

Pogreb

Roman Anton Motore – petinosemdesetletnik

Ob njegovi 85. letnici je br. Vinko Škafar napisal njegov kratek življenjepis.

* * *
Curriculum vitae

  • 23. 1. 1936 Rojen v Lončarjevem Dolu, župnija Sevnica (starša Anton in Antonija roj. Gerjevič)
  • 1945-1953 4 razrede osnovne šole in 4 razrede nižje gimnazije
  • 1953/54 Prvi (peti) letnik srednje Serafske šole v Varaždinu
  • 1954/55 Drugi (šesti) letnik srednje Serafske šole v Osijeku
  • 1955-1957 Tretji (sedmi) in četrti (osmi) letnik Interdiecezanske srednje šole v Zagrebu (z maturo)
  • 1957-1959 Služenje vojaškega roka
  • 13. 3. 1959-14. 3. 1960 Kapucinski noviciat v Varaždinu
  • 15. 3. 1960 Začasne zaobljube

1960-1964

  • Teološka fakulteta v Zagrebu (Na Teološki fakulteti v Ljubljani so mu priznali letnik 1959-1960)
  • Škofja Loka (večne zaobljube 19. 3. 1963
  • 14. 3. 1964 Posvečen za diakona v Ljubljani (nadškof dr. Jožef Pogačnik)
  • 29. 6. 1964 Posvečan za duhovnika v Mariboru (škof dr. Maksimilijan Držečnik)
  • 1964-1965 Ljubljana, kot novomašnik obiskuje šesti letnik in je duhovnik pomočnik v Komendi
  • 1965-1967 Celje, kaplan
  • 1967-1970 Celovec, duhovnik za Slovence
  • 1970- 1993 Kromberk, župnijski upravitelj, od 20. 6. 1984 župnik in predstojnik
  • Julija in avgusta 1977, pomagal v Šempasu, ko je bil župnik bolan
  • Od 16. 1. 1980 do 20. 8. 1980 je soupravljal župnijo Šempas
  • 1993-1996 Škofja Loka, samostanski vikar in voditelj FSR
  • 1996-2012
  • 2012 Krško, samostanski predstojnik
  • Ljubljana (iz zdravstvenih razlogov)

Osnutek za življenjepis ob petinosemdesetletnici življenja

Br. Roman Anton Motore izhaja iz Posavja, ki so ga zaznamovali kapucini s svojo navzočnostjo v Krškem, vse od leta 1640. Tako se je že v svojem otroštvu srečeval, predvsem za porcijunkulo s kapucini v Krškem in tudi s kapucini iz domače sevniške župnije sv. Nikolaja, saj sta bila od tam doma znani p. Mavricij (Martin) Teraš (Čanje pri Blanci 1889-1960 Škofja Loka) in njegov nečak br. Ciril (Anton) Zupančič (Čanje pri Blanci 1919 – 1996 Vipavski Križ). Iz sosednje župnije Zabukovje, iz vasi Trnovec, pa sta se nekaj prej odločila za kapucine pet let starejši br. Jože (Anton) Kunšek (1931-2003) in njegov brat Joahim (Jože) Kunšek (1936-1967), ki je bil od Romana mlajši dober mesec. Tako je že pred vstopom v kapucinski red Tonček Motore poznal kapucine.

Anton Motore, rojen 23. 1. 1936, v Lončarjevem Dolu, župnija Sevnica, kjer je bil krščen 27. 1. 1936, osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval in končal v domači župniji in občini Sevnica pri Krškem. Kot 17 letnik se je vpisal v prvi letnik privatne kapucinske gimnazije (Serafske srednje šole) v Varaždinu, kjer je v šolskem letu 1953-54 uspešno končal prvi (peti) letnik, drugega, v šolskem letu 1954-55, pa v Osijeku. Zaradi negotovosti datuma dveletnega vpoklica k vojakom, ni šel v noviciat, kot drugi, po drugem (šestem) letniku gimnazije, leta 1955, marveč je nadaljeval medškofijsko gimnazijo (Interdiecezansko srednjo šolo za pripravljanje duhovnikov) v Zagrebu na Šalati, ki so jo takrat vodili patri jezuiti s pomočjo laiških profesorjev. K vojakom je odšel med četrtim (osmim) letnikom (17. 1. 1957 – 25. 2. 1959) in je zato šele po odsluženem vojaškem roku, 13. 3. 1959, začel kapucinski noviciat v Varaždinu, ki ga je končal z začasnimi zaobljubami 15. 3. 1960.

Po noviciatu se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani v akademskem letu 1959-60, saj je bila takrat navada, da so bivšim vojakom, ki so se vpisali v drugi semester, izredno priznali prvi semester brez obiskovanja predavanj. Tako je lahko v akademskem letu 1959-1960 končal prvi letnik na Teološki fakulteti v Zagrebu, ki mu ga je potem priznala Teološka fakulteta v Ljubljani. Od 1960 do posvečenja, 1960-1964, je živel v kapucinskem bratstvu v Škofji Loki, kjer je tudi 19. 3. 1963 naredil večne zaobljube. Po petem letniku filozofsko-teološkega študija ga je 29. 6. 1964 mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik v mariborski stolnici posvetil v duhovnika. Kot novomašnik je še obiskoval šesti letnik na Teološki fakulteti, živel v kapucinskem bratstvu v Ljubljani, in ob vikendih kot duhovni pomočnik hodil pomagat v župnijo Komenda pri Kamniku.

V letih 1965-1967 je bil goreč kaplan in katehet v Celju, kjer je bil samostanski predstojnik in župnik-vikar br. Frančišek Lončar, kaplan in voditelj FSR br. Engelbert Bojnec. V letih 1967-1970 je v Celovcu na Koroškem zamenjal br. Jakoba Vučino, ki je odšel v Nico (Francija) med slovenske izseljence, in v Celovcu bil duhovnik za Slovence. V Celovcu je vodil Frančiškov svetni red za Slovence, veliko spovedoval v domači kapucinski cerkvi in pogosto pomagal po slovenskih župnijah celovške škofije. V Naših zapisih je za polna letnika, ki ju je preživel v Celovcu, podal tudi kratko statistiko. V statistiki za leto 1968 beremo, da je imel v Celovcu 2 skupini verouka (tedensko eno uro za slovenska dekleta, ki so bila v službi, in eno uro za kandidatinje pri nemških sestrah v hrvaščini), 297 pridig izven samostanske cerkve in 83 premišljevanj in stanovskih govorov (eno devetdnevnico, osem tridnevnic, tri misijone, pet duhovnih vaj). Obiskoval je slovenske bolnike po domovih in v 4 bolnišnicah, in bil tudi kvatrni spovednik slovenskih šolskih sester. Podobno statistiko navaja tudi za leto 1969.

Br. Roman Motore, ki je bil zelo zavzet dušni pastir, se je najbolj kot dušni pastir razcvetel v letih 1970 -1993 (22. 7. 1970 – 18. 7. 1993), ko je bil najprej župnijski upravitelj in od leta 1984 župnik v Kromberku pri Novi Gorici. Leta 1972 (od 18. do 26. marca) je organiziral župnijski misijon v Kromberku, ki sta ga vodila brata Gabrijel Recek in Klemen Verdev. Istega leta, 2. 7. 1972, je prelat Andrej Simčič blagoslovil nove zvonove, prej je bil samo eden, in še ta počen, za cerkev v Kromberku. Istega leta, 3. Decembra, je škof Janez Jenko vodil župnijsko slovesnost in proslavo ob 100-letnici kromberške duhovnije, ki je leta 1937 postala župnija in prvi njen župnik je postal znan slovenski skladatelj Vinko Vodopivec.

Na kapitlju leta 1982. Br. Roman Motore je prvi z desne v spodnji vrsti.

Znano je, da se je Roman ves čas bivanja v Kromberku udeleževal pogostih skupnih srečanj v Vipavskem Križu, godovanj, in drugih praznovanj, in tako je s svojo navzočnostjo povezoval Kromberk s kapucinskim bratstvom v Vipavskem Križu.

Za leto 1972 je br. Roman dal tole statistiko: število kristjanov 1415, obisk nedeljnikov 250; verouk: skupin 18, otrok 145, mladine 14. Število pridig v domači cerkvi 188, drugod 36. Število duhovnih vaj 4. Število obhajil 9.334, bolnikov 109, previdenih 12; krstov 36, porok 10, pogrebov 15. Verski tisk: Družina 65, Ognjišče 65. Leta 1976 je tudi Kromberk prizadejal potres, da je bila potrebna obnova električne napeljave, centralne kurjave in kritine. Leta 1979 bi naj bilo v Kromberku 1100 prebivalcev (prišlo je do spremembe župnijskih meja), nedeljnikov 150, obhajil 6573, obhajil bolnikov 99, krstov 10, porok 5, pogrebov 8. Verski tisk: Družina 52, Ognjišče 62, mohorjevke 45. Leta 1980 prebivalcev 1.100, nedeljnikov 138, obhajil 5.315, bolnikov 73, krstov 19, porok 8, pogrebov 16; pridig doma 130, drugje 102, adoracij 2, duhovne vaje 1. Verski tisk: Družina 50, Mavrica 50, Ognjišče 62, Mohorjevk 41. Leta 1985 je bil urejen prezbiterij, novi pokoncilski oltar je posvetil 7. 9. 1985 škof Janez Jenko. 8. 8. 1985 je vodil Janez Jenko izredno birmo, 29. 12. 1985 pa škof pomočnik Metod Pirih ob 50-letnici župnije in 115 letnice cerkve in samostojne kaplanije.
Leta 1987 je v statistiki, med drugim, omenil, da ima župnija 1400 župljanov, 150 nedeljnikov, da je bilo razdeljenih 6.654 obhajil, bolnikov 75, krstov 11, porok 6, pogrebov 8. Doma je bilo 151 pridig, drugje 15. Verski tisk: Družina 40, Ognjišče 70, Mavrica 58, Prijatelj 15, Frančiškov prijatelj 10, mohorjevke 33, župnijski list 230.

Leta 1988: vernikov 1400, nedeljniki 150, pridige 160+14, obhajil 6254, bolniki 68, krsti 18, poroke 5, pogrebov 7. Verski tisk: Družina 40, Ognjišče 72, Mavrica 66, Prijatelj 15, Frančiškov prijatelj 10

V zadnjem triletnem poročilu, za leta 1990-1993, je za Kromberk med drugim br. Roman Motore podal poročilu o dušnopastirskem in obnovitveno gradbenem delu. Roman kot goreč dušni pastir v teh treh letih omenja dve birmi, leta 1991 je birmoval koprski škof Metod Pirih, in je bilo 21 birmancev, leta 1992 pa upokojen škof dr. Janez Jenko, ko je bilo 33 birmancev, tudi več odraslih (katehumenov), ki jih je posebej pripravljal skozi vse leto. Istega leta 1992, 20. Septembra, pa je organiziral veliki shod, prišlo je okrog 3.000 ljudi, ko je škof Metod Pirih blagoslovil na novo urejen prostor pred cerkvijo s kipom prvega kromberškega župnika in glasbenika Vinka Vodopivca. Med mašo so peli združeni pevski zbori Vodopivčevo latinsko mašo, ki jo je sam skomponiral za svojo novo mašo. Tudi sicer je imel p. Roman z dekanijskimi duhovniki zelo dobre odnose in so si zato tudi radi pomagali. V zadnji župnijski statistiki za leto 1992 je Roman za Kromberk zapisal: število prebivalcev 1.503, katoličanov 1.210, nedeljnikov 185, predšolskih otrok 13, osnovnošolskih 70, krstov 17, prvoobhajancev 11, birmancev 33, porok 10, pogrebov 8, obhajil 8.024, obhajil bolnikov 48, pridig doma 172, drugod 12, tridnevnica 1, adoracije 2, duhovna obnova 1. Verski tisk: Družine 38, Ognjišče 72, Mavrica 55, Župnijski list 250, Frančiškov prijatelj 10, Mohorjeve knjige 24 in Prijatelj 20.

1993-1996

Škofja Loka, samostanski vikar in voditelj FSR. Škofjo Loko je Roman dobro poznal iz študentskih let, zato se je hitro vživel. Tam je veliko spovedoval in pridigal z navdušenjem, občasno je tudi pomagal po župnijah.

1996-2012: Krško

Leta 1996 se je br. Roman Tonček Motore vrnil v svoje Posavje, Simon Gregorčič bi dejal, da je prišel nazaj v “posavski raj”, saj je od tu odšel leta 1953, pred 43 leti in se je domov le občasno vračal.
Kakor ga je pred Krškim tri leta Škofja Loka spominjala na leta teološkega študija v Ljubljani, tako ga je Krško s Posavjem spominjalo na njegovo otroštvo. Zato je z vsem žarom, predvsem pa z ljubeznijo s spominom na otroštvo, živel v Krškem, vodil bogoslužje v domači cerkvi in po potrebi in kolikor je utegnil, pomagal po župnijah na obeh straneh Save. Nekaj časa je tudi hodil maševat za Slovence v Zagreb. Ves čas je zavzeto skrbel za br. Metoda. Imel ga je rad, bil pa je do njega tudi odločen. Vsako leto je skrbno pripravil praznovanje porciunkule. Praznovanje je potekalo na predvečer in na praznik dopoldne. Za spovedovanje je povabil brate iz province. Pri maševanju na sam praznik je povabil duhovnike obeh dekanij in jih tudi na ta način povezoval (dekaniji spadata v različni škofiji). K lepoti bogoslužja so prispevali tudi pevski zbori, ki jih je v ta namen povabil. Večkrat je sodeloval slovenski pevski zbor iz Zagreba, saj je tudi sam večkrat obiskal slovensko skupnost v Zagrebu. Vsakič je k praznovanju prišlo veliko ljudi iz širše okolice Krškega. Sam se je izmenično udeleževal dekanijskih rekolekcij v obeh dekanijah.

2012: Ljubljana (iz zdravstvenih razlogov)

Br. Roman je bil ves čas dober, skromen in zelo delaven manjši brat kapucin, goreč molivec in častilec Boga, nebeške Matere Marije in svetnikov, kar na sebi lasten način nadaljuje danes na bolniški postelji v Ljubljani.
Roman Anton Motore je kot ministrant in mežnar v času nižje gimnazije v Sevnci izjemno vzljubil cerkev kot stavbo in tudi Cerkev kot Skupnost, predvsem njeno bogoslužje. Temu je ostal zvest vse življenje. Kjerkoli je bil, je skrbel za lepoto Božje hiše, za oltarje, za cerkveno sveto posodje, paramente, cerkvene obleke, kar je odražala zunanjost cerkve, predvsem pa še vse, kar se je uporabljalo pri bogoslužju. Zelo dobro je poznal bogoslužne predpise, že tiste predkoncilske, in pozneje spremenjene, pokoncilske. Ta odnos je izhajal iz njegovega spoštovanja do sakralnega, saj je menil, da za Boga mora biti najlepše, najbolj čisto in najbolj urejeno, četudi je skromno.

Ta zunanjost je izhaja iz njegove notranjosti. Prvi spomin iz leta 1954 v Osijeku o Romanu, ki me še vedno spremlja, je njegovo češčenje Najsvetejšega in prav trenutek njegovega petja (v hrvaščini Divnoj dakle … ) pred blagoslovom z Najsvetejšim, česar ne pozabljam. Kakor, da je bila to njegova drža, ki jo še danes ohranja, in nam je lahko kot zvest molivec in častilec in pozneje kot delivec zakramentov vsem vzornik. Zaljubil se je tudi v cerkveno leto, ki ga je zelo dobro poznal, spremljal in živel, do podrobnosti je poznal vsakoletni Bogoslužni koledar. Na misel mi prihaja Romanov odnos do Marije, v Celju do Fatimske Marije, in pozneje v Krškem tudi do sodobne svetnice Ivane Beretta Molla (1922-1962), Matere do zadnjega diha. Roman spada med tiste naše brate, ki so na poseben način vzljubili molitev, tako liturgično kot ljudske pobožnosti, zasebno in občestveno z brati in verniki, in ji ostal zvest do danes. Tudi v bolniški postelji ostaja goreč molivec, darovalec sv. maše in bralec duhovne literature.

Kot duhovnik je po vzoru naših kapucinskih bratov duhovnikov z veseljem oznanjal veselo oznanilo, kar mu je prav tako veliko pomenilo. Bil je tudi skrben delivec svetih zakramentov, posebno še zakramenta Božjega usmiljenja v spovednici.

Četudi je precej dolgo živel v manjšem bratstvu ali nekaj časa celo sam, je vedno ohranjal do bratov province dobrohoten odnos in se udeleževal skupnih srečanj. Nikoli ni pozabil pisati za Božič in Veliko noč, njegove voščilnice so navadno prve prišle in tudi na godove bratov ni pozabljal. Zadnja leta pisanje nadomešča s telefoniranjem, kar je po svoje še dragocenejše. S tem je kazal in kaže vključenost, ljubezen in simpatičnost do bratov province.

Bil je človek reda, ne samo v zakristiji in v cerkvi, marveč tudi v sobi in kuhinji, kjer si je več let sam kuhal, podobno kot naši bratje v samotišču. Sočasno je bil do gostov, bratov kapucinov in škofijskih duhovnikov, vedno zelo gostoljuben in dobrosrčen. Užival je, če se je lahko izkazal kot dober kuhar in prijazen gostitelj.

Ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo zate, dragi Roman, Bogu hvaležni, in se ti kot molivcu tudi v prihodnje priporočamo, da s svoje bolniške postelje moliš za nas brate in daruješ svete maše tudi za nas, tvoje brate, in svoje preizkušnje namenjaš tudi za blagoslov našega provincijskega bratstva.

Br. Vinko Škafar

Foto: Vanesa Guerrero, rpm, Cathopic (križ), arhiv bratov kapucinov, Lojze Mušič (pogreb)

0

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja