Kardinal Kevin Farrell: Kako biti “domača Cerkev”?

Vatikanski časopis L’Osservatore Romano je objavil razmišljanje kardinala Kevina Farrella, prefekta Dikasterija za laike, družino in življenje, o tem, kako v družini živeti čas pandemije – čas, ki je po njegovih besedah lahko tudi čas vadbe, rasti in pred-evangelizacije.

Kardinal Kevin Farrell

Kardinal Farrell prične svoj zapis s citatom iz posinodalne apostolske spodbude papeža Frančiška Radost ljubezni: »Gospodova navzočnost prebiva v resnični, konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, radostmi in njenimi vsakdanjimi zadevami« (Radost ljubezni 315). Pri tem spomni, da imamo v Cerkvi skriti zaklad: to je družina.

Gospod je vedno spremljal vsako krizo svojega ljudstva z izrednimi sporočili in zdi se, da je tako tudi v času te pandemije, zaradi katere smo vsi primorani ostajati v svojih domovih. Bogoslužja v prisotnosti vernikov so začasno ukinjena, mnoge cerkve so zaprte. Čutimo se sami, osamljeni in prav v tej osamljenosti nas Duh vabi, da bi ponovno odkrili zakrament zakona, v moči katerega so naši domovi, zaradi stalne Kristusove prisotnosti v posvečenem odnosu zakoncev, mala domača Cerkev.

Zakonci zagotavljajo Jezusovo prisotnost 24 ur na dan

V domovih namreč zakonci zagotavljajo Jezusovo prisotnost 24 ur na dan. Gre za resnico, ki jo papež Frančišek poudari tudi v apostolski spodbudi Radost ljubezni: »Kristus Gospod “prihaja krščanskim zakoncem naproti v zakramentu zakona” in ostaja z njimi.« Jezus ne odide, ampak ostaja z zakonci in je prisoten v njihovem domu ne le tedaj, ko so zbrani pri molitvi, ampak v vsakem trenutku.«

V moči te resničnosti lahko vsaka krščanska družina ta poseben čas izkoristi za to, da ponovno odkrije to, kar je: pristen izraz skrivnosti, ki je Cerkev kot Kristusovo telo. Zakonci namreč »gradijo Kristusovo telo in tvorijo domačo Cerkev« (Radost ljubezni 67). Vsaka družina je bistven del tega telesa, ki se gradi začenši z drobnimi vsakdanjimi dejanji, kjer je Jezus stalno prisoten.

Gospod nam podarja čas vadbe, …

Čas, ki nam ga ponuja Gospod, je čas vadbe, v pričakovanju, da bo to zlo premagano. Gre za čas, v katerem smo poklicani, da se ob tem, ko živimo stisnjeni v svojih domovih, neprenehoma urimo v vajah dejavne ljubezni.

Kolikokrat na dan nam v teh urah Gospod daje priložnost, da svoje otroke pogledamo z nežnostjo, svojega sozakonca z ljubečo potrpežljivostjo; da ublažimo ton svojega glasu tudi če okoli nas vlada nepričakovan nered; da vzgajamo svoje otroke, da bi dobro izkoristili ta daljši čas doma, za katerega se zdi, da se ne bo nikoli končal; da bi jih vzgajali za dober dialog, za katerega so potrebni poslušanje drugega, notranji mir, spoštovanje, tudi če je drugi drugačen od tega, kot jaz želim, da bi bil. Gre za čas rasti za vsakega izmed nas, v katerem se moramo naučiti dajati ritem dnevom, ki ga ne narekujeta več frenetično delo in upravljanje družine, v katerem vlada to, kar je potrebno »narediti«.

Gre za ure, ki so dane naši sposobnosti, da sredi utesnjenih zidov svojih domov pustimo prostor drugemu.

… čas pred-evangelizacije

Kako pomembno je v tej novi razsežnosti, v katero smo vrženi, da se mož in žena znata gledati v oči in se pogovarjati ter skupaj načrtovati ure dneva, zavedajoč se, da obstaja znotraj domačih zidov lepa prisotnost, ki izhaja iz njunega odnosa: to je Jezus.

To namreč ni le čas človeške vadbe, ampak tudi duhovne. Je čas pred-evangelizacije, v domovih in preko domov, kakor v dobi prvih krščanskih skupnosti. V njem nas Gospod vabi, da bi se ponovno zbrali kot družine in skupaj molili, ob prižgani sveči, da bi se spominjali, da v tej stiski zbeganosti obstaja Nekdo, ki nas ohranja povezane in nas ima rad. Gre za čas, ki nam bo omogočil, da se bomo, ko se bomo vrnili v cerkve, bolj zavedali Jezusove navzočnosti v našem vsakdanjem življenju.

Zbiranje pri družinski molitvi

Prizadevajmo si torej sprejeti povabilo, s katerim se na nas Gospod obrača v naših domovih: kot družina se v nedeljo zberimo, da bi slovesneje obhajali tisto domače bogoslužje, ki se v moči Jezusove prisotnosti običajno uresničuje preko dejanj med zakoncema (»izrazi ljubezni, živeti v zgodovini zakonske zveze, se spreminjajo v “bogoslužno govorico” in tako “postaja zakonsko življenje v nekem smislu bogoslužje”.« (Radost ljubezni 215)).

Predlog za molitev

Storiti to je preprosto: lahko se vsi skupaj zberemo v sobi, zmolimo enega izmed hvalilnih psalmov, drug drugega prosimo odpuščanja z besedo ali dejanjem med zakoncema ter med starši in otroki; nato preberemo nedeljski evangelij, izrazimo misel o tem, kaj Božja beseda prebudi v vsakem članu, oblikujemo prošnjo za potrebe družine, tistih, ki jih imamo radi, Cerkve in sveta.

Ob koncu izročimo v Marijino varstvo našo družino in vse družine, ki jih poznamo.

Zakaj se ne bi povezali z več družinami?

To lahko storijo vse družine, saj je Jezus rekel: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20). In zakaj ne bi poskusili oblikovati skupnosti in v nedeljo moliti z več družinami, preko Skypa ali drugih načinov avdio ali video konferenc ter tako izkoristili prednosti sodobne tehnologije?

Otroci lahko izmenično berejo ali pa se menjavajo glasovi parov in družin, ki so povezane.

Zakonci so znamenje velikonočne Skrivnosti

Zapomnimo si, da so zakonci znamenje velikonočne Skrivnosti, ki se obhaja v vsaki evharistiji (»Zakonca torej stalno spominjata Cerkev na to, kar se je zgodilo na križu.« (Radost ljubezni, 72)); so prerokba, utelešeno oznanilo v vsakdanjosti, ki je sestavljena iz drobnih dejanj, ki izražajo dar samega sebe, kakor je storil Jezus.

Izkoristimo ta malo nenavaden čas za to, da bi v svojih domovih sprejeli in živeli Svetega Duha ter skupaj z Jezusom, ki živi z nami, ponovno odkrili bogastvo in dar naših domačih Cerkva.

Vir: Vatican News – slovenska redakcija

Foto: Pexels