Kardinal Robert Sarah: Z veseljem se vrnimo k evharistiji!

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je objavila pismo predsednikom škofovskih konferenc Katoliške cerkve o obhajanju bogoslužja med in po pandemiji COVID-19 z naslovom: Z veseljem se vrnimo k evharistiji! Papež Frančišek je na avdienci kardinalu Robertu Sarahu, prefektu omenjene Kongregacije, 3. septembra 2020 odobril objavo pisma.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov
Prot. št. 432/20

Z veseljem se vrnimo k evharistiji!

Pismo o obhajanju bogoslužja med in po pandemiji COVID-19 predsednikom škofovskih konferenc Katoliške cerkve

Pandemija, ki je posledica virusa COVID-19, je povzročila preobrate ne samo v družbenih, družinskih, gospodarskih, vzgojnih in delovnih dinamikah, ampak tudi v življenju krščanske skupnosti, vključno z liturgično razsežnostjo. Da bi virusu odvzeli prostor širjenja, je bila potrebna ostra socialna razdalja, ki je učinkovala na temeljno potezo krščanskega življenja: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,2); »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno« (Apd 2,42-44).

Skupnostna razsežnost ima teološki pomen: Bog je odnos Oseb v Sveti Trojici; človeka ustvari v dopolnjujoči se odnosnosti med moškim in žensko, kajti »ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18), vstopi v odnos med moškim in žensko in tudi njiju kliče v odnos z Njim: kot je dobro spoznal sv. Avguštin, je naše srce nemirno, dokler se ne spočije v Njem (prim. Izpovedi, I, 1). Gospod Jezus je svoje javno delovanje začel tako, da je poklical k sebi skupino učencev, da bi delili z njim življenje in oznanilo Kraljestva; iz te male črede se je rodila Cerkev. Za opis večnega življenja Sveto pismo uporablja podobo mesta: nebeški Jeruzalem (prim. Raz 21); mesto in skupnost ljudi, ki med seboj delijo vrednote, temeljne človeške in duhovne resničnosti, kraje, čase in organizirane dejavnosti in ki sodelujejo pri gradnji skupnega dobrega. Medtem ko so pogani gradili templje, posvečene njihovim božanstvom, do katerih ljudje niso imeli dostopa, so kristjani takoj, ko so uživali svobodo bogoslužja, gradili kraje, ki so bili domus Dei et domus ecclesiae, kjer so se verniki lahko prepoznali kot Božja skupnost, kot ljudstvo, sklicano za bogoslužje in postavljeno v sveti zbor. Zato Bog lahko razglasi: »Jaz sem tvoj Bog in ti boš moje ljudstvo« (prim. 2 Mz 6,7; 5 Mz 14,2). Gospod ostaja zvest svoji zavezi (prim. 5 Mz 7,9) in zato Izrael postane Božje prebivališče, svet kraj njegove navzočnosti v svetu (prim. 2 Mz 29,45; 4 Mz 26,11-12). Zaradi tega Gospodova hiša predpostavlja prisotnost družine Božjih otrok. Tudi danes v molitvi posvetitve nove cerkve škof prosi, da bi bila to, kar po svoji naravi mora biti:

»[…] naj bo za vedno svet prostor […]
Tukaj naj voda božje milosti izmiva grehe ljudi,
da se bodo tvoji otroci, odmrli grehu,
prerajali za nebeško življenje.
Tukaj naj tvoji verniki
ob oltarni mizi obhajajo spominski obred velike noči
in se nasičujejo s Kristusovo besedo in njegovim Telesom.
Tukaj naj odmeva prijetna hvalna daritev,
angelskemu petju naj se pridružijo človeški glasovi
in naj se za rešitev sveta dviga nenehna molitev.
Tukaj naj ubogi dobivajo usmiljenje,
stiskani prihajajo do prave svobode
in vsi ljudje prejemajo dostojanstvo tvojih otrok,
dokler veseli ne dospejo do onega Jeruzalema, ki je zgoraj.«

Krščanska skupnost ni nikoli iskala osamitve in iz cerkve ni nikar naredila mesta z zaprtimi vrati. Kristjani, ki so bili vzgojeni za vrednoto skupnostnega življenja in iskanje skupnega dobrega, so si vedno prizadevali za vključitev v družbo, čeprav so se zavedali drugačnosti: biti v svetu, ne da bi mu pripadali in ne da bi se omejili nanj (prim. Pismo Diognetu, 5-6). Tudi v pandemičnem izrednem stanju je se pokazal čut velike odgovornosti: v poslušanju in sodelovanju z civilnimi oblastmi in s strokovnjaki so bili škofje in njihove ozemeljske konference pripravljeni sprejeti težke in boleče odločitve, vse do daljše prekinitve sodelovanja vernikov pri obhajanju evharistije. Ta kongregacija se globoko zahvaljuje škofom za prizadevanje in napor, ko so na najboljši možni način skušali dati odgovor na nepredvidene in zapletene razmere.

Takoj pa, ko bodo okoliščine to dopuščale, se je treba nujno in neodložljivo vrniti k normalnosti krščanskega življenja, v katerem je cerkvena stavba kot dom, obhajanje bogoslužja, zlasti evharistije, pa kot »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč« (Sacrosanctum Concilium, 10).

Zavedajoč se dejstva, da Bog nikdar ne zapusti človeštva, ki ga je ustvaril, in da tudi najhujše preizkušnje lahko rodijo sadove milosti, smo sprejeli oddaljenost od Gospodovega oltarja kot čas evharističnega posta, koristnega za ponovno odkritje njegovega življenjskega pomena, lepote in neizmerne dragocenosti. Takoj ko bo mogoče, pa se moramo vrniti k evharistiji z očiščenim srcem, z obnovljenim začudenjem, s povečano željo, da bomo srečali Gospoda, da bomo z njim, da ga bomo prejeli, da bi ga nesli bratom s pričevanjem življenja, polnega vere, ljubezni in upanja.

Ta čas pomanjkanja nam lahko da milost za razumevanje srca naših bratov mučencev v Abiteni (začetek 4. stoletja), ki so svojim sodnikom, čeprav so bili pred zanesljivo smrtno obsodbo, z vedro odločnostjo odgovorili: »Sine Dominico non possumus«. Absolutnega non possumus (ne moremo) in jasnosti pomena samostalnika srednjega spola Dominicum (kar je Gospodovega) ni mogoče prevesti z eno samo besedo. Kratek izraz povzema veliko bogastvo odtenkov in pomenov, ki se danes ponujajo naši meditaciji:
– Ne moremo živeti, biti kristjani, popolnoma uresničiti svoje človečnosti in želja po dobrem in sreči, prebivajočih v srcu brez Gospodove besede, ki v obhajanju bogoslužja privzame telo in postane živa beseda, ki jo Bog izgovarja za tistega, ki danes svoje srce odpre poslušanju;
– Ne moremo živeti kot kristjani, ne da bi bili deleži žrtve Križa, v kateri se Gospod Jezus daje brez zadržkov, da bi s svojo smrtjo rešil človeka, ki je umrl zaradi greha; Odrešenik pridružuje sebi človeštvo in ga vodi nazaj k Očetu; v objemu Križanega najde luč in tolažbo vsako človeško trpljenje;
– Ne moremo brez evharistične gostije, Gospodove mize, h kateri smo povabljeni kot sinovi in bratje, da bi prejeli istega vstalega Kristusa, navzočega v telesu, krvi, duši in božanstvu, v tistem nebeškem Kruhu, ki nas podpira v veselju in naporih zemeljskega romanja;
– Ne moremo brez krščanske skupnosti, Gospodove družine: potrebno je, da srečamo brate, ki z nami delijo Božje otroštvo, bratstvo s Kristusom, poklicanost in iskanje svetosti in odrešenja njihovih duš v bogati različnosti let, osebnih zgodb, karizem in poklicev;
– Ne moremo brez Gospodove hiše, ki je naša hiša, brez svetih krajev, kjer smo se rodili v veri, kjer smo odkrili previdnostno Gospodovo navzočnost in odkrili njegov usmiljeni objem, ki dviga padle, kjer smo posvetili svojo poklicanost redovniški hoji za Njim ali poročenosti, kjer smo prosili in se zahvaljevali, se veselili in jokali, kjer smo Očetu zaupali svoje drage, ki so dopolnili svoje zemeljsko romanje;
– Ne moremo brez Gospodovega dneva, brez nedelje, ki daje luč in smer zaporedju delovnih dni ter družinskim in družbenim odgovornostim.

Čeprav mediji opravljajo dragoceno služenje bolnim in tistim, ki jim je onemogočeno, da bi šli v cerkev, in so nudili veliko uslugo s prenašanjem svete maše v času, ko ni bilo možnosti, da bi jo obhajali skupnostno, pa noben prenos ni primerljiv z osebnim sodelovanjem in ga ne more nadomestiti. Nasprotno, zgolj ti prenosi sami na sebi nas predstavljajo tveganje, da nas oddaljijo od osebnega in intimnega srečanja z učlovečenim Bogom, ki se nam ni izročil na virtualen način, ampak stvarno, rekoč: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Ta telesni stik z Gospodom je življenjskega pomena, je nepogrešljiv in nenadomestljiv. Ko bodo ugotovljene in sprejete konkretno izvedljive rešitve za zmanjšanje okužbe z virusom na minimum, je potrebno, da vsi ponovno zasedejo svoje mesto v zboru bratov, da ponovno odkrijejo nenadomestljivo dragocenost in lepoto obhajanja bogoslužja, z okužbo navdušenja spet pokličejo in privabijo malodušne in prestrašene brate in sestre, ki so predolgo odsotni ali raztreseni.

Ta dikasterij namerava poudariti nekatera načela in predlagati nekaj smernic za delovanje, da bi spodbudili hitro in zanesljivo vrnitev k obhajanju evharistije.

Potrebna pozornost na higienske in varnostne predpise ne more voditi k sterilizaciji gest in obredov, k ustvarjanju, pa čeprav nezavednemu, strahu in negotovosti v vernikih.

Zaupamo v preudarno a odločno ravnanje škofov, da sodelovanje vernikov pri obhajanju evharistije javne oblasti ne bi opredelile kot »zbiranje« in da ga ne bi imeli za primerljivega ali celo podrejenega rekreativnim zbiranjem.

Bogoslužni predpisi niso materija, o kateri bi lahko sprejemale zakone civilne oblasti, ampak samo pristojne cerkvene oblasti (prim. Sacrosanctum Concilium, 22).

Sodelovanje vernikov pri obhajanju bogoslužja je treba olajšati, vendar brez improviziranih obrednih poskusov ter v polnem upoštevanju predpisov, ki so v bogoslužnih knjigah in urejajo njegov potek. V bogoslužju, ki je doživetje sakralnosti, svetosti in lepote, ki spreminja, vnaprej okušamo harmonijo večne blaženosti: skrbimo torej za dostojanstvo krajev, svete opreme, načinov obhajanja v skladu z zanesljivim pojasnilom 2. vatikanskega koncila: »Obredi naj sijejo od plemenite preprostosti« (Sacrosanctum Concilium, 34).

Vernikom je treba priznati pravico do prejemanja Kristusovega Telesa in do češčenja v evharistiji navzočega Gospoda na predvidene načine, brez omejitev, ki presegajo to, kar predvidevajo higienski predpisi, ki so jih izdale civilne oblasti ali škofje.

Verniki v obhajanju evharistije častijo vstalega Jezusa, ki je navzoč; vidimo, s kakšno lahkoto se izgubi čut češčenja, molitev češčenja. Prosimo pastirje, naj v svojih katehezah vztrajajo na potrebnosti češčenja.

Varno načelo, da se ne zmotimo, je pokorščina. Pokorščina pravilom Cerkve, pokorščina škofom. V težkih časih (pomislimo na primer na vojne, na pandemije) lahko škofje in škofovske konference dajo začasna določila, ki jih moramo ubogati. Pokorščina varuje zaklad, ki je bil zaupan Cerkvi. Ukrepi, ki jih zapovedo škofje in škofovske konference, prenehajo, ko se stanje normalizira.

Cerkev bo še naprej varovala človeško osebo v njeni celoti. Pričuje o upanju, vabi nas k zaupanju v Boga, opominja nas, da je zemeljsko bivanje pomembno, a da je veliko bolj pomembno večno življenje: naš cilj, naša poklicanost je, da bi svoje življenje delili z Bogom za vso večnost. To je vera Cerkve, ki so jo skozi stoletja izpričevale trume mučencev in svetnikov, pozitivno sporočilo, ki nas osvobaja enodimenzionalnih enostranskosti in ideologij. Dolžni skrbi za javno zdravje Cerkev pridružuje oznanilo in spremljanje duš k večnemu življenju. Z zaupanjem se torej še naprej izročajmo Božjemu usmiljenju, prosimo za pomoč blažene Device Marije, ki je salus infirmorum in auxilium christianorum, za vse tiste, ki jih trdo preizkuša pandemija in kakršna koli druga nadloga, bodimo stanovitni v molitvi za tiste, ki so zapustili to življenje, in istočasno obnavljajmo sklep, da bomo priče Vstalega in oznanjevalci trdnega upanja, ki presega meje tega sveta.

V Vatikanu, 15. avgusta 2020

Praznik vnebovzetja blažene Device Marije

Papež Frančišek je na avdienci podpisanega kardinala prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov 3. septembra 2020 odobril to pismo in ukazal njegovo objavo.

Robert kard. Sarah, prefekt

Vir: Katoliška Cerkev