Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. dr. Andrej Saje je danes v Ljubljani Družbi Marijinih sester čudodelne svetinje izročil odličje sv. Cirila in Metoda. Najvišje priznanje Katoliške cerkve v Sloveniji so škofje Marijinim sestram podelili za petdesetletno službovanje v Papeškem slovenskem zavodu v Rimu.
»S tem so dali priznanje tihemu, največkrat neopaznemu delu sester, ki so tja prišle, ko se je zavod šele postavljal na noge, da bi vodile gospodinjstvo in sprejemale romarje,« se je na novico o podelitvi odličja za spletno Družino odzvala vodja Marijinih sester v Ljubljani s. Kristina Rihar.
Dejala je še, da ji je lepo, kadar sliši nekdanje študente, da se sester spominjajo s toplino in hvaležnostjo. Po njenih besedah, so sestre s svojo navzočnostjo »v hiši ustvarjale ozračje domačnosti slovenskim duhovnikom, ki so tam študirali, in gostoljubja slovenskim romarjem, pa tudi mnogim našim izseljencem, ki so v Sloveniku občasno našli košček domovine.«
Odličje je v imenu škofov izročil predsednik SŠK Andrej Saje.
Sestre so skrb za Papeški slovenki zavod v Rimu prevzele leta 1971 in zanj skrbele do lanskega leta. Vseh sester, ki so v tem času opravljale svoje poslanstvo v zavodu je bilo 23, nekatere med njimi večkrat. Šest od njih jih je že pokojnih.
V utemeljitvi so škofje med drugim zapisali, da je bil zavod »košček Slovenije v Rimu«, Marijine sestre pa so mu dajale slovenski pečat, da so se gojenci in gostje počutili sprejete s slovensko gostoljubnostjo.
Utemeljitev
Konec leta 1970 se je zavod preselil v zgradbo na naslovu Via Appia Nuova 884 in 1. septembra leta 1971 so Marijine sestre prevzele skrb za gospodinjstvo, zagotovile pomoč pri upravljanju zavoda ter sprejemanju romarjev in gostov. Vseh sester, ki so od leta 1971 do konca novembra 2021, ko so odšle iz Rima, opravljale svoje poslanstvo v zavodu, je bilo 23, nekatere med njimi so bile poslane v zavod večkrat. Šest od njih je že prestopilo prag večnosti in so že prejele odlikovanje za zvesto služenje ter popolno darovanje Bogu.
Življenje Marijinih sester v Sloveniku je temeljilo na molitvi, premišljevanju, češčenju Najsvetejšega in prizadevanju, da bi posnemale Devico Marijo. Veliko je bilo nevidnih žrtev, ki so omogočile, da je skupnost Slovenika delovala kot mala družina.
Zavod je bil »košček Slovenije v Rimu« in Marijine sestre so hiši dajale slovenski pečat, da so se gojenci in gostje počutili sprejete s slovensko gostoljubnostjo.
V Sloveniku so se dolga leta srečevali rimski Slovenci. Pri organizaciji praznovanj so sestre skrbele za domačnost, z mnogimi Slovenci pa so ostale povezane tudi, ko so zboleli in onemogli. V preteklosti je Slovenik odigral pomembno vlogo pri povezovanju Slovencev zunaj matične domovine, vedno pa so bili v njem dobrodošli romarji iz domovine, zamejstva in zdomstva. Zavod je bil »košček Slovenije v Rimu« in Marijine sestre so hiši dajale slovenski pečat, da so se gojenci in gostje počutili sprejete s slovensko gostoljubnostjo. V njem je študiralo 120 slovenskih duhovnikov študentov. Kadar je bilo mogoče, so se sestre z veseljem udeleževale srečanj s papežem, ob pomembnih dogodkih, ki so privabili romarje, pa so predvsem skrito služile po zgledu ponižne Gospodove dekle, da so bili obiskovalci postreženi ter sprejeti z nasmehom in prijazno besedo. Nekatere sestre so bivanje v Rimu izkoristile tudi za osebni študij duhovnosti in ga končale z magisterijem.
Vir: Spletna stran tednika Družina
Foto: Tatjana Splichal
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!