Marko Rijavec o nikalnicah – tudi kot izrazu ljubezni

Težka je beseda »ne«, za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo, za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki dobremu in prijaznemu človeku nekako ne pritiče. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo daleč stran od nje. Kajti nikalnice so veliko večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so za življenje pomembnejše, kot si mislimo.

Postavljanje meja

Ko jo izgovarjamo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago, pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše vrednote in svetinje ter postavlja prave stvari na pravo mesto v našem življenju. Prav ta težka nikalnica je tako varuh našega zdravja in naših vrednot.

Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. To pa je izrednega pomena za dobre odnose, vedeti, kdaj smo stopili, se dotaknili stvari, ki se jih ne bi smeli, razumeti, kdaj smo si dovolili preveč, pa četudi v dobri veri. Beseda »ne« je dragocena zato, ker se zaradi nje zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo. In k temu spada tudi spoznanje, da naše mnenje ni nujno vedno edino pravilno, kar nas spet osvobaja, saj zaradi tega dopustimo, da sta resnica in realnost lahko tudi drugačni od našega pogleda nanju. Tako lahko razumemo, da tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti. Tudi okregati. Tudi nasprotovati. Tudi kritizirati. Vse te stvari, izrečene ob pravem času, nas naredijo za boljše ljudi.

Vera v dobroto Boga

Kanaanska žena je to dobro razumela. Božji »ne« (Mt 15,23) bi lahko v njej prebudil užaljenost in jezo, a je na osorno Jezusovo potezo odreagirala precej nenavadno, s ponižnostjo, s sprejetjem tega, kar je o tem menil Gospod, in v njej se je kakor blisk sredi noči zasvetila vera, da bo Bog naredil prav, karkoli že bo to, pa četudi to pomeni, da bo njena prošnja ostala neuslišana. Da je dovolj pustiti se mu v njegove roke in zaupati, da je tudi njegov »ne« našim prošnjam in predstavam in željam v službi našega odrešenja. Kakor tisti »ne« naših staršev, ki nas je na primer obvaroval tega, da bi stekli na prometno cesto, se razvadili ob nepotrebnih nakupih ali se opekli na vroči peči.

Kajti tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti.

(misel ob 20. navadni nedelji, leto A)

Najprej objavljeno v Družini in na blogu Marka Rijavca Besede za srce.

Foto: Mattia Ascenzo (roka), Markus Spiske (meja) Unsplash