Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: »Radi bi videli Jezusa!« (Jn 12,21) 

Prošnja po Bogu

Kajti vsi ti ljudje, vsi, ki trkajo na naša vrata, eni bolj, drugi manj pogosto, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in nečesa prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji mi ga pokazat v svojo cerkev. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti, kar je On na križu. Bodi ti, kar je On v kruhu.«

Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah, v mojih odločitvah, v moji drži. In sicer nekaj takega, kar je bil Jezus na križu, nekaj takega, kar je danes Jezus v kruhu. Ali, kakor je rekel Jezus, radi bi videli seme, ki je padlo v zemljo njihovega življenja.

Logika semena

Težka zahteva, treba je biti iskren, zelo težka, ker jo v naši sodobnosti še posebno težko razumemo. Tale naš »wellness« čas je pač dolgost življenja postavil pred njegovo kakovost, golo obstajanje pred izpolnjenost. Zato je tudi strah pred žrtvijo, pred kakršnokoli odpovedjo tako zelo prisoten v vseh porah našega vsakdana, na vse kriplje si prizadevamo, da bi le nekako »rešili svoje življenje«, da bi to potekalo v smeri čim manjše izgube in čim večje koristi. Čudna logika, ko bi radi živeli življenje brez pomladi, da bi ga živeli brez velike noči.

Kajti za pomlad, za veliko noč je pač treba smrti, kdaj tudi konkretne smrti, nič ne bomo okolišili, brez nje ne gre, treba je trenutka, ko se za vsako ceno nehamo oklepati svojega življenja in se od njega poslovimo, da ga sprejemamo kot dar, ne kot svojo last, v tem je pač »večno življenje« (Jn 12,25), samo tako se pač v sebi napravi prostor za tisto, kar nam Bog želi dati. In če je to nek človek, prav. In če je to smrt, tudi prav. Tudi smrt je Božji dar. In vstopa v naše življenje zaradi življenja, ne zaradi pogube. »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.‹ To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.« (Jn 12,32-33)

To je torej naša velika noč: vsak dan, vsakič znova preraščati sebičnost, ki ni samo v skopuštvu in pozabljanju na druge, ampak predvsem v tem, da bi živeli samo tako, kakor si sami želimo. To je velika noč, postati služabnik, ne gospodar svojega življenja, in to ni nič drugega kot ljubezen, ki je največja neumnost ekonomskega in tehničnega sveta. Zato jo tako težko razumemo, zato tako težko živimo.

A Jezus je jasen: kdor noče umreti, noče živeti. Za ljubezen pa je treba (tudi) smrti.

(misel ob 5. postni nedelji, leto B)

0

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja