Mirko Robba, mož in oče štirih otrok, je na otoku Vis opazil zanimivo cerkvico, ki ga je spodbudila k razmišljanju o tem koliko nam še pomeni izvir Žive vode.
Sedim na plaži v Komiži v senci manjšega drevesa in razmišljam
Iz glave mi ne gre zapis, ki sem ga prebral ob cerkvici Marije Gusarice, ki stoji na sami plaži le nekaj deset metrov stran. V glavi poskušam doumeti, kaj vse se je na tem mestu dogajalo skozi čas.
Na začetku se je zgodil čudež. Le tega je sicer mogoče znanstveno razložiti. Trda in zbita kamnita podlaga preprečuje, da bi sladka voda s hriba prodrla globlje v zemljo in hkrati, da se ne meša s slano morsko vodo in zato le nekaj metrov stran od morja praktično na višini morskih valov izvira pitna voda. Čudež, če pomislim, kakšna je verjetnost, da se vsi ti geološki parametri srečajo na nekaj kvadratnih metrih.
Ljudem na otoku je ta voda pomenila preživetje, življenje samo. Pozneje so nad izvirom postavili oltar. Predvidevam da v zahvalo. Vodo so pokrili in jo speljali v vodnjak. Najbrž so jo najprej hoteli zavarovati, da se z njo ne bi odžejali tisti, ki je po njihovem mnenju niso bili vredni. Nad njo so postavili streho in nastala je cerkev, cerkev, kot so pač cerkve, nenazadnje tudi kot kraj razkazovanja znanja, kulture in bogastva okoliškega življa. V baroku so cerkvi dodali dve stranski ladji s še več umetniškega bogastva. Samo po sebi seveda nekaj dobrega in v Božjo čast in slavo, obenem pa tudi stvar prestiža in človeške nadutosti. Tako tenka je namreč meja med enim in drugim.
Težki časi srednjega veka so dodali še legendo o gusarjih, ki so ropali po teh krajih. Zgodba govori o Marijini podobi, ki je gusarji niso mogli odnesti. Dokler je niso vrnili nazaj, niso imeli moči, da bi lahko odveslali in zbežali. Po tem resničnem ali neresničnem dogodku je cerkev dobila novo ime, novo vsebino.
Ne vem sicer do kdaj so se žene še zbirale ob vodnjaku na dvorišču cerkve in se veselile dobre vode in jo odnašale v svoja gospodinjstva. Nekega dne so ljudje iznašli javne vodovode. Vodnjak je začel samevati.
Marija Gusarica: Zgodba, ki se prodaja
Danes se turistom prodaja zgodba o Mariji in gusarjih, je pač bolj spektakularna, turistom, seveda tistim, ki so pripravljeni slišati nekaj več. Večina pa pred cerkvijo le predaja svoja telesa sončnim žarkom, se občasno poskuša ohladiti v morju, predvsem pa si želi odmisliti probleme, ki jih tarejo doma. Kdo med njimi še išče kakšen smisel? Edina rešitev je čim bolj sklopiti možgane. Ko jih uspeš sklopiti, menda izginejo vsi problemi.
Sedim v senci in razmišljam. In zdi se mi, da je ta cerkev tu podoba vesoljne Cerkve. V sebi nosi zaklad Žive vode, vendar ga v kupu zidov in streh (s tem mislim vse okostenelo, zarjavelo, pozidano, …, ki je več ali manj dobronamerno nastalo skozi zgodovino) le redko kdo še opazi. Večina se zadovolji z zanimivimi zgodbami, ki se sicer lepo slišijo, v življenju pa si z njimi ne znajo nič pomagati.
Izvir Žive vode sameva
In kdo bi se danes še odpravil k izviru pitne (Žive) vode, ko nam voda, dobra ali slaba, priteče iz vsake pipe, ko imamo pitno vodo zapisano celo kot ustavno pravico. Kdo bi še iskal kakšen višji smisel, ko so naša življenja zavarovana s celim sistemom pravic kot rezultatom človeškega napredka.
To, da je ta zapis nastal ravno na dan, ko poteka v Sloveniji referendum o zakonu o vodah, je resnično naključje. To pa pravim zato, ker mi tako in tako ne bo nihče verjel, če bom rekel, da sem ravno danes navdih za to pisanje dobil po nekem širšem načrtu Božje previdnosti.
Vir in foto: Blog Mirka Robbe – Drobtinice z moje mize
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!