Urnik svetih maš je na tej povezavi.

 • SVETE MAŠE ZUNAJ: Svete maše zunaj so ob lepem vremenu ob nedeljah ob 9.15 na travniku v Štepanji vasi in ob nedeljah ob 9.15 Bizoviku pred cerkvijo.

 • MAŠE V POČITNICAH MED TEDNOM od tega petka 1. julija do 31. avgusta bodo v Štepanji vasi samo zvečer ob 19.00. Zjutraj ob 8.00 med tednom ni svete maše.

• URADNE URE V POČITNICAH bodo v ponedeljek, torek, četrtek in petek po večerni maši in večernicah to je ob 19.50.

VABIMO VAS

• ŽEGNANJSKA NEDELJA v Štepanji vasi bo to nedeljo 31. julija pri maši ob 9.15. Sveta maša bo zunaj na travniku. Somaševanje bo vodil br. Marjan Marucelj, ki prihaja iz naše župnije. Po maši bo druženje in pogostitev. Lepo vabljeni.

Ta dan ne bo maše ob 10.30 v Štepanji vasi, maša v Bizoviku bo že ob 8.00. Pecivo za pogostitev po maši lahko prinesete še pred sveto mašo.

• ŽEGNANJSKA NEDELJA v Bizoviku bo v nedeljo, 7. avgusta. Slovesna maša bo ob 9.15. V primeru lepega vremena bo sveta maša zunaj. Mašo v Bizoviku na ta dan bo daroval br. Bernard Jauk, ki letos obhaja biserno mašo. Maše v Štepanji vasi bodo kot ob drugih nedeljah.

• Delovna akcija za ureditev okolice pred žegnanjsko nedeljo bo ta četrtek 4. avgusta ob 17.00 uri pri cerkvi v Bizoviku. Lepo vabljeni. Pecivo za pogostitev prinesite v Klančarjevo domačijo to soboto 6. avgusta od 19.00 do 20.00 ure, ali prihodnjo nedeljo pred sveto mašo.

• POČITNICE ZA MINISTRANTE bodo od 15. do 20. avgusta potekale v kapucinskem samostanu Arco di Trento ob Gardskem jezeru v Italiji.

• ROMANJE NA SVETE VIŠARJE ZA ŽUPNIJSKE SODELAVCE IN VSE OSTALE ŽUPLJANE

V soboto, 20. avgusta. Odhod avtobusa bo ob 7.15 iz Bizovika izpred Gasilskega doma in ob 7.30 iz Štepanje vasi izpred samostana. Povratek okrog 19. ure.

Lepo vabimo, da se prijavite pevci, sodelavci Karitas, mežnarji in vsi, ki čistite obe cerkvi. Župnijski sodelavci se prijavite v skupini, kjer sodelujete ali pa pri br. Mateju.

Župnijskim sodelavcem Bog povrni za vso pomoč v župniji. Ker bo gotovo ostalo še kaj prostih mest, se lahko ostali župljani za to romanje prijavite v župnijski pisarni v času uradnih ur.

Ob prijavi plačate 27 € za vožnjo in gondolo na Svete Višarje. Prispevek za kosilo, ki ga bomo imeli ob povratku nazaj, bomo pobirali na romanju.

• MOLITEV ZA MIR V UKRAJINI: V naši župniji imamo molitev za mir v Ukrajini vsak ponedeljek od 18.00 do 19.00 pred Najsvetejšim v župnijski cerkvi. Vabljeni, da v ta namen molite doma v vaših družinah. Še vedno vas vabimo, da v cerkvi v košaro darujete živila za pomoč Ukrajini.

• KRIŠTOFOVA NEDELJA je bila prejšnjo nedeljo. Še to nedeljo lahko zadaj v cerkvi v nabiralnik, kjer piše za MIVO oddaste svoj dar za vsak srečno prevožen kilometer. Ta vaš dar bo namenjen za vozila slovenskih misijonarjev. Bog povrni.

Premestitve duhovnikov

Kot je običajno v tem času, objavljamo celoten seznam letošnjih premestitev duhovnikov po slovenskih (nad)škofijah, ki jih je bilo več kot lani, nad 150; zlasti veliko jih je bilo v celjski škofiji (40) in, kot običajno, v ljubljanski nadškofiji (46).

Naš br. Marko Senica prihaja v naše konce: Marko je bil upravitelj Župnije Breznica. Sedaj je bil razrešen te službe ter imenovan za duhovnega pomočnika v Župnijah Lipoglav, Grosuplje in Polica. Bival bo v župnišču na Lipoglavu.

Duhovniki med mašo (slika je simbolična)

Seznam vseh premestitev je dostopen na spletni strani Tednika Družina.


ZBIRANJE POMOČI ZA UKRAJINO

1. DENARNA POMOČ: Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem denarnih sredstev za Ukrajino na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Namen: Pomoč Ukrajini, Sklic: SI00 870, Koda namena: CHAR. Položnice bodo v tem tednu na voljo na vseh poštah in po župnijah.

2. SMS darovanje: Prispevek v ta namen višini 5 € je mogoče posredovati s SMS sporočilom KARITAS5 na 1919.

3. MATERIALNA POMOČ: V posebno košaro v cerkvi, kjer piše pomoč za Ukrajino, lahko darujete hrano, ki ima daljši rok trajanja in ni zaprta v stekleni embalaži.


Sveti oče med mašo za spravo v Kanadi: “Jezus nas vodi od poloma k upanju in ozdravljenju.”

Med darovanjem

Sveti oče se je med homilijo v narodnem svetišču Sv. Ane v bližini Quebeca zaustavil predvsem ob evangeljskem odlomku o emavških učencih. Poudaril je, da je njuna pot, ki bi jo lahko poimenovali »od poloma k upanju«, podoba naše osebne poti in poti Cerkve.

V četrtek, 28. julija, dopoldan po lokalnem času se je papež Frančišek iz Quebeca odpravil v 35 kilometrov oddaljeni kraj Sainte-Anne-de-Beaupré, kjer se nahaja najstarejše romarsko svetišče v Severni Ameriki. V narodnem svetišču, posvečenem sveti Ani, zavetnici Kanade, ki ga vsako leto obišče skoraj milijon romarjev, je vodil sveto mašo za spravo.

Homilija papeža Frančiška pri maši za spravo v Kanadi 

28. 7. 2022

Pot emavških učencev na koncu Lukovega evangelija je podoba naše osebne poti in poti Cerkve. Na poti življenja in življenja vere, ko uresničujemo sanje, načrte, pričakovanja in upanja, ki živijo v naših srcih, naletimo tudi na svoje šibkosti in slabosti, doživljamo poraze in razočaranja ter včasih ostanemo ujetniki občutka neuspeha, ki nas hromi. Evangelij nam oznanja, da prav v tistem trenutku nismo sami: Gospod nam prihaja naproti, nam stoji ob strani, hodi po isti poti kot mi z diskretnostjo nežnega popotnika, ki želi ponovno odpreti naše oči in nam znova razvneti srce. In ko polom dá prostor srečanju z Gospodom, se življenje ponovno rodi v upanje in lahko se spravimo: s seboj, s svojimi brati, z Bogom.

Sledimo poti, ki bi jo lahko poimenovali ‘od poloma k upanju’.

V srcu teh dveh učencev se po Jezusovi smrti naseli predvsem močan občutek poloma. Z navdušenjem sta sledila sanjam. V Jezusa sta položila vsa svoja upanja in želje. Sedaj, po sramotni smrti na križu, obrneta hrbet Jeruzalemu, da bi se vrnila domov, da bi živela tako kot prej. Njuna pot je pot povratka, kakor da bi hotela pozabiti izkušnjo, ki je napolnila njuni srci z grenkobo; Mesija, ki je bil kot zločinec usmrčen na križu. Domov se vračata potrta, bila sta »žalostna« (Lk 24,17): pričakovanja, ki sta jih gojila, so se razblinila; upanje, v katero sta verjela, se je razblinilo; sanje, ki sta jih želela uresničiti, so se spremenile v razočaranje in grenkobo.

To je izkušnja, ki zadeva tudi naše življenje in duhovno pot, vedno kadar smo primorani zmanjšati svoja pričakovanja in se soočiti z dvoumnostjo resničnosti, z nejasnostmi življenja in s svojimi slabostmi. To se nam zgodi vsakič, ko naši ideali naletijo na razočaranja življenja in ko naši nameni zaradi naših slabosti niso upoštevani; ko gojimo dobre načrte, a jih potem ne moremo uresničiti (prim. Rim 7,18); ko v svojih dejavnostih ali odnosih prej ali slej doživimo kakšen poraz, napako, neuspeh ali padec; ko vidimo, da propade nekaj, v kar smo verjeli ali za kar smo se trudili, ko se počutimo potlačeni zaradi svojih grehov in občutkov krivde.

In to se zgodi Adamu in Evi, kakor smo slišali v prvem berilu: njun greh ju ni oddaljil le od Boga, ampak tudi sta se tudi medsebojno oddaljila: edino, kar uspeta, je to, da obtožujeta drug drugega. To vidimo tudi pri emavških učencih, ki zaradi bolečine ob tem, ko sta videla, da je Jezusov projekt propadel, dajeta prostor samo neplodni razpravi. To se lahko zgodi tudi v življenju Cerkve, skupnosti Gospodovih učencev, ki jo predstavljata učenca iz Emavsa. Čeprav je Cerkev skupnost Vstalega, se lahko včasih znajde, da blodi izgubljena in razočarana zaradi pohujšanja zla in nasilja na Kalvariji. Skupnost takrat ne more storiti nič drugega, kot da se oklepa občutka poloma in se sprašuje: kaj se je zgodilo? Zakaj se je zgodilo? Kako se je to lahko zgodilo?

Papež med homilijo

Bratje in sestre, to so vprašanja, ki si jih zastavlja vsak izmed nas; prav tako so pereča vprašanja, ki odmevajo v srcu te romarske Cerkve v Kanadi na naporni poti ozdravljenja in sprave. Tudi mi se spričo pohujšanja zla in Kristusovega telesa, ranjenega v telesu naših domorodnih bratov in sester, pogrezamo v grenkobo in čutimo težo neuspeha. Dovolite mi torej, da se duhovno združim s številnimi romarji, ki tukaj hodijo po »Svetih stopnicah«, ki spominjajo na tiste, po katerih se je Jezus povzpel v Pilatov pretorij; in da vas kot Cerkev spremljam pri teh vprašanjih, ki izhajajo iz srca, polnega bolečine: zakaj se je vse to zgodilo? Kako se je to lahko zgodilo v skupnosti tistih, ki sledijo Jezusu?

Vendar pa moramo biti tukaj pozorni na skušnjavo bega, ki je prisotna v učencih iz evangelija: da bi se vrnila nazaj, pobegnila s kraja, kjer so se zgodili dogodki, jih poskušala odstraniti, poiskati »miren kraj«, kot je Emavs, da bi pozabila. Ob življenjskih polomih ni hujšega kot da pred njimi pobegnemo, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti z njimi. To je sovražnikova skušnjava, ki ogroža našo duhovno pot in pot Cerkve: hoče nas prepričati, da je polom dokončen; hoče nas ohromiti v grenkobi in žalosti, nas prepričati, da ni več mogoče ničesar storiti in da zato ni vredno iskati poti za nov začetek.

Evangelij pa nam razodeva, da prav v situacijah razočaranja in bolečine, prav kadar osupli doživljamo nasilje zla in sramoto krivde, ko reka našega življenja presahne v grehu in polomu, ko smo oropani vsega in se nam zdi, da nimamo ničesar več, prav tam nam Gospod pride naproti in hodi z nami. Na poti v Emavs se diskretno približa, da bi spremljal resignirane korake teh žalostnih učencev. In kaj naredi? Ne ponudi splošnih besed spodbude ali lahkotnih tolažb, ampak z razkrivanjem skrivnosti svoje smrti in vstajenja v svetih spisih osvetljuje njuno zgodovino in dogodke, ki sta jih doživela. Tako jima odpre oči za nov pogled na stvari. Tudi mi, ki v tej baziliki obhajamo evharistijo, lahko na novo preberemo številne zgodovinske dogodke. Na tem mestu so bila v preteklosti tri svetišča; in bili so tisti, ki niso bežali pred težavami, še naprej so sanjali kljub lastnim in tujim napakam; niso dopustili, da bi jih premagal uničujoč požar pred stotimi leti in so s pogumom in ustvarjalnostjo zgradili to svetišče. Tisti, ki sodelujejo pri evharistiji na bližnjih Abrahamovih ravninah, lahko zaznajo tudi duha tistih, ki se niso pustili zasužnjiti sovraštvu vojne, uničenju in bolečini, ampak so znali znova načrtovati mesto in državo.

Svetišče Svete Ane

Nazadnje Jezus pred emavškima učencema razlomi kruh, jima ponovno odpre oči in se pokaže kot Bog ljubezni, ki daruje življenje za svoje prijatelje. Na ta način jima pomaga, da se z veseljem ponovno odpravita na pot, da začneta na novo, da preideta od poloma k upanju. Bratje in sestre, Gospod želi enako storiti z vsakim izmed nas in s svojo Cerkvijo. Kako je mogoče ponovno odpreti naše oči, kako lahko naše srce še vedno gori v nas zaradi evangelija? Kaj storiti, ko nas pestijo različne duhovne in materialne preizkušnje, ko iščemo pot k pravičnejši in bolj bratski družbi; ko si želimo opomoči od razočaranj in utrujenosti, ko upamo, da bomo ozdravili rane iz preteklosti ter se spravili z Bogom in drug z drugim?

Obstaja samo ena pot: to je Jezusova pot, pot, ki je Jezus (prim. Jn 14,6).

Verujmo, da Jezus spremlja našo pot, dopustimo, da nas On sreča; dopustimo, da njegova Beseda interpretira zgodovino, ki jo živimo kot posamezniki in kot skupnost, ter nam pokaže pot ozdravljenja in sprave; skupaj v veri lomimo evharistični kruh, da bi ob tej oltarni mizi ponovno odkrili, da smo ljubljeni otroci Očeta, poklicani, da bi bili vsi bratje. Ko Jezus razlomi kruh, potrdi, kar so učenci že prejeli kot pričevanje od žena in česar niso hoteli verjeti: da je vstal! V tej baziliki, kjer se spominjamo Marijine matere in kjer je tudi kripta, posvečena Brezmadežnemu spočetju, moramo poudariti vlogo, ki jo je Bog želel dati ženam v svojem načrtu zveličanja. Sveta Ana, Devica Marija, žene velikonočnega jutra nam kažejo novo pot sprave: materinska nežnost tolikih žena nas lahko spremlja – kot Cerkev – k ponovno plodnim časom, v katerem lahko pustimo za seboj toliko nerodovitnosti in smrti ter v središče ponovno postavimo Jezusa, vstalega Križanega.

Verniki med mašo

V središče vprašanj, naporov, ki jih nosimo v sebi ter pastoralnega življenja ne smemo postaviti sebe in svojega neuspeha, ampak moramo postaviti Njega, Gospoda Jezusa. V središče vsega postavimo njegovo Besedo, ki osvetljuje dogodke in nam vrača oči, da vidimo delujočo navzočnost Božje ljubezni in možnost dobrega tudi v navidezno izgubljenih situacijah; postavimo v središče Kruh evharistije, ki ga Jezus tudi danes lomi za nas, da bi delil svoje življenje z našim, da bi objel naše slabosti, podpiral naše utrujene korake in nam dal ozdravljenje srca. In da bi mogli spravljeni z Bogom, z drugimi in s seboj tudi mi postati sredstvo sprave in miru v družbi, v kateri živimo.

Gospod Jezus, naša pot, naša moč in naša tolažba, nate se obračamo kakor emavška učenca: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre.« (Lk 24,29). Ostani z nami, Gospod, ko upanje zatone in se spusti temna noč razočaranja. Ostani z nami, kajti s teboj, Jezus, se smer poti spremeni in iz slepih ulic nezaupanja se ponovno rodi osuplost veselja. Ostani z nami, Gospod, kajti s teboj se noč žalosti spremeni v sijoče jutro življenja. Preprosto recimo: Ostani z nami, Gospod, kajti če hodiš ob nas, se polom odpre upanju na novo življenje. Amen.

Vir: Vatican News

br. Matej Štravs

Foto: Aleš Čerin (Sveti Ožbolt v Stržišču pod Črno prstjo), Vatican News (papež Frančišek v Kanadi), Johann Jaritz – Lastno delo; licenca CC BY-SA 3.0 (Svete Višarje)

0

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja