Oznanila na 5. nedeljo med letom

VABIMO VAS

SESTANEK ZA SODELAVCE KARITAS bo ta torek 11. februarja ob 18. uri v prostorih Karitas. Lepo vabljeni!

PRAZNIK LURŠKE MATERE BOŽJE in SVETOVNI DAN BOLNIKOV bo v torek, 11. februarja 2020. Slovesna maša in procesija po pokopališču bo ob 19.00. Lepo vabljeni.

SVETOVNI DAN BOLNIKOV – 11. februar: Ta dan naj nas spomni da bomo bolj pozorni do bolnikov in trpečih. Radi jih obiskujmo v bolnišnicah, domovih za starejše, na njihovih domovih. Radi pokličimo duhovnika, da jim ob prvih petkih prinese sveto obhajilo in jih pogosteje mazili. Bolniško maziljenje je predvsem prošnja za ozdravljenje in za pomoč v bolezni. Ta zakrament ni namenjen le umirjajočim, ampak vsem bolnim, zato ne čakajmo na najtežje trenutke bolezni. (V župniji več kot polovico ljudi, ki so cerkveno pokopani umre brez prejema zakramentov).

KAJŽARSKA KAVICA – SREČANJE ZA STAREJŠE bo to sredo 12. februarja ob 10. uri v Klančarjevi domačiji v Bizoviku. Gost srečanja bo br. Jurij Štravs. Lepo vabljeni!

PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV GLEDE RAZTROSA PEPELA POKOJNIH NA POKOPALIŠČIH

Kot smo vas v zadnjem času že večkrat obveščali, je pri cerkvenih pogrebih z raztrosom prišlo do spremembe, da ima duhovnik lahko obred, le na sam kraj raztrosa pa ne bo šel. V zvezi s tem in v zvezi s spoštovanjem teles umrlih, so slovenski škofje napisali pismo, ki ga tukaj v celoti objavljamo:

»Dragi bratje in sestre, škofje smo pred skoraj štirimi leti, 1. novembra 2016, na vas naslovili posebno pismo o krščanskem pogrebu in pomenu poslavljanja od dragih svojcev v zadnji uri njihovega življenja. Vprašanje umiranja, smrti, žalovanja in tolažbe se dotika zelo osebnih in intimnih čustev vsakega izmed nas, zato želimo še enkrat poudariti pomen, ki ga ima pokop telesa v krščanstvu, nekaterih primerov pokopov, ki za katoličane niso dovoljeni, ter na pomen molitve za pokojne.

Pokop telesa rajnega v zemljo je za katoličana najprimernejša oblika slovesa, saj je človek nedeljiva enota telesa in duše. Kristjani gledamo na smrt kot na edinstven in najbolj oseben način srečanja Boga in človeka, ki presega omejitve prostora in časa. Zato menimo, da naj se telesa naših pokojnih v krsti položijo v zemljo na blagoslovljenem pokopališču. S tem krščansko občestvo izrazi vero v posmrtno življenje in pričakovanje vstajenja teles poslednji dan. Telo je sicer minljivo in podvrženo smrti, vendar je po Kristusovem vzoru namenjeno vstajenju. Zato škofje močno spodbujamo vse vas kristjane, da kjer je le mogoče, v veri izberete tak način pokopa, kot ga je imel Kristus, to je pokop telesa v krsti. Pri pogrebnem obredu naj po možnosti sodeluje župnijsko občestvo, da se tako pokaže povezanost rajnega in svojcev s Cerkvijo. Prav tako naj se v proces slovesa od rajnega vključi obhajanje svete maše.

Za kristjana ni primeren način pokopa raztros pepela rajnega. Kongregacija za nauk vere je 15. avgusta 2016 objavila navodilo Ad resurgendum cum Christo o pokopu pokojnih in shranjevanju pepela v primeru kremacije, ki določa, da »raztros pepela v zrak, zemljo ali vodo« za katoličana ni dovoljen, saj na simbolni ravni ne izraža potrebnega spoštovanja do človeka kot osebe, ki je živela in ljubila Boga ter ljudi kot telo in duša. Z raztrosom se izgublja tudi zemeljska sled za enkratnim človekom, ki ga je Bog ustvaril za večno združenje s seboj, Kristus pa je zanj daroval samega sebe; zato so posmrtni ostanki kristjana vedno na nek način relikvije. Tudi če kakšen vernik nima nobenega svojca več, ne ostaja brez svojih, saj smo vsi krščeni njegovi bratje in sestre v Kristusu in bomo kot župnijsko občestvo poskrbeli tudi za njegov primerni krščanski pogreb in molitveni spomin. Iz tega razloga izhaja, da se v primeru pogreba z raztrosom pepela pokojnika opravi pogrebni obred v mrliški vežici oz. cerkvi ob žari pred raztrosom, pri samem raztrosu pa voditelj pogreba ne prisostvuje. O tem naj bodo svojci rajnega, ki je nepreklicno izbral ta način, obveščeni že ob dogovoru o pogrebu.

Enako spoštovanje kot do teles odraslih rajnih je prav, da imamo tudi do teles mrtvorojenih in splavljenih otrok. Tudi zanje velja, da se pokopljejo na pokopališču in se zagotovi cerkveni obred. Zato vabimo starše, da telesa mrtvorojenih otrok pokopljejo ter se jih spominjajo v molitvi. Kakor je Jezus Kristus za nas trpel in umrl ter tretji dan s telesom vstal od mrtvih, tako tudi mi upamo in verujemo, da se bomo tudi mi ob smrti srečali s svojim Odrešenikom in bo tudi naše telo deležno vstajenja. V tem duhu dojemamo trenutek smrti kot enega izmed najpomembnejših v zemeljskem življenju, od katerega je na poseben način odvisna vsa večnost. Povežimo svoje življenje s spominom na drage rajne z molitvijo ter z vsaj vsakoletnim darovanjem svetih maš.«

vaši škofje

5. NEDELJA MED LETOM

Duhovnik Andrej Lažeta, koordinator bolniške pastorale: Pismo bolnikom ob svetovnem dnevu bolnikov 11. 2. 2020: Jezus pravi: »Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40). H takšni dobrodelnosti nas je spodbudil tudi prerok Izaija v prvem berilu. In če je kaj tolažilnega za bolnika, je dejstvo, da se je trpeči Odrešenik izenačil z bolniki. Bolan človek, morda celo »pribit« na posteljo, je resnično podoben križanemu Odrešeniku – trpi. Ko sem pred nekoliko več kot tremi leti postal bolnišnični kaplan v rakičanski bolnišnici (MS), si o tej podobnosti nisem upal govoriti bolnikom. Zdela se mi je »preveč pobožna« in preveč plehka razlaga smisla bolnikovega trpljenja. Mislil sem si: »Bolnik realno trpi. Kako naj mu bo uteha nekaj besed o trpljenju Boga?« Ampak moja misel ni bila pravilna. In ko sem o tem začel pripovedovati tudi bolnikom, so na moje veliko presenečenje občutili uteho: »Da, Kristus je tudi trpel.«

Kakor se je Kristus čutil preganjanega od apostola Pavla, ko mu je ob njegovem preganjanju kristjanov zastavil vprašanje: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« (Apd 9, 4), tako smemo verovati, da Kristus trpi tudi v bolnikih, dokler se na njihovih telesih ne dopolni, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24). Tako bi si drznil zapisati, da je karizma bolnikov, tj. njihovo poslanstvo, karizma (poslanstvo) križanega Kristusa, tj. tistega, ki se žrtvuje do smrti, da je mogel vstati od mrtvih. V svetu, preobremenjenem z ekonomskimi računicami, tako bolniki seveda nimajo dolžnega spoštovanja, medtem ko Cerkev v njih gleda živo ikono križanega Kristusa.

Jezus Kristus je v tem smislu svoji Cerkvi zapustil celo zakrament sv. bolniškega maziljenja, katerega učinek je »združenje s Kristusovim trpljenjem, saj po milosti tega zakramenta prejme bolnik moč in dar, da se tesneje zedini s Kristusovim trpljenjem; bolnik je na neki način posvečen za to, da obrodi sad z upodobitvijo po Kristusovem odrešenjskem trpljenju. Trpljenje, posledica izvirnega greha, dobi novi smisel, saj postane delež pri Jezusovem odrešenjskem delu« (KKC 1521). Zato se ne bojmo v bolezni sprejemati in duhovniki ne podeljevati zakramenta bolniškega maziljenja. Velik dogodek Božjega kraljestva je, ko bolnik prejme v zakramentu Božjega usmiljenja odpuščanje grehov, se združi s Kristusovim trpljenjem po zakramentu bolniškega maziljenja in se posveti in združi s Kristusom v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. To je udejanjen Kristusov križ, je udejanjeno odrešenje. Oskrbeti bolniku svete zakramente je tako za kristjane enako nujno kakor oskrbeti bolniku zdravila in nego. Zato nas pri oskrbi zakramentov bolniku ne sme nič ustaviti! Prav neodgovorno je, da tudi verni ljudje duhovnika za podelitev zakramentov kličejo šele po večmesečni bolezni. Zakramenti se bolniku podelijo ob začetku njegove bolezni, kakor zdravila, in potem naj duhovnik spremlja bolnika kakor zdravnik. Bolnik pa naj sebe, kolikor pač zmore, priporoča Bogu.

Preprečiti podelitev zakramentov bolniku je pred Bogom težek greh in odkar živimo v verski svobodi, tudi nespoštovanje civilnih določil. Tako ima v Sloveniji vsak vernik v kateri koli, tudi državni ustanovi neodtujljivo pravico prejeti zakramente, če zanje prosi, in tega nimajo pravice preprečiti niti najbližji sorodniki. In to tudi v primeru nezavesti ali demence, če je iz življenja jasno in javno razvidno, da je bolnik izpovedoval vero v Jezusa Kristusa.

br. Matej Štravs

Foto: Miro Meden, Aleš Čerin