Urnik svetih maš je na tej povezavi.

NOVA COVID NAVODILA ZA NAŠO ŽUPNIJO

RAZKUŽEVANJE ROK: Pri vstopu v cerkev si obvezno razkužite roke.

NOŠENJE MASK V CERKVI: Na podlagi spodnjih navodil slovenskih škofov toplo priporočamo, da v obeh cerkvah v naši župniji še nosite maske, ker sta naši cerkvi majhni.

Za ostala področja veljajo spodnja navodila škofov, ki so objavljena tukaj.

SVETE MAŠE ZUNAJ: Ob lepem vremenu imamo svete maše zunaj ob nedeljah ob 9.15 na župnijskem travniku v Štepanji vasi in ob 9.15 na trgu pred cerkvijo v Bizoviku.

VABIMO VAS

• ŠMARNICE: Ob nedeljah so šmarnice za otroke pri maši ob 9.15 v Štepanji vasi in pri maši ob 9.15 v Bizoviku. Med tednom so šmarnice pri jutranji maši predvsem za odrasle, zvečer pa za otroke, mlade in družine. Jutranje šmarnice z naslovom Marija ima mnogo oblek je napisal cistercijan p. Branko Petauer, večerne šmarnice z naslovom Marija ima rada vse otroke, ki govorijo o otrocih v otrocih v misijonskih deželah pa je napisala Špela Pahor.

Po maši vsak dan molimo ali pojemo litanije Matere Božje. Za vestno obiskovanje šmarnic bodo otroci dobili lep spomin. Lepo vabljeni otroci in starši, še posebej prvoobhajanci in birmanci.

• FLORJANOVO NEDELJO bomo skupaj z gasilci obhajali v Bizoviku v gasilskem domu to nedeljo, 8. maja s sveto mašo ob 9.15. V primeru slabega vremena bodo gasilci postavili večji šotor pred gasilskim domom. Zato bo maša v gasilskem domu ob vsakem vremenu. K tej maši lepo vabimo tudi Štepanjske gasilce. Lepo vabljeni!

Vsem gasilcem, bizoviškim in štepanjskim, iskreno čestitamo ob prazniku, nanje in na njihovo človekoljubno dejavnost kličemo božji blagoslov. Bog Vam povrni in za vso pomoč v župniji.

• PRAZNIK SV. LEOPOLDA MANDIČA, ki je zavetnik našega samostana je ta četrtek 12. maja. Ta dan bo pri obeh svetih mašah v Štepanji vasi blagoslov z relikvijami z relikvijami sv. Leopolda.

• SVETE MAŠE ZUNAJ: Od prihodnje nedelje 15. maja dalje bodo maše zunaj ob lepem vremenu ob nedeljah ob 9.15 na travniku v Štepanji vasi in ob nedeljah ob 9.15 Bizoviku pred cerkvijo. To nedeljo 8. 5. pa bo v Štepanji vasi maša ob 9.15 še v cerkvi.

• KAJŽARSKA KAVICA, bo v sredo 18. maja ob 10.00 v Klančarjevi domačiji v Bizoviku. Lepo vabljeni.

• DUHOVNA OBNOVA OB 60. OBLETNICI NAŠE ŽUPNIJE: Zadnji vikend v maju od 27. do 29. maja. Več informacij bo objavljeno prihodnjo nedeljo.

TEDEN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE: 1. – 8. MAJ

Od danes pa do prihodnje nedelje, ki je nedelja dobrega pastirja, poteka teden molitve za duhovne poklice. Vabljeni k svetim mašam in osebni molitvi za duhovne poklice. Ta teden bo vsak večer pol ure pred mašo molitev za duhovne poklice. Na razpolago je tudi knjižica, v kateri je za vsak dan tega tedna objavljena duhovna misel in krajša molitvena ura za duhovne poklice. Knjižico dobite na tej povezavi. Več informacij

MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE: NAŠ STVARNIK, RAZSVETLI ME

Bog, naš Stvarnik,
ti si mi podaril življenje.
Po krstu me vabiš, da dar svojega življenja
uporabim za služenje drugim.
Razsvetli me, da spoznam,
kje je moje mesto v Cerkvi in svetu
ter mi daj pogum in velikodušnost,
da bom odgovoril na tvojo ljubezen,
na tvoj Božji klic.

Tudi druge mlade ti izročam:
tiste, ki jih kličeš
v zakonsko in družinsko življenje.
Daj jim vseh potrebnih milosti,
da bodo v ljubezni in miru zaživeli
veselje družinskega življenja.

Posebej pa te prosim za tiste,
ki jih kličeš,
da služijo v naši krajevni Cerkvi
v duhovniškem, diakonskem
in redovniškem poklicu.
Svojo poklicanost naj čim bolj polno uresničijo.
Vedno bolj naj rastejo v ljubezni do tebe in bratov
ter v sodobni svet širijo veselje evangelija.
To prosimo po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

VABILO K MOLITVI

MOLITEV ZA MIR V UKRAJINI: Molimo vsak dan za preizkušano Ukrajino, njene ljudi in za takojšnje končanje vojne. Slava Ukrajini!

• MOLITEV ZA MIR OB PONEDELJKIH: V naši župniji imamo molitveno uro za mir vsak ponedeljek od 18.00 do 19.00 pred Najsvetejšim v župnijski cerkvi.

ZBIRANJE POMOČI ZA UKRAJINO

1. DENARNA POMOČ: Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem denarnih sredstev za Ukrajino na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Namen: Pomoč Ukrajini, Sklic: SI00 870, Koda namena: CHAR. Položnice bodo v tem tednu na voljo na vseh poštah in po župnijah.

2. SMS darovanje: Prispevek v ta namen višini 5 € je mogoče posredovati s SMS sporočilom KARITAS5 na 1919.

3. MATERIALNA POMOČ: Slovenska karitas je začela z zbiranja materialne pomoči za Ukrajino. Tej akciji se bomo pridružili tudi v naši župniji. Materialno pomoč za Ukrajino lahko oddaste na naslednjih lokacijah:

• Ves postni čas v karitas košaro v Cerkvi (napis na košari za Ukrajino)
• Na našo župnijsko karitas na Mekinčevi 1 vsak torek in sredo od 16.30 do 17.30. Zbrane stvari bomo odpeljali v centralno skladišče na Slovenčevo ulico v Ljubljani.
• Če boste imeli večje količine pomoči, jo lahko sami odpeljete v centralno Skladišče Škofijske karitas v na Gostinčevo ulico 1 v Mengeš (ponedeljek, torek, četrtek in petek od 13.00 do 15.00 in sreda popoldan). Vse zbrane stvari bo slovenska karitas preko slovenske civilne zaščite posredovala pomoči potrebnim v Ukrajini ali ukrajinskim beguncem, ki so že odšli iz svoje domovine.

KAKŠNA MATERIALNA POMOČ SE ZBIRA:

• suha ali trajna in dobro zapakirana osnovna hrana, ki ne potrebuje hlajenja (konzerve, narezek, otroška hrana, testenine, riž, mleko, kakav, corn flakes ipd.),
• higienski pripomočki (pralni prašek, milo in šampon za osebno nego, pasta in ščetke, ženski vložki), higienski robčki in plenice.

POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA OB 59. SVETOVNEM DNEVU MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE

Poklicani k izgradnji človeške družine

Dragi bratje in sestre!

Čeprav v našem času še vedno piha leden veter vojne in zatiranja ter smo pogosto priča polarizaciji, smo kot Cerkev začeli sinodalni proces: čutimo nujnost, da hodimo skupaj in gojimo razsežnosti poslušanja, sodelovanja in soudeležbe. Skupaj z vsemi moškimi in ženskami dobre volje želimo prispevati k izgradnji človeške družine, zaceliti njene rane in jo usmeriti v boljšo prihodnost. Ob 59. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim skupaj z vami razmišljati o širšem pomenu “poklicanosti” v kontekstu sinodalne Cerkve, ki se postavi v držo poslušanja Boga in sveta.

Vsi smo poklicani biti protagonisti misijonov

Sinodalnost oz. skupna hoja je temeljna poklicanost Cerkve in samo v tem okviru je mogoče odkriti in ovrednotiti različne poklice, karizme in službe. Hkrati pa vemo, da Cerkev obstaja zato, da evangelizira, gre ven iz sebe in seje seme evangelija v zgodovino. Zato je takšno poslanstvo možno prav s sinergijo vseh pastoralnih področij, še prej pa z vključevanjem vseh Gospodovih učencev. Dejansko je »vsak član Božjega ljudstva po prejemu krsta postal misijonarski učenec (prim. Mt 28,19). Vsaka krščena oseba, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in stopnjo poučenosti v veri, je dejavni subjekt evangelizacije« (Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium, 120). Izogibati se moramo miselnosti, ki ločuje duhovnike in laike ter prve obravnava kot protagoniste, druge pa kot izvajalce. Krščansko poslanstvo moramo opravljati kot eno samo Božje ljudstvo, laiki in pastirji skupaj. Celotna Cerkev je evangelizacijska skupnost.

Poklicani, da skrbimo drug za drugega in za stvarstvo

Besede »poklicanost« ne smemo razumeti v omejenem pomenu, ki se nanaša samo na tiste, ki hodijo za Gospodom po poti posebne posvetitve. Vsi smo poklicani, da sodelujemo pri Kristusovem poslanstvu zbiranja razkropljenega človeštva in ga spravimo z Bogom. Na splošno je vsaka človeška oseba, še preden doživi srečanje s Kristusom in sprejme krščansko vero, z darom življenja prejela temeljno poklicanost: vsak od nas je bitje, ki ga je Bog hotel in ga ljubi, za katerega ima edinstveno in posebno zamisel; to božansko iskro, ki prebiva v srcu vsakega moškega in ženske, smo poklicani razvijati skozi svoje življenje in tako prispevati k rasti človeštva, ki ga prežemata ljubezen in medsebojno sprejemanje. Poklicani smo, da skrbimo drug za drugega, da gradimo vezi sprave in soudeleženosti, da zacelimo rane stvarstva, da ne bi bila uničena njegova lepota. Skratka, poklicani smo postati ena družina v čudoviti skupni hiši stvarstva, v harmonični raznolikosti njegovih elementov. V tem širšem smislu nimajo »poklicanosti« le posamezniki, temveč tudi ljudstva, skupnosti in različne vrste združenj.

Poklicani, da sprejmemo Božji pogled

V to veliko skupno poklicanost se vključuje še bolj poseben klic, ki nam ga Bog namenja, ko vstopa v naše bivanje s svojo Ljubeznijo in ga usmerja k njegovemu končnemu cilju, k tisti polnosti, ki presega celo prag smrti. Tako je Bog želel gledati na nas in gleda na naša življenja.

Michelangelu Buonarrotiju pripisujejo naslednje besede: »Vsak kamniti blok ima v sebi kip in naloga kiparja je, da ga odkrije«. Če je to morda umetnikov pogled, je Božji pogled veliko globlji od tega: v tistem dekletu iz Nazareta je videl Božjo Mater; v ribiču Simonu, Jonovem sinu, je videl Petra, skalo, na kateri bo zgradil svojo Cerkev; v cestninarju Leviju je videl apostola in evangelista Mateja; v Savlu, krutem preganjalcu kristjanov, je videl Pavla, apostola narodov. Njegov ljubeči pogled vedno seže do nas, se nas dotakne, nas osvobodi in preoblikuje ter nas naredi za nove ljudi.
To je dinamika vsakega poklica: doseže nas Božji pogled, ki nas kliče. Poklicanost, tako kot svetost, ni izredna izkušnja, rezervirana za redke izbrance. Tako kot obstaja »svetost za sosednjimi vrati« (prim. apostolska spodbuda Gaudete et Exsultate, 6–9), tako je tudi poklicanost namenjena vsakomur, saj Bog gleda na vsakogar in ga kliče.

Pregovor z Daljnega Vzhoda pravi: »Modrec pogleda jajce in vidi orla; pogleda seme in vidi veliko drevo; pogleda grešnika in vidi svetnika.« Tako gleda Bog na nas: v vsakem od nas vidi potenciale, ki jih včasih niti mi sami ne poznamo, in si v našem življenju neutrudno prizadeva, da bi jih lahko uporabili v službi skupnega dobrega.

Poklic se tako rodi po zaslugi umetnosti božanskega Kiparja, ki nas s svojimi »rokami« izvabi iz nas samih, da v nas postane vidna tista mojstrovina, h kateri smo poklicani. Zlasti Božja beseda, ki nas osvobaja egocentričnosti, nas lahko očisti, razsvetli in poustvari. Postavimo se torej v držo poslušanja Besede, da bi se odprli za poklic, ki nam ga je Bog zaupal! Naučimo se tudi poslušati brate in sestre v veri, saj se v njihovih nasvetih in zgledih lahko skriva Božja pobuda, ki nam kaže vedno nove poti, po katerih naj hodimo.

Poklicani, da se odzovemo na Božji pogled

Božji ljubeči in ustvarjalni pogled nas je v Jezusu dosegel na zelo poseben način. Evangelist Marko o bogatem mladeniču piše: »Jezus ga je pogledal in ga vzljubil« (Mr 10,21). Ta Jezusov ljubeči pogled je uprt v vsakega izmed nas. Bratje in sestre, pustimo, da se nas dotakne ta pogled, in pustimo, da nas ponese onkraj nas samih! Naučimo se tudi gledati drug drugega, da bi se ljudje, s katerimi živimo in jih srečujemo – kdor koli že so – počutili dobrodošle in odkrili, da obstaja nekdo, ki jih gleda z ljubeznijo in jih vabi, da razvijejo vse svoje potenciale.

Naše življenje se spremeni, ko sprejmemo ta pogled. Vse postane dialog poklicanosti med nami in Gospodom, pa tudi med nami in drugimi. Dialog, ki nas, če ga živimo v globine, vedno bolj dela to, kar smo: v poklicanosti v posvečeno duhovništvo, da bi bili orodje Kristusove milosti in usmiljenja; v poklicanosti v posvečeno življenje, da bi bili hvalnica Bogu in prerokba novega človeštva; v poklicanosti v zakon, da bi bili vzajemen dar in posredovalci ter vzgojitelji življenja. Na splošno v vsakem poklicu in službi v Cerkvi, ki nas kliče, da gledamo na druge in na svet z Božjimi očmi, da služimo dobremu in širimo ljubezen v dejanjih in besedah.

Na tem mestu bi rad omenil izkušnjo dr. Joséja Gregoria Hernándeza Cisnerosa. Ko je delal kot zdravnik v Caracasu v Venezueli, je želel postati frančiškanski tretjerednik. Pozneje je razmišljal, da bi postal menih in duhovnik, vendar mu zdravje tega ni dopuščalo. Spoznal je, da je njegov poklic zdravniški poklic, ki ga je opravljal predvsem za revne. Brez zadržkov se je posvečal bolnikom, ki jih je prizadela epidemija »španske gripe«, ki je takrat razsajala po svetu. Ko je zapuščal lekarno, v kateri je kupil zdravila za starejšega bolnika, ga je povozil avtomobil. Pred enim letom je bil razglašen za blaženega kot zgledna priča, kaj pomeni sprejeti Gospodov klic in se ga v celoti držati.

Poklicani k izgradnji bratskega sveta

Kot kristjani nismo poklicani, se pravi nagovorjeni, samo vsak osebno, ampak smo i-zbrani. Smo kot koščki mozaika, ki so čudoviti, če jih vzamemo vsakega posebej, a šele skupaj tvorijo podobo. Vsak od nas žari kot zvezda v Božjem srcu in na nebu vesolja, vendar smo poklicani, da sestavljamo ozvezdja, ki usmerjajo in osvetljujejo pot človeštva, začenši z okoljem, v katerem živimo. To je skrivnost Cerkve: v sobivanju razlik je znamenje in orodje tega, k čemur je poklicano celotno človeštvo. Zato mora Cerkev postajati vse bolj sinodalna: sposobna hoditi skupaj v harmoniji raznolikosti, v kateri lahko vsakdo prispeva svoj delež in dejavno sodeluje.

Ko torej govorimo o »poklicanosti«, ne gre le za izbiro te ali one oblike življenja, za to, da bi svoj obstoj posvetili določeni službi ali sledili karizmi redovne družine, gibanja ali cerkvene skupnosti; gre za uresničevanje Božjih sanj, velikega načrta bratstva, ki ga je imel v srcu Jezus, ko je molil k Očetu: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Vsak poklic v Cerkvi, in v širšem smislu tudi v družbi, prispeva k skupnemu cilju: da bi med moškimi in ženskami zazvenela harmonija številnih in različnih darov, ki jo zna uresničiti le Sveti Duh. Duhovniki, posvečeni moški in ženske ter verni laiki hodimo in delamo skupaj, da pričujemo o tem, da velika človeška družina, združena v ljubezni, ni utopija, ampak je projekt, za katerega nas je ustvaril Bog.

Molimo, bratje in sestre, da se bo Božje ljudstvo sredi dramatičnih zgodovinskih dogodkov vedno bolj odzivalo na ta klic. Prosimo za luč Svetega Duha, da bo vsak od nas našel svoje mesto in dal vse od sebe v tem velikem načrtu!

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 8. maj 2022, četrta velikonočna nedelja.

FRANČIŠEK

Prevod: Tajništvo SŠK

Vir: Spletna stran Katoliške Cerkeve

KATEHEZA: POSLANSTVO STAREJŠIH JE VERO ŽIVETI DOSLEDNO VSE DO KONCA

Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki se je odvijala na Trgu sv. Petra, je bila namenjena doslednosti vere v obdobju starosti. Papež je izhajal iz starozavezne pripovedi o starcu Eleazarju, ki tudi ob koncu svojega življenja ostane zvest in dosleden svoji veri, saj se zaveda dediščine, ki jo zapušča mladim rodovom. Prakticiranje vere ni neko znamenje šibkosti starejših ljudi, temveč moči. Mladi nas gledajo, je dejal sveti oče, in naša doslednost vere lahko zanje odpre pot v lepo življenje.

Svetopisemski odlomek: 2 Mak 6,18.23-25

Eleazar, eden najuglednejših učiteljev postave, je bil že prileten mož in nadvse lep […], je dosledno odgovarjal, naj ga kar nemudoma spravijo v podzemlje. Dodal je še: “Moji starosti se ne spodobi, da bi se prenarejal. Sicer bi mnogi med mladimi mislili, da je devetdesetletni Eleazar prestopil v tujo vero. S svojim pretvarjanjem, ki bi le za las podaljšalo moje življenje, bi jih zbegal, obenem pa umazal in onečastil svojo starost.”

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na poti teh katehez o starosti se danes srečamo s svetopisemsko osebo, starejšim možem, po imenu Eleazar, ki je živel v času preganjanja Antioha Epifana. Njegov lik nam priča o posebnem odnosu, ki obstaja med zvestobo starosti in častjo vere. Ponosen može je. Rad bi govoril ravno o časti vere, ne le o njeni doslednosti, oznanjevanju in odpornosti. Čast vere je periodično pod pritiskom, tudi nasilnim pritiskom kulture vladarjev, ki jo poskušajo razvrednotiti, tako da jo obravnavajo kot arheološko najdbo, staro vraževerje, zastarelo trmo.

Svetopisemska pripoved – slišali smo krajši odlomek iz nje, a dobro je prebrati celotni del – govori o Judih, ki so bili po kraljevem odloku prisiljeni jesti meso, žrtvovano malikom. Ko je bil na vrsti Eleazar, starejši mož, ki so ga vsi zelo cenili, so mu kraljevi uradniki svetovali, naj se pretvarja, da jé meso, ne da bi ga dejansko jedel. Hinavščina, verska hinavščina. Veliko je je. Veliko je verske hinavščine, klerikalne hinavščine, veliko jih je. Tile so mu rekli: »Bodi malo hinavski, nihče ne bo opazil.« Na ta način bi se Eleazar rešil in – kot so rekli – v imenu prijateljstva bi sprejel njihovo gesto sočutja in naklonjenosti. Hinavska rešitev. Navsezadnje – so vztrajali – bi pretvarjati se, da ješ, čeprav ne ješ, bila zelo majhna in nepomembna gesta.

Šlo bi za majhno stvar, a Eleazarjev miren in odločen odgovor odpre argument, ki nas presune. Osrednja misel je ta: onečastiti vero v starosti, da bi pridobil nekaj dni, ni primerljivo z dediščino, ki jo mora zapustiti mladim za prihodnje rodove. Eleazar je bil dober. Starec, ki je vse življenje živel verodostojno svojo vero, zdaj pa se prilagadi in se pretvarja, da jo zavrača, obsoja novi rod, da misli, da je bila celotna vera le navidezna, da je zunanja prevleka, ki jo je mogoče opustiti, misleč, da se jo lahko ohrani v svoji notranjosti. Ni tako, pravi Eleazar. Takšno vedenje ne daje časti veri, niti pred Bogom. In učinek te zunanje banalizacije bo uničujoč za notranje življenje mladih. Doslednost tega moža daje mladim misliti. Pomisli na dediščino za prihodnost, misli na svoje ljudstvo.
Ravno starost – to je nekaj lepega za ostarele osebe – se tu pokaže kot odločilno in nenadomestljivo mesto za pričevanje. Starejša oseba, ki bi zaradi svoje ranljivosti pristala na obravnavanje prakticiranja vere kot nečesa nepomembnega, bi mladim sporočala, da vera nima nobene realne povezave z življenjem. Že na začetku bi se jim zdelo, da gre za skupek vedenj, ki jih je po potrebi mogoče hliniti ali prikriti, saj nobeno od njih ni tako pomembno za življenje.

Starodavna heterodoksna gnoza, ki je bila za krščanstvo v prvih stoletjih zelo močna in zapeljiva past, je teoretizirala ravno to – gre za staro stvar: da je vera duhovnost in ne praksa; sila uma in ne oblika življenja. Po tej hereziji zvestoba in čast vere nimata nič skupnega z življenjskim vedenjem, institucijami skupnosti in telesnimi simboli. Da ni nobene zveze. Zapeljivost tega pogleda je močna, saj na svoj način razlaga nesporno resnico: da vere ni mogoče omejiti na niz prehranskih pravil ali družbenih praks. Vera je nekaj drugega. Nevarnost je v tem, da gnostična radikalizacija te resnice izniči realizem krščanske vere, kajti krščanska vera je realistična. Krščanska vera ni samo povedati Veroizpoved, temveč misliti Veroizpoved, čutiti Veroizpoved, delati Veroizpoved. Delati z rokami. Ta gnostični predlog pa je pretvarjanje: pomembno je, da imaš v sebi duhovnost in lahko delaš, kar hočeš. To pa ni krščansko. Gre za prvo herezijo gnostikov, ki je zelo v modi v tem trenutku, v mnogih centrih duhovnosti in tako dalje. Izprazni tudi pričevanje teh ljudi, ki kaže konkretna Božja znamenja v življenju skupnosti in se z gestami telesa upira sprevrženosti uma.

Gnostična skušnjava, ki je ena od – povejmo z besedo – herezij, ena od verskih deviacij tega časa, ta gnostična skušnjava ostaja vedno aktualna. V številnih težnjah naše družbe in kulture je prakticiranje vere negativno prikazano, včasih v obliki kulturne ironije, drugič s prikrito marginalizacijo. Prakticiranje vere se pri teh gnostikih, ki so obstajali že v Jezusovem času, obravnava kot nekoristna in celo škodljiva zunanjost, kot zastarel ostanek, kot prikrito vraževerje. Skratka, nekaj za stare. Pritisk, ki ga ta vsesplošna kritika izvaja na mlajše generacije, je močan. Seveda vemo, da lahko prakticiranje vere postane zunanjost brez duše. To je še ena nevarnost, to nasprotje. Vendar sama po sebi to ni. Morda se tiče ravno nas starejših zelo pomembno poslanstvo: veri povrniti njeno čast, jo narediti dosledno, kot je Eleazarjevo pričevanje – doslednost vse do konca. Prakticiranje vere ni simbol naše šibkosti, temveč znamenje njene moči. Nismo več mladi. Nismo se šalili, ko smo se podali na Gospodovo pot.

Vera si zasluži spoštovanje in čast vse do konca: spremenila nam je življenje, očistila nam je misli, naučila nas je častiti Boga in ljubiti bližnjega. To je blagoslov za vse! Vendar vsa vera, ne samo en del. Vere ne bomo zamenjali za peščico mirnih dni, kar stori Eleazar. Dosleden vse do kraja; in tako gre v mučeništvo. V vsej ponižnosti in trdnosti bomo tudi na stara leta pokazali, da vera ni nekaj »za stare«. Je stvar življenja. Verovati v Svetega Duha, ki vse dela novo, in On nam bo z veseljem pomagal.

Dragi ostareli bratje in sestre, da ne bom rekel stari, smo v isti skupini, lepo prosim, glejmo na mlade – oni nas gledajo. Gledajo nas. Tega ne pozabimo. Na misel mi prihaja tisti zelo lep film o času po vojni »Otroci nas gledajo«. Mi lahko rečemo isto v zvezi z mladimi: mladi nas gledajo in naša doslednost bo zanje lahko odprla pot prelepega življenja. Morebitna hinavščina pa bo povzročila veliko slabega. Molimo drug za druge. Naj Bog blagoslovi vse ostarele ljudi. Hvala.

Vir: VaticanNews

br. Matej Štravs

Foto: Aleš Čerin (Sveti Primož in Felicijan na Gabrški gori), Alicja, Poljska, Pixbay (šmarnica)