Njive vedno odpirajo misli.
Da se na krilih prešernosti
razmaknejo do nepreštetih spominov;
na bosopetost otroštva
na tenkočutnost prvih ljubezni,
na križpotja prehojenih poti,
na boleče odhode prijateljev
in na oddaljeno zvonjenje lastnega slovesa.
Ampak njive tudi vriskajo.
Foto: Peter Bergant
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!