Včeraj smo v naši župniji praznovali god našega farnega zavetnika Svetega Štefana. Tradicionalno so nas obiskali člani Konjeniškega društva Sostro. Mašo je daroval ljubljanski pomožni škof g. Franc Šuštar.

Na spleti pa smo opazili tudi članek umetnika Lana Seuška, ki ga je pritegnila znamenita slika svetega Štefana slikarja Jurija Šubica.

Nas lahko slika, ki je bila naslikana v čisto drugem času, danes nagovori na nov in za ta čas enkraten način? Velja prepričanje, da nas umetniško delo nagovarja, če poznamo vsebino naslikanega. Pa poglejmo …

Slika ima ’tisto nekaj’, kar pritegne pogled

Zgodilo se je takole: K nedeljski maši sem šel v Štepanjsko naselje v cerkev svetega Štefana. Po nekaj trenutkih, ko so se mi odrosila očala, sem zagledal sliko slikarja Jurija Šubica.

Na glavni oltarni podobi je upodobljen sveti Štefan, njegovo glavo obdaja svetniški sij, ki je tako žareč, da portret svetega Štefana prav izstopi. Slika ima ’tisto nekaj’, kar pritegne pogled, da se človek zazre in gleda. Seveda za tem stoji spretnost in znanje likovne teorije, barvnega kontrasta med svetlo modrim nebom in temnomodro draperijo ter kot protiutež različni odtenki kožnega inkarnata.

Poleg barvitosti slike – v tem so bili impresionisti, med katere spada Jurij Šubic – mojstri, me je pri njegovi sliki pritegnil prizor, kako je Štefan, postavljen med razjarjeno množico, zazrt v nebo. Moji možgani so prizor s to množico moških, ki imajo v rokah kamenje, takoj povezali s protestniki, ki jih je bilo moč videti ob petkih in so protestirali proti vladnim ukrepom.

V Štefanu sem v tistem trenutku prepoznal zdravnika, morda celo mojega brata, kirurga. Sam pri sebi sem dejal: »Štefan, kako si lahko tako miren, ob dejstvu, da te hočejo ubiti, ob dejstvu, da te prezirajo?«

Kdo je bil sv. Štefan?

Dovolite mi, da na tej točki nekoliko osvetlim, kdo je sveti Štefan. Sveti Štefan je eden prvih diakonov v Cerkvi in eden od prvih mučencev. Diakon je postal, ker je bil cenjen pri mestnih vratih in je užival zaupanje pri ljudeh. Apostoli so nanj položili roke in zanj molili.

Mestna vrata so bila v judovski kulturi nekaj podobnega kot agora v grški, tam so Judje sklepali pomembne kupčije in razpravljali o pomembnih verskih in političnih vprašanjih. Sveti Štefan si je zaradi pričevanja za Jezusa nakopal ogromno nasprotnikov. Na zaslišanju pred velikim zborom so se našle krive priče, ki so pričale proti njemu. Štefan pa je ostal zvest resnici in, ko je vanj priletel prvi kamen, se je zdelo, da bodo z njim vred ubili tudi resnico. Ampak apostolska dela nam izpričajo, da je iz te prelite krvi, zrasla nova množica sledilcev Resnice.

Čisto možno je, da je pri kamenjanju svetega Štefana sodeloval tudi Savel, ki se je nato spreobrnil in postal Pavel.

Podoba, ki pritegne, a je ne razumem

A vrnimo se v leto 2021, v cerkev svetega Štefana v Štepancu. Pred menoj je podoba, ki me pritegne, a je ne razumem. Kako lahko nekdo moli za svoje krvnike in v čem je tu smisel? Odgovor mi ponudi obraz svetega Štefana, ki pravi, da je prav ta razjarjena množica najbolj žejna topline, odpuščanja, željna tega, da bi svobodno zaživela in opustila zgrešene predstave, ki jo zasužnjujejo.

Sveti Štefan mi danes pripoveduje, da je tisti, ki nas najbolj glasno zmerja z ovcami, med vsemi najbolj prestrašena in zavržena ovčka, ki kliče na pomoč. Vendar svetega Štefana še zmeraj ne razumem in ne da mi miru misel na lažnive priče, ki zavajajo. Kaj je z njimi? Čisto potihem slišim glas, da bodo te vedno prisotne, zato pa stojim za Resnico do zadnjega kamna. Resnice se ne da zasuti nikoli.

Mednaslovi so uredniški

Vir: Galerija Fortunata Berganta

Foto: Lojze Mušič

0

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.