Prispevki

Marko Rijavec: Prostor za ljuljko med žitom

Marko Rijavec o problemu obsojanja, o ljuljki med žitom in o Njem, ki je Sodnik.

Morda je kriv tolikšen strah, ki nas je nedavnoma tesno zaprl v lastne hiše, morda pa kaj drugega, da je po stiski z epidemijo, ko se je vse skupaj vendarle malce odprlo in zrahljalo, vsa frustracija, ki smo jo občutili ob strogo zatajevanem vedenju, kakor cunami butnila v naš svet in z rušilnim valom besa pred seboj začela podirati bolj ali manj vse, kar je v njem neznanega, vprašljivega, drugačnega, nasprotnega, skratka vse, kar si nam še upa biti v strah in nelagodje. Vedno je tako. Ljudje čutimo strašansko potrebo po tem, da najdemo in obsodimo grešne kozle, ki potem nosijo krivdo za stvari, ki so v našem svetu in življenju narobe, in to so ponavadi ljudje, ki jih ne poznamo, ki se jih bojimo ali s katerimi se ne strinjamo.

Problem obsojanja

Problem takšnih »kozlovskih sodb« je, da so posebno rade črno-bele. Naenkrat je vse ali dobro ali slabo, ali črno ali belo, in je seveda takšno zato, ker se s tem tako zlahka operemo vsake krivde. Tako enostavno je, kadar so za zlo na svetu odgovorni koruptivni politiki, komunisti, tajkuni, rasisti in kaj vem še kateri dežurni krivci, če ne pa vsaj kdo od sosedov ali sodelavcev, pa tudi med rjuhami iste postelje hitro najdemo izvor vsega zla.

Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa preko naših sodb, takšnih in drugačnih sodb, ki ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom (preberite priliko o ljuljki med žitom), ki zrase tako, da preplete svoje korenine z žitnimi.

Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli obsojati. Da bi postali sodniki in začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi dobro. Kajti obsojanje človeka, ki je slab ali ki se nam tak samo zazdi, v nas zbudi sovraštvo do njega, v njem pa odpor do samega sebe in nasilje, s katerim se želi pred nami pokazati močnejšega. In tako se zlo širi. In bolj kot ga rujemo, več ga je.

Bog je Sodnik

Zato Gospodar polja pravi, naj pustimo rasti dobro in zlo skupaj do žetve, do konca. Ker je prav in dobro in normalno, da na istem polju rasteta pšenica in ljuljka, tudi zato, ker se ne ve vedno, katera je katera. In da se morata zato naučiti živeti druga z drugo. Tako izkoreninjamo zlo: ko se odpovemo obsojanju, ker je vedno napačno. Saj je človekovo srce vendar globok vodnjak, ki mu nikdar ne bomo videli dna in zato tisto, kar vidimo plavati na njegovem površju, ni nujno tudi nekaj, kar leži v njegovih globinah.

Zato Gospodar tudi pravi, naj pustimo ljuljko pri miru, naj gledamo raje pšenico. Naj se borimo proti zlu tako, da mu ne verjamemo. Da tako pogledamo polje in rečemo, da je to pšenično polje, četudi je na njem nekaj plevela. Da pogledamo človeka in mu rečemo brat, sestra.

(misel ob 16. navadni nedelji, leto A)

Vir: Blog Marka Rijavca, Beseda za srce

Foto: Holger Dieterich, FreeImages

/0 KOMENTARJEV/

Božja beseda na način Figulus

Smo v času svetega postnega časa, hkrati pa tudi v času preizkušnje, ko nam je onemogočeno osebno srečevanje, še vedno (in toliko bolj) pa smo povabljeni k srečevanju z Božjo besedo in tudi med seboj preko poti, ki so mogoče.

Kaj je Figulus?

Ena od njih je branje in premišljevanje Božje besede po metodi »Figulus« (lat. lončar), ki je nastala na Hrvaškem (začetnik je Josip Lončar), pri nas pa jo uvaja Boštjan Hari, ki pravi: »Metoda Figulus pomaga ljudem pri osebnem srečevanju z Bogom, kot tudi v skupnosti. Pomaga spoznavati Boga, ob tem pa tudi sebe. Če se ne spoznavamo vedno globlje, v življenju ne moremo napredovati in rasti. Jezus je tisti, ki razkriva, kdo smo in kaj želi, da postanemo. Dobro je, da Sveto pismo prebiramo sami in ga premišljujemo, a ob tem je nujno, da ga prebiramo tudi v skupnosti, da ne pride do površnih ali napačnih osebnih interpretacij in razumevanja. Zato je tečaj Figulus odlična priložnost.«

Koraki metode Figulus

  1. MOLITEV K SVETEMU DUHU
  2. BRANJE ODLOMKA (počasi, tako da lahko spremljamo dogajanje),
  3. OBNOVA BESEDILA (s preprostimi besedami obnovimo slišani odlomek),
  4. PREMIŠLJEVANJE oz. MEDITACIJA (ob vprašanjih kot otroci, ki vedoželjno sprašujejo Boga; ko utihnejo naša vprašanja, se učimo prepoznavati vzgibe Svetega Duha),
  5. TIHA MOLITEV (obrnemo se k Jezusu in mu v tišini, v srcu izpovemo kratko molitev – to, kar smo na podlagi besedila odkrili, kar nas čudi, veseli …),
  6. PODELITEV Z DRUGIMI ČLANI SKUPINE (svoja spoznanja – kolikor kdo želi – delimo z drugimi),
  7. GLASNA MOLITEV (na podlagi spoznanj in prošenj se obrnemo k Bogu),
  8. MOLITEV DRUG ZA DRUGEGA (dragocena molitev, ki se odpre iz izkušnje živega srečanja z Gospodom).

Povabljeni smo, da preberemo in premišljujemo odlomek Božje besede sami oz. skupaj z domačimi (sozakoncem, otroki …). Lahko pa ob Božji besedi oblikujemo tudi takšno srečanje, ki nas bo vse bogatilo in povezovalo znotraj družin.

Po branju besedila najprej skušajte odgovoriti na vprašanja in podati svoja razmišljanja, šele nato tudi preberete komentarje*.

Lepo povabljeni, da ob branju in premišljevanju Svetega pisma tudi kaj napišete (v komentarje spodaj), da bomo tudi drugi deležni misli, odmevov, spodbud.

Vsi smo povabljeni, da smo v tem času povezani drug z drugim v molitvi, ki je tudi sicer velik del naših srečanj. Jezus tudi nas namreč spodbuja: »Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« (Mt 26,41)

Ko mine korona virus se lahko srečamo “v živo”

Ko bo zopet mogoče srečevanje, lepo povabljeni, da se nam pridružite pri srečanjih dveh skupin tečaja Figulus v Štepanji vasi. Srečujemo se vsak torek – dopoldan od 9h do 11h in popoldan od 17h do 19h. Če bo dovolj zanimanja, bomo ustanovili tudi torkovo večerno skupinico. Dobrodošli!

Naj nas na naših poteh življenja in še posebej ob druženju z Božjo besedo, spremljata Božji blagoslov in Marijino varstvo. Vse dobro in lepo pozdravljeni!

Več informacij: polona.vmusic@gmail.com

Za ta teden …

Naložite si gradivo in ga (če se da skupaj s sozakoncem, otroki) predelajte.

Povezava do gradiva – Jezus na vrtu Getsemani (Mt 26,36–46)

Hvala Poloni Vesel Mušič in Boštjanu Hariju za velikodušno deljenje Božje besede.

Foto:  Mnplatypus, Pixabay

*Komentarji so bogati, saj je dogajanje ob Jezusovem trpljenju temeljito popisano in opisano. France Rozman , profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti, v svoji knjigi »Razloženi evangeliji« prinaša bogastvo komentarjev Božje besede, njegova knjiga »Velika noč« pa natančno opisuje dogodke Jezusovega trpljenja in vstajenja. Jezuit Silvano Fausti dopolnjuje poglede s svojega, še bolj poglobljeno teološkega vidika.

/0 KOMENTARJEV/

Marko Rijavec: Ljubezen ostaja, ko odhaja

Če smo iskreni, nas življenje z vsemi izgubami in preizkušnjami samo pripelje do sklepa, da je verjetno najpomembnejša stvar v življenju nekega človeka naučiti se prav imeti rad. Vsi naši odnosi služijo temu, si mislim, tisti, ki so vzdržali in tisti, ki so propadli, vse naše pehanje in rast in vsi naši porazi, vsak drobec zemlje, ki jo okušamo ob svojih padcih. Vse samo zato, da bi se naučili ljubiti. Ne, ker bi bilo to samo nekaj zaželenega, nekaj, kar bi ustrezalo idealu človeka, ampak ker je to nujno, ker je to tako nekaj bistveno človeškega, da brez tega preprosto ne moremo. To vemo, tudi ko tega še nismo sposobni razumeti, v maternici, prisesani na prsi, ko se v strahu oklenemo očeta, kadar med učenjem za maturo ne moremo odmisliti njenih čarobno modrih oči …

»Če me kdo ljubi, se drži moje besede«

Učim se, tudi danes, tudi jutri se bom. Ob vseh ostalih občudujem ljubezen Boga, menda je v moje življenje prišla kot čisti blagoslov, tako čista in tako zrela je, bolj kot vse naše ljubezni. Naše ljubezni so vse po vrsti še vse tako mlečnozobe in plehke, celo malce prevzetne in domišljave, Njegova pa je … drugačna.

Njegova ljubezen sicer ne dovoli dvoma. On ima rad, to je njegovo bistvo, apostol Janez bi rekel, da je to vse, kar moramo vedeti o Bogu. On ljubi, to je njegovo ime. Če se nam zdi, da nas nima rad, to najverjetneje torej pomeni le, da njegove ljubezni ne razumemo.

»Odhajam in pridem k vam«

On torej ljubi. In pravi, da bo vedno ostal med svojimi (Mt 28,20), da bo v življenju svojega otroka vedno prisoten, a ne tako, kot si to predstavlja večina sodobnih staršev. Naši starši želijo biti svojim otrokom blizu tako, da jim kupujejo telefone, ker želijo vsak trenutek vedeti, kje so in kaj počnejo. Nekakšen Big Brother svojih otrok želijo postati, večni varuh, povejmo si iskreno, z nikomer ga nočejo deliti.

Bog je drugačen, bistveno drugačen. Ko je povedal vse, kar je moral povedati, ko je svojim otrokom podaril najbolj svete reči, svoje vrednote, se nerazumljivo umakne. Med nami pusti svojega Duha, nekakšen odmev svojih besed, ta »vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) To pa je tudi vse. Zatem odide in pusti, da otroci živijo sami, da se sami odločajo. Ne vsiljuje jim svojega mnenja. Seveda trpi, ko gleda svoje otroke v trnju, v svinjariji življenja, a tudi ta »pasivnost« je del njegove ljubezni, in ta je zaupanje svojim otrokom. Ker je to, da sledijo ljubezni, pač zapisano v njih, o tem so slišali, to so občutili, potem pa se morajo za to sami odločiti. Prav ta svoboda je izraz največje ljubezni, ki je najbolj pristna in najbolj resnična takrat, ko izpušča, ko svojim željam navkljub pusti oditi. Namreč zato, ker daje človeku dostojanstvo.

In to je tisto, česar se moram še naučiti: s svojo ljubeznijo dajati ljudem dostojanstvo. Ne miloščine, slabe vesti ali dolga, ampak dostojanstvo, »svoj mir«, če uporabim Jezusove besede. Potem bom lahko umrl.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Michael Schwarzenberger , Pixabay

/0 KOMENTARJEV/

Marko Rijavec: Bilo jih je 153

Malica je za vstalega Jezusa očitno zelo pomembna stvar. Ali pa zajtrk. Ali pa večerja. Vsakič znova ga vidimo z ribami in kruhom, tema tako osnovnima elementoma, potrebnima za obroke ribičev. Kajti tako kot tistega jutra pri Tiberijskem jezeru je danes pogosto tudi pri Blejskem, Bohinjskem in še kakem drugem slovenskem jezeru: da lovimo in lovimo te ribe ali pa krompir ali pa pohane piščance, vso noč in ves dan jih lovimo in jih ne ulovimo. Ulovimo druge stvari, na trnek in v mreže se velikokrat ujame služba in obveznosti in sestanki, pa razni opravki tu in tam, rib za našo večerjo … teh pa ni in ni. Tako tudi namesto rib in kruha, te naše osnovne jedi, jemo druge stvari, fast-food svinjarijo, smeti našega sveta, nadomestke, ki ne nasitijo, tudi če vemo, da nam škodijo. Ker lačen človek ni izbirčen, on jé to, kar se predenj postavi, rožiče in njim podobne ostanke.

Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – odločiti, da se vsak dan najdemo pri naši mizi, ne da bi nas pri tem kaj motilo.

Zato je Vstalemu malica tako zelo pomembna. Ker je res pomembna. A ne malica kar tako, temveč skupna malica. Tudi če Peter v lakoti že pred vsemi skoči v vodo, mora počakati, da tudi vsi ostali priplujejo na kopno, šele potem natakar Jezus ponudi hrano. In jedo. In so skupaj, vse dokler ne pojedo (Jn 21,15). Skupni zajtrk. Ali pa kosilo. Ali pa večerja. Nekaj, kar moramo kristjani, ki verujemo v veliko noč, obdržati za vsako ceno, ta posvečeni čas mize in družine. Ker je to srečanje ob mizi tudi evharistija. Jezus se namreč učencem prikaže skupaj s tako banalno stvarjo, kot je hrana, in z njo se prikaže ob vsakem obroku, ko si vzamemo čas, da smo skupaj in skupaj jemo. Ko s tem, ko žrtvujemo svojo energijo in svoj čas, pravzaprav postanemo drug drugemu hrana na mizi.

Za to je ogromno razlogov, 153, če smo natančni. 153 razlogov, da se usedemo in skupaj jemo, če ne verjamete, preštejte, 153 razlogov je za naše družinske obede, vsak dan, za naša družinska srečanja ob mizi, proti enemu samemu: da pač nismo nič ujeli. Naše večerje, naše mize so preveč pomembne, da se ob njih zaradi enega samega razloga ne bi srečali in pogovarjali. Kajti ob njih se hranimo. Samo tam, ali pa umremo. Od njih naša družina preživi. Pa ne od hrane. Od drug drugega. Ker je preveč stvari, vsak dan po 153, ki nas vlečejo narazen, da bi bili preveč lačni, če ne bi imeli tega jutranjega, popoldanskega ali večernega srečanja.

Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – odločiti, da se vsak dan najdemo pri naši mizi, ne da bi nas pri tem kaj motilo. Noben opravek, nobena obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo, klic, slika na Instagramu ni bolj pomembno od tega, da skupaj jemo. Ker se mi moramo srečati z vstalim Kristusom pri naši mizi. Moramo ga otipati, moramo ga slišati, moramo ga prepoznati drug v drugem. Moramo ga pojesti. Sicer bomo lačni po svetu iskali nadomestke za to. In za to ni nobenega primernega nadomestka. Nobenega. Nobenega drugega Kristusa ni, nobenega drugega odrešenika, kot tistega, ki sedi in jé za našo mizo.

(misel za 3. velikonočno nedeljo, leto C)

Vir: Marko Rijavec, blog Besede za srce

Foto: Mali Maeder, Pexels

/0 KOMENTARJEV/